|
Zgodovino
je nemogoče potvarjati! To je dokazal tudi dr. Janez A. Arnež, avtor
knjige z naslovom SLS - SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA 1941-1945. V
knjigi je dokumentirano predstavil malo znana stališča vodstva SLS v
pri begunski vladi v Londonu. Zaradi spolitizirane teme o vojaških
grobiščih se velja soočiti s tremi »vojaškimi« stališči
nekdanjega vodstva SLS.
Najpomembnejše
je stališče vodstvo SLS, da je izrecno nasprotovalo sodelovanju z
okupatorjem! Tako avtor zapiše: »Čim so Krek, Snoj, Grabrovšek in
Kuhar zvedeli za Natlačenovo imenovanje, so bili razočarani in
razburjeni. Razočarani, ker se Natlačen ni držal marčnih sklepov, da
nihče iz vodstva stranke ne bo sprejel kakršnekoli funkcije, ki bi
lahko pomenila sodelovanje z zasedbenimi oblastmi.«
Tudi Slovenska zaveza je
maja 1942 s svojo Ustanovno listino
»izključevala vsako politično sodelovanje z okupatorjem« (kar
pa verjetno ni zadevalo »vaških straž« in »protikomunistične
milice!?). Po kapitulaciji Italije je vodstvo SLS izrecno prepovedalo
sodelovanje z Nemci. General Leon Rupnik, ki je bil postavljen za
predsednika pokrajinske uprave, je pod pritiskom »mladih« iz vaških
straž formiral slovensko domobranstvo, kot kvislinški privesek nemške
vojske. Avtor pravi, da je »SLS domobranstvo tolerirala, ni pa ga
formalno odobrila, še manj pa vodila«. Dr. Krek je imel celo idejo, da
bi se »domobranstvo moralo zaveznikom predstaviti kot slovenski del
kraljevske vojske«. Vendar je general Rupnik ravnal po nemških
navodilih. Vest o prisegi domobrancev Hitlerju
pa je prišla tudi do zahodnih zaveznikov!
Dr.
Alojzij Kuhar je julija 1944 v britanskem vojnem ministrstvu zvedel
usodno novico z teheranske konference. Tam je bilo namreč odločeno, da
bodo zavezniki »vse vojaške oddelke, ki bodo nosili uniforme in orožje,
podarjeno od Nemcev, prisilno vrnili v rodno deželo«.
Komentar dr. Kuhar je bil: »Če bodo vrnjeni Titu, jih bodo
partizani pobili!« Zato je vodstvo SLS
pravočasno poslalo opozorilo v Slovenijo, dr. Kuhar pa je celo
kot spiker radia BBS javno svaril domobrance o njihovi bodoči usodi.
Pozival jih je, naj se priključijo zaveznikom, kajti medtem so ti že
priznali partizane kot del zavezniške vojske. Dr. Krek je svetoval
polkovniku Ivanu Prezlju-Andreju, naj bi domobranci šli v ilegalo.
Prezelj je o tem obvestil tudi domobranskega polkovnika Franca Krenerja,
ki pa je odvrnil: »Jaz sem jih notri spravil, jaz jih bom tudi ven!«
Kakor vemo iz drugih virov, je divizijski general Franc Krener
interveniral pri britanskih vojaških oblasteh na Koroškem. Rešil je
le sebe in okrog 700 slovenskih četnikov - pripadnikov Kraljeve vojske
v domovini (prepeljanih v Italijo), vsi zajeti domobranci pa so bili v
železniških vagonih prepeljani v Slovenijo. Dr. Kuhar je že 8.
februarja 1945 zapisal, da mu je žal, ker dr. Krek ni tudi javno
obsodil »domobranske kolaboracije«, saj »odločilni ljudje doma
vodijo v polom, da je slovenska zadeva »omadeževana in mi jo moramo
sramotno skrivati«, na koncu pa je vzkliknil: »Naj Bog čuva življenje
dečkov, ki jih politiki niso bili sposobni zaščititi!«
Dne
3. maja 1945 je Narodni odbor v Sokolskem domu na Taboru v Ljubljani
organiziral zasedanje 74-članskega slovenskega parlamenta pod
predsedstvom Franceta Kremžarja in proglasil ustanovitev »Narodne države
Slovenije v federativni Jugoslaviji pod dinastijo Karađorđevićev«.
Obenem so ustanovili tudi Slovensko narodno vojsko, ki naj bi jo
sestavljali domobranci, slovenski četniki in drugi ilegalni gverilci,
pod poveljstvom brigadnega (pozneje divizijskega) generala Franca
Krenerja. Ker je kmalu zatem prišlo tudi do umika Nemcev proti Koroški,
so se jim pridružile tudi vse enote novoustanovljene slovenske vojske,
pa čeprav večina vojakov in častnikov verjetno ni vedela, da
pripadajo neki novi vojaški organizaciji.
Formalno-pravno
je šlo za pripadnike Slovenske narodne vojske, pa čeprav so bili
dejansko zapuščeni in prevarani domobranci, ki bi morali na vojaških
grobiščih imeti dva spomenika (in napisa):
PADLI V VOJNI in POBITI PO VOJNI. Vseeno pa bi
predlagal, naj o napisu na spomenikih ne odločajo samo politiki in
poslanci, temveč naj o tem soodločajo tudi še živeči domobranci in
njihovi častniki, saj tam v Kočevskem Rogu, Teharjih in še kje počivajo
njihovi bojni sotovariši. Te pravice jim ne bi smeli vzeti! Tako bo
sprava (pokojnih) najbolj poštena, saj so jo dejansko že 1968
predlagali prav živeči domobranci in emigranti - poročnik Vinko
Levstik (Tri odprta pisma k narodni spravi, Rim, 1968) in politični
emigrant dr. Ciril Žebot (Minimalni slovenski program, 1968).
|
