|
Spomini iz 1. svetovne vojne
Jaz, Janez Arhnavar, sem bil rojen 25. 5.
1897 v Koroški vasi št. 5, župnija Podgrad. Oče Janez je bil kmet, mati
Marija, rojena Primc, pa gospodinja. V družini so bili štirje otroci,
poleg mene še sestra Marija in brata Franc in Jožef. V osnovno šolo v
Podgradu sem hodil od 1906 do 1911. Potem sem se učil za zidarja in
delal okrog Podgrada. Pomagal sem tudi doma, kjer smo imeli majhno
kmetijo.
Na svoj rojstni dan leta 1915, ko sem bil
star osemnajst let, sem moral na »štelungo«. Že takoj prvič so potrdili,
da sem sposoben za vojaško službo in me kot vojaka dodelili v 17.
kranjski pešpolk. Sosed me je prosil, da bi obenem odpeljal še njegovega
konja, ki ga je moral oddati vojski. Dne 16. junija 1915 sem prišel na
zbirališče v Novo mesto. S konjem sem moral tako mlad v vojno! Najprej v
Ljubljano na Vič, kjer smo ostali samo tri dni. Že 21. 6. 1915 so nas
odpeljali na italijansko bojišče. Naš polk je spadal pod poveljstvo 7.
divizije, vojna pošta 309, ki je imela sedež v vasi Sv. Lucija pri
Tolminu. Tu sem bil s sosedovim konjem celih šest mescev. Prevažali smo
strelivo in druge vojaške potrebščine v Tolmin, Mrzli Vrh (590), v
zaselek Modrejci, na Krn (868) in v Slap ob Idrijci. Nazadnje sem bil še
mesec dni v Idriji. Potem sem se rešil konja in postal navaden vojak 1.
stotnije 17. pešpolka. Moj poveljnik je bil stotnik Rac, Slovenec.
Proti Rusiji
Dne 1. 2. 1916 je bila naša enota
premeščena iz Idrije preko Celovca na Koroškem v Judenburg na Zgornjem
Štajerskem, kjer smo se zadržali cel mesec. Cele dneve smo vadili, kako
napadati, pa tudi kako se braniti v strelskih jarkih. Da bi bili še bolj
bojeviti, smo morali natakniti bajonet na puško in tudi glasno smo se
drli »hura«! Celodnevne vaje so bile zelo naporne.
Naša 1. stotnija je v Judenburgu prišla v
sestavo novega bataljona št. 19, katerega poveljnik je bil nemški
stotnik Eisenzaff. Dne 2. 12. 1916 smo se iz Judenburga po železnici
odpeljali najprej do Ljubljane in Postojne, zatem pa do Rakeka. Vozili
smo se dva dni. Naš bataljon je potem odšel peš v vas Hrenovice pri
Postojni, kjer smo bili v rezervi skoraj tri mesece. S skupino vojakov
sem celo šel na kratek dopust v Postojno, kjer smo si že prvi dan
ogledali Postojnsko jamo. Dne 25. 5. 1916 smo iz Hrenovice odrinili na
Nanos, kjer je bilo vadišče. Po nekajdnevnih vajah smo se peš vrnili v
Rakek, od tam pa smo se z vlakom dva dni vozili do Taksenbacha, v
salzburškem okraju, kjer smo se zadržali okrog mesec dni. Iz Taksenbacha
smo se zatem premestili v Amlach na Tirolskem. Vožnja z vlakom je
trajala en dan in eno noč. V Amlachu smo ostali tri tedne, kjer smo
imeli še zadnje priprave pred odhodom na rusko fronto. Pripadal sem 8.
pešpolku 4. divizije, vojna pošta 288, ki je bila v sestavi 8. armade
avstro-ogrske vojske.
Iz Amlacha smo pešačili do železniške
postaje v Liencu, kjer smo se vkrcali na vlak. Po štirih dnevih vožnje
smo 27. 6. 1916 prispeli na rusko–poljsko bojišče oziroma do mesta
Kolomyia, kjer smo izstopili. Naš polk je prevzel položaje v prvi bojni
črti pri krajih Stokorudka, Merinska, Bavoparska Melnica in Kosiv. Levo
in desno od nas so bile čisto nemške oziroma pruske enote. Častniki so
nas stalno bodrili, Slovenci pa smo večkrat zapeli kakšno našo. Pred
nami so bili Rusi, vendar se nismo niti zavedali, da so to Slovani in
naši bratje, kar sem šele kasneje zvedel. Takrat so nam na bojišču
govorili, da so to naši smrtni sovražniki, ki želijo premagati našo
državo in našega cesarja. Tega pa seveda nismo smeli dovoliti.
Za »kajzerja« in za domovino
Od junija do julija leta 1916 so bile
hude bitke pri Stohodi in Melnici. Najhuje pa je bilo 3. avgusta, ko je
padel poveljnik naše stotnije, poveljnik bataljona pa je bil hudo
ranjen. Padlih in ranjenih je bilo veliko število vojakov. V vseh teh
bojih od 27. 6. 1916 do 27. 6. 1917 sem bil v prvih bojnih vrstah in po
velikem čudežu ostal živ. Nisem bil niti ranjen. Najhuje je bilo, ko so
nas Rusi obstreljevali s topovi, tudi po deset ur. Med topniškim ognjem
smo se vedno nahajali v dobro zgrajenih zakloniščih, ko je pa bilo
obstreljevanja konec, smo hitro stekli na svoje položaje v strelskih
jarkih ali pa v kotanje topniških izstrelkov, kjer smo s puškami in
bajoneti pričakovali naskoke ruske pehote. Včasih so Rusi jurišali v
trumah in pijani, kar se jim je navadno maščevalo, saj so imeli velike
izgube. In tako so se vrstili napadi za napadom. Večkrat smo tudi mi
napadali, toda nikdar brezglavo in pijani. Za korajžo smo navadno dobili
le kozarec ruma! Moram pa povedati, da smo bili Slovenci v glavnem
pogumni vojaki. Menda nas je tudi sam cesar izredno cenil. Tako so nam
vsaj govorili naši častniki. Zato smo se tudi srčno borili za našega »kajzerja«
in domovino!
Po bojih, ki so trajali skoraj leto dni,
smo bili že skoraj povsem izčrpani. Zato so nas zamenjali. Dobili smo
zasluženi dopust. Dne 10. 7. 1917 sem tudi jaz dobil 14 dni dopusta. Z
brzovlakom sem se najprej odpeljal na Dunaj, kjer smo se s tovariši
zadržali tri dni in dodobra spoznali prestolnico naše tedanje države. Tu
sem se tudi prvič fotografiral skupaj z znancem iz naše stotnije. Potem
smo se za nekaj dni odpeljali v Trst, kjer smo se namestili v hotelu v
ulici Cecilia št. 15. Privoščili smo si malo nočnega življenja. Nato smo
se razšli. Jaz sem sedel na vlak proti Ljubljani, od tam pa proti Novemu
mestu. Vozil sem se skupaj s stotnikom Jankom Kersnikom iz Novega mesta,
ki se je zelo zanimal za moje doživljaje na fronti v Poljski. Doma so me
bili zelo veseli, Preostalih deset dni sem v glavnem počival in se
družil s svojimi znanci. Tudi kakšno dekle je pogledalo za menoj! Po
končanem dopustu sem se z vlakom podal na Poljsko, do mesta Kolomyije,
od tam pa v svojo enoto v vasi Melnice. Dne 26. 7. 1917 je bil naš
bataljon premeščen v mesto Siklos na Ogrskem, kjer smo ostali mesec dni.
Potem so nas premestili na galicijsko fronto v Burstin, kjer smo se
bojevali tri tedne.
Govorice o nekakšnih boljševikih …
Dne 10. 10. 1917 smo bili premeščeni na
italijansko fronto. Do Sv. Lucije pri Tolminu smo se vozili z vlakom
celih pet dni. Na italijanski fronti smo potem sodelovali v splošni
ofenzivi feldmaršala Borojevića v smeri Čedad, Belluno, Feltre in Borgo.
Italijane smo podili vse tja do reke Piave in Taliamento. Tam smo se
potem zaustavili.
V začetku leta 1918 se je naš bataljon
nahajal na obrambnih položajih na italijanskem bojišču v visokogorju
Monte Grose in Monte Salone. Z gore Monte Salone sem se odpeljal na
dopust v mesto Zernez, od tam pa v Maribor, kjer sem dva dni prenočeval
v Narodnem domu. Nato sem se odpeljal v Ljubljano, kjer sem v Šiški
prebil še štiri dni. V Ljubljani se je naš bataljon zbral za pohod v
Bosno. Peljali smo se iz Ljubljane preko Zagreba v Slavonijo, od tam pa
v Sarajevo in Mostar. V Mostarju sem dobil tudi medaljo ob 10. obletnici
aneksije Bosne in Hercegovine. Z nekaj soborci sem se tudi fotografiral.
Ko smo opravili svojo nalogo, so nas iz Mostarja prepeljali v Karlovac,
zatem pa v Novo mesto. Mislil sem, da bom lahko obiskal domače, vendar
ni bilo časa. Z nekaj starejšimi vojaki sem bil premeščen na Tirolsko, v
kraj Viktorija, zaradi šolanja.
Po opravljenem tečaju oziroma
usposabljanju smo vsi skupaj dobili krajši dopust. Z vadišča so nas s
kamioni odpeljali 60 km do mesta Viktorija, kjer smo sedli na vlak in se
preko Solkana in Gorice podali v Trst. Nastanili smo se v hotelu
Scorzeni, kjer smo veseljačili dva dni. Po končanem dopustu sem se zopet
podal na Tirolsko in se 1. 7. 1918 javil v svojo enoto.
Dne 20. 7. 1918 smo bili s tirolskega
bojišča premeščeni v Trst, zatem pa na romunsko bojišče. Iz Trsta smo
potovali preko Ljubljane in Budimpešte do mesta Hermonstat. Tu smo
ostali samo tri dni, saj se je začel splošni razpad naše vojske. Na
Dunaj smo se vrnili organizirano, kjer pa so nas najprej zapustili
nemško-avstrijski častniki in vojaki – Čehi. Slišati je bilo, da so v
Rusiji zmagali nekakšni boljševiki, ki se borijo za siromašne ljudi in
pravice malih narodov.
Slovenska vojska, slovenski general
Zato smo se tudi vojaki – Slovenci z
Dunaja odpravili domov, v skupinah ali posamezno. V Mariboru smo se
posamezniki priključili prvi slovenski vojski generala Rudolfa Maistra.
Sodeloval sem v vseh bojih, ki so potekali na Koroškem. Bilo je malo
čudno, ker smo se sedaj borili proti nekdanjim soborcem iz Avstrije in
Koroške. Naši, slovenski častniki, so nas prepričevali, da se borimo za
nekakšno Združeno Slovenijo, ki se bo vključila v novo državo skupaj s
Hrvati in Srbi. Čeprav slabo oboroženi in pomanjkljivo opremljeni, smo
bili dobro izurjeni vojaki in nazadnje smo zmagoslavno vkorakali v
Celovec. Najbolj je bilo zanimivo, da so naši slovenski častniki v
glavnem še vedno poveljevali v nemškem jeziku, saj slovenskih ukazov
nismo imeli, vojaki jih pa tudi ne bi razumeli. In drugo, na nasprotni
strani so bili v glavnem naši bivši vojaški tovariši iz Avstrije, pa smo
se jim sedaj z zadovoljstvom maščevali zaradi prejšnjega zaničevanja in
skoraj sovražnega odnosa. Predvsem pa smo jim dokazali, da smo Slovenci
boljši vojaki! No, čez nekaj časa smo dobili ukaz, da moramo zapustiti
Koroško. Bili smo začudeni in žalostni, saj navadni vojaki nismo vedeli,
kaj so se zavezniki dogovarjali in sklenili.
Dne 1. 12. 1918 smo dobili novo državo
Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nam, Maistrovim borcem, so takrat povedali,
da smo zaslužni za slovensko državo, pa čeprav smo vedeli, da smo si
dejansko priborili samo Štajersko z Mariborom, izgubili pa Koroško in
Primorsko. To ni bilo pravično.
V začetku 1919 sem prišel domov. Bil sem
vesel, da sem ostal živ in zdrav. Veseli so bili tudi domači.
Vojak in Maistrov borec, Janez
Arhnavar.
|
|
Pripis hčerke Marije:
Domačija starega očeta Janeza Arhnavarja
je propadla, saj so stari starši umrli še zelo mladi, otroci pa so se
kmalu zatem razšli. Očetova sestra Marija se je poročila h Gimplju v
Ljuben pri Uršnih selih, brat Franc je bil kovač in se je priženil na
Zajčji Vrh pri Stopičah, medtem ko je najmlajši brat Jože umrl med
služenjem vojaškega roka v vojski Kraljevine Jugoslavije. S sorodniki
seveda vzdržujemo stike.
Moj oče Janez se je izučil za zidarja in
je največ zidal okrog Podgore. Tam je spoznal tudi našo mater Marijo
Matevžič in se kmalu zatem, leta 1922, priženil v Podgoro na njeno
domačijo. Mama je bila rojena 1889 in je bila edinka. Njen oče Janez je
hodil delat v Ameriko in si je tako kupil majhno kmetijo, na kateri sta
ostali mati Marija, rojena Mišič, iz Podgore in hči Marija, edinka.
Imela sta pet otrok. Brat Ivan je bil
rojen 1922, po poklicu je bil mizar in je že pokojni. Tudi brat Ivan,
rojen 1924, delavec, je že pokojni. Jaz, Marija, rojena leta 1925, sem
ostala na domu in si ustvarila svojo družino. Že dolgo vrsto let sem
sladkorni bolnik. Brat Anton – Tonček je bil rojen 1927 in je umrl še
kot otrok, leta 1932. Zadnji je bil Martin, rojen 1929, po poklicu
gozdarski tehnik.
Novembra 1960 je oče dobil pisno
obvestilo, da bo dobil odločbo o pokojnini kot Maistrov borec. Seveda je
bil oče tega obvestila izredno vesel in zadovoljen. Vendar odločbe ni
dočakal. Umrl je januarja 1961 in je pokopan v Podgori. Ostali so nam
samo njegovi spomini iz 1. svetovne vojne, pisani z zelo drobno pisavo,
in dve fotografiji. Moram povedati, da je bil moj oče najbolj ponosen,
ker je bil Maistrov borec, posebno še, ker je bilo med njimi le nekaj
Dolenjcev, ki so se tedaj, po propadu avstro-ogrske vojske, razočarani
ustavili v Mariboru in se z nekim novim navdušenjem pridružili
slovenskemu generalu Rudolfu Maistru.
Naše življenje je bilo zelo težko. To so
bila dolga leta naše skupne zgodovine. Vendar smo bili najbolj ponosni
na svojega očeta, neznanega Maistrovega borca. Želela sem le, da tudi
javnost izve, da je bil moj pokojni oče Maistrov borec in da je vsaj
nekaj prispeval za slovenski narod. |
