|
NA POT SLOVENSKI IZDAJI
Z nekajletno zamudo prihajajo pred naše
bralce spomini slovenske partizanke – prof. dr. Slavke Ranković z
naslovom ŽIVLJENJE Z LEKO. Gre za slovenski prevod, saj je knjiga izšla
že 1998 v Beogradu, v čirilici. Pravzaprav gre za iskreno in pogumno
izpoved soproge Aleksandra Rankovića, podpredsednika SFRJ in
organizacijskega sekretarja CK ZKJ, legendarnega partizana »tovariša
Marka«, ustanovitelja in vodje OZNE oziroma UDB-e, najbližjega Titovega
sodelavca, ki so ga v družinskem in prijateljskem krogu klicali tudi
»Leka«.
Gre za sugestivno pripoved slovenske
delegatke skojevskega kongresa v Drvarju 1944. leta, ki je bila
»dodeljena« Vrhovnemu štabu jugoslovanske partizanske vojske, kjer je
opravljala zelo zaupne (šifrantske) posle za CK KPJ in Aleksandra
Rankovića, Titovega zvestega bojnega tovariša in glavnega kadrovika
Partije. Presunljivi so opisi njunih tovariških odnosov, zlasti ko je
tudi Ranković spoznal, da ne bo več mogel skrivati svojih simpatij do
črnolase Dolenjke. Nepozaben je prizor, ko svoji uslužbenki dokaj
»uradno« sporoči, da se bosta takoj ko opravi maturo, tudi poročila.
Vriskala bi od veselja, pa se je komaj premagovala… Sledila so leta
študija na ekonomski fakulteti, kjer je nazadnje tudi doktorirala. Poleg
opisov redke družinske idile in rojstva sina Slobodana je doživela nekaj
nepozabnih srečanj na mednarodni ravni, ko je bila uradno tudi druga
dama Jugoslavije, soproga podpredsednika SFRJ!
Avtoričini spomini vsebujejo lirične
opise otroštva, skojevsko zagnanost, ljubezen do njenih najbližjih in
neizmerno žalost ob smrti brata, sestre in staršev, šegava dogajanja med
partizanskimi tovariši in tudi dragocene avtentične opise nekaterih
zgodovinskih dogodkov, kot je ozračje v t.i. »Titovi pečini« med nemškim
desantom na Drvar, maja 1944, odnose med Titom in Rankovićem in podobno.
Ko je bil Ranković skupaj z ožjim
vodstvom SDV julija 1966 na t.i. Brionskem plenumu politično obsojen
zaradi prisluškovanja maršalu Titu in drugim, je bil to neverjeten šok
in presenečenje ne samo za domačo javnost, temveč tudi širše. Čeprav so
bili kmalu zatem vsi obdolženci pomiloščeni, so bili glavni akterji
vendarle odstranjeni in so ostali »politično mrtvi«. Sledile so obsežne
politično-ekonomske, predvsem pa kadrovske spremembe. Obveljala je
uradna partijska ocena, da je bil Ranković nosilec jugoslovanskega
velikodržavnega centralizma in s tem tudi zavora samoupravljanja! Začela
se je intenzivna kampanja proti unitarističnim in centralističnim
tendencam, med notranje sovražnike pa so bili uvrščeni še »rankovićevci«.
Najprej je bil decentraliziran sistem državne varnosti, tako da so
republike dobile večje pristojnosti. Vojaška varnostna služba se je
spretno izognila vsem obtožbam, vendar so se medsebojni odnosi s SDV
poslabšali. Nezaupanja ni bilo mogoče še dolgo odpraviti!
Kmalu zatem, l.1968, so bili predlagani
novi amandmaji na ustavo SFRJ, 1971 je sledil hrvaški »maspok« (hrvaška
pomlad) pa slovenska »cestna afera« in srbski liberalizem. Leta 1974 je
bila spremenjena še ustava, ki je republikam in obema pokrajinama
priznala še več pravic, pa je tako Jugoslavija postajala skoraj
konfederacija…
Zato ni zanemarljiva ocena, da se je
dejanski razpad Jugoslavije začel že julija 1966, ko je bil razbit
enoten varnostni sistem (razkroj ZKJ smo lahko opazovali na TV-ekranih
na 14. kongresu ZKJ, začetek razpada JLA pa smo doživeli junija 1991 na
naših tleh).
Razumljivo je splošno presenečenje, ko je
Aleksander Ranković nenadoma padel v Titovo nemilost! Seveda je to
veljalo tudi za družino Ranković. Zato nam avtorica naniza nekatere
dogodke, ki potrjujejo, da se odnosi Tito – Ranković niso spremenili čez
noč! Prav zaradi tega, predvsem pa ker je zelo dobro poznala doslednost
in moralna načela svojega soproga, ni verjela v krivične obtožbe proti
njemu! Ranković je sicer na samem Brionskem plenumu sprejel na svoja
ramena »politično in moralno odgovornost«, vendar proti interesom
Partije ni hotel javno nastopati (kakor je to počenjal Milovan Djilas,
ki je svoje glavne napade na Tita objavljal celo v tujini).
Ranković je molčal in zdelo se je celo,
da se je sprijaznil s svojo usodo! Vendar ni bilo tako! Ranković ni
skrival svoje resnice… Najraje se je srečeval s partizanskim tovariši.
France Perovšek nam je v BORCU ohranil opis slučajnega srečanja poleti
1981 ali 1982. v Strunjanu, ko mu je Ranković odločno zatrdil, da ni
organiziral nobenega prisluškovanja Titu in tovarišem, plačal je samo
račune za druge!
Ranković je bil prepričan, da bo resnica
nekoč zmagala in prišla na dan! Njegova zvesta življenjska spremljevalka
je vso svojo energijo usmerila v dokazovanje moževe nedolžnosti, zlasti
po njegovi nenadni smrti. Najprej je MLADINA 1986. objavila odmeven
intervju, nato pa je 1998. izdala še knjigo spominov ŽIVLJENJE Z LEKO.
Ocene so bile nadvse laskave.
Nazadnje je vendarle zmagala! Pred
kratkim je v Beogradu skupaj s svojima sinovoma – Milivojem – Mićom in
Slobodanom objavila tudi DNEVNIŠKE ZABELEŽKE Aleksandra Rankovića.
Obenem je uspela pridobiti in objaviti znameniti in najbolj iskani
dokument – Poročilo vojnotehnične komisije, s katerim je dokončno
potrjeno, da so bile obtožbe proti Rankoviću in njegovim sodelavcem
popolnoma izmišljene. Iz objavljenih dnevniških zapiskov je vidno, da je
Rankovićeva soproga vseskozi prepisovala in skrivala njegove zapiske.
Skrivala jih je na različnih mestih in pri iskrenih prijateljih, pa
čeprav nekateri to niso ostali do konca. Eden od njih je bil tudi
priznani srbski pisatelj Dobrica Ćosić, ki pa je nazadnje te »shranjene«
zapiske izkoristil za lastno promocijo »zaupnih« pogovorov z Rankovićem
v PIŠČEVIH ZAPISIH 1951-1968, Beograd, 2000, in tako zatajil svoje prave
usluge šefu nekdanje OZNE…
O slovenskem deležu okrog priprav in
izvedbe Brionskega plenuma, ki ni bil ravno zanemarljiv, ni celovitega
opisa. To je verjetno zaradi tega, ker je bil ta delež izsiljen in zato
tudi nepravičen do Rankovića in celostne resnice o ozadju Brionskega
plenuma. Vsi raziskovalci tega obdobja se v glavnem strinjajo, da naj bi
bil poleg Ivana Kreačića – Steva in Vladimirja Bakarića prav Edvard
Kardelj med glavnimi pobudniki in režiserji Brionskega plenuma. To
domnevo utemeljujejo s tem, da naj bi celotno afero prisluškovanja
dejansko začel Edo Brajnik, ko je leta 1965 kot načelnik zvezne UDB-e
obvestil Tita, da Ranković prisluškuje državnim in partijskim voditeljem
in tudi njemu, Titu…
Takrat sta v zvezni UDV-i delala tudi
Slovenca ing. Pavle Tepina, direktor Varnostnega inštituta zveznega
sekretariata za notranje zadeve (ZSNZ), in Stanislav Pavlin, tehnik,
pomočnik direktorja tega inštituta. Iz sodnih spisov je vidno, da sta
bila aretirana med prvimi, ker naj bi predstavljala »šibki« člen med
zaprtimi funkcionarji zvezne SDV. Kronska priča načrtovanega brionskega
sodnega procesa, Selim Numić, podsekretar ZSNZ, ki je bil zadolžen za
operativno-tehnične zadeve (celotno prisluškovanje), je razkril, da je
njegov podrejeni Stane Pavlin lažno pričal proti njemu, za kar naj bi
dobil pozneje nagrado – direktorsko mesto v Sežani. Pavlin naj bi se mu
kasneje celo opravičil, češ da je bil prisiljen lažno pričati! Takratni
zvezni javni tožilec, dr. Franc Hočevar, naj bi koordiniral začetni
sodni pregon proti Rankoviću in njegovim znancem brez zadostnih dokazov.
O Brionskem plenumu so napisane zanimive in dokumentirane knjige in
pričevanja, kakor so: pretresljiva osebna izpoved in dokumentiran prikaz
operativno-tehničnih posegov okrog prisluškovanja, Selima Numića, pod
naslovom DOBRA ZEMLJA, LAŽEJO, 1989; vsestranska in poglobljena študija
raziskovalcev Jovana Kesarja in Pera Simića LEKA – ALEKSANDER RANKOVIĆ –
OPROSTITEV BREZ MILOSTI, 1990; konkretna in uničujoča kritika vrhunskega
obveščevalca Antuna Duhačeka IZPOVED OBVEŠČEVALCA – VZPON IN PADEC
JUGOSLOVANSKE OBVEŠČEVALNE SLUŽBE, 1992; temeljita analiza neposrednega
(in tretjega) obdolženca Vojina Lukića BRIONSKI PLENUM – OBRAČUN Z
ALEKSANDROM RANKOVIĆEM, 1996, kakor tudi knjiga avtorice, ki jo imate
pred seboj, pa tudi družinski projekt Aleksandra Rankovića DNEVNIŠKE
ZABELEŽKE, 2001. Tudi v knjigi Vjenceslava Cenčića TITOVA POSLEDNJA
ISPOVIJEST je potrjeno, da Ranković ni organiziral prisluškovanja Titu.
Kljub temu še vedno obstojajo različne interpretacije pravih vzrokov in
povodov Brionskega plenuma.
Med uradnim partijskim stališčem, ki ga je Josip Broz – Tito označil kot
»frakcijsko borbo za oblast« (med pristaši centralizma in
decentralizacije ali pa med unitaristi in republiškimi nacionalizmi) in
utemeljenim razlogom avtorice in njenega pokojnega soproga Aleksandra
Rankovića, da je šlo dejansko za obstoj Jugoslavije, se vsa ostala
stališča gibljejo med tema dvema mejnikoma. Zanimive pa so tudi druge
navedbe razlogov. Tako je Koča Popović, slavni partizanski poveljnik,
general in pesnik, naslednik na funkciji podpredsednika države, menil,
da je šlo za obračun med dvema konkurenčnima varnostnima službama –
vojaškim KOS-om in civilno UDV-o, dočim je odstavljeni armadni general
Ivan Gošnjak menil, da je šlo za Titovo maščevanje, ker je Ranković
odkril jugoslovansko prostozidarsko ložo, v kateri je igral pomembno
vlogo tudi Tito. O pripravah na Brionski plenum obstojajo tudi podatki o
posegih tujih obveščevalnih služb, predvsem ameriške (sestanek V.
Bakarića z ameriškim ambasadorjem v Grocki) in drugih.
Kakorkoli že, najbolj sprejemljiva se zdi
domneva, da je šlo za dobro pripravljeno in načrtovano obveščevalno
operacijo proti Jugoslaviji in Titu oziroma proti UDB-i in Rankoviću.
Ker je znano, da Kominterna (in njeni nasledniki) ni nikdar odpuščala
nezvestobe svojih sodelavcev, je zelo verjetno, da je šlo v tem primeru
za maščevanje sovjetskih obveščevalnih služb proti Titu zaradi »izdaje
in napak« glede Informbiroja, za klasično in domiselno akcijo
kompromitiranja UDB-e in Aleksandra Rankovića, Titovega najbolj zvestega
sodelavca! V prid takšni domnevi govorijo tudi vsa dogajanja, ki so
doslej javno znana, namreč, da je bil Ivan Kreačić – Stevo, nekdanji šef
centra NKVD-ja za Jugoslavijo, glavni režiser Brionskega plenuma, seveda
s politično podporo ostalih somišljenikov v vrhovih ZKJ (Kardelj,
Bakarić, Stambolić, Crvenkovski), civilne in vojaške varnostne službe
(brata Milan in Ivan Mišković) in z operativno-tehnično podporo ter
»dokazi« iz Hrvaške (Jovankin telefon in izvedeni kabelski priključki
proti Rankovićevi vili).
Čeprav je pričevanje polkovnika Dušana
Rusića, bivšega načelnika 1. oddelka in pozneje namestnika načelnika
Varnostne uprave JLA, ki je tudi vodil celotno preiskavo proti Rankoviću
in njegovi skupini, in avtorja prvega poročila vojno-tehnične komisije,
dejansko tudi prelomnica pri razkrivanju ozadja in resnice o Brionskem
plenumu, bi zgodovino Brionskega plenuma verjetno lahko zaključili, če
bi poiskali tudi tisti leseni kovček, v katerem so bili spravljeni in
zapečateni dokumenti te komisije… Tam kjer bi morali biti, v vojaških
arhivih bivše JLA, jih baje ni! Bojim se, da jih bodo nekoč odkrili
nekje v Moskvi!
Ko boste prebrali knjigo, ki jo držite v
roki, boste lahko ugotovili, da je avtorica, slovenska partizanka,
profesorica in doktorica ekonomskih ved, skrbna mati in zvesta žena –
pogumno obranila čast in ime svojega soproga, pa tudi svoje in svojih
potomcev. Obranila je resnico! Mirno in dostojanstveno, strpno in
pogumno, brez maščevanja in zamer, vendar odločno, z dokazi in
pričevanjem! Tako bo s slovensko izdajo prišla ta resnica tudi do njenih
partizanskih znancev na Dolenjskem, pa tudi do vseh tistih, ki niso
mogli spremljati novih razkritij o resničnem ozadju in vzrokih
Brionskega plenuma.
Z dovoljenjem avtorice sem zaradi
bralcev, ki ne poznajo vseh oseb in dogodkov, omenjenih v knjigi, dodal
še nekaj potrebnih sprotnih opomb pod črto. Seveda sem jih tudi označil
s svojimi kraticami (M.F.K). Zaradi aktualne vsebine in tehničnih
razlogov (cirilica) je bilo spremenjenih nekaj prilog, izpuščeno pa je
bilo tudi zadnje poglavje knjige pod naslovom »Rankovićeva hiša«.
àSlovenska izdaja
knjige je izšla v samozaložbi, tisk in distribucijo pa je prijazno
sprejel Grafis - Trade d.o.o. v svoji zbirki »Sledi«.
|
