ZANIMIVOSTI - Z31

Vojnozgodovinski zbornik štev. 11 in 12/2003, 
s pripisom urednika, da so "nekatera imena izpuščena, druga pa zapisana samo z osebnim imenom in začetnico priimka").

VSEBINA:

Uvodne pripombe

1. KOMINTERNOVSKA OZIROMA SOVJETSKA OBVEŠČEVALNA AGENTURA V JUGOSLAVIJI

2. BOJ ZA VODSTVENI PRIMAT NAD OBVEŠČEVALNIMI IN VARNOSTNIMI SLUŽBAMI IN RAZBIJANJE VARNOSTNEGA SISTEMA JUGOSLAVIJE - PREDBRIONSKI SCENARIJ

3. VLOGA VARNOSTNE SLUŽBE JLA V PRIPRAVAH IN IZVEDBI BRIONSKEGA PLENUMA

4. POTEK IN POMEN BRIONSKEGA PLENUMA - ZAČETEK DESTABILIZACIJE SFRJ

5. POBRIONSKA FARSA: PREISKAVA, KAZENSKI POSTOPEK IN ABOLICIJA

6. POBRIONSKA DOGAJANJA: VEČJA POLITIČNA VLOGA REPUBLIK IN JLA

Navajamo nekaj zanimivih odlomkov iz omenjene studije:

Četrti ali brionski plenum centralnega komiteja ZKJ, ki je bil 1. julija 1966 na Brionih, predstavlja zgodovinski mejnik ne samo v razvoju jugoslovanskih varnostnih služb, temveč tudi v političnih in družbeno-ekonomskih odnosih v bivši SFRJ.

Na tem plenumu je bil politično likvidiran Aleksander Ranković - Marko (Groja), med prijatelji Leka. Bil je podpredsednik SFRJ, organizacijski sekretar CK ZKJ, odgovoren za državno varnost in notranje zadeve in eden od najbližjih Titovih sodelavcev pred 2. svetovno vojno, med in po njej. Primer je doma in v tujini odmeval kot največja senzacija!

Ranković je bil javno obtožen zlouporabe službe državne varnosti (SDV) in njene deformacije, kakor tudi za poizkus, da se izogne kontroli oblasti in Partije. Neposredno pa je bil obdolžen množičnega prisluškovanja državnim in partijskim voditeljem, posebno še maršalu Josipu Brozu - Titu.

Plenum so javno prenašale radijske postaje. Ljudje niso mogli verjeti in doumeti, kaj se dejansko dogaja. Šokirani smo bili tudi pripadniki varnostnih služb, tudi vojaške. Ranković je skrušeno priznal svojo politično odgovornost in ponudil odstop z vseh funkcij, kar je bilo seveda sprejeto. Skupaj z njim je bil odstavljen tudi zvezni sekretar za notranje zadeve, Svetislav Stefanović - Ćeća, zatem pa je sledila velika čistka kadrov v organih Sdv, posebno v Srbiji.

Ker je, po Titovi izjavi, mikrofon v njegovi spalnici našla varnostna služba JLA (Vs JLA), je to seveda pomenilo, da je dejansko in operativno prevzela in vodila celotno "prisluškovalno" afero"!

Ker pa v slovenski publicistiki dejansko ni nobene resnejše študije, sem se odločil, da za VOJNOZGODOVINSKI ZBORNIK pripravim varnostno študijo o brionskem plenumu, predvsem pa o slovenskem deležu.

Nimam namena prikazovati celotnega razvoja dogodkov pred brionskim plenumom, kakor tudi kaj se je vse dogajalo pozneje. V okviru te razprave bom skušal odgovoriti samo na najbolj bistvena vprašanja, ker želim težiščno prikazati še dokaj neznane ali manj znane drobce o slovenskem deležu oziroma o ozadju brionskega plenuma. Da bi se dokopali do teh odgovorov, je seveda nujno, da predhodno vsaj v glavnih obrisih odgovorimo na nekaj osnovnih vprašanj, in sicer:

• Kdo je predstavljal kominternovsko oziroma sovjetsko obveščevalno agenturo v Jugoslaviji in kakšna je bila njena dejanska vloga v realizaciji brionskega plenuma?

• Ali so maršalu Titu res lahko tajno prisluškovali in kdo si je to lahko "privoščil"?

• Kdo je bil idejni pobudnik in operativni realizator brionskega plenuma oziroma "prisluškovalne" afere?

• Kakšna je bila dejanska vloga Vs JLA v razkrivanju krivde Sdv glede "prisluškovalne" afere?

• Kako je brionskega plenum vplival na varnostni sistem v državi?

Čeprav so na samem brionskem plenumu največ razpravljali o prisluškovanju Titu in o politični odgovornosti Aleksandra Rankovića za to dejanje, je dejansko prav Tito najbolj točno izrazil za kaj je pravzaprav šlo. Ker je bil malo pred tem z ustavo uveden položaj podpredsednika republike, na ta položaj pa je bil takoj postavljen Aleksander Ranković, je splošno prepričanje sodobnikov in raziskovalcev, da je bilo dejansko v ospredju "nasledstveno" vprašanje oziroma kdo bo Titov naslednik. Tudi Tito je v uvodnem nagovoru zelo decidirano povedal, da "gre za frakcijsko-grupaški boj, boj za oblast". Torej, ali je res šlo za to, kdo bo dejanski Titov naslednik? Odgovor je bil preprost: kandidatov je bilo kar nekaj, v prvi vrsti pa Kardelj, Ranković in Bakarić. Po drugi inačici naj bi po Titovi smrti državo vodil "SHS triumvirat" - Aleksander Ranković kot podpredsednik SFRJ, armadni general Ivan Gošnjak kot namestnik Vrhovnega poveljnika JLA, Edvard Kardelj pa je menda pretendiral na položaj namestnika generalnega sekretarja ZKJ! In Brionski plenum je bil tudi že prej dejansko načrtovan kot priložnost za kadrovsko razčiščevanje in tudi prenovo - kdo bo Titov naslednik!

Iz dosedanje rekonstrukcije priprav na brionski plenum je nedvomno potrjeno, da so le-te potekale premišljeno in v daljšem časovnem obdobju. Ker je naivno verjeti, da je mogoče podobne stvari izpeljati brez vnaprejšnjega načrta oziroma natančnega scenarija, sem poskušal na podlagi dostopnega gradiva izdelati podrobnejšo rekonstrukcijo. Zaradi obsežnosti gradiva pa za pričujoči sestavek predstavljam samo bistvene dele.

Ker imam kompetenten pisni in več ustnih virov iz kroga bivših pripadnikov Vs JLA, da so brionski primer priredili in realizirali bivši agenti Kominterne oziroma sovjetske obveščevalne službe, imenovane tudi "Nova kominterna", sem seveda tudi lahko postavil že predstavljeno tezo, da je dejansko šlo za velepotezno operativno kombinacijo sovjetske obveščevalne službe, ki se je maščevala Titu zaradi informbiroja.

Da bi lahko tudi objektivno potrdili omenjeno tezo, je seveda potrebno, da prej predstavim delno znane podatke o kominternovski agenturi v Jugoslaviji oziroma prisotnost sovjetske obveščevalne agenture v najvišjih partijsko-političnih in vojaško-varnostnih strukturah. Navajam predvsem podatke, ki jih je javno že razkril Antun Duhaćek v svoji knjigi IZPOVED OBVEŠČEVALCA, kakor tudi podatke iz arhiva Kominterne objavljene prvič v knjigi Pere Simića TITO - AGENT KOMINTERNE, BEOGRAD, 1990. Podrobneje se bom seveda zadržal na slovenskem deležu.

Glavni predstavnik Kominterne za balkanske KP je bil Josip Kopinič - Vokšin, ki je v obdobju 1941-1945 ilegalno deloval v Zagrebu, skupaj s svojo soprogo Stelo. Vzdrževal je direktno radijsko zvezo z Direktorjem (Stalinom), kateremu je občasno pošiljal tudi Titova poročila.

Po nekaterih virih je Josip Broz - Tito (Walter in čet 30 drugih ilegalnih imen) v obdobju 1922-1924 končal obveščevalno akademijo Džerdžinski oziroma NKVD, pa je bil tako do 1939, ko je postal generalni sekretar CK KPJ, dejansko vodja obveščevalnega centra Kominterne za balkanske države. Njegov namestnik je bil Ivo Lola Ribar (Fišer, Ilija), člani pa: Ivan Krajačić - Stevan, Ivan Srebrenjak - Antonov in Jakoš Delibor - Malčić, prej predavatelj na Kunmze v Moskvi.

Ivan Krajačić - Stevo je 1935 v Moskvi končal kratek obveščevalni tečaj na Kunmze, pa je 1942 po aretaciji Srebrnjaka, nadaljeval njegovo delo kot vodja centra sovjetske vojaške obveščevalne službe. Na predlog Josipa Broza in Josipa Kopiniča pa je bil sprejet tudi v NKVD, torej za likvidatorske naloge v partijskih vrstah. Svoje stike z Moskvo dejansko ni nikoli prekinil, niti 1948, ko je prejel nalogo, da likvidira maršala Tita, kar mu je celo "priznal". Zato je postal Titov najbolj zaupen sodelavec. Ker je bila Kominterna s svojimi strukturami najmočnejša prav na Hrvaškem, je Krajačić zelo skrbno varoval "svoje kadre" (sovjetske agente) in jih nameščal na določene glavne položaje v državi. Med njimi sta bila tudi brata Mišković, ki sta v brionski epizodi odigrala glavno vlogo: generalpolkovnik Ivan Mišković je postal načelnik Vs JLA in obenem tudi vodja t. i. "vojno-tehnične komisije", njegov brat Milan Mišković, med vojno nekaj časa tudi hrvaški domobranec, pa zvezni sekretar za notranje zadeve! Njegovi tesni sodelavci so bili še: Mihajlo Javorski (ambasador), general Maks Baće, Veljko Mičunović (šef beograjske Udbe, ambasador v Moskvi), Arso Milatović, Jovo Kapičić in Veljko Milatović, vse znani udbovci, poznejši ambasadorji in funkcionarji.

V Sloveniji je obveščevalno službo Kominterne vodila (ime izpuščeno), ki je v Moskvi skupaj Ivanom Krajačićem končala obveščevalni tečaj. Njena namestnika sta bila Edo B. in Jože B., ki je v toku NOB neposredno vodil slovensko inačico NKVD - VOS. Slovenska sekcije Kominterne je bila zelo kvalitetna, saj je dejansko predstavljala, kot je govoril Krajačić - "rezervo Kominterne, če Hrvaška pade". (Ime izpuščeno) je na zvezi držala že preizkušene sovjetske obveščevalce: Borisa K., Ivana M., Aleša B., do 1934 tudi Lovra K. - Luja (pisatelja P. V.). Edvard K. je kot agent Kominterne verjetno deloval samostojno. S kom sta bila povezana Franc L. (Lojze, Luka) in Miha M. (Poldi), nisem mogel ugotoviti (oba sta bila od 1940 člana CK KPJ). Kdo je držal na zvezi "Špance" - Dragotina G., Franca R. in druge, ni znano. Specialne naloge so opravljale Herta H. - Micika (kurirka CK, Titova sekretarka) in mnogi drugi. Nisem mogel ugotoviti kdo je bila "Katarina", članica vodstva KP Slovenije, ki je 1936 iz Pariza v dobri nemščini pisala kritična poročila Kominterni (zahtevala je celo samostojno KP Slovenije, direktno podrejeno Kominterni).

Tudi (ime izpuščeno), ki je bila po osvoboditvi glavni kadrovik v CK KPJ, je dobro poskrbela za svoje kadre. Tako je bil Edo Brajnik pred brionskim plenumom vodja zvezne Sdv in prvi, ki je maršala Tita neposredno opozoril, da ga prisluškujejo. Mnogi so postali ambasadorji in visoki državni funkcionarji. Številni partizanski obveščevalci pa so tudi kasneje nadaljevali delo v novi obveščevalni službi (kot rezidenti in obveščevalci). To so bili: Miloš B., Mladen D., Drago F., Božo F., Nace (Ignac) G., Bogo G. (Trst), Rudi J., Maks K., Stane K., Franc K. (Washington, London), Drago K. (New Delhi), Tone L., Vlado M., Franc P., Drago R., Zdenko S., Rade T., Milan V., Anton V., Slavko Z. in Milan Z.

Antun Duhaček je v svoji knjigi (Izpoved obveščevalca, stran 246-247) o slovenskih kadrih napisal (v prevodu) tudi naslednje: "Nisem mnogo govoril o zelo sposobni obveščevalki (ime izpuščeno), agentki Kominterne od 1935. Ona je v Beogradu postala kadrovik CK KPJ. Koordinirala je vse obveščevalne akcije z Edom Brajnikom. Pod njenim obveščevalnim vodstvom, poleg Eda Brajnika, so bili še general Rade Pehaček, namestnik načelnika vojaško-obveščevalne službe, Aleš Bebler, predvojni član ObC na Dunaju, Jože Brilej, ambasador, prej načelnik uprave v Udbi Slovenije. Glavni konsultant je bil Sergej Kraigher, ki je imel vidno vlogo pri organizaciji 4. plenuma. Koristno bi bilo opraviti analizo večjega dela slovenskih kadrov, ki so delali v najvišjih zveznih ustanovah, pa potem ne bi trebali izključiti, da so mnogi od njih, na ta ali drugi način, bili obveščevalno povezani z (ime izpuščeno). Znano je tudi, da je prvo organizacijsko shemo obveščevalne službe v zunanjem ministrstvu sestavil prav Edvard Kardelj".

Kominternovska oziroma sovjetska obveščevalna agentura, ki sem jo skušal prikazati vsaj v grobih obrisih, je dejansko delovala vse do Informbiroja, nato se je deaktivirala vse do leta 1956, ko je Hruščev obiskal Beograd. Takrat se je začela ponovna aktivizacija, seveda pod drugim okriljem, vendar še vedno pod patronatom starih in preverjenih kadrov. Dejansko so obstajale tri konkurenčne obveščevalno-varnostne organizacije, in to: Ozna - Udba oziroma Sdv, Kos oziroma Vs JLA in Jugoslovanska obveščevalna služba (Jos) oziroma Služba za dokumentacijo in raziskovanje v sklopu (interno: Koordinacijski oddelek" ali pa samo "Četrto nadstropje") državnega (zveznega) sekretariata za zunanje zadeve.

Po ustaljenem vodstvenem sistemu (država, partija in vojska) je samo maršal Tito prejemal poročila vseh treh glavnih obveščevalno-varnostnih služb! Znano je že staro pravilo: kdor je imel pomembne informacije, ta je imel tudi dejansko oblast! Očitno prednost je imel seveda Aleksander Ranković, ki ga je Tito celo določil za svojega namestnika oziroma za podpredsednika SFRJ.

In kakšne so bile informacije Jos? Dovolj je samo, če navedem vrhunske tajne vire (od 241 agentov - sodelavcev) Jos, ki je po uspešnosti do 1963 veljala za 5. obveščevalno službo na svetu: 1 generalni sekretar KP, 1 član Politbiroja KP, 2 člana CK KP, 3 predsedniki parlamentov, 11 diplomatov visokega ranga (načelnik oddelka v francoskem zunanjem ministrstvu, ki je pokrival vse evropske države in Kitajsko), 2 visoka častnika v Nato, 3 viri v Oesd, 3 visoki vladni uslužbenci (Avstrija, Italija, Grčija), 2 vira - šifranta diplomatske pošte, skupaj 42 stalnih vrhunskih virov, od tega 26 v Evropi, da ne štejemo 70 virov med vodilnimi pripadniki ekstremne in politične emigracije.

Seveda so bile za medsebojne frakcijske in drugačne obračune dobrodošle informacije o lastnih kadrih. Tako je angleški agent "Mery" že 1962 poročal o slovenskem in hrvaškem separatizmu, Kardelju in Bakariću, o njunih zvezah z emigracijo in podobno. To je seveda prišlo na ušesa ogroženim republiškim voditeljem. Kardelju je takrat grozila celo politična likvidacija. Tako se je dejansko že dolgotrajni boj za prevlado nad obveščevalnimi službami med Rankovićem - Kardeljem in Bakarićem prevesil v zaključno fazo. Večina raziskovalcev meni, da se je ta pripravljalna faza brionskega plenuma začela 1962, ko se je dejansko začelo razbijanje jugoslovanskega varnostnega sistema. Akcijo so spretno vodili preizkušeni agenti "nove Kominterne".

Zanimivo je tudi, vsaj na kratko, pregledati poročila tujih obveščevalnih služb, ki so napovedovala medsebojna trenja v vrhu in način realizacije. Zahodne obveščevalne službe so že 1962, takoj po sestanku slovenske delegacije s Titom, vedele za zanimive podrobnosti s tega vročega sestanka, ko je bilo od Tita zahtevano, naj se "prekine preganjanje Kardelja". V nasprotnem primeru bo Slovenija zahtevala večjo samostojnost v partijskem in državnem smislu! In še zanimiva podrobnost: Ivan Maček naj bi tedaj direktno obtožil prav Rankovića, da vodi protislovensko politiko! Iz Romunije in ČSSR so že v začetku 1964 napovedovali, da bo Tito "ločil" Rankovića od Udbe, toda ko je zvedel, da mu "prisluškujejo iz Rankovićeve vile, je to izbilo sodu dno! Zato je bistveno ugotoviti, kdo in kdaj je napeljal kable do Rankovićeve vile! (Velja si zapomniti tehnika Boža Rašeto iz Zagreba in Jovankinega sekretarja Franja Stipkovića - podatek iz knjige Gavre Dotlića, NEZNANO O BROZOVIMA, Beograd, 1990). Zanimivo je tudi, da naj bi določene informacije tujih obveščevalnih služb o napovedih odstranitve Rankovića, pojavih nacionalizma po republikah, antisovjetizma in prozahodne usmerjenosti, povezav z ekstremno in politično emigracijo, pa tudi o prvih poskusih razbijanja SFRJ, zadrževal ali filtriral za Rankovića prav načelnik zvezne Sdv - Edo Brajnik. Že pred brionskim plenumom pa so prihajale tudi informacije o t. i. "Dnevu X" oziroma obdobju razpada Jugoslavije po Titovi smrti (italijanska vlada je razpravljala o konkretnih ukrepih, pa tudi o povratku ezolskih optantov v Istro).

Po pisanju Duhačka se je po sestanku CK ZKJ meseca marca 1962, ko so razpravljali o kadrovskih zadevah (na zahtevo slovenskih predstavnikov je bil Edvard Kardelj popolnoma rehabilitiran), dejansko začel troboj Ranković - Kardelj - Bakarić, s tem pa tudi proces destabilizacije in rušenja Jugoslavije, saj se je združila stara in preizkušena kominternovska trojka (Kardelj - Krajačič - Bakarić), ki je že nekoč delovala proti Titu na zahtevo sovjetske obveščevalne službe. Ali se zgodovina ne ponavlja? Očitno…

Po nasvetu Kardelja in Bakarića je Tito določil, da njegov zvesti sodelavec, Ivan Krajačić - Stevo, operativno vodi vse priprave in izdela tudi podroben scenarij za politično likvidacijo (kompromitacijo) Aleksandra Rankovića, ki je do 1962 skoncentriral v svojih rokah dejansko vse vzvode partijsko-politične in varnostne oblasti… Udba je zares bila "prisotna" povsod, tudi na področjih, ki niso bila bistvena (kultura in podobno).

Predbrionski scenarij, ki ga je sestavil Ivan Krajačić - Stevo, je vseboval naslednje bistvene elemente:

• zamenjavo vodij vseh treh varnostno-obveščevalnih služb;

• formiranje dokaznega materiala o kompromitaciji Aleksandra Rankovića - zaradi "prisluškovanja in kontrole Tita in visokih partijskih državnih funkcionarjev", kakor tudi za "deformacije in zlouporabe Sdv", pripravljanje kazenskega postopka in sojenja;

• organizacija partijskega plenuma zaradi politične likvidacije in zamenjave Rankovića (spisek privržencev, spisek diskutantov in ostalo);

• politično-propagadne akcija proti "rankovićevcem" in decentralizacija Sdv.

Istega leta je bil na mesto generalpolkovnika Jefte Šašića, prvega načelnika Kos-a oziroma Vs JLA, sicer tudi dolgoletnega Rankovićevega sodelavca, postavljen generalpodpolkovnik Ivan Mišković - Brko, do tedaj načelnik novoformirane vojaške policije JLA. Ivan Mišković je bil tudi nekdanji sodelavec Krajačića, baje pa je bil 1941 aretiran in izpuščen s strani ustaške policije. Leta 1971 je bil generalpolkovnik Ivan Mišković postavljen za posebnega varnostnega svetovalca Predsednika SFRJ - maršala Tita.

V začetku 1965 je bil zamenjan Vojin Lukić, zvezni sekretar za notranje zadeve, dolgoletni sodelavec in prijatelj s svojim predhodnikom Svetislavom Stefanovićem - Ćećom, kakor tudi Aleksandrom Rankovićem. Lukić je bil baje zamenjan na zahtevo "iz Srbije", dejansko na zahtevo Petra Stambolića, ki je podpiral "trojko" (Kardelj, Bakarić, Krajačić). Na njegovo mesto je postavljen Milan Mišković, tudi dolgoletni sodelavec Krajačića. Mišković Milan naj bi bil nekaj časa tudi hrvaški domobranec.

O tem, kdo je posredoval Titu podatek o prisluškovanju, obstajata dve inačici. Po prvi je po nagovarjanju Edvarda Kardelja Edo Brajnik, pred tem načelnik zvezne Sdv do 1965, je 15. junija 1966 poslal Titu pismo, v katerem ga je opozoril, da Sdv prisluškuje njemu in drugim državnim funkcionarjem. Po drugi verziji pa je Tita približno v istem času o tem osebno obvestil Krste Crvenkovski, ki je za to zvedel od Milana Miškovića, novega zveznega sekretarja za notranje zadeve, sicer pa dobrega znanca še iz 1946, ko je ta služboval v Makedoniji. Naj dodam, da je Sdv imela še od 1946 podatek od Koće Dozdea, znanega albanskega partijskega funkcionarja, da je bil Krste Crvenkovski 1943 izpuščen iz zapora albanske policije.

Osebno se mi zdi, da so namigi o prisluškovanju Titu in ostalim funkcionarjem dokaj neprofesionalni. Namreč, verodostojne priče (Lukić, Numić in drugi) so doslej navedle številne dokaze o tem, da je pomembne operativno-tehnične akcije ozvočenja in prisluškovanja v Beogradu proti tujim državnikom (sovjetska delegacija, srečanje voditeljev neuvrščenih in podobno) in visokim državnim in partijskim funkcionarjem, odobravalo ožje partijsko vodstvo na čelu s Titom (in prejemalo poročila o vseh pogovorih!), zato Tita o tem res ni bilo potrebno obveščati!

Seveda, druga in bolj resna stvar so bili namigi, da je Aleksander Ranković osebno odrejal vgrajevanje sredstev za ozvočenje in prisluškovanje Titu, Kardelju in drugim, kakor tudi to, da je njegova vila na Dedinju služila kot nekakšen prislušni center! Pričevanja o tem so zelo kontradiktorna, vendarle so jih režiserji brionskega plenuma dodobra izkoristili - kako, o tem pozneje! Namreč, vsi funkcionarji, od Tita navzdol (razen Rankovića!), so v svojih kabinetih dali namestiti ozvočenje, da so lahko posneli kakšen važen pogovor, ali pa so na ta način kontrolirali vstop nepovabljenih oseb! O javnem ozvočenju Titovega delovnega kabineta je javno prvi spregovoril njegov načelnik, general Ljubodrag Đurić, v reviji DUGA, 1986.

Namreč, večina piscev o brionskem plenumu pozablja na tedanjo prakso in trende v razvoju elektronskih prisluškovalnih sredstev, posebej pa je zanemarjen vidik, da so se tudi tuje obveščevalne službe še kako trudile, da bi predvsem v Titovi bližini namestile kakšno elektronsko "muho". Zato so bila sredstva za protielektronsko delovanje oziroma odkrivanje delovanja elektronskih in drugih prislušnih sredstev, še kako dragocena! O tem je nekdanji šef romunske obveščevalne službe, generalporočnik Ion Pacepa, v knjigi RDEČI HORIZONTI, Ljubljana, 1990, napisal tudi naslednje: "V skladu s pravilom, ki ga je že davno uvedel sovjetski Kgb, je treba pisarno in rezidenco voditelja komunistične partije redno in dosledno pregledovati, da bi odkrili zahodne prisluškovalne naprave ali operativni nadzor. Vsako jutro zamenjajo vse telefone…Telefonske linije pregledujejo vsak dan, če bi odkrili kak tuj priključek… Vsako jutro preizkušajo sistem za odkrivanje sevanja… Vsak teden še dodatno z rentgenom pregledajo stene, strop in pod, da bi odkrili nezaželen mikrofon. …DGTO (Generalna direkcija za tehnične operacije) je velikanska organizacija. …Nadzoruje tudi vsa zahodna veleposlaništva in druga zahodna predstavništva, tudi njihove radijske in teleprinterske zveze, in prisluškuje natovskim zvezam na tem področju. …DGTO je ustanovil sovjetski Kgb v začetku petdesetih let, in se je v zadnjih desetih letih neznansko povečala. Oblast sloni na mikrofonih! …Tudi vsem novim članom politbiroja so postavili mikrofone v pisarnah in v stanovanjih. …Mikrofonsko prisluškovanje najvišjim članom politične nomenklature je brez dvoma najbolj varovana skrivnost v sovjetskem bloku. Šef Kgb, Jurij Andropov, mi je 1972 dejal, da je za njih samo Brežnjev avtoriteta. Vse najvišje voditelje so elektronsko nadzorovali! …Po vsem sovjetskem bloku se pri nadzorovanju nomenklature ravnajo po izkušnjah Kgb. …Od 1949 je Kgb nadzoroval vse šifrirne komunikacije v vsaki vzhodnoevropski državi. Za svoje potrebe je imel posebno kodirano šifro. …Romuni so imeli pozneje nemški šifrirni stroj, ki so ga Nemci lahko nadzorovali! Preskrbel ga je njihov agent, ki je bil dejansko agent Bnd - lastnik tovarne"! Vsi bivši pripadniki varnostnih služb smo vedeli za nekatere romunske "izkušnje", saj smo od njih uvažali specialna sredstva za elektronsko prisluškovanje in podobno (mariborska škofija!), pa tudi kakšno operativno akcijo smo z njimi izpeljali!

Na podobnih romunskih izkušnjah (elektronska prislušna sredstva) je bila realizirana tudi glavna operativno-tehnična akcija Vs JLA, o kateri mi je polkovnik Rak povedal naslednje: Začetek brionskega plenuma oziroma politična likvidacija takratnega podpredsednika SFRJ Aleksandra Rankovića se ni mogla niti zamisliti, še manj pa začeti brez zares tehtnega razloga, in samo po Titovi odločitvi. Šlo je za bistveno podrobnost: po osebnem nalogu maršala Tita so organi Vs JLA že nekaj časa spremljali zarotniško dejavnost vodilne dvojice - Aleksandra Rankovića - Marka in Svetislava Stefanovića - Ćeće in drugih. (po izjavi polkovnika A. K., se je neprekinjeno spremljanje začelo šele 16. junija 1966, vršili pa so ga v največji tajnosti izključno polkovniki Vs JLA). Ker sta se pogovarjala samo zunaj hiše, na vrtu Rankovićeve vile, izpod košatega drevesa, je bila postavljena elektronska prislušna naprava na eno od vej tega drevesa. Ko so organi prislušne službe posneli zaupen razgovor Rankovića in Stefanovića, to naj bi se zgodilo 15. junija 1966, so ga takoj predvajali maršalu Titu, nakar je sledil direktni nalog za začetek brionskega plenuma.

Po nekaterih virih se je Tito takoj zatem posvetoval s skupino najožjih partijskih voditeljev (Edvard Kardelj, Vladimir Bakarić, Ivan Kreačić, Koča Popović in Krste Crvenkovski) ter sklenil odstaviti Rankovića z vseh partijskih in državnih funkcij (namesto njega za podpredsednika postaviti Kočo Popovića, z njegovim pristankom). Podobno zgodbo, toda brez nekaterih podrobnosti, smo organi Vs JLA slišali tudi v Varnostnem šolskem centru v Pančevu.

Ivan Krajačić - Stevo je oktobra 1984 v intervjuju VJESNIKU povedal, da je pred začetkom Brionskega plenuma poslal ekipo hrvaških strokovnjakov, da so "odstranili prislušne naprave" iz Titovega kabineta, pa je tako brionski plenum po njegovi zaslugi dobil "…bolj jasno sliko o vseh dimenzijah primera prisluškovanja". Mnogi eminentni strokovnjaki varnostnih služb (Lukić, Numić in drugi) se strinjajo, da je prav Kreačićeva ekipa lahko "montirala" vsa tista "prislušna sredstva", ki jih je nekaj dni pozneje našla "vojno-tehnična komisija", posebno še tista, ki jih je navedel zvezni javni tožilec, dr. Franc Hočevar, v svoji obtožnici proti proti vodilnim Sdv (poglavitne stvari bom pozneje omenil, zlasti kaj so vse našli okrog Rankovićeve vile). V prilogi slovenskega prevoda knjige ŽIVLJENJE Z LEKO sem namenoma objavil zanimivo pričevanje Gavra Dotlića, oskrbnika Titove rezidence na Dedinju, ki je moral poskrbeti za nemoteno delo strokovnjaka iz Zagreba, tehnika Boža Rašete - postavitev telefonske napeljave do Rankovićeve vile, s katero bi bilo mogoče dokazati, da se je prav od tam prisluškovalo Titu! O tem naj bi vedel še Jovankin sekretar Franjo Stipković. Zagrebški strokovnjak, Božo Rašeta, je prišel skupaj s Titom in Jovanko, ko sta se sredi junija 1966 vrnila z Brionov!

Datum 16. junij 1966 predstavlja mejnik v predbrionskih pripravah. Namreč, takrat se je na zaprti seji na Dedinju sestal IK CK ZKJ, takoj zatem pa so najverjetneje sledili vsi tisti ukrepi, za katere še ni mogoče določiti točnega datuma. Seje so se udeležili naslednji člani: Josip Broz, Vladimir Bakarić, Krste Crvenkovski, Ivan Gošnjak, Edvard Kardelj, Blažo Jovanović, Lazar Koliševski, Boris Kraigher, Miha Marinko, Cvijetin Mijatović, Đoko Pajković, Đuro Pucar, Aleksander Ranković, Petar Stambolić, Mika Špiljak, Mijalko Todorović, Jovan Veselinov, Veljko Vlahović, kakor tudi Svetozar Vukmanović - Tempo in Krsto Bulajić, ki pa nista bila člana Izvršnega komiteja. Večina članov IK CK ZKJ je poznala vsebino sestanka, ker je Tito s posamezniki iz republik že opravil predhodne pogovore. V uvodni besedi je Tito na kratko povedal, da so v njegovi rezidenci odkrili prislušna sredstva, pa je predlagal partijsko komisijo, ki naj ugotovi odgovornost Sdv za "te pojave in metode vodenja" ter potem obvesti CK". Predlagal je, naj komisijo vodi Krste Crvenkovski, člani pa so bili: Đuro Pucar, Blažo Jovanović, Dobrivoje Radoslavljević, Mika Tripalo in Franc Popit. Presenečeni Ranković je sam ponudil odstop z vseh funkcij, kar je bilo takoj sprejeto! Baje je sejo zapustil zelo razburjen…

Dne 20. junija 1966 se je ponovno sestal IK CK ZKJ, tokrat v stavbi ZIS, na katerem so bili tudi člani politično-partijske komisije, kakor tudi nekaj članov CK ZK Srbije: Moma Marković, Miloš Minić, Marko Nikezić, Dušan Petrović - Šane, Koča Popović, Milentije Popović in Dragi Stamenković. Ranković na sestanek ni bil poklican. Krste Crvenkovski je na tem sestanku podal predhodno poročilo, ki je bilo sprejeto. Določeno je bilo, da do 1. julija poročilo tudi dokončajo.

Nedavno tega mi je dober znanec, polkovnik A.K., takratni pripadnik posebne spremljevalne ekipe Gpos JLA v Beogradu, dopolnil prednjo zgodbo polkovnika Raka. Namreč, spominja se, da so 16. junija 1966, po sestanku IK CK ZKJ na Dedinju, visoki častniki Varnostne uprave JLA,
v glavnem polkovniki, formirali sledilne skupine in neprestano "pokrivali" Aleksandra Rankovića in Svetislava Stefanovića, kakor tudi njihove najbližje sodelavce.

Dne 22. junija 1966 je armadni general Gošnjak organiziral na Brionih sestanek Rankovića s Titom, ki naj bi trajal okrog štiri ure. Podrobnosti s tega sestanka niso znane, razen zgodbice o Titovih temnih očalih in o tem, da je Ranković Titu "ponudil svojo glavo", ta pa je to sprejel!

Iz "Arhiva Jugoslavije" so 30. julija 2001 družini Ranković sporočili, da jim bodo dali na razpolago dolgo skrivano poročilo "vojno-tehnične komisije" (kopija je objavljena v prilogi DNEVNIŠKIH ZABELEŽK ALEKSANDRA RANKOVIĆA, glavni del pa sem objavil v slovenskem prevodu knjige spominov Rankovićeve soproge z naslovom ŽIVLJENJE Z LEKO, Grosuplje, 2002). Iz poročila je mogoče nedvoumno zaključiti, da ni bilo nobenega prisluškovanja s strani Sdv, vendarle pa so bile nekatere stvari sumljive ("strokovno vgrajen in dobro kamufliran" poseben blok kodenzator v slušalki specialnega telefona Jovanke Broz in podobno, kar me zelo spominja na romunski "uvoz"!). Vojno-tehnična komisija je končala z delom 26. junija 1966, 27. junija 1966 pa je "nepopolno" poročil sestavil polkovnik Dušan Rusić, ki ga je podpisal generalpodpolkovnik Ivan Mišković in istega dne predal Krsti Crvenkovskemu, predsedniku partijske komisije. Zelo verjetno je, da je generalpodpolkovnik Mišković tudi ustno seznanil maršala Tita z navedenim poročilom. Ni pa znano, če je bilo kasneje napisano tudi "končno" poročilo navedene komisije (polkovnik Dušan Rusić mi je povedal, da ga on ni pisal).

Vse preiskovalne postopke proti osumljenim pripadnikom Sdv je vodila skupina vodilnih funkcionarjev Vs JLA - polkovniki Dušan Rusić, Mitar Lojević in Ante Damić. To je bilo mogoče zaradi tega, ker sta že pred brionskim plenumom dva vodilna varnostna položaja zasedla dva brata (Hrvata) - generalpodpolkovnik Ivan Mišković - Brk, kot načelnik Varnostne uprave JLA in Milan Mišković, zvezni sekretar za notranje zadeve, pa je bilo nekako logično, da preiskavo prevzame Vs JLA. Preiskava je bila dokaj uspešna (dokumentacija se nahaja, po izjavi polkovnika Rusića, v arhivu Vs JLA), saj so omenjeni polkovniki napredovali na višje položaje Polkovnik Dušan Rusić je postal celo namestnik načelnika Vs JLA, položil generalski izpit, vendar je bil 1973 grobo odstranjen iz JLA kot "rankovićevec", ker je spregledal zakulisno igro svojega šefa - generalpodpolkovnika Ivana Miškovića in ostalih! Zdaj se pojavlja kot kronska priča v knjigah Slavke in Aleksandra Rankovića! Osebno se poznava, saj mi je bil nekaj času tudi "drugi" šef, zastopava pa tudi podobne teze o ozadju brionskega plenuma!

Domneve o slovenskih namerah in hrvaških montažah - demontažah so pač samo špekulacije, pri čemer tudi ne štejejo napori hrvaške varnostne ekipe, da preskrbi dokazni material za kazenski postopek! Prepričan sem, da gre za resno strokovno in protiobveščevalno vprašanje: vrsta prislušnih sredstev (radijska ali žična) - mikrofonov, kdo jih je tajno postavil (v spalnici!) in kdaj (odsotnost)? Nikjer nisem mogel dobiti odgovora, kdo je dejansko postavil tisti blok kondenzator v slušalko specialnega Jovankinega telefona? Torej, kdo je dejansko imel pristop v Titovo rezidenco? Poleg zaščitne skupine častnikov Vs JLA, samo še nekaj tehnikov Sdv, ki so skrbeli za legalne linije ozvočenja. Ne verjamem, da bi Aleksander Ranković dal nalog za takšno trapasto in nestrokovno akcijo. Nekateri viri navajajo, da ga tudi Tito ni nikdar bremenil!

Resnica je skrita v arhivih Varnostne službe JLA in verjetno tudi ene od sovjetskih obveščevalnih služb! Če pozorno preberemo Titovo uvodno besedo na brionskem plenumu, da je šlo za politično zadevo, boj za oblast in za stanje, "precej podobno pod Stalinom", potem je skoraj gotovo, da je Tito dejansko vedel za celotno (sovjetsko, kominternovsko) ozadje! Zato je logična teza, da je tajno ozvočenje Titove spalnice in kabineta izvedla ena od vodilnih vzhodnih obveščevalnih služb kot nekakšno zapoznelo "maščevanje" za poraz v obdobju resolucije Informbiroja! Najverjetneje je šlo za premeteno akcijo specialnih služb iz tujine, ki so z odstranitvijo Rankovića in iniciranim spopadom dveh varnostnih služb dejansko načrtovali dolgoročno akcijo notranje destabilizacije! In če upoštevamo, da je Tito v letih 1922-1924 v Moskvi končal Akademijo NKDV, postal sovjetski državljan, dobil čin generallajtnanta, bil vodilni politični agent ene od sovjetskih obveščevalnih služb, po letu 1936 pa tudi vodja ObC Kominterne za Balkan, potem je zares lahko pričakoval maščevanje zaradi "izdaje leta 1948", seveda povezano s številnimi načrtovani atentati (75) s strani bivših sovjetskih gospodarjev in šefov! Usoda Trockega, ki jo je doživel v Mehiki je dobro znana (ubit s sekiro). NKVD ni poznal milosti!

Neposredni izvajalci pa so bili skoraj zagotovo iz "ožjega kroga", verjetno tudi izbranci Vs JLA! Drugi se enostavno niso mogli niti približati Titovi rezidenci! Tako ostane le še sovjetska ali "domača" agentura (organi Sdv ali Vs JLA). Polkovnik Dušan Rusić celo meni, da so bili sodelavci sovjetske obveščevalne službe sam načelnik Vs JLA, generalpodpolkovnik Ivan Mišković - Brk, kakor tudi takratni načelnik varnostnega oddelka JLA Maršalata, polkovnik Andjelko Valter, kakor tudi polkovnika Lojević in Damić! Zares, bogokletno! Dr. Marko Vrhunec v Delovem podlistku št. 24, z naslovom Utrinki Titovega sodelavca, navaja značilen incident. Zgodil se je 5. junija 1972, ko se je maršal Tito odpravljal na obisk v ZSSR. Pred samim odhodom je Jovanka, po pričevanju generala Vuletića, zahtevala, da naj ostane doma Titov osebni sekretar, podpolkovnik Slavko Popović, češ da je sovjetski agent. Tito je privolil! Zdi se, da je bila Jovanka najboljši sodelavec Vs JLA ravno proti sovjetski obveščevalni službi, od koder je maršalu Titu grozila največja nevarnost, pa čeprav je tudi res, da je po nalogu Ivana Krajačića - Steva oziroma sovjetske obveščevalne službe pomagala "likvidirati" Titove najožje sodelavce (generalpodpolkovnika Milana Žežlja, podpredsednika SFRJ Aleksandra Rankovića), da bi se na koncu celo sprla s samim Titom!

V predbrionskem obdobju sta v vojaški javnosti zelo odmevali odstavitvi generalpodpolkovnika Milana Žežlja, Titovega osebnega pribočnika od 1944, kakor tudi generalpolkovnika Miloja Milojevića, poveljnika 1. armadnega območja v Beogradu. Pri Žežlju naj bi šlo za vohunsko zadevo (sovjetsko), medtem ko je Milošević grajal kadrovanje v JLA po republiškem ključu.

Večina raziskovalcev se strinja, da je bil z brionskim plenumom dejansko razbit državni varnostni sistem, s tem pa se je 1966 tudi začela destabilizacija SFRJ.

Po končanem Brionskem plenumu se je začel lov na "rankovićevce"… Razen treh prvoobtoženih (Rankovića, Stefanovića in Lukića) so bili vsi ostali funkcionarji in tehniki Sdv v vojaškem preiskovalnem priporu. Organi Vs JLA, na čelu z najbolj izkušenima preiskovalca, polkovnikoma Lojevićem in Damićem, so zagotavljali, da bodo obtoženi prej ali slej spregovorili in priznali, kako so nameščali prislušne naprave v Titovi spalnici in kabinetu!

Največji pritisk je bil usmerjen na najbolj odgovornega funkcionarja Sdv za operativno-tehnične akcije, na Selima Numića, pomočnika zveznega sekretarja za notranje zadeve za operativno-tehnične zadeve. V svoji knjigi s pesniškim naslovom DOBRA ZEMLJA, LAŽU je Numić podrobno nanizal celoten potek zgodbe, ki jo je doživel v preiskovalnem zaporu, predvsem pa vse pritiske, ki jih je moral prestati od neusmiljenih vojaških preiskovalcev!

Seveda so uporni preiskovalci "pritiskali" na vse osumljene, saj so iz prakse vedeli, da tudi pri močni verigi poči najslabši člen. Taka sta menda najprej popustila dva šibka člena - Slovenca! Gre za ing. Pavla Tepino, načelnika Tehničnega inštituta Zsnz (Sdv), in njegovega pomočnika - tehnika Stanka Pavlina. Numića je najbolj bremenilo izsiljeno "priznanje" njegovega sodelavca in slovenskega prijatelja Stanka Pavlina, ki se mu je po objavljeni aboliciji tudi tovariško opravičil! Numić je to opravičilo sprejel in o Pavlinu v svoji knjigi napisal zelo pohvalne besede, posebej še kot izrednem strokovnjaku na področju uporabe specialne elektronske opreme! Predvidevam, da sta morala ing. Tepina in tehnik Pavlin konec 1966 (po povratku v Slovenijo) napisati podrobnejše poročilo o vojaškem preiskovalnem postopku, pa je verjetno njuno poročilo ohranjeno v arhivu Sdv Slovenije.

V kazenski prijavi proti Stanetu Pavlinu je preiskovalni sodnik okrožnega sodišča v Beogradu, skupaj z izvedenci pregledal jašek št. 32 v Užiški ulici pred Rankovićevo vilo in ugotovil, da so v ta jašek speljane 4 linije specialnega telefona iz Užiške 15 (rezidence PR). Te linije so bile aktivne, pa čeprav bi morale biti prekinjene že pred jaškom na Užiški štev. 15! Na teh linijah je bilo opravljeno poskusno poslušanje. Ugotovljeno je bilo, da se pogovori v rezidenci PR dobro slišijo, kar je dokumentirano tudi z magnetofonskim posnetkom.

Iz jaška št. 32 "vodi kabel s petimi žicami v Rankovićevo vilo, od katerih je ena žica speljana na njegov specialni telefon, druge štiri pa so bile prerezane in svobodne (ni ugotovljeno, kdaj so bile prerezane)". Ker je šlo za nenormalno situacijo, je bila opravljena preiskava v vili Aleksandra Rankovića (brez njegove prisotnosti, z družino je bil v Dubrovniku). Po obtožnici je bilo ugotovljeno naslednje: v jašku štev. 32 je bilo pet kablov specialnega telefona, ki so vodili v Rankovićevo vilo št. 25; pri pregledu so štirje kabli bili prerezani, s poskusom pa je bilo ugotovljeno, da se iz tega jaška dobro slišijo pogovori v Titovi rezidenci; ena linija specialnega telefona je bila speljana do telefona v Rankovićevem kabinetu, nadaljevala pa se je v njegovi spalnici; štiri proste linije so vodile v Rankovičevo spalnico, od tam pa tri linije v delovni kabinet njegove soproge - Slavke Ranković! Obtoženi Aleksander Ignjatović je menda 6. in 7. 10, 1966 priznal, da je osebno vse štiri kable, sedaj prerezane, osebno napeljal v Rankovićevo vilo!

Tako je izgledalo izsiljeno priznanje dveh tehnikov (Pavlina in Ignjatovića), predhodno pa so lahko hrvaški strokovnjaki (Božo Rašeta in drugi) brez prisotnosti Rankovićeve družine nemoteno "montirali" vse mogoče povezave in "dokaze"!

Vendar se je zgodil čudež! Namreč, dne 9. 12. 1966 je Tito podpisal ukaz o aboliciji Aleksandra Rankovića in vseh ostalih 15 obtožencev! Uradnih pojasnil je bilo kar nekaj, tudi sprejemljivih, namreč, da bi obtožnica "padla", če bi Pavlin in Ignjatović pred sodiščem zanikala predhodna "priznanja". Na površje pa je prišlo še marsikaj drugega…

V knjigi Vjeceslava Cenčića TITOVA ZADNJA IZPOVED pa izvemo tudi pravi razlog: Josip Kopinić je svojemu prijatelju Titu že dvajset dni po končanem brionskem plenumu po svoji soprogi Steli poslal pismo in predložil dokaze, da so bili Ranković in njegovi sodelavci obtoženi po nedolžnem, oziroma da je brionski plenum montirala trojka Kardelj - Krajačić - Bakarić, po navodilih "nove Kominterne". Zato je Tito tudi podpisal ukaz o aboliciji.

Vzporedno z nekaterimi družbenimi konflikti (liberalizem v Sloveniji, maspok na Hrvaškem, liberalizem v Srbiji, spor Tito - Jovanka in podobno) so vse varnostne službe SFRJ začele že zelo zgodaj intenzivno spremljati vedno bolj agresivne napovedi o Dnevu D, torej o razpadu Jugoslavije po Titovi smrti.

Stane Kavčič (javna "partizanska" skrivnost je, da je bil v toku NOB zaljubljen v črnolaso skojevko Slavko Becele) je 1988 v objavljenem Dnevniku zelo lepo pisal o "ponosnem Rankoviću". Svojo oceno o brionskem plenumu je zaključil tako, da so "…v politični partiji taroka in borbi za oblast Tito, Kardelj in Bakarić - združeni nadigrali Rankovića".

Od slovenskih funkcionarjev je Rankovića najbolj ostro obsodil Boris Kraigher, bivši republiški sekretar za notranje zadeve, verjetno zaradi tega, ker mu takoj po osvoboditvi prav Ranković ni odobril "dahauskih procesov". Zamera pač ostane zamera!

Glede na odnose med varnostnimi službami ni ostalo samo pri zameri Sdv do Vs JLA! Šlo je za resne medsebojne konflikte, ki so bili do Titove smrti še nekako skriti, kasneje pa so prerasli celo v organizirane operativne akcije in razne povezave. Sredi leta 1990 pa je prišlo še do resnega spora med zvezno Sdv in Vs JLA, kar je, po mojem mnenju, v precejšnji meri vplivalo na razpad Jugoslavije! To vem iz osebne izkušnje, saj sem pred upokojitvijo v Beogradu poslovilno obiskal oba znanca in načelnika - Vs JLA, generalpodpolkovnika Marka Negovanovića in zvezne Sdv, Ivana Eržena. Šele takrat sem tudi zvedel, da sploh nimata stikov, kaj šele da bi sodelovala! Tako so imeli "razbijalci Jugoslavije proste roke", kakor je povedal Stjepan Mesić, zadnji predsednik Predsestva SFRJ! Šlo je dejansko za zaključno fazo brionskega plenuma!

Če zaključim svojo tezo: arhivi naj bi nekoč potrdili mojo delovno tezo, da se je "nova Kominterna" prek svoje mlajše in zveste agenture maščevala svojemu prvemu agentu in izdajalcu - Titu zaradi Informbiroja tako, da je kompromitirala njegovega najbolj zvestega sodelavca - Rankovića, in obenem razbila državni varnosti sistem z vodjo vred!

Slovenski delež je bil pri tem odločilen: na eni strani Edvard Kardelj s pripadniki "Nove kominterne", na drugi strani pa še vedno vplivni Josip Kopinič - Vokšin, član "Stare kominterne", ki je tretjič obranil svojega varovanca - Tita!

Dejansko je bila to brionska zarota proti Titu!