|
Ko sem se pred nekaj leti lotil raziskave o
slovenski vojaški inteligenci, predvsem pa o generalih - admiralih
slovenskega rodu v tujih armadah, so mi nekateri vojaški poznavalci
pravili, da jih bom našel povsod, samo ne v nemški in italijanski
armadi. Seveda so se pri tem sklicevali na zgodovinske dogodke in naše
medsebojne odnose, pri čemer so sicer dopuščali
"sodelovanje" na nižjih nivojih, pri častnikih in podčastnikih,
predvsem kolaborantov in mobilizirancev, pa tudi raznih dobrovoljcev,
kakor je bil avstrijski stotnik dr. Ljudevit Pivko, književnik in
voditelj mariborskega Sokola, ki je 1917 s svojim bataljonom na soški
fronti prešel na italijansko stran! Nikakor pa ne pri generalih in
admiralih, so mi pravili!
Pa vendar sem v nemškem Wehrmactu našel
dva generala, in sicer generalporočnika Ivana MIKLA (Johan MICKL), Štajerca
in generallajtnanta SS Odila GLOBOCNIKA (Odillo GLOBOCNIG), Tržačana.
Oba sta se sicer zavestno odrekla slovenstva in celo spremenila priimek,
Globočnik pa je bil celo na seznamu vojnih zločincev. Tudi v
avstroogrski vojski je bilo okrog 60 podmaršalov, generalov in
admiralov slovenskega rodu, od katerih so nekateri zavzemali tudi visoke
poveljniške položaje. Tako sta bila poveljnika avstrijske vojne
mornarice veliki admiral Anton HAUS, Tolminčan in viceadmiral Viljem
TEGETTHOFF, Mariborčan. Oba bomo našli tudi v Enciklopediji Slovenije.
Ob tem še naj omenim, da je še živeči flotni admiral (s štirimi
zvezdicami) ameriške vojne mornarice Ronald ZLATOPER, vzel svoj priimek
po očimu iz Tolmina. Seveda je bilo največ avstrijskih admiralov iz
Trsta in okolice (Jozef Zaharija, Oskar Kacin, Henrih Dening, Artur
Drexel, Henrih Fayenc, Karel Kern, Karel Pogačnik, Emil Rodiger, Kamilo
Teusl, Alojz Vidic in Vladimir Andolšek), v francoskem Ilirskem polku
pa je 1813 sodeloval (in padel na ruski fronti) tudi neki Jezernik ali
Jezeršek, čigar vdova je prejemala visoko francosko vojaško
pokojnino.
Pokojni direktor piranskega pomorskega
muzeja dr. Miroslav PAHOR je v svojih spisih navedel, da je po razpadu
avstro-ogrske vojne mornarice 1918 vsaj okrog deset visokih pomorskih častnikov
, tudi admiralov slovenskega rodu, prestopilo v italijansko vojno
mornarico. Svoje domneve ni mogel dokazati zaradi nedostopnih
italijanskih vojnih arhivov, meni pa italijanski vojni ataše v
Sloveniji tudi ni (hotel) odgovoriti.
Naročniki in bralci VOJNOZGODOVINSKEGA
ZBORNIKA, ki ga izdaja Vojni muzej v Logatcu oziroma upokojeni brigadir
SV Janez J. ŠVAJNCER, so se na njegov "Poskus seznama slovenskih
generalov in admiralov" oglasili z raznimi novicami. Tako sem tudi
zvedel za privatnega zbiratelja vojaških podatkov in predmetov iz Plav,
ki mi je ponudil za majhno odškodnino prve podatke o dveh italijanskih
generalih slovenskega rodu! V zadnji številki omenjenega zbornika sem
zato objavil povzetek antropološke študije, ki bo pod naslovom
SLOVENSKA VOJAŠKA INTELIGENCA - GENERALI IN ADMIRALI sicer izšla v
reviji BOREC. Povzetek ima naslov GENERALI IN ADMIRALI SLOVENSKEGA RODU,
ki zajema tudi neideološki in genetski abecedni seznam vseh do sedaj
znanih slovenskih generalov - admiralov. Tudi dveh argentinskih,
sovjetskih in, seveda tudi dveh italijanskih!
Naj zato oba na kratko predstavim,
predvsem s ciljem, da bi bralci PRIMORSKIH NOVIC pobrskali po svojem
spominu in tako pomagali dopolnili navedeni seznam slovenske vojaške
inteligence.
SCODNIK (ŠKODNIK) Ignazio Francesco (Franc)
(Fotografija generala Škodnika
ni objavljena, temveč so objavljene fotografije admirala Hausa in
Tegetthoffa ter generala Globočnika).
SCODNIK (ŠKODNIK) Ignazio Francesco
(Franc), generalmajor, je bil rojen 23.7.1804 v Kanalu, umrl pa
7.11.1877 v Milanu. Kot kapetan in poveljnik bataljona avstrijske vojske
je 19.3.1848 prešel na italijansko stran, kjer so mu bile zaupane
odgovorne vojaške dolžnosti. Prejel je številna odlikovanja. Pred
upokojitvijo je bil 1868 povišan v čin generalmajorja. Njegov življenjepis
je 1936 v Vidmu (Udine) izdal Ranieri Mario Cossar. Za razumevanje
njegove življenjske poti kot borca za italijanski preporod in
generalmajorja italijanske vojske, pa je potreben kratek zgodovinski
oris.
Izkušnje Napoleonovih vojaških osvajanj
in francoske buržoazne revolucije, ki je nastopala z gesli
"svoboda, enakost in bratstvo", so v evropskih državah
vzpodbudile različna nacionalistična previranja in politične
spremembe. Po dunajskem kongresu 1815 se je večina nekdanjih vladarskih
družin v Italiji vrnila na svoje prestole, seveda pod zaščito
avstrijskih čet. Tako so obstojala razna kraljestva: sardinijsko,
sicilijsko, lombardijsko, beneško, parmsko, toskansko in papeška država.
Marčna revolucija 1848 se je razširila tudi na Apeninski polotok.
Sardinijski kralj Karel Albert je 1849 skušal Avstrijcem vzeti
Lombardijo. To mu je uspelo šele 1859 s pomočjo Francozov. Ostale
italijanske državice so bile vznemirjene, pa so pod pritiskom Sardinije
glasovale za združitev, ki jo je 1860 pospešil Garibaldi s svojimi
"prostovoljci". Tako je 1861 nastala enotna kraljevina
Italije.
Pod mentorstvom starejšega brata Petra,
častnika avstrijske vojske in vojaškega sodnika v Senju, je Franc Škodnik
končal gimnazijo in glasbeno šolo. Nameraval je študirati zgodovino
in pravo, vendar se je 1821 pridružil starejšemu bratu Josipu, častniku
polka "Conte Ceccopieri" v Cremoni, Lombardija. Že naslednje
leto je bil poslan v triletno avstro-ogrsko vojno akademijo v Budim, ki
jo je končal z odličnim uspehom. Vrnil se je v Cremono, kjer je šele
1830 napredoval v čin praporščaka, 1832 v podporočnika, 1835 v poročnika
in 1845 v čin kapetana. Leta 1846 se je poročil z Marijo Müller, ki
mu je rodila dve hčerke.
Ko je 19.marca 1848 v Milanu izbruhnil
upor proti avstrijski vladavini, so se tudi meščani Cremone uprli.
Avstrijski general Schönhals je dobil nalogo, da zaduši upor v
Cremoni. Vendar se to ni zgodilo, saj sta dva bataljona polka
"Arciduca Alberto" in bataljon polka "Conte
Ceccopieri", v katerih je bilo okrog 3.500 vojakov in 16 častnikov,
med njimi tudi kapitan Franc Škodnik, odpovedali poslušnost in prešli
na stran revolucionarnih julijskih iredentistov. Začasna civilna oblast
je Škodnika kot najstarejšega kapitana zaprosila, da prevzame
poveljstvo nad celotnim vojaštvom v Cremoni in ga povišala v čin
majorja. Kmalu zatem je major Škodnik uspešno obranil Cremono pred močnejšimi
silami avstrijskega polkovnika (pozneje generala) Benedeka, za kar je
prejel visoka priznanja v boju za oblikovanje italijanske kraljevine. V
Cremoni je pričakal pričakal tudi bodočega italijanskega kralja
Vittoria Emanuela II.
Po odloku začasne lombardijske vlade je
bil major Škodnik 7.aprila 1948 s svojimi tremi bataljoni premeščen v
Milano in je sodeloval pri oblikovanju 1.lombardijskega polka
"Linea". Povišan je v čin podpolkovnika in bil imenovan za
poveljnika navedenega polka. Polk "Linea" je bil v sestavi
brigade "Poerio", ta pa v diviziji "Lombardia",
kateri je poveljeval general Perrone. V manjšem spopadu je bil Škodnik
ranjen, zato je bil poslan na zdravljenje.
Avgusta 1848 je bil premeščen v Biello,
zatem pa v brigado "Guardie" v Torino. Ko je 1852 dopolnil 30
let vojne službe, je bil upokojen in se je z družino nastanil v bližnjem
mestu Pinerolo. Toda že 1856 se je zopet vrnil v Torino, kjer je na
kraljevi vojni akademiji postal profesor nemščine, zatem pa osebni
profesor princa Umberta, bodočega italijanskega, in Amedea, bodočega
španskega kralja. Konec 1859 je Škodnik postal direktor vojnega študijskega
centra v Asti, 1861 je bil povišan v čin polkovnika in premeščen v
vojno ministrstvo. Leta 1862 je bil imenovan za predsednika vojnega sodišča
za območje Alessandrije. Pred upokojitvijo septembra 1868 je prejel številna
odlikovanja in bil povišan še v čin generalmajorja.
Svoja zadnja leta je preživel v Milanu,
kjer je 7.novembra 1877 tudi umrl. Pisal je osebni dnevnik, ki se končuje
z besedami, da umira srečen, ker je pomagal v boju za neodvisnost
"moji ljubljeni Italiji". V njegovem življenjepisu ni
podatkov, da se je zavedal svojega slovenskega porekla. Njegovi dve hčerki,
Melania, pisateljica, in Irene, garibaldinka, sta nadaljevali očetovo
iredentistično pot. Škodnikovi daljnji sorodniki še živijo v okolici
Kanala in pravijo, da so se v bitki pri Custozzi njihovi predniki borili
v dveh armadah - eden proti drugemu! Po priključitvi Primorske k
Italiji 1918 je bil generalu Škodniku postavljen spomenik pred občinsko
stavbo v Kanalu, vendar je bil med NOB odstranjen. Bil je vendarle le
"garibaldinec", kajne?
SAKELI (ŽAKELJ) Valentino
Drugi doslej znani italijanski general
slovenskega rodu naj bi bil SAKELI (ŽAKELJ) Valentino, rojen 1923 v
Idriji, nazadnje na dolžnosti vojnega atašeja na Češkem, kjer naj bi
pred časom tudi umrl v prometni nesreči. Podatke še preverjam.
Kdorkoli ve za podobne podatke o drugih
generalih - admiralih slovenskega rodu, ki so bili v italijanski vojski,
naj mi to, prosim, sporoči. Da ne bi čakali kdaj bodo odprli vojaške
arhive! (Zadnji stavek je bil
objavljen v okvirčku.)
Popravek poslan 8. 5. 2000 in se
glasi:
Zadnji del stavka v zapisu o generalu
Francu Škodniku in spomeniku postavljenem 1918 pred občinsko stavbo v
Kanalu (Primorske novice, 5. maja 2000), ki se glasi: "…vendar je
bil med NOB odstranjen. Bil je vendarle le "garibaldinec",
kajne?" ni povsem točen. Spomenik so namreč odstranili (vrgli v
Sočo) Nemci 1943, ko so zasedli Kanal. Spomenik je še sedaj v Soči, o
čemer priča priložena fotografija. Ker gre za delček zgodovine o
slovenski vojaški inteligenci, bi kazalo spomenik potegniti iz Soče in
postaviti na primerno mesto, ki ga bo določil novogoriški Pokrajinski
muzej.
Priloge: kopija fotografije generala Škodnika
in fotografija spomenika generalu Škodniku v Soči (niso objavljenje na
internetu!) |
