ZANIMIVOSTI-Z41

Vsebina:
Uvodne opombe
1. ZAKAJ JE TITO POSLAL NAČELNIKA VŠ ARSA JOVANOVIĆA V SLOVENIJO?
2. PRVO PISMO ARSA JOVANOVIĆA, POSLANO TITU IZ SLOVENIJE
3. DRUGO PISMO ARSA JOVANOVIĆA , POSLANO TITU IZ SLOVENIJE
4. KARDELJEVE REAKCIJE - DVE PISMI TITU

Nekaj odlomkov:
O generalpolkovniku Arsu Jovanoviću, bivšem načelniku Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije, je malo znanega. Ker naj bi se 1948 opredelil za resolucijo Informbiroja in bil baje ubit na romunski meji pri begu iz Jugoslavije (bolj verjetno je, da je bil likvidiran s strani Kos-a), so iz vojnega zgodovinopisja, publicističnih del in enciklopedij izginili vsi napisi o njem in njegovemu deležu v toku NOB kot načelniku VŠ NOV in PO Jugoslavije.

Ostali so seveda napisi, naperjeni proti njemu. To še posebej velja za pisce iz Slovenije (Kardelj, Maček in drugi), ki so iz različnih razlogov ocenjevali njegovo štirimesečno bivanje v GŠ NOV in PO Slovenije od začetka decembra 1942 do 28. marca 1943. Nazadnje se je generala A. Jovanovića lotila tudi Spomenka Hribar v Novi reviji (štev. 78/79).

Na srečo so nekateri dokumenti o generalpolkovniku Arsu Jovanoviću ohranjeni. Po njihovi sledi je polkovnik v pokoju, Ivan Matović, napisal avtobigrafsko študijo z naslovom VOJSKOVODJA Z MUČENIŠKO AVREOLO.

Obstajajo številni dokumenti o tem, zakaj je Tito poslal Arso Jovanovića v Slovenijo. To so predvsem prošnje in zahteve Edvarda Kardelja. Zato je potrebno, da najprej navedemo vse Kardeljeve zahteve in razlage.

Splošni razlog je Kardelj formuliral takole: "Slovenski borec je v ofenzivi počasen, nepokreten, neodločen in brez osebne inciative v akciji, kar se opaža tudi pri naših poveljnikih. Srbski in črnogorski častniki so bolj inciativni, zato sem menil, da bi bilo dobro, da iz Vrhovnega štaba dobimo nekaj ljudi."

Arso Jovanović je dobil od Tita izrecno nalogo, naj iz slovenskih partizanov formira del NOV Jugoslavije, "Slovenijo pa naj ohrani za Jugoslavijo"! Tito mu je dal tudi dve Kardeljevi pismi, poslani 20. septembra in 7. oktobra 1942, ki pa ju je dobil 14. novembra 1942. Jovanoviću je tudi omenil, naj si podrobneje pogleda odstavek o problematiki poveljevanja iz septembrskega Kardeljevega pisma. Ta odstavek se je glasil takole:

"Glede poveljevanja so bili tudi slabi primeri, nedisciplina in nenehno bežanje pred sovražnikom. Poveljniški sestav, s katerim smo že prej imeli delo, se je deloma pokazal kot zelo slab, v veliki večini pa precej slab. V tem je naša največja težava. Na žalost, dejstvo je, da se je naš Glavni štab izkazal slabo, celo zelo slabo. Tu ni niti enega človeka, ki bi bil sposoben voditi tako velike operacije…

Če ne bi vedel, kako je pri vas, bi te zaprosil za majhno pomoč. Če ste se kaj popravili, tj. če je poleg tebe kaj sposobnih poveljnikov, ne bi bilo slabo, da nam pošljete vsaj enega takega, ki bi mogel poveljevati v Glavnem štabu. Sedaj razpolagamo samo z Lojzom (Franc Leskovšek - Luka), ki pa je v operativnih stvareh, po našem mišljenju, popolnoma odpovedal, in Angelom (Ivan Maček - Matija), ki se je tudi slabo izkazal. Naša namera je bila odstaviti Lojza kot poveljnika in ga vrniti v partijsko organizacijsko delo, na njegovo mesto pa postaviti Angela. No, skoraj popolnoma sem prepričan, da ne bomo s tem ničesar popravili.

Kar zadeva mene, menim, da sem lahko koristen v določanju osnovne linije - tudi doslej sem tako delal - no, pri praktičnem izvajanju te linije pa ne morem prevzeti nobene posebne odgovornosti razen splošne kontrole, ker se, prvič, niti ne razumem, drugič pa nisem niti fizično sposoben, da bi mogel tekati po gozdovih in vrletih. Naša rešitev bo zato samo začasna. Če nam vi lahko pomagate, ta pomoč pa mora biti zares resnična, bi se tako veliko stvari rešilo."

Prvo pismo Arsa Jovanovića, ki ga je poslal Titu iz Slovenije, verjetno v začetku decembra 1942, je ohranjeno! Doslej ni bilo nikdar objavljeno niti citirano. Obsega 6 strani formata A-4, napisano je z zelenim črnilom, v latinici, brez datuma (po vsebini sodeč zelo verjetno 29. november 1942, ko sta dve partizanski brigadi napadli železniško progo Metlika - Črnomelj - Petrova vas). Pismo je bilo najprej v fondu CK KPJ pod številko 15147, kasneje pa je bilo predano fondu VZI (Vojno-zgodovinskega inšituta) in se sedaj nahaja v škatli 3, fascikel 4, pod številko 38.

Prvi del obsega poročilo o stanju NOV na Hrvaškem, od 4.točke pa Arsa Jovanović poroča o stanju NOV v Sloveniji. V prevodu se ta del poročila glasi takole:

4. Slovenija.

Bela garda je ena navadna mizerija. Nima nikakršne bojne sposobnosti niti vrednosti. Če bi imel Prvo proletarsko brigado, bi problem bele garde in tudi vseh malih italijanskih garnizij rešil s pohodom te brigade. No, tudi drugače se bomo trudili, da bi hitro rešili to vprašanje. Upam, da bomo belo gardo uničili in nagnalii v okupatorske garnizije. Na površje je prišla zaradi slabega dela naših tovarišev in enot. Medtem, ko so oni taborili v planinah, daleč proč od prebivalstva, je okupator ljudi nasilno mobiliziral in prek agentov Draže Mihajlovića in katoliških klerikalcev vključil v belo gardo. Stanje, število in politična trenja v tej beli gardi boš videl iz zaslišanja kapetana Vasiljevića, ki ti ga pošiljam. To zaslišanje skoraj točno prikazuje celotno delo bele garde. Najbolj številčna je okrog Gorjancev, ki jih je skoraj popolnoma obvladala. Tukaj je Draža nameraval urediti oporišča, dobiti angleško pomoč in zatem delovati glede na okoliščine. Gorjance ni slučajno izbral; Slovence je hotel ločiti od močnega partizanskega gibanja na Hrvaškem, in verjetno v primernem trenutku dejstvovati proti Zagrebu. Toda bela garda je politično najmočnejša okrog Ljubljane. Tam je orodje katoliške reakcije. Tudi nevarna je bolj okrog Ljubljane kot okrog Novega mesta. To si bomo zapomnili. Drugače pa bela garda nima nikakršne živosti niti ofenzivnih namenov. Po ofenzivi so jo Italjani nabili v posamezne zelo utrjene stavbe po vaseh, kjer životari in varuje italijanske prometne zveze. Edina nerodna stvar je, da so te stavbe dobro utrjene, Slovenci pa nimajo nobenega metalca niti topa. Zelo pomembno bi bilo, če bi dobili vsaj en gorski top 65 mm (za katere ima Vrhovni štab dovolj streliva). Blokado teh stavb je zelo težko izvajati, ker Italijani dokaj hitro reagirajo iz garnizij. Toda z reorganizacijo naše vojske in poveljevanja bomo uspeli stanje popraviti stanje. Skoraj cel narod nas podpira in partizane sprejema z velikim navdušenjem. Na prvi pogled lahko povem, da slovenski partizani s svojim delom niso zaslužili tolikšne ljubezni naroda. Ob herojskem napadu hrvaških partizanov na okupatorsko oporišče Suhor je bil slovenski narod neverjetno navdušen. Ljudje so sami povedali, da njihovi partizani izvedejo akcijo, zatem pa zbežijo devet dni daleč. Mi bomo to v osnovi preprečili.

Partizanske enote: nižji poveljniški kader je še dovolj pogumen, toda nima nobene taktične orientacije. Za to je krivo glavno slovensko vodstvo. Sovražnik je povečeval bojne formacije, slovenske brigade pa štejejo okrog 250 do 300 borcev. Glede mobilizacije množic niso ničesar storili, temveč so dopustili, da je te množice mobiliziral okupator. Obstojali so tudi odredi, ampak so to bile popolnoma teritorialne enote, podobne tistim v Črni gori in Hercegovini, brez vsake bojne vrednosti, sploh niso izvajali nikakršnih bojnih nalog. Šlo je za nekakšno konspiriranje borcev, dejansko za popolno oportunistično linijo. Opozarjam, da je bojni material izvrsten, toda brez vsakršne bojne izkušnje. V začetku upora so Slovenci z lahkoto, brez boja, obvladovali vasi. V sovražni ofenzivi in po njej se slovenski partizani niso borili. Zato tudi tolikšen vpliv bele garde in ostale težave. Opazil sem, da vaši partizani ne pojejo; znano je vendar, da Slovenci radi pojejo. Pojasnilo: peli smo, dokler smo imeli svobodno ozemlje, potem pa nismo smeli - da nas sovražnik ne bi odkril. Smešno! Ali: izdali so ukaz, da naj bodo narodnoosvobodilni odbori tajni. Po mojem mnenju je tudi to oportunizem, saj vodimo odprto borbo na življenje in smrt. Že sedaj se moramo truditi, da bo iz borbe vzniknila naša oblast in da bo narod čvrst. Kolikor sem opazil, so borci zavestno disciplinirani, primanjkuje pa tiste prave bojne discipline in vojaškega obnašanja. No, to se lahko hitro nadoknadi.

O Osvobodilni fronti še nimam jasne predstave. Vidim, da je tukaj nekakšna vojaška mešanica. Mislim, da so tudi politične napake. Na primer: namestnik političnega komisarja Glavnega štaba ima ob sebi enega krščanskega socialista in enega sokola, ki sta nekakšna namestnika ali kontrolorja. So politični predstavniki svojih strank. Kako ima lahko potem predstavnik in organizator naše partije nekakšno kontrolo nad meščanskimi strankami? Lahko bi razumel, da so sprejeti kot, recimo, člani Glavnega štaba, ne pa kot politični predstavniki v naši partiji in poleg nje. Če imajo politični sporazum, potem naj bo izven partizanske vojske, zunaj Glavnega štaba, lahko bi bil izražen tudi v nekakšnem svetu. Jaz se bom o tem pogovoril z Bevcem. Poleg tega sem opazil, da namestnik političnega komisarja v brigadi nima tiste vloge, ki jo ima v naših enotah. To vlogo ima sekretar agitpropa! Zaradi tega sem opazil tudi, na prvi pogled, drugačen vpliv partije kot v naših enotah. Zdi se mi, da je to popuščanje pred meščanskimi strankami. Seveda, jaz bom to sporočil samo Bevcu. Žal mi je, ker z menoj ni šel še kakšen tovariš, ki bi vse to raziskal, ker se bojim, da tile z Osvobodilno fronto ne bodo šli predaleč. Zdi se mi, da imajo krščanski socialisti svojo organizacijo v naši vojski. V določenem smislu je to lahko nevarno. Jaz sem tukaj našel: namestnika poveljnika (J. Avšič) in političnega komisarja (B. Kidrič) Glavnega štaba skupaj z dvema civilnima političnima predstavnikoma. Opazil sem, da so v zelo dobrih odnosih, soglasju in da se dobro sporazumejo. Zdi se mi, da takšne kombinacije v Glavnem štabu ne bom dovolil. Štab bom formiral po naših principih in izkušnjah. Seveda, predhodno se bom o vsem pogovoril in sporazumel z Bevcem. Zanimivo je, da Bevc ni obdržal nobene funkcije v Glavnem štabu. Vse je prepustil drugim, sam pa se je zakopal v ljubljanski "bunker", kakor tukaj tovariši imenujejo svoja zaklonišča v Ljubljani. Za sedaj ti ne morem povedati ničesar o političnem delu v vojski. Predlagal bom, da se to dela kot v naših enotah. Opazil sem, da ni takšnih pesmi o Rdeči armadi, Stalinu, našem Vrhovnem poveljniku, kakor je to v naših enotah. Res je, da v zadnjem času niso smeli peti! Povedal sem ti že, da bom glede partijskega dela dal sugestijo samo Bevcu. Morda je bilo meni malce neobičajno, ker pri tukajšnjih političnih delavcih nisem opazil tiste sigurnosti, odločnosti, kakršna je tam pri nas. Bevc je nekako taktiziral z vsemi civili, krščanski socialist pa je celo pisal letak po našem uspehu na Suhorju. Vprašal sem za razmerje sil. Politični komisar (B. Kidrič) mi je povedal: 70 komunisti, 25 krščanski socialisti in 5 sokoli. Preveril bom, če se naši politični delavci izogibajo nastopov pred vojsko zaradi Osvobodilne fronte. Drugače je naša literatura v vojski dobro zastopana. Pošiljam ti na vpogled. Tukaj so krščanski socialisti izdali eno knjigo o beli gardi."

Ko je Ivan Maček - Matija, tedanji poveljnik Glavnega štaba slovenskih partizanov, pripeljal Arso Jovanovića v Dolomite, so se nadaljevali pogovori predvsem s Kardeljem. Namreč, Arsa Jovanović je predal Kardelju zelo ostro Titovo pismo z negativno oceno splošnega položaja (prav na podlagi Kardeljevih poročil!), v katerem mu je tudi pisno sporočil pooblastila Arsa Jovanovića. Pismo je imelo naslov: "Centralnemu komiteju KP Slovenije - tovarišu Bevcu", z datumom 16. november 1942.

Zanimivo je dodati, da Arsa Jovanović ni poznal vsebine tega pisma, pa čeprav mu je Tito ustno povedal glavne poudarke. Seveda mu pisma ni pokazal niti Kardelj, kljub temu, da sta o Titovih pripombah burno razpravljala. Ker je to Titovo pismo v Sloveniji manj znano, navajam bistvene poudarke, in sicer:

1. Tito kritizira Kardelja, ker ni pogosteje in čvrsteje vzdrževal zveze z Vrhovnim štabom, pa tudi, da o važnejših vprašanjih ni poročal.

2. Strinjal se je s Kardeljem, da je glavno krivdo za velike izgube pripisati nesposobnosti vojaškega vodstva, pri čemer se strinja, da Franc (Leskošek) za poveljevanje GŠ nima niti smisla niti vojaškega znanja, za kar naj bi bil kriv predvsem Kardelj sam. Tito se tudi ni strinjal, da so na ta položaj postavili Mačka, ki je sicer dober politični delavec, ni pa usposobljen za poveljevanje.

3. Poziva Kardelja, da "zelo resno" sprejme njegove zahteve, in sicer, da se "takoj pristopi k zamenjavi poveljniškega kadra", ker je le-to pogoj za formiranje "narodne vojske", ki bo sposobna načrtno izvrševati vse postavljene naloge.

4. Zato je mnenje VŠ in Tita osebno, da "poveljevanje in reorganizacijo vaših enot začasno prevzame načelnik Vrhovnega štaba Arso Jovanović, njegov namestnik naj bo Šaranović (Milovan), ki bi kasneje lahko prevzel tudi poveljstvo, ko bi se Arsa Jovanović vrnil v naš VŠ. Skupaj z Arso Jovanovićem pošiljamo še 12 tovarišev, ki smo jih z veliko težavo vzeli iz naših brigad, kjer so se kot poveljniki in komisarji pokazali izredno dobro. Ti ljudje so si pridobili velike izkušnje v teku 18 mesecev, ker sam veš, da mi ne vodimo manjših spopadov, temveč načrtovane velike operacije. Vse te tovariše morate razporediti v soglasju z načelnikom VŠ, iz karakteristik pa boste videli, za kakšne funkcije so sposobni".

5. Tito je v nadaljevanju poudaril tudi naslednje: "Naj vas ne moti, ker bodo tovariši od drugod poveljevali vašim enotam, ker bo to samo v vašo korist in v korist slovenskega naroda. Iz naših proletarskih brigad smo dali že prek sto poveljnikov in političnih delavcev za bosanske, dalmatinske in hrvaške brigade…"

6. Tito se ni strinjal, da se formirajo številčno šibke brigade s 300-500 borci, ker so to dejansko bataljoni. Zato predlaga, da se iz dosedanjih 3-4 brigad formirata 2 močnejši brigadi, ki bosta sposobni za večje in samostojne operacije.

7. Kardelja obvešča o zamisli, da se formira NARODNOOSVOBODILNI SVET JUGOSLAVIJE (AVNOJ), v katerega bi Slovenija poslala 6 delegatov - znanih političnih delavcev.

8. Sporoča Kardelju, da je potrebno biti bolj oster v boju proti beli gardi.

9. Mimogrede javlja Kardelju, da nima popolnoma prav, ko je kritiziral članek Arsa Jovanovića o odprtju druge fronte zahodnih zaveznikov.

To Titovo pismo je bilo shranjeno v Zgodovinskem arhivu CK ZKJ pod številko 15064/1942, prvič pa je bilo objavljeno šele po Kardeljevi in Titovi smrti, 1982. v Titovih zbranih delih, knjiga 13, stran 15-18. Seveda pismo ni bilo objavljeno niti v Zborniku dokumentov NOG, del II, knjiga 7, z naslednjo obrazložitvijo (v sprotni opombi): "…ker navodila in odločitve v njem, ki so bile zasnovane na netočnih podatkih o stanju v Sloveniji, niso bile realizirane. Šele ko je iz poročil Kardelja in ostalih dobil celovito sliko o stvarnem stanju v Sloveniji, je tovariš Tito soglašal z delom Glavnega štaba oziroma CK KP Slovenije."

Šele neposredno pred svojo smrtjo je Tito za svoja Zbrana dela, 13. knjiga, stran 164, v 40. Sprotni opombi, avtoriziral naslednjo formulacijo: "Ker so bile mnoge informacije, ki jih je Tito dobil iz večih virov o toku in izidu italijansko-nemške štirimesečne ofenzive in stanju v Sloveniji, zasnovane na mnogih netočnih poročilih, nekatera navodila in odločitve iz tega Titovega pisma niso bila realizirana. Ko je Tito prejel obširno vojaško in politično poročilo od GŠ NOV in PO Slovenije, kakor tudi dve poročili E. Kardelja (z dne 14. decembra 1942 in 12. januarja 1943) in tako dobil celovito sliko o dejanskem stanju v Sloveniji, je soglašal z delom GŠ oziroma CK KP Slovenije". Sledi navedba konkretnih ukrepov, in sicer:

• odločitev VŠ, da Arso Jovanović začasno prevzame poveljstvo GŠ Slovenije, s tem da bi bil njegov namestnik Šaranović, ni realizirana, ker naj bi s tem prekoračil pooblastila in se vedel prepotentno kot nekakšen jugoslovanski inšpektor;

• ker ni pokazal razumevanja za specifične slovenske politične razmere, se mu prepove vsakršno vmešavanje v politična dogajanja.

Ker se Kardelj in člani slovenskega vodstva niso strinjali s Titovo kritiko, je Kardelj 12. in 17 januarja 1943 napisal in po Ivanu Mačku poslal Titu dva ostra odgovora. Glavno pismo je z dne 12. januarja 1943, ki je imelo 21 strani. Ker je bilo že večkrat javno objavljeno, ne bom ponavljal njegove vsebine.

Ker s Slovenijo niso delovale posebne zveze, Slovenci pa tudi niso sodelovali na treh večjih političnih manifestacijah (prvo zasedanje AVNOJA, ustanovitev mladinske in ženske organizacije), je 5. januarja 1943 CK KPJ odločil, da se član Politbiroja, Ivo Lola Ribar, pošlje v Slovenijo. Toda ko je Lola zvedel, kje se Kardelj nahaja (v Dolomitih), se je ustavil samo v Beli krajini. Tukaj je srečal Ivana Mačka, prebral obe Kardeljevi pismi Titu glede Arsa in nato Kardelju sporočil: "Pri Angelu sem prebral tvoja pisma Staremu in ne strinjam se prav z vsem - torej, pripravi se za razpravo!"

Po vrnitvi v VŠ je polkovnik Arsa Jovanović zopet prevzel svojo funkcijo načelnika VŠ, dočim je major Mihajlo Terzić postal njegov namestnik. Kaj vse je poročal Titu o svojem bivanju med slovenskimi partizani, na žalost ni znano. Zelo verjetno je, da tudi Tito ni bil povsem zadovoljen z rezultati njegovega obiska, saj je zaradi tega naletel na ostro nasprotovanje Kardelja. Arsa Jovanović seveda ni poznal vsebine Kardeljevih pisem in sporočil. O tem, ali je bila njegova misija v Sloveniji uspešna ali ne, ni imel časa razmišljati. Vsekakor pa se je zavedal, da je bil "žrtveno jagnje" v odnosih Tito - Kardelj!

Z vso vnemo se je vrgel na delo v VŠ. Kmalu zatem je Vrhovni poveljnik podpisal ukaz o prvih partizanskih generalih, prvi na spisku je bil prav polkovnik Arso Jovanović. Zgodovina mu bo morala priznati, da je kot načelnik VŠ NOV in kasneje GŠ JA imel precejšnje zasluge za končno zmago.

Zdaj, ko so znani tudi dolgo prikrivani dokumenti Arsa Jovanovića, bo tudi lažje objektivno oceniti, ali je bila prva misija Arsa Jovanovića v Sloveniji uspešna ali ne. Gledano v celoti, bi lahko rekli, da je slovensko partijsko in partizansko vodstvo vseeno upoštevalo tudi "nesprejemljive" zahteve Arsa Jovanovića, in sicer:

• Glavni štab NOV Slovenije je bil z določeno zamudo, po Kardeljevem ukazu, reorganiziran po organizacijski shemi GŠ NOV Hrvaške, ki jo je že prej izdelal prav Arsa Jovanović;

• slovenske partizanske enote so se formacijsko preoblikovale po zgledu na ostale enote v drugih delih Jugoslavije (divizije, korpusi);

• GŠ NOV Slovenije se je začel konkretneje podrejati VŠ NOV Jugoslavije (redno in izredno poročanje, Titov ukaz o povišanju prvih partizanskih generalov, Titov ukaz o pohodu 14. divizije na Štajersko, priprave na zaključne operacije itd).

V omenjeni knjigi je podrobneje obravnavan tudi drugi del bivanja generala Arsa Jovanovića v Sloveniji v začetku 1945. leta: usmerjal in dejansko tudi vodil je zaključne operacije za osvoboditev Jugoslavije, predvsem operacije za osvoboditev Trsta, Primorske in Koroške.

Zaradi aktualnih polemik in ugibanj o tem, ali je Vrhovni poveljnik maršal Tito maja 1945 izdal ukaz o likvidaciji pripadnikov kvislinških enot, sem v Nedeljskem dnevniku z dne 3. marca 2002 zapisal naslednje:

"O posameznih in skupinskih likvidacijah kvizlingov na Koroškem in po Sloveniji je bil general Arsa Jovanović, ki se je takrat nahajal v Postojni na svojem izpostavljenem poveljniškem mestu, obveščen od podrejenih poveljnikov, posebej od "Hitrega odreda" na Koroškem. Kot vojak z visokimi etičnimi in viteškimi pogledi, ki mu je bilo tuje vsako maščevanje nad nemočnimi ujetniki, je takoj reagiral! Njegov pomočnik v Beogradu, general Vladimir Terzić, je s celotnim problemom takoj seznanil Vrhovnega poveljnika. Že 14. maja 1945 je GŠ JA poveljnikom vseh štirih armad in GŠ NOV Slovenije ter Hrvaške poslal Titov cirkularni ukaz, s katerim je Vrhovni poveljnik strogo prepovedal vsakršne likvidacije ujetih Nemcev in kvislingov - ustašev, četnikov in domobrancev! Primerek tega ukaza za GŠ NOV Slovenije naj bi se nahajal v Državnem arhivu - zdaj Arhiv Slovenije (škatla 41, fascikel 3), kar pa doslej naši javnosti ni bilo znano! Nasprotno, tudi mnogi vidni zgodovinarji in publicisti so krivdo valili izključno na JLA in Tita!"

Kmalu zatem sem zvedel, da je omenjeni ukaz najden v arhivih Inštituta za novejšo zgodovino!

Očitno je, da resnice ni mogoče povsem skriti!