VOJAŠTVO
   MILITARY

ČLANKI C37

Nedeljski dnevnik, 6. novembra  2005
NEZNANI MAISTROV BOREC JE DOBIL IME
 

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

 v
 

Ko je zvesta bralka Marija Gašperšič v Nedeljskem prebirala feljton izvlečkov iz moje nedavno izdane knjige Slovenska vojaška inteligenca, se je ob omenjanju generala Rudolfa Maistra in njegovih soborcev – generalov vojske Kraljevine Jugoslavije, spomnila tudi svojega pokojnega očeta Janeza Arhnavarja.Tudi Janez Arhnavar je bil Maistrov borec, vendar doslej o njem ni nihče pisal niti ne bo omenjen v kakšni knjigi.

Napisal pa je Spomine iz 1. svetovne vojne. Poiskala jih je v skrinji in jih poslala uredništvu Nedeljskega, naj vendarle tudi kaj napišejo o navadnih in neznanih vojakov, predvsem pa Maistrovih borcih. Iz uredništva so Marijino pismo in spomine njenega očeta poslali na moj naslov. Zdelo se mi je, da je dežurni urednik hotel, naj stvar pregledam in dopolnim, potem pa jim pošljem nazaj. Pisal sem Mariji Gašperšič in jo prosil za nekaj dopolnil in podatkov. Prosil sem jo tudi, naj priloži še kakšno očetovo fotografijo v vojaški suknji.

Kmalu mi je poslala vse, kar je našla, in nekaj dodatnih podatkov o družini Arhnavar. Pripisala je tudi, da ni potrebno, da ji pošljem v pregled, kaj sem popravil in kako sem dopolnil očetove spomine. Zanjo je bilo pomembno samo to, da bodo objavljeni. Takole piše v spominih in dokumentih …


Spomini iz 1. svetovne vojne

Jaz, Janez Arhnavar, sem bil rojen 25. 5. 1897 v Koroški vasi št. 5, župnija Podgrad. Oče Janez je bil kmet, mati Marija, rojena Primc, pa gospodinja. V družini so bili štirje otroci, poleg mene še sestra Marija in brata Franc in Jožef. V osnovno šolo v Podgradu sem hodil od 1906 do 1911. Potem sem se učil za zidarja in delal okrog Podgrada. Pomagal sem tudi doma, kjer smo imeli majhno kmetijo.

Na svoj rojstni dan leta 1915, ko sem bil star osemnajst let, sem moral na »štelungo«. Že takoj prvič so potrdili, da sem sposoben za vojaško službo in me kot vojaka dodelili v 17. kranjski pešpolk. Sosed me je prosil, da bi obenem odpeljal še njegovega konja, ki ga je moral oddati vojski. Dne 16. junija 1915 sem prišel na zbirališče v Novo mesto. S konjem sem moral tako mlad v vojno! Najprej v Ljubljano na Vič, kjer smo ostali samo tri dni. Že 21. 6. 1915 so nas odpeljali na italijansko bojišče. Naš polk je spadal pod poveljstvo 7. divizije, vojna pošta 309, ki je imela sedež v vasi Sv. Lucija pri Tolminu. Tu sem bil s sosedovim konjem celih šest mescev. Prevažali smo strelivo in druge vojaške potrebščine v Tolmin, Mrzli Vrh (590), v zaselek Modrejci, na Krn (868) in v Slap ob Idrijci. Nazadnje sem bil še mesec dni v Idriji. Potem sem se rešil konja in postal navaden vojak 1. stotnije 17. pešpolka. Moj poveljnik je bil stotnik Rac, Slovenec.

Proti Rusiji

Dne 1. 2. 1916 je bila naša enota premeščena iz Idrije preko Celovca na Koroškem v Judenburg na Zgornjem Štajerskem, kjer smo se zadržali cel mesec. Cele dneve smo vadili, kako napadati, pa tudi kako se braniti v strelskih jarkih. Da bi bili še bolj bojeviti, smo morali natakniti bajonet na puško in tudi glasno smo se drli »hura«! Celodnevne vaje so bile zelo naporne.

Naša 1. stotnija je v Judenburgu prišla v sestavo novega bataljona št. 19, katerega poveljnik je bil nemški stotnik Eisenzaff. Dne 2. 12. 1916 smo se iz Judenburga po železnici odpeljali najprej do Ljubljane in Postojne, zatem pa do Rakeka. Vozili smo se dva dni. Naš bataljon je potem odšel peš v vas Hrenovice pri Postojni, kjer smo bili v rezervi skoraj tri mesece. S skupino vojakov sem celo šel na kratek dopust v Postojno, kjer smo si že prvi dan ogledali Postojnsko jamo. Dne 25. 5. 1916 smo iz Hrenovice odrinili na Nanos, kjer je bilo vadišče. Po nekajdnevnih vajah smo se peš vrnili v Rakek, od tam pa smo se z vlakom dva dni vozili do Taksenbacha, v salzburškem okraju, kjer smo se zadržali okrog mesec dni. Iz Taksenbacha smo se zatem premestili v Amlach na Tirolskem. Vožnja z vlakom je trajala en dan in eno noč. V Amlachu smo ostali tri tedne, kjer smo imeli še zadnje priprave pred odhodom na rusko fronto. Pripadal sem 8. pešpolku 4. divizije, vojna pošta 288, ki je bila v sestavi 8. armade avstro-ogrske vojske.

Iz Amlacha smo pešačili do železniške postaje v Liencu, kjer smo se vkrcali na vlak. Po štirih dnevih vožnje smo 27. 6. 1916 prispeli na rusko–poljsko bojišče oziroma do mesta Kolomyia, kjer smo izstopili. Naš polk je prevzel položaje v prvi bojni črti pri krajih Stokorudka, Merinska, Bavoparska Melnica in Kosiv. Levo in desno od nas so bile čisto nemške oziroma pruske enote. Častniki so nas stalno bodrili, Slovenci pa smo večkrat zapeli kakšno našo. Pred nami so bili Rusi, vendar se nismo niti zavedali, da so to Slovani in naši bratje, kar sem šele kasneje zvedel. Takrat so nam na bojišču govorili, da so to naši smrtni sovražniki, ki želijo premagati našo državo in našega cesarja. Tega pa seveda nismo smeli dovoliti.

Za »kajzerja« in za domovino

Od junija do julija leta 1916 so bile hude bitke pri Stohodi in Melnici. Najhuje pa je bilo 3. avgusta, ko je padel poveljnik naše stotnije, poveljnik bataljona pa je bil hudo ranjen. Padlih in ranjenih je bilo veliko število vojakov. V vseh teh bojih od 27. 6. 1916 do 27. 6. 1917 sem bil v prvih bojnih vrstah in po velikem čudežu ostal živ. Nisem bil niti ranjen. Najhuje je bilo, ko so nas Rusi obstreljevali s topovi, tudi po deset ur. Med topniškim ognjem smo se vedno nahajali v dobro zgrajenih zakloniščih, ko je pa bilo obstreljevanja konec, smo hitro stekli na svoje položaje v strelskih jarkih ali pa v kotanje topniških izstrelkov, kjer smo s puškami in bajoneti pričakovali naskoke ruske pehote. Včasih so Rusi jurišali v trumah in pijani, kar se jim je navadno maščevalo, saj so imeli velike izgube. In tako so se vrstili napadi za napadom. Večkrat smo tudi mi napadali, toda nikdar brezglavo in pijani. Za korajžo smo navadno dobili le kozarec ruma! Moram pa povedati, da smo bili Slovenci v glavnem pogumni vojaki. Menda nas je tudi sam cesar izredno cenil. Tako so nam vsaj govorili naši častniki. Zato smo se tudi srčno borili za našega »kajzerja« in domovino!

Po bojih, ki so trajali skoraj leto dni, smo bili že skoraj povsem izčrpani. Zato so nas zamenjali. Dobili smo zasluženi dopust. Dne 10. 7. 1917 sem tudi jaz dobil 14 dni dopusta. Z brzovlakom sem se najprej odpeljal na Dunaj, kjer smo se s tovariši zadržali tri dni in dodobra spoznali prestolnico naše tedanje države. Tu sem se tudi prvič fotografiral skupaj z znancem iz naše stotnije. Potem smo se za nekaj dni odpeljali v Trst, kjer smo se namestili v hotelu v ulici Cecilia št. 15. Privoščili smo si malo nočnega življenja. Nato smo se razšli. Jaz sem sedel na vlak proti Ljubljani, od tam pa proti Novemu mestu. Vozil sem se skupaj s stotnikom Jankom Kersnikom iz Novega mesta, ki se je zelo zanimal za moje doživljaje na fronti v Poljski. Doma so me bili zelo veseli, Preostalih deset dni sem v glavnem počival in se družil s svojimi znanci. Tudi kakšno dekle je pogledalo za menoj! Po končanem dopustu sem se z vlakom podal na Poljsko, do mesta Kolomyije, od tam pa v svojo enoto v vasi Melnice. Dne 26. 7. 1917 je bil naš bataljon premeščen v mesto Siklos na Ogrskem, kjer smo ostali mesec dni. Potem so nas premestili na galicijsko fronto v Burstin, kjer smo se bojevali tri tedne.

Govorice o nekakšnih boljševikih …

Dne 10. 10. 1917 smo bili premeščeni na italijansko fronto. Do Sv. Lucije pri Tolminu smo se vozili z vlakom celih pet dni. Na italijanski fronti smo potem sodelovali v splošni ofenzivi feldmaršala Borojevića v smeri Čedad, Belluno, Feltre in Borgo. Italijane smo podili vse tja do reke Piave in Taliamento. Tam smo se potem zaustavili.

V začetku leta 1918 se je naš bataljon nahajal na obrambnih položajih na italijanskem bojišču v visokogorju Monte Grose in Monte Salone. Z gore Monte Salone sem se odpeljal na dopust v mesto Zernez, od tam pa v Maribor, kjer sem dva dni prenočeval v Narodnem domu. Nato sem se odpeljal v Ljubljano, kjer sem v Šiški prebil še štiri dni. V Ljubljani se je naš bataljon zbral za pohod v Bosno. Peljali smo se iz Ljubljane preko Zagreba v Slavonijo, od tam pa v Sarajevo in Mostar. V Mostarju sem dobil tudi medaljo ob 10. obletnici aneksije Bosne in Hercegovine. Z nekaj soborci sem se tudi fotografiral. Ko smo opravili svojo nalogo, so nas iz Mostarja prepeljali v Karlovac, zatem pa v Novo mesto. Mislil sem, da bom lahko obiskal domače, vendar ni bilo časa. Z nekaj starejšimi vojaki sem bil premeščen na Tirolsko, v kraj Viktorija, zaradi šolanja.

Po opravljenem tečaju oziroma usposabljanju smo vsi skupaj dobili krajši dopust. Z vadišča so nas s kamioni odpeljali 60 km do mesta Viktorija, kjer smo sedli na vlak in se preko Solkana in Gorice podali v Trst. Nastanili smo se v hotelu Scorzeni, kjer smo veseljačili dva dni. Po končanem dopustu sem se zopet podal na Tirolsko in se 1. 7. 1918 javil v svojo enoto.

Dne 20. 7. 1918 smo bili s tirolskega bojišča premeščeni v Trst, zatem pa na romunsko bojišče. Iz Trsta smo potovali preko Ljubljane in Budimpešte do mesta Hermonstat. Tu smo ostali samo tri dni, saj se je začel splošni razpad naše vojske. Na Dunaj smo se vrnili organizirano, kjer pa so nas najprej zapustili nemško-avstrijski častniki in vojaki – Čehi. Slišati je bilo, da so v Rusiji zmagali nekakšni boljševiki, ki se borijo za siromašne ljudi in pravice malih narodov.

Slovenska vojska, slovenski general

Zato smo se tudi vojaki – Slovenci z Dunaja odpravili domov, v skupinah ali posamezno. V Mariboru smo se posamezniki priključili prvi slovenski vojski generala Rudolfa Maistra. Sodeloval sem v vseh bojih, ki so potekali na Koroškem. Bilo je malo čudno, ker smo se sedaj borili proti nekdanjim soborcem iz Avstrije in Koroške. Naši, slovenski častniki, so nas prepričevali, da se borimo za nekakšno Združeno Slovenijo, ki se bo vključila v novo državo skupaj s Hrvati in Srbi. Čeprav slabo oboroženi in pomanjkljivo opremljeni, smo bili dobro izurjeni vojaki in nazadnje smo zmagoslavno vkorakali v Celovec. Najbolj je bilo zanimivo, da so naši slovenski častniki v glavnem še vedno poveljevali v nemškem jeziku, saj slovenskih ukazov nismo imeli, vojaki jih pa tudi ne bi razumeli. In drugo, na nasprotni strani so bili v glavnem naši bivši vojaški tovariši iz Avstrije, pa smo se jim sedaj z zadovoljstvom maščevali zaradi prejšnjega zaničevanja in skoraj sovražnega odnosa. Predvsem pa smo jim dokazali, da smo Slovenci boljši vojaki! No, čez nekaj časa smo dobili ukaz, da moramo zapustiti Koroško. Bili smo začudeni in žalostni, saj navadni vojaki nismo vedeli, kaj so se zavezniki dogovarjali in sklenili.

Dne 1. 12. 1918 smo dobili novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nam, Maistrovim borcem, so takrat povedali, da smo zaslužni za slovensko državo, pa čeprav smo vedeli, da smo si dejansko priborili samo Štajersko z Mariborom, izgubili pa Koroško in Primorsko. To ni bilo pravično.

V začetku 1919 sem prišel domov. Bil sem vesel, da sem ostal živ in zdrav. Veseli so bili tudi domači.

Vojak in Maistrov borec, Janez Arhnavar.


Pripis hčerke Marije:

Domačija starega očeta Janeza Arhnavarja je propadla, saj so stari starši umrli še zelo mladi, otroci pa so se kmalu zatem razšli. Očetova sestra Marija se je poročila h Gimplju v Ljuben pri Uršnih selih, brat Franc je bil kovač in se je priženil na Zajčji Vrh pri Stopičah, medtem ko je najmlajši brat Jože umrl med služenjem vojaškega roka v vojski Kraljevine Jugoslavije. S sorodniki seveda vzdržujemo stike.

Moj oče Janez se je izučil za zidarja in je največ zidal okrog Podgore. Tam je spoznal tudi našo mater Marijo Matevžič in se kmalu zatem, leta 1922, priženil v Podgoro na njeno domačijo. Mama je bila rojena 1889 in je bila edinka. Njen oče Janez je hodil delat v Ameriko in si je tako kupil majhno kmetijo, na kateri sta ostali mati Marija, rojena Mišič, iz Podgore in hči Marija, edinka.

Imela sta pet otrok. Brat Ivan je bil rojen 1922, po poklicu je bil mizar in je že pokojni. Tudi brat Ivan, rojen 1924, delavec, je že pokojni. Jaz, Marija, rojena leta 1925, sem ostala na domu in si ustvarila svojo družino. Že dolgo vrsto let sem sladkorni bolnik. Brat Anton – Tonček je bil rojen 1927 in je umrl še kot otrok, leta 1932. Zadnji je bil Martin, rojen 1929, po poklicu gozdarski tehnik.

Novembra 1960 je oče dobil pisno obvestilo, da bo dobil odločbo o pokojnini kot Maistrov borec. Seveda je bil oče tega obvestila izredno vesel in zadovoljen. Vendar odločbe ni dočakal. Umrl je januarja 1961 in je pokopan v Podgori. Ostali so nam samo njegovi spomini iz 1. svetovne vojne, pisani z zelo drobno pisavo, in dve fotografiji. Moram povedati, da je bil moj oče najbolj ponosen, ker je bil Maistrov borec, posebno še, ker je bilo med njimi le nekaj Dolenjcev, ki so se tedaj, po propadu avstro-ogrske vojske, razočarani ustavili v Mariboru in se z nekim novim navdušenjem pridružili slovenskemu generalu Rudolfu Maistru.

Naše življenje je bilo zelo težko. To so bila dolga leta naše skupne zgodovine. Vendar smo bili najbolj ponosni na svojega očeta, neznanega Maistrovega borca. Želela sem le, da tudi javnost izve, da je bil moj pokojni oče Maistrov borec in da je vsaj nekaj prispeval za slovenski narod.


 
 á na vrh strani
    
 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na:
andrej.ivanusa@amis.net