|
Tako je nedavne tega v
beograjski Politiki zatrdil Luka Božovič, generalmajor v pokoju, sicer
pa načelnik vojaške varnosti v gardi oziroma Maršalatu od 1944–1961,
zatem pa pribočnik maršala Tita od 1961–1966 (po odstavitvi generala
Žežlja). Lahko bi rekli, poleg Jovanke Broz, še edini živi in
najvažnejši pričevalec okrog t. i. »medicinskega« in drugih atentatov in
zarot proti Titu.
Novinar Slobodan Kljakić
je 25. in 26. julija 2004 v Politiki objavil izjavo generala Božovića,
ki je dejansko odgovor Miladinu Adamoviću, piscu knjige Brozovi
strahovi, po pripovedi generala Milana Žežlja, ki je pred tem v
Politiki samo ponovil svojo inačico atentata. Obenem me je neutemeljeno
obtožil za plagiat njegove knjige pa čeprav sem jo navedel med viri in
literaturo!
Verjetno se bralci
Nedeljskega dnevnika, ki so prebrali mojo knjigo Zarote in atentati
na Tita, še spominjajo poglavja o medicinskem atentatu, ki naj bi ga
izvedli sovjetski zdravniki februarja 1947 po Stalinovem osebnem ukazu.
Navedel sem tri do tedaj znane inačice: prvo iz knjige že omenjenega
Adamovića oziroma pričevanja generala Žežlja, drugo iz sinopsisa knjige
Atentati na Tita avtorja Vjenceslava Cenčića in tretjo iz knjige
Enigma Broz polkovnika in Titovega zdravnika dr. Aleksandra
Matunovića.
Zdaj se je pojavila še
četrta inačica. Njen avtor, general Božović, tedanji načelnik vojaške
varnosti garde, je bil dejansko nosilec načrtovanja in izvajanja vseh
varnostnih nalog okrog Titovega varovanja. Bil je »glavni« šef v
Maršalatu in brez njega tudi maršal Tito ni mogel ničesar ukreniti na
svojo roko. Zato mu velja prisluhniti. Takole pravi:
Zaradi priprav na
operacijo slepega črevesa pri Titu, je februarja 1947 major Luka Božović
poskrbel, da so v rezidenci na Brdu pri Kranju adaptirali in medicinsko
opremili eno od soban, za kar sta bila zadolžena prof. dr. Božidar
Lavrič in dr. Borislav Boro Božović, tedanji Titov osebni zdravnik.
Zdravniško ekipo, ki naj bi ga operirala, je Tito izbral kar sam.
Odločil se je za »slovensko« ekipo: prof. dr. Božidar Lavrič, dr. Bogdan
Brecelj, dr. Ivan Tavčar in Livija Merlak, glavna medicinska sestra na
Lavričevi kliniki v Ljubljani.
Pred samo operacijo pa
se je na Brdo nenadoma pojavila sovjetska zdravniška ekipa, ki jo je
poslal sam Stalin, pa čeprav naša stran ni prosila za nikakršno pomoč.
Sovjetsko ekipo so sestavljali kirurg dr. Bakuljev, internist dr.
Smotrov in medicinska sestra – instrumentarka. Glede na tedanji položaj
in odnose med ZSSR in SFRJ, je Tito odločil, da ga bo vendarle operiral
sovjetski kirurg. Tako je operacijo opravil prof. dr. Bakuljev,
asistiral pa mu je prof. dr. Lavrič. Operacija je opravljena z lokalno
anestezijo pa je tako lahko tudi sam Tito spremljal potek zdravniškega
posega.
Po končani operaciji so
za Tita skrbeli osebni zdravnik dr. Božović in Titova gospodinja Jovanka
Budisavljević, sicer partizanska bolničarka. Poleg tega so ob Titu bili
še pribočnik Milan Žeželj, osebni sekretar Gustav Vlahov in oskrbnik
rezidence Rade Ristanović.
Naslednjega dne je Tito
potožil, da čuti bolečine v trebuhu. Sovjetska zdravnika sta predlagala
dodatno kirurško intervencijo pa so zato nujno poklicali slovensko
zdravstveno ekipo. Po skupnem posvetu so sklenili, da takšna
intervencija ni potrebna. Titovo zdravstveno stanje se je po desetih
dnevnih povsem normaliziralo. Kmalu zatem je odpotoval v Zagreb. Z njim
sta bila tudi sovjetska zdravnika.
Na Tuškancu je težje
bolan ležal Mitar Bakić, tedanji sekretar zvezne vlade. Pregledal ga je
tudi internist dr. Smotrov. Ko je obiskal bolnika v drugo, se je na
stopnicah zgrudil in izdahnil. Šlo je za neprijetno situacijo. Sovjetska
ambasada v Beogradu je odobrila, da se obdukcija dr. Smotrova izvrši na
medicinski fakulteti v Zagrebu. Poleg dr. Bakuljeva in dr. Bore Božovića,
je bil v komisiji tudi major Luka Božović. Komisija je ugotovila, da je
dr. Smotrov umrl zaradi navadnega infarkta.
General Božović je v
razgovoru novinarju Kljakiću navedel, da organi vojaške in državne
varnostne službe, kljub zaostrenim medsebojnim odnosom, niso mogli
ugotovili, da bi sovjetska zdravstvena ekipa nameravala izvršiti
»medicinski« atentat na Tita. Zakaj je general Žeželj novinarju
Adamoviću navajal napačne podrobnosti o tem atentatu, general Božović ni
hotel komentirati. Po mojem mnenju odgovor leži v naših in sovjetskih
tajnih arhivih.
Namreč, general Božović
je opozoril še na drugo zelo važno okolnost. Ko je Tito junija 1956
obiskal Moskvo, se je sam spomnil na dr. Bakuljeva, ki je bil tedaj
predsednik Akademije medicinskih znanosti. Na ambasadi so organizirali
kratek sestanek pa je Tito dr. Bakuljevu izročil skromno osebno darilo.
General Božović je na
kraju navedel, da bi se teh dogodkov gotovo spomnila tudi Jovanka Broz,
ki je bila tedaj s Titom v Moskvi že kot njegova soproga.
Tako je general Božović
demantiral inačico Adamovića oziroma generala Žežlja o »medicinskem«
atentatu. Verjetno se z generalom Božovićem ne bo v celoti strinjal niti
Cenčić, da o Matunoviću ne govorim. Osebno sicer verjamem generalu
Božoviću, ki je prebral mojo knjigo brez posebnih pripomb, kar pomeni,
da vseeno moramo počakati na pisne arhivske vire. Njegovo in Jovankino
pričevanje bi verjetno pospešilo odpiranje naših in tujih arhivov. Tako
naj bi ostali pri treh atentatih na Tita, seveda, če ne upoštevamo
številnih poskusov in neuspešnih
načrtov.
Dr. Marku Vrhuncu, piscu
knjige Šest let s Titom, se ob tej priliki javno opravičujem za
napačen podatek o njegovem bivanju in dolžnostih pri Titu. Pravilno je,
da je bil od 1967–1970 ekonomski svetovalec in pomočnik generalnega
sekretarja, od 1970–1973 pa šef kabineta Predsednika republike.
|
