|
Razpredanju
vašega novinarja Tomaža Bukovca, posebno pa še njegovega znanca in »dobrega
poznavalca« SDV, sem se zares moral nasmehniti. Prepričan sem namreč,
da mnogo bralci ND delajo razliko med obveščevalno in varnostno službo,
vedo, da ni bilo zvezne in republiške SDV (zadnji načelnik SDV v
Beogradu je bil celo Slovenc!), da je v RŠTO Slovenije vojaško-varnostno
službo do 1986 vodila SDV Slovenije (!), da ostalih
netočnih »večnih sledi« sploh ne omenjam. Gospod Lajovic bo
prej ali slej povedal, kako je prišel do CAE, pa tudi gospod Ljubo Sirc
bo nekoč pojasnil, kako mu je kot emigrantu uspelo dobiti celo potni
list. Kravala pa v Beogradu leta 1989 sploh ni moglo biti, saj so SDV
vodili trije Slovenci!
Naj
se vrnem k www.udba.net. Priznam, tudi sam sem poskušal »odpreti«
navedeno spletno stran, pa me je republiški varnostni inšpektor
prehitel. Tudi poskus, da prek nekaj znancev, celo iz ZDA, obidem
slovensko zaporo, žal ni uspel! Dobil sem samo prvo stran…
Pa ni
šlo za nobena zagnanost, da bi zadovoljil nekakšno radovednost, temveč
sem hotel samo zvedeti, kako so navedeni podatki Udbe »predelani«.
Namreč, že v svojih vojaško-varnostnih zapisih v reviji BOREC/1998
pod naslovom BALKANSKI VOJAŠKI POLIGON sem zapisal, da so mnogi
arhivski fondi SDV Slovenije (na varnem) v tujini! Zato me prav nič ne
čudi, da je do kopije tega arhiva SDV prišel tudi gospod Dušan
Lajovic, častni konzul Slovenije na Novi Zelandiji, nekoč tudi sam
objekt operativne obdelave te službe. Sam se je hvalil, za katero tujo
obveščevalno službo je »delal«. Pravijo, denar odpira vsak predal!
Dodal bi - tudi v arhivih! Prepričan sem, da se bo kaj kmalu zvedelo,
kako in kdaj se je to zgodilo! Najmanj bi sumil svojega tečajnika s
Pokljuke, sicer rezervnega častnika vojaško-varnostne službe, ki ga
mnogi obtožujejo, da je prenašal tajne dokumente v kovčku!
Pod
»d. 20000 - oznaka za sodelavca varnostne službe Oboroženih sil SFRJ
(organa varnosti) JLA ali TO« naj bi se našli tudi nič krivi
sodelavci Kos-a. Toda že sam naslov mi je dal misliti, da gre za očitno
manipulacijo, saj omenjeni slovenski častni konzul ni znal pravilno
zapisati pravega naslova vojaške varnostne institucije, ki ga je njegov
prijatelj v Sloveniji označil celo kot »zloglasni Kos«!
No,
bistvena stvar je skrita pod klobukom! V arhivu SDV Slovenije oziroma v
CAE ne bi smelo biti zapisanih več kot 120 sodelavcev, morda kakšna
desetina več. Da mi ne bi kdo očital prirejanje podatkov ob omenjenem
dogodku, naj si prebere v VOJAŠKEM BALKANSKEM POLIGONU nekaj strani
(62-71) ali pa nedavno polemiko v VOJAŠKOZGODOVINSKEM ZBORNIKU 8/2002
pod naslovom BISTVENI UGOVORI NA ZAMOLČANA
VPRAŠANJA SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE 1991. Na provokativno vprašanje, da
je prav vojaško-varnostna služba JLA imela pregled nad celotno mrežo
sodelavcev SDV v Sloveniji,
sem zapisal naslednje:
»Povsem netočna in tudi nekorektna trditev! Dejansko
je bilo prav nasprotno! O tem sem podrobneje pisal v BVP (stran 62-71),
zato samo kratka opomba.
Vsaka
služba je vodila in strogo varovala svoj register sodelavcev. Šele po
zadnjem noveliranju pravil vseh varnostnih služb, konkretno, ko je
Stane Dolanc postal zvezni sekretar za notranje zadeve, je začel
veljati pravilnik o centralnem registru sodelavcev (v sklopu CAE), ki ga
je vodila SDV! Bil sem med prvimi v VS JLA, ki se je službeno uprl takšnemu
pravilu in praksi, ker pač predtem nista bila dovolj preučena! Šele
pod »pritiskom« nadrejenih šefov iz Beograda sem slovenski SDV predal
spisek okrog 120 sodelavcev vojaške varnostne službe 9.armade, ki so
bili izpostavljeni in več ali manj znani (gostilničarji, pismonoše,
upokojenci in drugi), ker so pač opravljali naloge »protiobveščevalne
zaščite« vojaških objektov in državne meje! Vse ostale sodelavce
smo po novem pravilniku preprosto spremenili v »prijateljske zveze«,
ki pa jih ni bilo treba registrirati pri SDV! Seveda, nobenega od svojih
180 kvalitetnih sodelavcev nisem »registriral« pri SDV. Enako so
ravnali tudi vsi moji podrejeni, in tako smo se dokaj spretno izognili
pravim namenom SDV - kontroli sodelavcev VS JLA!«
Torej,
vsakršna številka sodelavcev Varnostne službe OS SFRJ (edini pravilni
naslov!), ki bi bila večja od 120-150 sodelavcev (nekaj so jih verjetno
od 1986 dodali tudi moji trije nasledniki), pomeni očitno manipulacijo!
Naročnik pa je že tudi znan!
Podobno
so ravnali tudi izkušeni operativci SDV, je nedavno tega razložil
Milan Frumen. Torej, glavnih in pomembnih sodelavcev vojaške varnostne
in SDV ni treba iskati na Lajovičevem spletnem seznamu www.udba.net!
|
