|
Mnogi bralci in poznavalci vojaške zgodovine so prav gotovo
brali ali vsaj slišali o uporih in upornosti slovenskih
vojakov v tujerodnih vojskah, v katerih so služili v
preteklosti. Gre predvsem za upore v avstrijski oz.
avstro-ogrski vojski (judenburški, radgonski, mariborski in
drugi), manj pa so znani upori v Vojski Kraljevine
Jugoslavije (ustaške skupine in tigrovci), slovenski
partizanski vojski (mirenski partizanski odred, ki je prešel
na četniško stran), posebej pa še v JLA (skupine kosovskih
Albancev in tudi »Janezov«). Sem bi prištel tudi
organizirane vojaške puče, udare, kakor je bil tisti, marca
1941 v Beogradu v GŠ VKJ, ki ga je organizirala britanska IS
(obveščevalna služba), po novejših podatkih pa financirala
tudi sovjetska vojaška obveščevalna služba.
Zato bi veljalo tej tematiki posvetiti posebno študijo, saj
bi nam razkrila vzroke in povode za razne manjše incidente,
pa tudi večje upore, organizirane in tudi tiste spontane, ki
so se porajali in zgodili povsem slučajno, pa vendar imajo
neko svojo zgodovino nezadovoljstva, nejevolje in celo
prikritega sovraštva. Gre za primere domoljubnega obnašanja,
ki so vredni javne obravnave, saj nam pričajo o tem, zakaj
in kako se dejansko rojeva vojaško uporništvo.
Če pogledate Cobiss, se boste prepričali, da naša vojaška
zgodovina, razen nekaj člankov Udeta, Guština, Svoljšakove
in drugih, ne premore celovite monografije o slovenski
upornosti, konkretno o slovenskih vojaških uporih. V ES so
sicer opisani upori slovenskih vojakov 1918, niso pa opisani
upori v začetnih dneh slovenske vojske 1919, ko je moral
posredovati celo general Maister. Naj navedem samo nekaj
manj znanih dejstev:
-
Časopis Slovenec je
navadno poročal samo o pretepih in incidentih. Tako je
27. aprila 1901 poročal, kako je nek častnik ranil
vojaka Žilnika, ki je potem izvršil samomor, pa je o tem
razpravljal tudi dunajski parlament; 10. julija 1903 je
poročal, da so se pred gostilno pri Raci v Sp. Šiški
stepli vojaki 27. LIR in lovskega kadra; 2. junija 1905
so se v Domžalah stepli Slovenci in Nemci, da so celo
orožniki posredovali; 18. novembra 1913 pa so se v
Gorici »zravsali« vojaki in civilisti.
-
Prvi upor v avstro-ogrski
vojski, v katerem so sodelovali tudi Slovenci, se je
dejansko zgodil v avstro-ogrski vojni mornarici januarja
1918 v Boki Kotorski, ko so uporni mornarji, med njimi
tudi okrog sto slovenskih, zavzeli nekaj vojaških ladij
in izobesili rdeče (boljševiške) zastave! Po
posredovanju flote iz Pulja so se uporniki 3. februarja
1918 vdali. Naglo vojaško sodišče je med 40 obtoženimi
štiri vodje upora obsodilo na smrt, eden od slovenskih
mornarjev pa naj bi bil obsojen na deset let ječe.
-
Sledili so upori v
kopenskem delu avstro-ogrske vojske sredi leta 1918, ki
so jih navadno izzvali povratniki (ujetniki) iz Rusije,
navdušeni nad oktobrskimi idejami sovjetskih
boljševikov. Najprej so se uprli 12. maja 1918 slovenski
vojaki dopolnilnega bataljona 17. pešpolka v Judenburgu,
ki jih je vodil vojak Anton Hafner iz Škofje Loke,
kasneje obsojen na smrt. Zatem je 23. maja 1918 sledil
upor vojakov dopolnilnega bataljona 97. Tržaškega
pešpolka v Radgoni ter upor 7. lovskega bataljona v
Murauu, v Avstriji.
-
Prvi upori v slovenski
vojski oz. vojski Države SHS niso nikjer ustrezno
zgodovinsko obravnavani, razen na spletnih straneh
Hervardov, Panterjev in podobnih združenj. Gre za večji
spopad med slovenskimi in srbskimi vojaki, ki se je
zgodil 10. januarja 1919 v ljubljanski gostilni Ilirija,
ko je Josip Drobnič iz Velikih Lašč, četovodja Slovenske
legije, do smrti zabodel srbskega vojaka. V pretepu je
menda sodelovalo okrog 150 vojakov Planinskega polka,
saj jih je bilo kar 50 zatem aretiranih.
-
No, najbolj »zanimiva« sta
upora, ki sta se zgodila 22. oz. 23. julija 1919 v
Dravogradu, v 6. četi Mariborskega pešpolka iz sestava
Labotskega odreda, ki mu je poveljeval general Rudolf
Maister, ter med slovenskim vojaki v Mariboru, ki so
bili pripadniki konjeniškega, topniškega in tržaškega
pešpolka, proti katerim je general Krsto Smiljanić
poslal znani 36. Karlovški pešpolk, ki so slabo
organiziran upor kruto zatrli. Glavna vodja upora pa sta
bila obsojena na smrt – Karel Toplak iz Vitanja in Anton
Podkubovšek iz Loč pri Slovenskih Konjicah, ostalih 21
pa na zaporne kazni. General Maister je sicer moral
najprej potrditi izrečene kazni, vendar je kasneje
obsojenim zaporne kazni oprostil.
-
Verjetno je bilo še več
manjših incidentov in uporov, vendar zaradi stroge
cenzure niso prišli v javnost. To se je zgodilo tudi s
primerom, ki ga bom opisal v nadaljevanju. Gre za
značilen slovenski »gostilniški« primer Antona Zoriča,
vodnika (narednika, feldwebla) 27. LIR oz. Ljubljanskega
domobranskega polka.
Obiskovalec moje spletne strani Vojaštvo gospod Janez
Levičar, inž., iz Krškega, mi je 11. aprila 2010 poslal
naslednji mail:
»Spoštovani, od sorodnikov v ZDA sem prejel priloženo
fotografijo prastrica Antona Zoriča, ki je okoli leta 1900
služil vojsko v avstro-ogrski vojski in je nato odšel v
Ameriko. Ker ne poznam činov prej omenjene vojske, Vas
vljudno prosim za pomoč pri ugotavljanju čina mojega
prastrica. Za Vaš cenjeni odgovor se Vam že v naprej lepo
zahvaljujem. Lep pozdrav Janez Levičar …«
Anton Zorič, vodnik (feldwebel)
27. LIR
Podobnih vprašanj sem že vajen. Čeprav sem poznal odgovor,
številka »27« na naramnicah in tri zvezdice na ovratniku so
bile zgovoren smerokaz, sem zaradi črnobele fotografije
vseeno zaprosil še za mnenje svojega dobrega znanca in
sodelavca Nenada Bjeloša, najboljšega srbskega falerista. In
odgovor je bil: narednik – vodnik 27. LIR oz. Ljubljanskega
pešpolka. To sem seveda takoj po elektronski pošti sporočil
gospodu Levičarju, obenem pa sem ga prosil za določena
pojasnila. Tako sem zvedel še naslednje:
Anton Zorič, rojen 22. decembra 1882 v Spodnjih Dulah 4 pri
Krškem, je bil tretji otrok iz zakona med Zorič Antonom,
rojenim 26. maja 1849, in Ano Pirc, rojeno 13. decembra
1855. Četrti otrok je bila Marija, rojena 23. marca 1885,
poročena Mavsar. To je bila mati Ane, rojene 2. aprila 1925,
poročene Levičar, matere Janeza, in je še edina živeča
nečakinja pokojnega Antona Zoriča, ki je leta 1908 emigriral
v ZDA.
Anton Zorič, vodnik 27. Ljubljanskega domobranskega
pehotnega polka, na službi v Kranju, je dejansko moral leta
1908 zbežati od doma, saj so ga iskali avstro-ogrski
orožniki. Pred tem so on in njegovi prijatelji ter znanci,
vsi na dopustu, v krški gostilni Kriegar, napadli in
pretepli nemške častnike, ki so prišli v Krško na strelske
vaje (strelišče), kasneje pa menda tudi sodnika civilnega
sodišča v Krškem, ki jih je obsodil na zaporne kazni. O
incidentu oz. napadu na nemško govoreče častnike javnost
seveda ni bila obveščena, neznan pa ostaja tudi pravi vzrok
za ta incident, razen govoric, da so pijani nemški častniki
menda izzivali slovenske podčastnike in vojake. Časopisa
Slovenec in Slovenski narod nista poročala o tem ali
podobnih pretepih, je pa npr. leta 1906 Slovenski narod
poročal o zastoju vlakov zaradi strelskih vaj na strelišču
Žadovinek pri Krškem.
Vendar je bila zadeva tako resna, da je moral prastric Anton
Zorič leta 1908 pobegniti naravnost v Ameriko. Kako mu je to
uspelo, pa je posebna zgodba. Dejstvo je, da je njegov oče
moral prodati par volov, da je plačal sinove stroške
potovanja v Novi svet. Ker je bila v Trstu stroga kontrola
vseh ekonomskih emigrantov, se je menda vkrcal na ladjo za
Ameriko v Franciji. V ZDA se je Anton Zorič poročil z Ano
Mavrin iz Bele krajine, v zakonu imela pet otrok. Otroci oz.
vnuki pokojnega vodnika Zoriča so pač hoteli zvedeti nekaj
več o svojem predniku, zato so se pred letom dni obrnili na
svojega sorodnika Janeza Levičarja v Krškem, le-ta pa na
mene.
Ker je tudi gospod Levičar menil, da bi zgodba njegovega
prastrica Antona Zoriča imela pozitiven narodnostni oz.
domoljubni pomen, mi je glede na resnično ustno izročilo, ki
je ohranjeno v njegovi rodbini, sporočil tudi naslednje:
»Prastric Anton Zorič je izviral iz močne kmečke družine
z dolgoletno tradicijo, katere zgodba je prav tako zelo
zanimiva. V knjigi Status Animarum župnije v Leskovcu je
bilo leta 1723 zabeleženo tudi ime Zoričevih, vendar pa je
prav gotovo to ime staro še sto let nazaj, torej od leta
1620! Namreč, ohranjeno je ustno izročilo, da je ena od
mladih in lepih deklet iz rodu Zoričev postala ljubica
mladega plemiča z gradu v Leskovcu. Na koncu njune
romantične zgodbe je rodila dvojčke, dva fanta. Prvega, ki
je bil zdrav, so poslali v vojaške šole in je dosegel visok
častniški čin. Služboval in bojeval naj bi se v okolici
Kijeva, pa so za posebne zasluge po njem celo poimenovali
ulico ali neko ustanovo. Drugi fantek, ki se je rodil
gluhonem, pa naj bi dobil manjše posestvo v bližini Krškega
oziroma Leskovca, to je v današnjih Spodnjih Dulah.
Nasledniki naj bi ustvarili močno in bogato kmetijo. Iz te
rodbine naj bi izviral tudi prastric Anton Zorič.«
Tako govori ustno izročilo, ki ga želijo daljnji sorodniki
ohraniti. Za pomoč pri razlagi tega izročila sem zaprosil
svojo znanko gospo Evo Ž. P. iz Krškega. V reviji Etnolog iz
leta 2004 je odkrila članek z naslovom Zibelka in legenda z
gradu Šrajbarski turn, ki je delno potrjeval zgodbo Janeza
Levičarja, saj so pod Šrajbarski turn spadale Zgornje in
Spodnje Dule (današnja občina Krško), prav tako pa tudi vasi
z enakimi imeni v današnji občini Škocjan, priimek Zorič pa
je najti še v Kobilah, Ivandolu in tudi v Krškem (Hočevarjev
trg); v Selcah je Zorič domače ime.
Iz navedenega članka je tudi znano, da sta se dvojčka rodila
l. 1782 na Senušah materi Mariji Kerin in očetu Andreju
Zoriču. V zgodbi, ki je objavljena v Etnologu, otroci niso
omenjeni, le (neuslišana) ljubezen med očetom pesnika
Anastasiusa Grüena (očeta Prešernovega prijatelja),
Aleksandra, grofa Auersperga (1770−1818) in revnim kmečkim
dekletom. Grof Auersperg je dekle pred poroko zapustil, na
njeno željo pa je dal iz hrasta, pod katerim sta se
srečevala, stesati zibelko. Morda gre za to zgodbo, morda za
drugo ...
O povezavah Zoričev s Šrajbarskim turnom pa imamo še
naslednje podatke: obstajajo tožbe Antona Aleksandra (Anastasius
Grün), ki je Franca Zoriča med leti 1851−1853 tožil zaradi
zaostalih dajatev, Antona Zoriča 1851−1852 zaradi
neupravičenega grabljenja stelje v graščinskem gozdu in paše
na grajskem pašniku, Mihaela Zoriča 1850−1852 tudi zaradi
grabljenja stelje; Franca Zoriča 1852, ker ni pravočasno
plačal kupnine za zemljišče.
Prisoten je še podatek, da je imel Jožef Zorič v zakupu
pristavo Srednji Marof, katere letna zakupnina je bila po
protokolu z dne 14. oktobra 1850 40 goldinarjev. Poleg tega
obstaja v Dulah kapelica, ki jo je dal za srečno vrnitev iz
vojne 1873. postaviti Zoričev Jaka (po domače), v resnici pa
se je pisal Božič.
Iz tega izhaja, da se ustno izročilo ne ujema vedno z
dejstvi. V zgornjem primeru je predvsem vprašljivo priznanje
avstrijskemu plemiču v ukrajinskem Kijevu, glede poroke s
plemičem in rojstva dvojčkov pa je izročilo zelo verjetno
poseglo predaleč nazaj, saj rodoslovni podatki tega dejstva
ne potrjujejo (dvojčka sta se Zoričem rodila šele 1782).
Zanimivo bi bilo tudi ugotoviti, iz katerega rodu je bil
plemič, ki je omrežil Zoričevo dekle. Do leta 1653 so tam
bivali Moškoni, zatem pet let Zrinjski, od leta 1658 pa
Auerspergi …
O izvoru in priimku rodovine Levičar so znana še druga
izročila. Tako naj bi stari oče pripovedoval, da so ob
božiču v hiši zažigali hrastovo listje, to navado
(pravoslavno) pa naj bi prinesli iz Bosne, od koder so
predniki prek Kolpe bežali pred Turki. Lahko pa so bili tudi
potomci Uskokov, saj urbar leskovške župnije iz 17. stoletja
navaja, da je imel uskoški poveljnik šest velikih kmetij in
svoj dvor na savskem otoku, ki ga je odnesla voda, skoraj
vsi priimki podložnikov v urbarjih iz leta 1570 in 1677 pa
so se končali na -ič oz. -itsch. Tudi Zoričev oz. Zoritsch.
Čar zgodbe Antona Zoriča je v tem, da želijo njegovi potomci
v ZDA in tudi v Sloveniji zvedeti ne samo za njegov čin v
tujerodni vojski, temveč tudi za vzroke, zakaj je moral
emigrirati v tujino. Vsekakor bodo zelo ponosni na njegovo
upornost, saj je prav gotovo, da ni dovolil, da bi ga nemško
govoreči častniki žalili ali celo poniževali zaradi porekla
oz. narodnosti. Slovenski vojaki, podčastniki in tudi
častniki so bili ne samo pogumni borci, temveč tudi
občutljivi na svojo čast in ime – kdor tega ni spoštoval, je
pač čutil posledice, in je bil ne le tepen, ampak je moral
tudi zbežati. Ko je slovenski vojak zavpil: »Aufbiks!« ni
bilo več nobene šale: izza škornjev so izpulili nože (štihmeserje),
ob gostilniški ograji pa so izpulili še planke! Naslednji
vzklik: »Aufbiks, pa čreva na plot,« je pomenil, tako piše v
spominih vojakov, da bo tekla tudi tuja kri … |
