Kdo je kriv za tragičen konec Slovenske narodne vojske maja 1945?

Vojaška zgodovina / Military history
Številka 2 (15), Letnik 9/2008

To je avtorjev prvi članek v strokovni reviji Vojaška zgodovina. Članek je objavljen v celoti, izpuščene so nekatere priloge. Te objavljamo na teh straneh.

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

àUVOD
àSLOVENSKA NARODNA VOJSKA
àKDO JE BIL "GENERAL RAČIĆ"?
àDOKUMENTI O USTANOVITVI SVN
àPRVI DOKUMENT LJUBLJANSKE DIVIZIJE
àSKLEP
àLITERATURA IN VIRI

Prispevek obravnava nekatere dokumente o pripravah in ustanovitvi Slovenske narodne vojske, kakor tudi na njen tragični konec maja 1945. Gre predvsem za dokumente, ki so v beograjskem arhivu bivšega Vojnozgodovinskega inštituta bivše JLA, ki pa zaradi nastalih prilik dobesedno propadajo. Da bi ohranili neprecenljivo zgodovinsko gradivo o slovenski vojaški zgodovini, je namen članka tudi opozoriti odgovorne v Vojaškem muzeju SV, da se v uradnih stikih s predstavniki vojaškega muzeja srbske vojske poskuša v arhivih locirati slovensko gradivo in »rešiti« kar se rešiti še da. Naloga je nujna, kajti dokumenti enostavno propadajo, kar sem skušal prikazati v »Zaupni naredbi št. 1. Ljubljanske divizije Slovenske narodne vojske za 20. maj 1945.«

Ključne besede: druga svetovna vojna, kvizlingi, Slovenska narodna vojska, arhivi, dokumenti

Uvod

Ni moj namen, da bi v tem članku celostno predstavljal nastanek, razvoj in konec Slovenske narodne vojske, sicer kvizlinške vojaške formacije, ki je na koncu, maja 1945, vsaj formalno združila razbite enote Slovenskega domobranstva in del četniške Jugoslovanske vojske v domovini – Sloveniji (Štajerski četniški odred).

Strokovni javnosti želim predstaviti zlasti posamezne dokumente, ki se nahajajo v arhivu Vojaško-zgodovinskega inštituta v Beogradu, v dokaj neurejenem delu (škatli) z naslovom »Sovražne enote – Ljubljanska divizija«. Na žalost moram povedati, da so nekateri dokumenti v zelo slabem stanju, pa tudi samo kopiranje je bilo opravljeno z zastarelo tehniko. Zato bi bilo nujno, da si VMSV kmalu ogleda stanje v arhivu in pridobi kopije dokumentov, ki dobesedno propadajo!

Slovenska narodna vojska

Dobro bi bilo podrobneje preučiti, kdo in kdaj je načel idejo o ustanovitvi Slovenske narodne vojske, ali je šlo za predlog politične osebnosti ali uglednih članov vojnega sveta Slovenske zaveze, v katerem so bili vrhunski slovenski častniki vojske Kraljevine Jugoslavije (polkovnik Vladimir Vauhnik, kapetan bojne ladje Anton Kokalj, podpolkovnik Ernest Peterlin ali major Karl Novak). Osebno se mi zdi, da bi lahko bila idejna pobudnika Maistrova borca polkovnik Vladimir Vauhnik, ki naj bi po nemškem nalogu sodeloval pri organizaciji vojske NDH, ali pa podpolkovnik Ernest Peterlin, ki je bil tudi poveljnik Slovenske legije, ilegalne in zelo močne polvojaške organizacije Slovenske ljudske stranke, ki je leta 1941 štela okrog 5.000 pripadnikov. Isti so sestavljali tudi prve vaške straže, ki pač niso bile vedno in povsod samonikle, temveč so bile zelo skrbno načrtovane in povezane enote Slovenske legije. Nazadnje je podpolkovnik Peterlin moral tudi prevzeti njihovo vodenje in poveljevanje, ko ga je škof Rožman »rešil« iz italijanske internacije.

Ker imamo neposredno pričevanje generalštabnega polkovnika Karla Novaka, četniškega vojvode in poveljnika JVvD do 1943 (Marijan F. Kranjc, Slobodan Kljakić, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo, Maribor, 2006), lahko pogledamo nekatere njegove izjave. Tako na str. 26 in 27 navaja naslednje:

»Moje načelno stališče je bilo in ostalo do konca skladno z vojaškim programom Slovenske zaveze: samo ena jugoslovanska vojska pod poveljstvom njenih zakonitih poveljnikov, aktivna borba proti okupatorju v mejah možnosti in obramba pred partizani. Stališče Slovenske zaveze se je pod pritiskom vodstva Slovenske ljudske stranke spreminjalo, dokler se ni ustavilo na stališču: Slovenska zaveza je vrhovni politični forum slovenskega naroda in suverena oblast v Sloveniji (neke vrste vlada); ne jugoslovanska vojska, temveč Slovenska narodna vojska, ki je podrejena Slovenski zavezi, ki bo ukaze generala Draže Mihailovića prilagodila koristim Slovenije in jih kot take zatem izvedla.

To stališče je pozneje, po mojem odhodu iz Slovenije, postalo tudi javno, ko so bile enostransko razglašene slovenska država, slovenska vlada in Slovenska narodna vojska (s potrebnim dovoljenjem že skoraj poražene Nemčije).«

/OPOMBA - Major Novak je izstopil iz Slovenske zaveze 22. septembra 1943, ko je predal poveljstvo nad JVvD svojemu namestniku polkovniku Ivanu Prezlju - Andreju, formalno pa kapetanu bojne ladje Antonu Kokalju. Novak je odpotoval v Italijo kot obveščevalni predstavnik generala Draže Mihailovića v Italiji z zahodnimi zavezniki./

Na strani 45. omenjene knjige pa major Novak navaja, kako ga je podpolkovnik Peterlin prevaral, da bodo pripadniki vaških straž prestopili v enote Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD). Zato je takoj pohitel v Novo mesto, ker je računal, da bo našel novih tisoč mož, vendar se jih je zbralo samo petdeset. Poveljniki vaških straž so mu pokazali pisni ukaz »polkovnika Ernesta Peterlina - Logarja«, s katerim je bil ta »prehod« prepovedan. Major Novak nadaljuje:

»Polkovnik Peterlin mi je pozneje priznal, da je ukaz izdal na podlagi sklepa posebnega sestanka voditeljev Slovenske ljudske stranke in njene Slovenske legije. V tem ukazu je bilo rečeno, da bodo vaške straže postale »Slovenska narodna vojska« (ne jugoslovanska!) in da je narodno predstavništvo imenovalo polkovnika Peterlina za njenega poveljnika, zato naj vaške straže ostanejo na svojih mestih in ubogajo njegove ukaze.«

Kasneje so vaški stražarji postali domobranci in celo stvar so vzeli v svoje roke Nemci, ki so domobrancem namenili vlogo pomožnik policijskih sil, po nekaterih indicih pa so celo načrtovali formiranje slovenskega SS-polka oz. divizije. Ker je general Rupnik pri SS-generalu Rösenerju večkrat videl polkovnika Prezlja, je logično sklepal, da bodo tudi slovenski četniki postali del te SS-enote.

Seveda, po kapitulaciji Italije in odhodu majorja Novaka v Italijo kot četniškega predstavnika za zvezo z zavezniškimi silami, je nastala vrzel pri spremljanju »zgodovine« slovenskega četništva.

Major Novak sicer navaja, da je dolžnost poveljnika predal svojemu namestniku polkovniku Ivana Prezlju - Andreju, vendar so le-tega Nemci 26. 9. 1943 zaprli. Zato je dolžnost poveljnika sprejel kapetan bojne ladje Anton Kokalj, ki pa je po nekaj mesecih »odpovedal« in se umaknil na Gorenjsko. Nastalo naj bi nekakšno dvovladje, saj se v nekaterih dokumentih omenjata dve četniški poveljstvi: poveljnik vzhodne Slovenije (podpolkovnik Djoka Vujošević) in poveljnik zahodne Slovenije (major Andrej Glušič - Vojin).

Kdo je bil »general Račič«?

(Za povečavo kliknite na sliko!)

(Za povečavo kliknite na sliko!) Identifikacijski dokumenti o »generalu Račiču« – polkovniku Vauhniku (VZI, Beograd, »Sovražne enote«, šk. 274)

Zanimivo je, da sem na dveh mestih – v beograjskem vojaškem arhivu in AS, dislociranem oddelku, našel dva dokumenta, ki potrjujeta, da je slovenskim četnikom do srede junija 1944 poveljeval neki »general Račič«. Šlo je seveda za brigadnega generala Vladimirja Vauhnika! Zato prikazujem oba dokumenta: kopijo njegovega ukaza z dne 25. aprila 1944 (VZI, Beograd, šk. 150), s katerim je imenoval štiri člane (novega) vojnega sveta in določil njegove pristojnosti, pa tudi ukaz z dne 23. maja 1944 (AS, dislocirani oddelek, slovenski četniki) o formiranju organizacijskega oddelka ter postavitvi načelnika (majorja Mirka Bitenca) in članov tega oddelka (kapetanov 1. razreda ing. Lada Bevca in dr. Valentina Benedika). Zaradi vala nemških aretacij na Hrvaškem in v Sloveniji je brigadni general Vladimir Vauhnik, v. d. poveljnika Kraljevske jugoslovanske vojske v Sloveniji, sredi junija 1944 moral zapustiti Slovenijo. Preko Italije je na svoj rojstni dan 24. 6. 1944 prispel v Švico, pa mu lahko pripišemo avtorstvo omenjenih dveh ukazov.

V AS sem tudi našel nekakšno zbirno agenturno poročilo o Glavnem poveljstvu četniških odredov Slovenije (pri Notranjskem četniškem odredu), kjer se na prvem mestu navaja sledeče: »Komandant general Vauhnik, na akte se podpisuje z ilegalnim imenom Račič. Star cca 45 let, visok cca 170 cm in bolj debel, delno plešast. Hodi v civilu v sivi obliki z dolgimi hlačami. Nosi usnjen površnik črne barve, siv klobuk.«

Poleg njega so v poročilu navedeni člani štaba: major Bitenc Mirko – Milan Tržan, neimenovani srbski podpolkovnik in poročnik korvete Pleš; obveščevalni štab DOS: podporočnik Bratko (Janežič, iz Litije), Rupreht (policist), Rus – Srač (policijski komisar z Vrhnike); intendantura: major Čokan, poročnik Živko, podporočnik Mirko, poročnik Branko (iz Trsta) itd. Štab naj bi se stalno nahajal ob Notranjskem četniškem odredu.

Milosav Samardžić v svoji drugi knjigi monografije z naslovom General Draža Mihailović i opšta istorija četničkog pokreta, Kragujevac, 2005, na str. 553–625 navaja šifre četniških poveljnikov, enot in sodelavcev, pa tako za Vladimirja Vauhnika, polkovnika in generala, v. d. poveljnika Slovenije, navaja naslednje psevdonime: Vlajko, general Račič, p. puk. Vasić.

(Za povečavo kliknite na sliko!)

(Za povečavo kliknite na sliko!) Agenturno poročilo o »Generalu Račiču« (VZI, Beograd, »Sovražne enote, šk. 274)

Zanimivo, da je imel major Karl Novak o polkovniku Vladimirju Vauhniku zelo negativno mnenje. To niti ni tako čudno, saj smo našli tudi nekaj depeš generala Mihailoviću, v katerih majorju Novaku in polkovniku Vauhniku naroča iste naloge. To lahko samo pomeni, da je bil polkovnik Vauhnik, sicer Mihailovićev sošolec iz visoke francoske vojne šole, nekakšen svetovalec mlajšemu majorju Novaku. Po drugi strani je tudi zelo zanimivo, da Vladimir Vauhnik v svojih spominih nikjer ne omenja svojega direktnega sodelovanja oz. celo poveljevanja slovenskim četnikom. Njegov brat Miloš in prijatelj Makso Šnuderl celo energično zavračata, da bi Vauhnik poveljeval slovenskim plavogardistom (menda je zavrnil položaj partizanskega poveljnika!), saj bi kot v. d. poveljnika, tudi s činom brigadnega generala, vsekakor izgubil avreolo obveščevalne legende (več o tem v moji naslednji knjigi Legendarni slovenski obveščevalci).

V beograjskem arhivu VZI sta tudi dve uredbi, in sicer: Uredba o ustanovitvi slovenske narodne vojske z dne 29. oktobra 1944 in Uredba o ureditvi slovenske narodne vojske z dne 21. januarja 1945, ki ju podajam v originalni obliki (kopije so izročene VMSV), brez komentarja, vendar z bistveno pripombo: ne gre za nikakršno avtohtono slovensko narodno vojsko, temveč za slovensko armado Kraljeve jugoslovanske vojske, o čemer dovolj zgovorno priča tudi izkaznica, ki jo je ažurni poveljnik Štajerskega četniškega odreda delil svojim pripadnikom pred odhodom na Koroško – v britansko ujetništvo!

(Za povečavo kliknite na sliko!)

(Za povečavo kliknite na sliko!)

Narodni odbor za Slovenijo: Uredba o ustanovitvi Slovenske narodne vojske,
21. 1. 1945 (VZI, Beograd, Sovražne enote, šk. 274)

(Za povečavo kliknite na sliko!)

(Za povečavo kliknite na sliko!)

Narodni odbor za Slovenijo: Uredba o ureditvi Slovenske narodne vojske,
5. 4. 1945 (VZI, Beograd, Sovražne enote, šk. 274)

Izkaznica podnarednika »Rada«, pripadnika Štajerskega četniškega odreda oz,
Dravskega odreda Slovenske armade Jugoslovanske vojske v domovini, izdana
26. 4. 1945 – pred odhodom na Koroško (Zasebni arhiv podnarednika »Rada«)

Ker je bil za prvega poveljnika Slovenske narodne vojske imenovan brigadni general Prezel, naj navedem kratko predstavitev iz moje knjige (Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo, Maribor, 2006, str. 29):

PREZELJ Ivan - Andrej (Nova vas v Loški dolini, 29. 8. 1895 – Cleveland, 22. 4. 1973), divizijski general JVvD. Kot rezervni poročnik AOV in Maistrov borec je bil je udeleženec bojev na soški fronti. V VKJ je končal višjo vojno akademijo, bil vojni ataše v Grčiji, pred aprilsko vojno 1941 pa je bil načelnik prometne uprave GŠ VKJ. Po vrnitvi iz italijanske internacije leta 1942 se je priključil četniški vojski v Sloveniji kot namestnik majorja Novaka. Spomladi 1944 je bil povišan v brigadnega generala in obenem postavljen za poveljnika slovenske JVvD. Decembra 1944 je bil povišan v divizijskega generala, aprila 1945 pa imenovan za poveljnika Slovenske narodne vojske. Maja 1945 se je predal angleški vojski v Italiji, od koder je do 1949 obveščevalno deloval proti SFRJ. Potem je emigriral v ZDA, kjer se je preživljal kot tovarniški delavec in poverjenik časopisa Ameriška domovina. Napisal je uvod za Vauhnikovo knjigo Nevidna fronta. Uporabljal je psevdonime Andrej, Areta in polkovnik Lesar.

O neslavni usodi formalnih pripadnikov Slovenske narodne vojske je četniški vojvoda in generalštabni polkovnik Karl Novak 9. decembra 1945 v Rimu napisal tudi naslednje:

»Ta usodna politika Slovenske zaveze oziroma njenega vsemogočnega klerikalnega dela je v Sloveniji preprečila zmago Kraljeve jugoslovanske vojske v domovini, a je zato povzročila tudi poraz klerikalne strankarske vojaške organizacije po italijanski kapitulaciji. Po nemški kapitulaciji poleti 1945 je prišlo tudi do strašne tragedije: t. i. Slovenska narodna vojska (tj. Rupnikovi domobranci, ki se niso smeli pridružiti vojski generala Draže Mihailovića) je po ukazu samooklicane slovenske vlade brez boja zapustila t. i. slovensko državo, nato so jo zavezniki razorožili in predali Titovim partizanom na milost in nemilost.

Okrog 11.000 odličnih borcev je brez borbe padlo kot žrtve napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihailovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko!«

/OPOMBA - Razni viri: Gre za ukaz britanskega generala Briana Robertsona z dne 14. maja 1945, po katerem so vse zajete domobrance oziroma pripadnike »Slovenske narodne vojske«, okrog 11.000, vrnili v Slovenijo, kjer so bili izvensodno pobiti v Teharju in Kočevskem rogu. (M. F. K.)/

Prvi dokument Ljubljanske divizije (rekostrukcija)

V že omenjenem beograjskem arhivu je v škatli z napisom »Ljubljanska divizija« tudi nekaj dokumentov poveljnika te domobranske divizije nazadnje vključene v Slovensko narodno vojsko. Iz kopij prve in zadnje strani je vidno, da je tekst komaj razpoznaven, zato sem naredil rekonstrukcijo in prepis.

/OPOMBA - Osebne podatke sem lahko delno preverjal samo po knjigi Janka Modra, Dr. Valentin Meršol in veliki slovenski teden, Celje, 2005./

(Za povečavo kliknite na sliko!)

(Za povečavo kliknite na sliko!)

Prva in zadnja stran zaupne naredbe poveljnika Ljubljanske divizije SNV, izdane 20. maja 1945 na Koroškem
(VZI, Beograd, »Sovražne enote« – Ljubljanska divizija, šk. 274)

PREPIS – REKONSTRUKCIJA
PRVE »ZAUPNE NAREDBE« POVELJNIKA »LJUBLJANSKE DIVIZIJE« SNV

Glede na datum izdaje te »zaupne naredbe« in postavljeni rok realizacije (takoj) je povsem jasno, da je šlo verjetno za izsiljen ukrep, ki so ga zahtevali britanski vojaški okupacijski organi. Možno je tudi, da so ukrepali zaradi discipliniranja razmer v ujetniškem taborišču, četudi se bolj nagibam k mnenju, da je šlo za prevaro poveljstva in moštva SNV. Namreč, podobnih ukrepov, kolikor je doslej znano, britanske okupacijske oblasti niso zahtevali od prisotnih ustaško-domobranskih in četniških formacij.

Sklep

Dogovor velike četverice na Jalti je bil nedvoumen: kvizlinške enote, ki so sodelovali z Nemci, se po zmagi izročijo kot ujetniki nacionalnim enotam zaveznikov. Končno, na usodo slovenskih domobrancev, na koncu preimenovanih v Slovensko narodno vojsko, so opozarjali slovenski predstavniki v londonski begunski vladi. Po principih poveljniške odgovornosti, a poveljniki slovenskega domobranstva in njihovi politični svetovalci so vse to vedeli, krivda za tragičen konec dela neke vojaške formacije. Četudi kvizlinške, vsekakor nosi poveljnik! Ko je general Krener spoznal svojo napako se je preoblekel v civilno obleko in izginil. Podobno je ravnalo še nekaj sokrivcev… Tako je nastala povojna slovenska (politična) emigracija.

/OPOMBA - Janko Moder, Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden, Celje, 2005, str. 319/

Po odločitvi zveznega partijsko-državnega vodstva, a po nasvetu sovjetskih svetovalcev NKVD-ja, so izvensodne in množične poboje pripadnikov slovenskih kvizlinških enot (in drugih – ustašev in četnikov) izvršile republiške Ozne in njim podrejene enote Knoja. Enote JA so 15. maja 1945 prejele ukaz Vrhovnega poveljnika maršala Tita, ki je prepovedal likvidacije ujetnikov, vendar so kljub temu posamezne skupine vojakov izvršile likvidacije posameznikov ali skupin zaradi maščevanja. Tako je konec maja 1945 skupina vojakov JA na grozovit način likvidirala skupino 2.000 ustašev v tankovskem jarku na Teznem v Mariboru. Vojaki so bili primerno kaznovani. To je bil edini primer, ki ga je pozneje (1984) priznalo tudi vodstvo JLA. Osebno seveda obsojam takšne poboje, medtem ko jih večina še živečih partizanov odobrava. Bo že še držalo, da je pravica vedno na strani zmagovalcev…

• Arhiv Vojaškozgodovinskega inštituta JLA, Beograd – »Sovražne enote«, škatla 274
• Marijan F. Kranjc in Slobodan Kljakić, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo, Maribor, 2007
• Milosav Samardžić, General Draža Mihailović i opšta istorija četničkog pokreta, Kragujevac, 2005
• Aleš Nose, Domobranci zdravo – Bog daj, Ljubljana: Modrijan, 2008
• Janko Moder, Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden, Celje, Mohorjeva družba, 2005
• Zasebni arhiv, bivši četniški podnarednik »Rado«, Maribor, 2007

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.