|
Nedavno je v Beogradu izšla verjetno
najbolj "vroča" knjiga naše skupne in pretekle zgodovine -
TITOVA ZADNJA IZPOVED, avtorja Vjekoslava Cenčića.
Knjiga je dejanska politična in
zgodovinska oporoka maršala Josipa Broza - Tita, predsednika SFRJ. Gre
za tri dokumente, ki so bili shranjeni v posebnem arhivu J.B. - Tita v
Zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo v Beogradu. Po odobritvi Lazarja
Koliševskega, tedanjega predsednika Predsedstva SFRJ, jih je Vjekoslavu
Cenčiću predal generalpolkovnik Veljko Kovačević, predsednik Odbora
za pisanje Titovega življenjepisa. Avtor jih je prepisal 14.01.1988, in
sicer:
-
Stenogram pogovora med Josipom Brozom
- Titom in Josipom Kopiničem - Vokšinom na Vangi 1979.leta;
-
Stenogram govora Vrhovnega poveljnika
OS SFRJ maršala Tita vojaškim voditeljem v Karađorđevu 21. 12.
1979;
-
Stenogram govora predsednika SFRJ
Josipa Broza - Tita članom Predsedstva SFRJ, CK ZKJ in Vojnega
sveta SFRJ v Karađorđevu, 27. in 28. 12. 1979.
Vjekoslav Cenčić je avtor odmevne
biografije ENIGMA o Slovencu Josipu Kopiniču, podmorniškem podčastniku
kraljevske vojne mornarice SHS, sicer pa največjem sovjetskem obveščevalcu
v Jugoslaviji in na Balkanu, in tudi Titovem osebnem prijatelju od
1934.leta. Cenčić je bil določen za pisca Titove politične oporoke
na Kopiničev predlog in v soglasju s člani Odbora za pisanje Titovega
življenjepisa, s tem, da bi Vladimir Dedijer bil recenzent, a je, na žalost,
prej umrl. O Kopiniču je potrebno še povedati, da je užival izredno
zaupanje sovjetskega vodstva in tudi Stalina osebno, pa tudi Kominterne
(Manuilskega in Dimitrova) in NKVD (generala Gorjeva). Kot kapetanu
fregate španske republikanske mornarice in kontraadmiralu sovjetske
vojne mornarice so mu hoteli najprej zaupati poveljstvo nad baltiško
podmorniško floto, zaradi razmer med KP na vedno vročem Balkanu, pa je
poslan kot predstavnik Kominterne v Zagreb, da koordinira podporo
Sovjetski zvezi v borbi proti nacistični Nemčiji in fašistični
Italiji.
Knjiga TITOVA ZADNJA IZPOVED bo
zgodovinarjem in raziskovalcem razkrila marsikatero skrivnost. Seveda pa
bo vzpodbudila še podrobnejše raziskovanje že napisane zgodovine.
Tito se je zavestno odločil, da bo ob koncu svojega življenja povedal
resnico o sebi in svojih sodobnikih. Navadni državljani se ne bomo
mogli načuditi vsemu, kar so nam predolgo prikrivali. Verjetno pa so
Tito in njegovi bližnji sodelavci glavne skrivnosti odnesli v grob. Pa
vendarle resnica prihaja na dan… (Kmalu bo v Beogradu izšel še bolj
šokantni DNEVNIK ALEKSANDRA RANKOVIĆA, ki ga je po brionskem plenumu
pisal skrivoma, tako je vsaj ceniti po nadaljevanki, ki trenutno izhaja
v Večernih novostih).
Iz omenjenih treh dokumentov sem izluščil
samo poglavitne Titove izjave o Sloveniji, Slovencih, posebno o
Kardelju. Dodal sem tudi Kopiničeve izjave, saj so skoraj enako
pomembne. Izjave sem zaradi lažjega razumevanja časovno in vsebinsko
omejil na tri obdobja. Seveda, brez lastnih komentarjev.
Obdobje 1935 - 1940, boj za mesto
generalnega sekretarja CK KPJ
Zgodovino KPJ bo potrebno nedvomno
ponovno napisati. Tito namreč ni bil imenovan za generalnega sekretarja
1937, kakor je ponaredil to zgodovino Kardelj, temveč šele 1940. Namreč,
Kopinič je šele sredi 1938 uspel pred šefom NKVD zaščititi Tita
zaradi napadov bolgarskih predstavnikov v Kominterni in "našimi"
pretendenti za položaj generalnega sekretarja KPJ (Pero Miletič,
Rodoljub Čolaković in Edvard Kardelj). Titu so očitali: razmerje z
Elzo, Nemko, obtoženo vohunstva, sicer sodelavko NKVD; za partijsko
delo je vsiljeval dva kapitalistična "elementa" - Borisa
Kidriča in Iva Lola Ribarja, oba iz buržoaznih družin; Titova žena,
Herta Haas, Mariborčanka, naj bi bila agentka Gestapa. Kopinič je pred
šefom NKVD uspešno branil Tita, pa čeprav je s tem tvegal tudi svojo
glavo. Tito je bil "čist" in šele 1940 izvoljen za
generalnega sekretarja CK KPJ na 5.konferenci CK KPJ v Zagrebu. Kardelj
je razlagal, da je Tita v Moskvi "reševal" Božidar Maslarič,
ne pa Kopinič. Kardelj pa Kopiniča ni maral niti pozneje, saj naj bi
Kopinič že takrat vedel za Kardeljeve tajne namere!
V Moskvi je Kardelj obiskoval znano KUMZ
- komunistično univerzo nacionalnih manjšin, na kateri je pozneje
predaval. Namesto svojih lastnih izkušenj, je slušateljem
"prodajal" vsebino iz knjige znanega slovenskega komunista
Martinčiča o gospodarstvu Slovenije. Kopinič je že tedaj vedel
(pisal priporočilo), da je Kardelj obiskoval tudi obveščevalno
akademijo Đerđinskega, Tito pa naj bi šele 1946 zvedel, da je bil
Kardelj tudi agent KGB oziroma NKVD-ja.
Po prihodu iz SZ je leta 1937 Kardelj
vsilil CK KPJ, da se ustanovita KP Slovenije in Hrvaške, pa čeprav je
Politbiro CK KPJ predhodno sprejel sklep, da podpira zahtevo Kominterne
o varovanju "enotnosti Jugoslavije", s tem pa tudi enotnosti
KPJ. Tito je menil, da je dejansko šlo za "veliko napako" in
omenil, da si "…nista Stalin in Churchill izmislila formule
"fifty - fifty", ampak mi sami".
Ko sta se Tito in Kopinič iz Sovjetske
zveze preko Carigrada vračala v Jugoslavijo, jima je Kardelj poslal
tako slabo izdelana potna lista, da bi ju lahko tudi "nepismeni orožnik
na meji aretiral". Boris Kidrič je pozneje povedal Kopiniču, da
je Kardelj to namerno storil, da bi se Tita "že takrat rešil"!
Kardelj je celo javno prenarejal
zgodovino KPJ. Tako je 1968 pred Vidmarjem, Mačkom in Kopiničem trdil,
da je on sam zaslužen za uspeh pete partijske konference v Zagrebu, češ
da je podal dobro politično poročilo. Kopinič ga je opomnil, naj ne
laže, saj je bil sam prisoten kot delegat Kominterne, in dodal:
"Meni se zdi, da bi vidva z Bakarićem zdaj hotela biti prva in čakata,
kdaj bo Stari odšel, da bi se vsedla na njegovo mesto…"
Po Kopiniču so imeli slabo mišljenje o Kardelju še mnogo slovenski
funkcionarji, predvsem pa Luka Leskovšek, Miha Marinko in Zdenka Kidrič.
Kardelja je, po njegovem, najbolj pravilno ocenil Koča Popović, ko je
dejal: "Večjega nacionalista in separatista od Kardelja ni, in
pred svojo smrtjo bo naredil še veliko nesreče jugoslovanskim
narodom". Neraziskan je tudi poboj skupine španskih borcev in
aktivistov v Trbovljah, a tem pa naj bi več vedel pokojni Sergej
Kraigher.
Tito je na Kardeljev predlog za političnega
sekretarja CK KP Hrvaške imenoval Andrijo Hebranga, ker se takrat menda
še ni vedelo, da je bil Hebrang že ustaški agent (in kriv smrt Končarja
in drugih, pozneje tudi Iva Lole Ribarja), sovjetski pa že od 1924!
Tito je zaključil: "Zdaj, ko analiziram situacijo v državi, lahko
povsem zagotovo rečem, da je Slovenija imela Bevca (Kardelja), Hrvaška
pa Andrijo, s to razliko, da Bevc ni sodeloval z Belo gardo, bil pa je
nacionalno obarvan podobno kot Andrija…" .
Tito je že aprila 1941 sumil, da je v
vrhu CK KP Hrvaške ustaški agent. Namreč, prek svojih zvez, posebno
masona dr. Srečka Šilovića, je zvedel, da mu preti nevarnost s strani
"njegovih". Zato je takoj po proglasitvi NDH zapustil Zagreb
in se napotil v Beograd. Kopinič pa je kmalu zatem odkril, da je bila
agentka UNS in Gestapa Francka Klinčeva, "lepa Slovenka" in
žena Ivana Srebrenjaka - Antonova, šefa centra sovjetske vojaške obveščevalne
službe v Zagrebu…Njegovi zgovorni sodelavci pa so bili tudi člani
hrvaškega CK, tudi Rade Končar.
Obdobje 1941 - 1945, obveščevalne in
diverzantsko-teroristične akcije proti Vrhovnemu poveljniku partizanske
vojske
Ko je Tito aprila 1941 prišel v Beograd,
je takoj začel priprave na oborožen odpor proti okupatorju in domačim
kvislingom. Zaradi nemogočih razmer za obveščevalno delo v Zagrebu je
kmalu za njim prišel tudi Kopinič. Toda ko je Nemčija napadla
Sovjetsko zvezo, se je položaj dramatično spremenil. Tito je na čelu
CK KPJ začel v Srbiji z oboroženim odporom, Kopinič pa se je vrnil v
Zagreb, kjer je takoj aktiviral že prej pripravljen center Kominterne
za zveze s KP balkanskih držav. Center je bil neposredno povezan tudi s
Stalinom (s posebno šifra "Ded"), zbiral pa je tudi obveščevalne
podatke opereativno-strateške narave. Kot sem že omenil, je v Zagrebu
obstajal tudi obveščevalni center Rdeče armade, ki ga je vodil
Srebrenjak, ki pa je kmalu "padel"…
Pričakovanje, da bodo Nemci in domači
kvislingi poskušali vrinili svojo agenturo v Vrhovni štab in
likvidirati Tita, je bilo realno. Toda izkušen kominternovski obveščevalec,
prekaljeni partijski ilegalec in vrhovni partizanski poveljnik, se je
znal dobro zaščititi. Tudi pred svojimi!
Ker je Tito od Glavnega štaba hrvaških
partizanov dobival pogoste pripombe na delo Andrija Hebranga, tedaj
političnega sekretarja CK KPH, je poslal Kardelja, naj razreši položaj.
Ta je za političnega sekretarja CK KPH imenoval Vladimirja Bakarića,
sicer somišljenika (in tudi agenta NKVD), dočim je Hebrang
"napredoval" in postal član Vrhovnega štaba! Seveda je
Hebrang (ustaški in sovjetski agent) s seboj pripeljal tudi osebnega
sekretarja in telegrafista (agenta UNS) in varnostnika! Pozneje je bilo
ugotovljeno, da je ta ustaški center v Vrhovnem štabu posredoval ustašem
in Nemcem strateške podatke o gibanju VŠ in Tita. Po
"zaslugi" ustaško-gestapovske naveze je padel tudi Ivo Lola
Ribar, zelo verjetno pa je bil tudi desant na Drvar delo te skupine!
Ivo Lola Ribar je imel zelo kritične
pripombe na delovanje Kardelja med NOB. No, Kardelj je bil na Lolo
ljubosumen, saj je Tito večkrat dejal, da bo Lola, kot zelo uspešen
sekretar SKOJ-a, njegov naslednik. Tudi Tito je menil, da je bil Kardelj
med NOV zelo netoleranten. Nihče ga ni smel kritizirati ali pa
nasprotovati njegovim predlogom. Šele 1942 naj bi Kardelj dejal, da se
"tudi mi Slovenci borimo za enotno Jugoslavijo". Zato ga je
Tito označil kot "človeka z dvema obrazoma", saj ga je
zanimala samo Slovenija in "kdo bo drugi človek v državi".
Okrog 1946. je Kardelj omenil Titu:
"Mi smo v Sloveniji gledali na partizansko vojno kot na drobne
praske, ne pa na vojno, iz katere bi se rodila nova Slovenija. Srbska
nacionalna zavest se ni spremenila od rojstva Jugoslavije! Mi, Slovenci,
smo se pa radikalno spremenili!"
Obdobje 1945 - 1980, intrige, zarote
in atentati na Predsednika SFRJ
Ko je Tito po sestanku s Churchilom
pristal, da Trst in okolica pripadata Jugoslaviji, toda kot sedma
republika, je Kardelj očital Titu, da tega ne bi smel storiti brez
posvetovanja "s tovariši iz Slovenije". V začetku februarja
ali marca 1945 je prišla v Beograd "močna" slovenska
delegacija: Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Boris Kraigher, Lidija Šentjurc
in Vida Tomšič. Prvi je govoril Kardelj in med drugim dejal: "Mi
bomo ostali brez morja, kar za Slovenijo ni sprejemljivo. Poleg tega bo
precej Slovencev ostalo izven meja. Če Koroški Slovenci že ostajajo
izven meja, ne bomo dovolili, da bi se to zgodilo s Slovenci iz
Slovenskega primorja. Če bi nam oktobra 1944 odobril, da zavzamemo Koroško
Slovenijo in Trst s Furlanijo, tega problema zdaj ne bi
bilo."…Zaradi odlašanja so si zavezniki premislili. Namesto da
bi bili veseli, ker nam nudijo Trst, smo ga morali zapustiti! Seveda po
zaslugi Kardelja! Po Titovem mnenju si je tisto Stalinovo depešo, da se
"Ne bo šel vojne za Trst", izmislil Kardelj, da bi opravičil
svojo odgovornost zaradi izgube Trsta.
Stalinovo prvo pismo 1948 je bilo
naslovljeno na "Tovariša Andrijo in Tita". To je seveda dalo
misliti, posebej še, ko je Kardelj obvestil Tita, da Andrija Hebrang
vzdržuje stike s sovjetsko obveščevalno službo. Na predlog Kardelja
in Gošnjaka je bil Hebrang odstranjen z vseh funkcij, kmalu zatem pa
tudi aretiran kot ustaški in sovjetski agent. Doslej smo verjeli uradni
verziji, da je Hebrang v zaporu naredil samomor. Tito pa je razkril, da
so ga v VMA v Beogradu zastrupili Hebrangovi "tovariši iz
Zagreba", saj so se upravičeno bali, da bo v javnost prišlo tudi
še kaj drugega…
Vsi raziskovalci jugoslovanske
preteklosti so doslej trdno verjeli, da je Goli otok predlagal in
ustanovil Aleksander Ranković - Marko, sicer šef UDBE. Tito je zdaj
prvič razkril, da je "…Goli otok, to našo sramoto, naredil
Kardelj, ko je predlagal, da se vsi, ki so se opredelili za resolucijo
Informbiroja, izolirajo na neki otok… Pomagala sta mu kipar Avgustinčićin
Stevo Kreačić…". In tako je na sestanku Politbiroja, ko se je
razpravljalo o izolaciji aretiranih informbirojevcev, Kardelj predlagal
Goli otok kot "najboljšo rešitev"!
Zaradi stalnega nasprotovanja in
izsiljevanja je Tito celo razmišljal o fizični likvidaciji Kardelja.
Od tega ga je odvrnil Ranković in mu rekel: "Stari, če imaš kaj
proti Kardelju, skliči Izvršni komite CK ZKJ ali pa plenum, pa naj se
že enkrat razčistijo odnosi med teboj in Kardeljem." Po stavki
rudarjev v Trbovljah 1957 je Kardelj obtožil sindikat za slabo delo in
Titu zagrozil z odstopom! Tito je moral odstaviti Đura Salaja. Po
6.kongresu ZKJ je Kardelj skupaj z Bakarićem in Djilasom začel načrtno
sabotirati sklepe Kongresa o boju proti birokraciji, kar je imelo potem
hude posledice. Tudi v primeru Milovana Djilasa naj bi Kardelj igral
dvojno vlogo. To je pozneje priznal tudi sam Djilas.
Ko je Tito predlagal Aleksandra Rankovića
za podpredsednika Republike, generala Ivana Gošnjaka pa za namestnika
Vrhovnega poveljnika, je Kardelj skupaj z Bakarićem, šel v frontalno
akcijo proti Titu. Pričakoval je, da si bo izboril (vsaj) najvišjo
partijsko funkcijo! Okrog sebe je zbiral pristaše in rovaril proti Titu
in Rankoviću. Rankovića je obtoževal za vsako drobnarijo in namigoval
Titu, da želi Ranković zavzeti njegov položaj.
Doslej je veljala resnica, da je
Aleksander Ranković na čelu SDV organiziral ne samo prisluškovanje
Tita, temveč tudi drugih funkcionarjev. Tako vsaj izhaja iz pisma šefa
zvezne UDBE Eda Brajnika Titu, ki je formalno načel "prisluškovalno
afero". Iz pogovora Tito - Kopinič pa izhaja, da je dejansko šlo
za zaroto Kardelja, Bakarića in Stambolića proti Rankoviću. Iz
objavljenega pisma Ivana Gošnjaka Titu pa je razviden še drugi razlog,
ki je povzročil razdor med Titom in Rankovićem. Namreč, SDV je ravno
1964 končala raziskavo o prisotnosti masonov v Jugoslaviji, v kateri je
bil večkrat omenjen tudi Tito. Tito je sicer Kopiniću zatrdil, da ni
bil član masonske lože, je pa poznal mnoge pomembne masone v
Jugoslaviji (dr. Srečko Šilović v Zagrebu, dr. Ivan Ribar v Beogradu,
od Slovencev pa naj bi bili masoni Edvard Kardelj, Josip Vidmar, Edvard
Kocbek, Boris Kraigher in Anton Bebler). Poznal pa je glavne masone tudi
po svetu (Velika Britanija, ZDA, Vatikan, itd).
Tako je Tito dejansko nasedel zaroti
ruske obveščevalne službe oziroma agenture NKVD in KGB v Jugoslaviji
na čelu s Stevom Kreačićem, ki je imel na zvezi tudi Jovanko, Titovo
soprogo! Jovanka je "našla" mikrofon celo v njuni spalnici!
Kreačić in Milan Mišković sta dokazovala, da je mikrofone postavil
Ranković s pripadniki SDV! Takrat je Tito še verjel Jovanki, ker ni
vedel za njeno pravo vlogo agentke KGB! Zato je bil Ranković
odstavljen! Obsodbo je izvedel Ivan Mišković, general in načelnik
KOS-a! Vse po sovjetskem načrtu maščevanja za informbirojevsko
sramoto (sicer tudi moja teza v študiji BALKANSKI VOJAŠKI POLIGON,
revija BOREC, 1999).
Ko je Kopinič Titu takoj po plenumu
razkril dejansko resnico, je Tito za nedolžnega Rankovića in zaprte
vodstvene delavce SDV, lahko podpisal samo še abolicijo. Kopinič je
tudi razkril Titu, da je Jovanka organizirala prisluškovanje v Titovi
rezidenci, Kardelj pa prisluškovanje v Rankovićevem kabinetu.
Tito je kmalu spoznal, da je 4.plenum CK
ZKJ poslabšal politično, predvsem pa varnostno stanje v državi. Po
prejemu Kopiničevega pisma je hotel takoj sklicati novi plenum, vendar
so ga od tega odvrnili Kardelj, Bakarić in Stambolić. Za pravo resnico
o prisluškovalni aferi pa naj bi Tito zvedel šele 1967.leta! Takrat se
je ponovno sprl s Kardeljem, ki je preprosto odšel iz Beograda v
Ljubljano. Javnosti je bilo tudi zamolčano, da je bil zatem Kardelj
skoraj pol leta v Veliki Britaniji kot politični emigrant, pri Bevanu.
V državo ga je pripeljal KOS. Kardelj naj bi iniciral tudi znano cestno
afero, ker se je bal naraščajočega ugleda Staneta Kavčiča in
podrprl Tita. Ob študentskih nemirih je Kardelj (z Bakarićem)
predlagal uporabo vojske in tankov, kar pa Tito ni sprejel… Kardelj je
tudi predlagal (ob podpori političnega vrha BiH), naj se Muslimani
priznajo kot narodnost.
Koliševski je že 1973 opozoril Tita, da
sta Jugoslavijo razdvojila Kardelj in Bakarič leta 1962, leta 1972 pa
popolnoma skregala. Kardelj je namreč takrat trdil: "Slovenija
mora biti sprejemljiva za Jugoslavijo, Jugoslavija pa je taka, da jo
Slovenija lahko sprejme." Luka Leskovšek je rekel Kopiniču, da je
Kardelj zelo pokvarjen človek. Tudi Miha Marinko ni soglašal s
Kardeljem in s politiko slovenskega nacionalizma, ki je vse bolj
eskaliral. Ob hrvaških dogodkih 1971 je Kardelj izjavil: "Kaj bi
se zgodilo, če se Slovenija odcepi od Jugoslavije!? Itak nima nobene
koristi od nje." Kardelj se je v tem času predvsem bal srbsko-hrvaškega
sporazuma, ki bi bil dosežen na račun Slovenije, in želel je, da bi
Slovenija postala razsodnik in kohezivni faktor v Jugoslaviji, v kateri
bi mirila nasprotja med Srbi in Hrvati. Kardelj si je, poleg Bakarića
in Crvenkovskega, prizadeval, da bi vsaka republika, vsak narod,
razpolagal s svojim dohodkom oziroma za ustvarjanje nacionalnih
ekonomij. Zato ga je Tito vprašal: "Če si prizadevaš za takšne
odnose, zakaj nam bo pa potem Jugoslavija kot država?" Ni znal
odgovoriti… Zato je Tito tudi nasprotoval zvezni ustavi iz leta 1974,
pa je ni hotel niti podpisati. To je moral storiti Mika Špiljak. Tito
je namreč predvideval, da se je s priznanjem suverenosti republik in
celo pokrajin začelo dejansko rušenje Jugoslavije. Kosovski dogodki
1977 in 1978 so potrdili Titove strahove.
Kardelj je skupaj z Bakarićem, Stambolićem
in Crvenkovskim začel napadati tudi JLA! Začelo se je že prej,
posebej še po padcu generala Gošnjaka, ki je bil nasprotnik formiranja
TO oziroma "paralelne" republiške vojske. Kardelj pa je bil
še posebno jezen na Gošnjaka, ker mu je nekoč zabrusil: "Ti si,
Edo, ustanovil Goli otok in Ti pojdi tja. Vojska z otokom nima nobene
povezave!" V ustavi 1974 je Kardelj hotel izbrisati določilo, da
je JLA varuh integriteta, kar pa mu ni uspelo.
Ker poskusi diskreditacije, zamenjave (in
likvidacije, Tito je omenil celo 24 preprečenih atentatov do 1976!)
niso uspeli, so od 1975.leta naprej Kardelj, Bakarić, Dolanc, Ljubičić
in Jovanka uspeli Tita izolirati z nekakšno posodobitvijo njegovega
kabineta. Ideja je bila Kardeljeva, pa tudi šef novega Titovega
kabineta, Marko Vrhunec (nedavno je izdal knjigo spominov), je bil prej
šef Kardeljevega kabineta. Zanimiva je tudi Titova opazka, da je šele
po Kardeljevi smrti zvedel, da je Kardelj že prej vpletel celo samega
Stalina v njegovo odstranitev!
Ob koncu pogovora je Tito še omenil, da
so nekateri zvezni funkcionarji delali tudi za tuje obveščevalne službe.
Tako naj bi Edvard Kocbek delal za britansko, Jože Smole pa za ameriško
obveščevalno službo.
Kopinič je pogovor zaključil z
naslednjo mislijo: "Vidiš, Stari, jaz sem Slovenec, pa imam
verjetno pravico, da tudi sam nekaj povem. Morda sta bila slovenski
nacionalizem in separatizem še bolj nevarna od hrvaškega, a to bo
pokazala bodočnost. Kajti Slovence je treba poznati. Oni so od 1945
delali drugače kot v drugih republikah in to "izpod žita".
Ni slučajno, da so ostali komunisti ostro kritizirali tendence
tercializacije Slovenije, njeno zapiranje proti ostalimi republikami,
nacionalizem in separatizem, prelivanje družbenega kapitala v privatne
namene… Kardelj ni nikdar miroval, saj sem Ti že rekel, da je bil
bolestno ambiciozen. Že 1958 je govoril, da je Jugoslavija zgodovinsko
začasna tvorba…, da bo "Jugoslavija prekomponirana kot država"…,
da bomo živeli mi, Slovenci in Hrvati z Avstrijci, Srbi pa z
Bolgari…, da bo "Jugoslavija samo tranzit"… Bil je naš
glavni tvorec ustave in z ustavo 1974 je uspel iz Jugoslavije narediti
konfederacijo…" .
Komu verjeti? Zdi se mi, da bodo morali
zgodovinarji vseeno najprej preveriti avtentičnost ohranjenih Titovih
dokumentov, predvsem pa velja to za magnetofonske trakove razgovorov (če
so ohranjeni). Tako bi se vsaj znebili očitkov o manipulaciji, ki se
bodo sigurno pojavili tudi ob Cenćićevi knjigi. V balkanski krčmi je
vse mogoče!
|
