|
Zares
je hvalevredno, da se je Vinka Levstika ob njegovi smrti spomnila tudi
»uradna« slovenska zgodovina, sicer dokaj enostransko. Čeprav nisem
zgodovinar, se mi zdi še preuranjeno delati zaključke šestdesetletnega
partizansko-domobranskega spora. Tudi o vlogi Vinka Levstika je še
marsikaj neznanega in nepriznanega.
Prav
zaradi te resnice, želim razgrniti nekaj neznanih podatkov, da bi
neobremenjeni zgodovinarji in bralci pravilno vrednotili človeški lik
in častniško podobo Vinka Levstika!
Ne
gre za »domobranskega
narednika«, temveč za poročnika slovenske domobranske vojske (od
aprila 1945), tudi kvizlinške, »na napačni strani« in podobno, toda gre vendarle za častnika in pripadnika slovenske vojaške
inteligence! O tem mi je Levstik že pred leti predložil pisni dokaz,
ki čaka na objavo v reviji BOREC.
Tudi
ne gre za navadnega poveljnika domobranske enote, temveč za vojaškega
obveščevalca in hkrati protiobveščevalca (slovenske) domobranske
vojske. Če je v tej vlogi deloval v laški domobranski garniziji, potem
je imel kot domačin razpredeno široko mrežo terenskih sodelavcev in
obveščevalcev, da bi zaščitil svojo enoto in bojne tovariše.
Verjetno je o tem kaj napisal v svojih spominih. Zelo malo tudi vemo o
njegovem obveščevalnem delovanju v obdobju 1945-1947, ko so še
obstojali in delovali razni emigrantski obveščevalni punkti in centri
v zamejstvu, seveda pod patronatom zahodnih obveščevalnih služb, in
tudi sovjetske. Lahko samo ugibamo, kako se je prav obveščevalni poročnik
Vinko Levstik povzpel v Rimu na pozicijo glavnega slovenskega povojnega
političnega emigranta in priznanega hoteljirja!
Jugoslovanske
varnostne službe so takoj po koncu vojne temeljito operativno »pokrile«
prav vse vidnejše emigrante v tujini. Tudi v Italiji. Levstikov hotel
Bled v Rimu je predstavljal nekakšen glavni emigrantski obveščevalni
center, seveda ob blagohotni italijanski in ameriški podpori, kjer so
pripadniki različnih varnostnih služb iskali, menjavali in tudi »kupovali«
strateške in druge podatke. Kakorkoli že, zasluga Vinka Levstika je
bila, da je kot pravi vojaški obveščevalec odklanjal agresivne metode
delovanja proti matični državi, Jugoslaviji in Sloveniji, zato si je
prav po njegovi zaslugi slovenska »sovražna« emigracija priborila
oznako kot »politična«, za razliko od ekstremne ustaške in četniške
emigracije, kjer so glavno besedo imele kame in revolverji.
Prav
zaradi takšne politične usmeritve je bil Vinko Levstik tudi prvi
pobudnik (1968) za spravo med Slovenci! O tem je dovolj pisnih dokazov,
in o tej zadevi sem, na grozo poklonikov Spomenke Hribar, že javno
opozoril prav v Nedeljskem dnevniku! Znal je animirati dr. Cirila Žebota
in druge slovenske intelektualce v emigraciji, da so se lotili tudi
resnejših projektov od navadne protirežimske propagande.
Vinko
Levstik je bil sodno oproščen krivde za vojna hudodelstva, zato je po
njegovi smrti nekorektno naštevati razna »napihnjena« junaštva,
obenem pa posvem zanemariti in spregledati tudi pozitivna človeška
dejanja Vinka Levstika do nekdanjih partizanov, sošolcev in drugih, ko
jih je reševal gotove smrti! Pričevanj je dovolj.
Vinko
Levstik vsekakor ni bil agent Udbe niti Kosa! To vem zagotovo, ker so
koncem 1970 organi Sdv Slovenije izročili varnostni službi 9. armade
celoten dosje operativne akcije »Signal« (prečiščenega so po
oprostilni sodbi »prodali«
Levstiku). Ni ga tudi v www.udba.net! Ugotovili smo mnoge
Levstikove vrline in pozitivna dejanja, pa smo se odločili za enkraten
in hkrati tvegan pristop k Levstiku glede protiobveščevalne zaščite
obiska maršala Tita v Italiji marca 1971! Stik smo vzpostavili preko
konzula Slavoljuba Aleksića v Rimu, Titovega svaka! Levstik je to
enkratno nalogo izvedel profesionalno in nadvse korektno, le odlikovanja
mu razpadla država ni mogla podeliti. Ker pa akterji te naloge živimo
v Ljubljani in Beogradu, sem v sožalni brzojavki njegovim domačim
lahko izrekel le: Hvala, Vinko!
Naj
bo njegov večni počitek na Sv. Gregorju ne samo vrnitev v domovino,
temveč tudi izraz dokončne sprave!
|
