|
Zaradi bralcev Vaše ugledne priloge, kakor
tudi ugotavljanja dejanske resnice, kdo naj bi se skrival izza
"znanega slovenskega komunista Martinčiča", pisca knjige o
gospodarstvu Slovenije, sem pred kratkim vzpostavil telefonski in pisni
stik z znanim hrvaškim publicistom Vjenceslavom CENČIĆEM iz Reke
(Ursinjski uspon štev. 5, 51000 RIJEKA, telefon 051-254-715), piscem
knjige TITOVA ZADNJA IZPOVED.
Na kratko sem mu predstavil svoj ugovor
glede pisanja novinarke Alenke Puhar ali se izza priimka "Martinčič"
dejansko skriva Dragotin GUSTINČIČ, znani predvojni slovenski komunist
in častnik španske revolucionarne armade. Gospod Cenčić je v pismo z
dne 15. oktobra potrdil ugotovitve novinarke Alenke Puhar, predvsem pa
znanega komentatorja Jurija Gustinčiča, z besedami: "Umjesto
Martinčič treba da stoji Gustinčič. Nije moja ni Kopiničeva greška,
već loš prevod sa ruskog". (Namesto Martinčič bi moralo
pisati Gustinčič. Ni pa to moja, niti Kopiničeva napaka, pač pa slab
prevod iz ruščine.)
P.s. V poslanem prispevku pa urednik
priloge Znanost ni objavil drugi odstavek, ki glasi takole:
"Glede očitkov o ponaredku se mi zdi nepošteno to pripisovati
Cenčiću! Ponaredek bi bilo mogoče očitati le čuvarjem arhiva Josip
Broz - Tito, kajti po dokaj zanesljivih podatkih je dvojnik ključa te
arhive imel tudi generalmajor Aleksander V. Ocenjujem takole: če je
Jovićeva knjiga ZADNJI DNEVNI SFRJ delni falsifikat (po znanem obrascu:
70% resnice, 20% polresnice in 10% neresnice), potem je zelo verjetno
1988 tudi Cenčić prepisal falsifikat v podobnem ali še slabšem
razmerju. Za stenogram razgovora Tito - vojni vrh sem skoraj prepričan,
da gre za falsifikat, ker je v njem vložek, za katerega sva vedela v
Ljubljani samo midva z generalom Jerkičem, v Beogradu pa načelnik vojaške
varnostne službe! Poleg tega pa je Branko JERKIČ, generalpolkovnik v
pokoju, tudi moj poveljnik, ena od enajstih še živečih prič, ki je
bil 21. decembra 1979 na sprejemu pri maršalu Titu, pa bo lahko povedal
pravo RESNICO."
|
