|
(Članek je bil poslan Delu - Sobotna
priloga kot prispevek v razpravi na članek Sprava za zdaj le na osebni
ravni. Ker ni bil objavljen, sem ga na predlog Vinka Levstika poslal
uredništvu verskega časopisa Novi Glas, ki izhaja v italijanski
Gorici).
Tudi letos so v slovenskem časopisju
potekale razprave o spravi, predvsem pa o tem, ali gre za spravo na
osebni ali pa za spravo na splošni, narodni ravni. Tudi tokrat so se
razpravljalci izognili prestižnemu vprašanju: kdo je bil dejanski
predlagatelj oziroma začetnik sprave na Slovenskem. Sam sem o teh rečeh
že pisal v BALKANSKEM VOJAŠKEM POLIGONU, ki je bil predstavljen tudi v
ND 7. in 14. februarja 1999. Na strani 89 sem o prvi znani inciativi in
predlogu za narodno spravo zapisal naslednje:
"Tako je dr. Ciril ŽEBOT, slovenski
politični emigrant, avtor ideje o samostojni Sloveniji in o narodni
spravi. Takrat se je pisalo leto 1967. Torej, avtorja samostojne
Slovenije nista MAČEK niti KUČAN, pa tudi Spomenka HRIBAR ni avtorica
narodne sprave! Zasluge gredo čez lužo…"
Nekaj eminentnih publicistov in
zgodovinarjev me je pozneje sicer spraševalo za vir teh podatkov, ki
baje javno ni dostopen (nisem preverjal v NUK). Namreč, vir sem sicer
navedel (Ciril A. ŽEBOT, Misli ob petdesetletnici prve slovenske vlade,
Washington, 1968), nisem pa omenil, da je šlo za zaplenjeni propagandni
material slovenske politične emigracije, ki sem ga dobil v SDV
Slovenije. Zaradi zgodovinskega vrednotenja začetnikov narodne sprave
pa navajam še naslednje dejstva:
Podrobneje je o narodni spravi pisal in
razpravljal takrat vodilni politični emigrant v Italiji, domobranski
poročnik Vinko LEVSTIK, ko je 1968 v Rimu izdal brošuro TRI
ODPRTA PISMA K NARODNI SPRAVI, s predgovorom Ljuba SIRCA, političnega
emigranta v Veliki Britaniji, ki je pred leti tudi kandidiral za
predsednika republike Slovenije. Vinko Levstik je v brošuri objavil tri
pisma, in sicer: prvo, slovenski politični emigraciji, drugo, Zdenku
ROTERJU ob njegovem članku VOJNI HUDODELCI, tretje in hkrati najobširnejše
pismo pa je bilo namenjeno Mitju RIBIČIČU ob njegovem članku
SLOVENSKI NAROD IN SKUPNOST JUGOSLOVANSKIH NARODOV.
Vsekakor je najbolj tehten in zanimiv
Levstikov nagovor slovenski politični emigraciji, predvsem domobrancem,
ki jih je bilo potrebno prepričati o potrebi po narodni spravi. Realno
je analiziral takratni položaj politične emigracije in napake, ki so
bile storjene s strani dokaj neenotnega vodstva. Na osnovno vprašanje:
"Kaj ostane slovenski emigraciji, če ne bo živela s časom?",
je odgovoril (stran 13) takole:
"Predlagal bi, da se začne tudi med
emigracijo resno misliti na narodno spravo, delati v duhu le-te in kar
se tiče domovine, nastopati kot enotno telo. Da bi pa lahko prišli do
tega, se mi zdi nujno, da se stranke pomladijo z novim duhom, da
koordinirajo svojo dejavnost na sodobni problematiki, da ustanovijo
skupni reprezentativni odbor, ki naj išče poti za dialog z
domovino…" Levstika so verjetno na takšen predlog vzpodbudili
tudi slovenski študentje, ki so februarja 1968 v Trstu izdali dokument
z naslovom SLOVENIJA 1968 - KAM?, saj je ob zaključku prvega pisma tudi
sam postavil vprašanje: Slovenska emigracija v bodočnosti - kam?
Tudi drugi dve Levstikovi pismi sta po
svoje zanimivi in še vedno aktualni, posebno še obširno pismo Mitju
Ribičiču, v katerem polemizira o temeljnih vprašanjih razvoja
slovenskega naroda. Osnovna zamera pa je bila, zakaj se pri obravnavi
narodnostnih vprašanj pozablja na "slovensko celoto", torej
tudi na mnogoštevilno emigracijo - ekonomsko in politično. Danes je to
vprašanje rešeno, prej pa so obstojale razne ideološke in druge
nepravične delitve.
Zato bi bilo smiselno, da se nekdanji
slovenski politični emigraciji priznajo tudi pozitivni deleži in
zasluge, ki so nedvomno obstajale. Pobuda o narodni spravi je vsekakor
prišla 1968 iz njenih vrst (Žebot, Levstik)! Ostali pobudniki, tudi
tisti ob "Lipi sprave", so se pojavili šele pred nekaj leti,
predvsem zaradi strankarskih in drugih interesov.
Vem, da je osnovna zavora za takšno
dejanje predvsem v kolaboraciji domobrancev (in četnikov) z
italijanskim in nemškim okupatorjem, kakor tudi oporečno mišljenje o
njihovem boju proti "stalinistični revoluciji" v Sloveniji.
Sam se ne želim opredeljevati o tem vprašanju, saj bodo to storili
zgodovinarji v bližnji prihodnosti (podobno kot bo to storila
avstrijsko-slovenska komisija zgodovinarjev).
Namreč, stališča nekdanjih sovražnikov
so tako nasprotujoča, da o bližnji in javni vseslovenski spravi ne
more biti niti govora. Ne bodo pomagale niti svečane deklaracije Zveze
borcev. To najbolje potrjuje misel iz članka gospoda Antona PODGORŠKA,
dipl.iur. iz Ljubljane, ki v članku objavljenem nedavno v DELU, sporoča
"…dokler kolaboracije ne boste priznali, nikakršna sprava ni možna!"
Z druge strani pa smo iz DELA zvedeli, da je naš rojak - emigrant,
prof.dr. Silvin EILETZ iz Dunaja, poskušal domobransko kolaboracijo
opravičiti s primerom "kolaboracije boljševikov z Nemci" v
oktobrski revoluciji 1917.leta! Pri tem navaja (tudi v MLADINI) razne
zgodovinske vire in dokaze, kako so Nemci dejansko financirali
"veliko" oktobrsko revolucijo!
O tem, da je bil LENIN tajni sodelavec
nemške vojnoobveščevalne službe in da je prejel okrog 50 milijonov
zlatih mark, da bi po nemških tajnih načrtih destabiliziral Rusijo,
sem pisal tudi sam v BALKANSKEM VOJAŠKEM POLIGONU (revija BOREC, 1998,
stran 223), na podlagi podatkov ruskega novinarja Ilije ŠEVRŠNJEVA iz
MOSKOVSKEGA KOMSOMOLCA, objavljenih v NEDELU, 18.oktobra 1998. Navedene
podatke je potrdili tudi ruski zgodovinar ARTJUNOV v francoski
dokumentarni oddaji z naslovom HITLER - STALIN, ki jo je naša TV
predvajala 3.novembra 1998. Lepo je slišati, da je do podobnih odkritij
prišel tudi naš rojak, znanstvenik in bivši domobranec, prof.dr.
Silvin Eiletz, ki je o tem izdal tudi knjigo v Mohorjevi založbi.
Vse kaže, da bo potrebno še počakati
na razkrivanje tujih obveščevalnih podatkov o dejavnosti posameznih
agentov na partizanski, četniški in domobranski strani, posebno
vodilnih, saj je znano, da se tudi tako lahko zelo uspešno izvajajo načrti
sovražnih sil. Dokaz je tudi BERMANOV DOSJE Aleksandra BAJTA. Že ob
prelomu s Kominformom, l. 1948, so predstavniki slovenske politične
emigracije (Ciril Žebot in drugi) trdili, da je to tudi zgodovinska
priložnost, da voditelji KP Slovenije odkrito priznajo kolaboracijo z
boljševiki pri izvajanju "komunistične revolucije" kot druge
faze narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji.
Če k vsemu temu dodamo še šokantna
razkritja iz knjige Vjenceslava CENČIĆA TITOVA ZADNJA IZPOVED, seveda,
če niso ponarejena, potem bodo zgodovinarji in raziskovalci imeli polne
roke dela. Tudi v Sloveniji. Tako je že prišlo na dan, da naj bi
Edvard KARDELJ -Sperans "plonkal" iz knjige "slovenskega
komunista MARTINČIČA" oziroma Dragotina GUSTINČIČA, očeta
znanega novinarja in publicista Jurija GUSTINČIČA, ki je že najavil
izdajo doslej "prepovedane" knjige! Tako se bomo lahko še
sami prepričali, kaj so resnično počeli naši "ljubi in
veliki" voditelji! Na obeh straneh!
|
