VOJAŠTVO
   MILITARY

ČLANKI C17

Delo - Sobotna priloga, 4. junija 2001 (predvidena objava)
Sprava za zdaj le na osebni ravni
Kdo je začetnik sprave na Slovenskem?

(Odgovor v Delu ni bil objavljen, Novi Glas (verski časopis), Gorizia, 1. novembra 2001)
 

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

 v
 

(Članek je bil poslan Delu - Sobotna priloga kot prispevek v razpravi na članek Sprava za zdaj le na osebni ravni. Ker ni bil objavljen, sem ga na predlog Vinka Levstika poslal uredništvu verskega časopisa Novi Glas, ki izhaja v italijanski Gorici).

Tudi letos so v slovenskem časopisju potekale razprave o spravi, predvsem pa o tem, ali gre za spravo na osebni ali pa za spravo na splošni, narodni ravni. Tudi tokrat so se razpravljalci izognili prestižnemu vprašanju: kdo je bil dejanski predlagatelj oziroma začetnik sprave na Slovenskem. Sam sem o teh rečeh že pisal v BALKANSKEM VOJAŠKEM POLIGONU, ki je bil predstavljen tudi v ND 7. in 14. februarja 1999. Na strani 89 sem o prvi znani inciativi in predlogu za narodno spravo zapisal naslednje:

"Tako je dr. Ciril ŽEBOT, slovenski politični emigrant, avtor ideje o samostojni Sloveniji in o narodni spravi. Takrat se je pisalo leto 1967. Torej, avtorja samostojne Slovenije nista MAČEK niti KUČAN, pa tudi Spomenka HRIBAR ni avtorica narodne sprave! Zasluge gredo čez lužo…"

Nekaj eminentnih publicistov in zgodovinarjev me je pozneje sicer spraševalo za vir teh podatkov, ki baje javno ni dostopen (nisem preverjal v NUK). Namreč, vir sem sicer navedel (Ciril A. ŽEBOT, Misli ob petdesetletnici prve slovenske vlade, Washington, 1968), nisem pa omenil, da je šlo za zaplenjeni propagandni material slovenske politične emigracije, ki sem ga dobil v SDV Slovenije. Zaradi zgodovinskega vrednotenja začetnikov narodne sprave pa navajam še naslednje dejstva:

Podrobneje je o narodni spravi pisal in razpravljal takrat vodilni politični emigrant v Italiji, domobranski poročnik Vinko LEVSTIK, ko je 1968 v Rimu izdal brošuro TRI ODPRTA PISMA K NARODNI SPRAVI, s predgovorom Ljuba SIRCA, političnega emigranta v Veliki Britaniji, ki je pred leti tudi kandidiral za predsednika republike Slovenije. Vinko Levstik je v brošuri objavil tri pisma, in sicer: prvo, slovenski politični emigraciji, drugo, Zdenku ROTERJU ob njegovem članku VOJNI HUDODELCI, tretje in hkrati najobširnejše pismo pa je bilo namenjeno Mitju RIBIČIČU ob njegovem članku SLOVENSKI NAROD IN SKUPNOST JUGOSLOVANSKIH NARODOV.

Vsekakor je najbolj tehten in zanimiv Levstikov nagovor slovenski politični emigraciji, predvsem domobrancem, ki jih je bilo potrebno prepričati o potrebi po narodni spravi. Realno je analiziral takratni položaj politične emigracije in napake, ki so bile storjene s strani dokaj neenotnega vodstva. Na osnovno vprašanje: "Kaj ostane slovenski emigraciji, če ne bo živela s časom?", je odgovoril (stran 13) takole:

"Predlagal bi, da se začne tudi med emigracijo resno misliti na narodno spravo, delati v duhu le-te in kar se tiče domovine, nastopati kot enotno telo. Da bi pa lahko prišli do tega, se mi zdi nujno, da se stranke pomladijo z novim duhom, da koordinirajo svojo dejavnost na sodobni problematiki, da ustanovijo skupni reprezentativni odbor, ki naj išče poti za dialog z domovino…" Levstika so verjetno na takšen predlog vzpodbudili tudi slovenski študentje, ki so februarja 1968 v Trstu izdali dokument z naslovom SLOVENIJA 1968 - KAM?, saj je ob zaključku prvega pisma tudi sam postavil vprašanje: Slovenska emigracija v bodočnosti - kam?

Tudi drugi dve Levstikovi pismi sta po svoje zanimivi in še vedno aktualni, posebno še obširno pismo Mitju Ribičiču, v katerem polemizira o temeljnih vprašanjih razvoja slovenskega naroda. Osnovna zamera pa je bila, zakaj se pri obravnavi narodnostnih vprašanj pozablja na "slovensko celoto", torej tudi na mnogoštevilno emigracijo - ekonomsko in politično. Danes je to vprašanje rešeno, prej pa so obstojale razne ideološke in druge nepravične delitve.

Zato bi bilo smiselno, da se nekdanji slovenski politični emigraciji priznajo tudi pozitivni deleži in zasluge, ki so nedvomno obstajale. Pobuda o narodni spravi je vsekakor prišla 1968 iz njenih vrst (Žebot, Levstik)! Ostali pobudniki, tudi tisti ob "Lipi sprave", so se pojavili šele pred nekaj leti, predvsem zaradi strankarskih in drugih interesov.

Vem, da je osnovna zavora za takšno dejanje predvsem v kolaboraciji domobrancev (in četnikov) z italijanskim in nemškim okupatorjem, kakor tudi oporečno mišljenje o njihovem boju proti "stalinistični revoluciji" v Sloveniji. Sam se ne želim opredeljevati o tem vprašanju, saj bodo to storili zgodovinarji v bližnji prihodnosti (podobno kot bo to storila avstrijsko-slovenska komisija zgodovinarjev).

Namreč, stališča nekdanjih sovražnikov so tako nasprotujoča, da o bližnji in javni vseslovenski spravi ne more biti niti govora. Ne bodo pomagale niti svečane deklaracije Zveze borcev. To najbolje potrjuje misel iz članka gospoda Antona PODGORŠKA, dipl.iur. iz Ljubljane, ki v članku objavljenem nedavno v DELU, sporoča "…dokler kolaboracije ne boste priznali, nikakršna sprava ni možna!" Z druge strani pa smo iz DELA zvedeli, da je naš rojak - emigrant, prof.dr. Silvin EILETZ iz Dunaja, poskušal domobransko kolaboracijo opravičiti s primerom "kolaboracije boljševikov z Nemci" v oktobrski revoluciji 1917.leta! Pri tem navaja (tudi v MLADINI) razne zgodovinske vire in dokaze, kako so Nemci dejansko financirali "veliko" oktobrsko revolucijo!

O tem, da je bil LENIN tajni sodelavec nemške vojnoobveščevalne službe in da je prejel okrog 50 milijonov zlatih mark, da bi po nemških tajnih načrtih destabiliziral Rusijo, sem pisal tudi sam v BALKANSKEM VOJAŠKEM POLIGONU (revija BOREC, 1998, stran 223), na podlagi podatkov ruskega novinarja Ilije ŠEVRŠNJEVA iz MOSKOVSKEGA KOMSOMOLCA, objavljenih v NEDELU, 18.oktobra 1998. Navedene podatke je potrdili tudi ruski zgodovinar ARTJUNOV v francoski dokumentarni oddaji z naslovom HITLER - STALIN, ki jo je naša TV predvajala 3.novembra 1998. Lepo je slišati, da je do podobnih odkritij prišel tudi naš rojak, znanstvenik in bivši domobranec, prof.dr. Silvin Eiletz, ki je o tem izdal tudi knjigo v Mohorjevi založbi.

Vse kaže, da bo potrebno še počakati na razkrivanje tujih obveščevalnih podatkov o dejavnosti posameznih agentov na partizanski, četniški in domobranski strani, posebno vodilnih, saj je znano, da se tudi tako lahko zelo uspešno izvajajo načrti sovražnih sil. Dokaz je tudi BERMANOV DOSJE Aleksandra BAJTA. Že ob prelomu s Kominformom, l. 1948, so predstavniki slovenske politične emigracije (Ciril Žebot in drugi) trdili, da je to tudi zgodovinska priložnost, da voditelji KP Slovenije odkrito priznajo kolaboracijo z boljševiki pri izvajanju "komunistične revolucije" kot druge faze narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji.

Če k vsemu temu dodamo še šokantna razkritja iz knjige Vjenceslava CENČIĆA TITOVA ZADNJA IZPOVED, seveda, če niso ponarejena, potem bodo zgodovinarji in raziskovalci imeli polne roke dela. Tudi v Sloveniji. Tako je že prišlo na dan, da naj bi Edvard KARDELJ -Sperans "plonkal" iz knjige "slovenskega komunista MARTINČIČA" oziroma Dragotina GUSTINČIČA, očeta znanega novinarja in publicista Jurija GUSTINČIČA, ki je že najavil izdajo doslej "prepovedane" knjige! Tako se bomo lahko še sami prepričali, kaj so resnično počeli naši "ljubi in veliki" voditelji! Na obeh straneh!


 
 á na vrh strani
    
 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na:
andrej.ivanusa@amis.net