ZANIMIVOSTI - Z27

Pred seboj imam dosje. Vendar tokrat ne gre za kakšen obveščevalni ali protiobveščevalni primer. Gre za dokaj zajeten dosje, v katerem je med dve trdne pisarniške platnice, povezane z dvema črnima trakovoma, veliko število raznih dokumentov. Na naslovni platnici je večja etiketa na kateri piše: Rušilci: Split (z roko dopisano: model Beograd), Zaupno štev. 1, 1938–1939. Dosje je znanec poceni odkupil je boljšem trgu v Ljubljani. Na dokumentih, so poleg »strogo zaupno«, tudi oznaki »trajna vrednost« in »čuvati do 1950«.

Ker je znanec vedel, da sem nekaj pisal (v ribniškem Rešetu in logaškem Vojaškozgodovinskem zborniku) o kapetanu bojne ladje Vladimirju Andoljšku, mi je ponudil, da si dosje ogledam. Opomnil me je še, da naslov ne odgovarja vsebini, ker gre dejansko za pomorsko havarijo in potopitev kraljeve ladje – velike torpedovke »Ljubljane«, ki se je zgodila aprila 1940. Ladji je poveljeval kapetan fregate Ahlin Josip, Slovenec iz Kranja, vzroke nesreče pa je raziskovala komisija, ki jo je v začetku vodil najstarejši pomorski častnik v Šibeniku kapetan bojne ladje Vladimir Andoljšek, Slovenec, po rodu Ribničan, sicer pa načelnik podčastniške pomorske šole vezistov in signalistov.

Nisem razmišljal o tem, zakaj v dosjeju ni nobenega materiala o rušilcu Split oziroma, zakaj je nekdo očitno zamenjal platnice. Začel sem strokovno ocenjevati kako je dosje sestavljen, posebej me je še zanimalo, ali so v dosjeju vsi dokumenti, ki so bili navedeni v začetnem popisnem listu. Kaj kmalu sem ugotovil, da dosje vendarle ni popoln, ker je manjkal zaključni del. Namreč, na kraju dosjeja ni bilo nobenega dokumenta, ki bi nakazoval usoda poveljnika ladje, ki so mu naprtili krivdo za havarijo … Zvemo samo, da je zaprti poveljnik ladje Ahlin obtožil vojaške liferante za korupcijo, ker ladja ni bila opremljena z instrumenti, ki so bili načrtovani. Iz drugega vira smo zvedeli, da ni napredoval, kaj se pa je z njim dogajalo kasneje, pa sprašujemo bralce – tudi sorodnike Ahlinovih iz Kranja, če so še živi.

Iz zgodovine vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije je razvidno, da je velika torpedovka »Ljubljana« bila popravljena in usposobljena za plovbo, aprila 1941 pa je s posadko prešla na zavezniško stran. Zdi se, da je bil sredi leta 1943 pred obalo Tunizije potopljena od torpednega zadetka nemške podmornice.

Zdelo se mi je, da je zgodba zanimiva, še posebej, ker je ladji poveljeval slovenski pomorščak iz Kranja, od koder je bil doma tudi kontraadmiral Metod Koch, prvi poveljnik vojne mornarice Kraljevine SHS. Po drugi strani pa je bilo tudi zanimivo zvedeti, kako bi domači reševalci dvignili potopljeno vojaško ladjo v koprskem ali piranskem zalivu in jo v enem letu usposobili za plovbo.

Zgodba je poučna tudi glede same vojaške ladje, ki se je potopila sredi šibeniškega kanala, pa tudi zaradi usode poveljnika ladje, kateremu je mornariška poveljniška struktura naprtila krivdo, vendar se je pametni in vztrajni slovenski poveljnik izvlekel iz zamotane pomorsko-pravniške in tehnične godlje! Poslušajte, preberite, kaj se človeku lahko zgodi!

Dne 24. januarja 1940 ob 20.00, je kontraadmiral Armin Pavić, zastopnik poveljnika flotilje v Šibeniku, telefonski obvestil dežurnega na poveljstvu Kraljeve mornarice v Zemunu, da je tega dne ob 16.00 uri kraljeva ladja »Ljubljana«, velika torpedovka, pretrpela havarijo in se potopila v delu šibenskega kanala pri Sv. Ani. Ladja je z desnim bokom zadela ob podvodno čer pri vili »Moj mir«, kar je povzročilo vdor vode. Admiral Pavić je tudi sporočil, da je takoj odšel na potapljajočo se ladjo in ko je videl, da ni več nobene rešitve, je ukazal, da posadka zapusti ladjo, sam pa je to, po mornariški tradiciji, storil kot zadnji mož. O vzrokih zakaj je prišlo do havarije admiral ni poročal, navedel je samo, da je pihala burja z jakostjo 7–8 boforjev in da je deprimirani poveljnik havarirane ladje na poveljstvu flotilje na Mandalini v Šibeniku. Ranjenih naj bilo 9 mornarjev in podčastnikov ter en častnik, enega podčastnika pa naj bi pogrešali. Poveljstvo flotilje predlaga, da poskusijo sami dvigniti potopljeno ladjo z reševalno ladjo »Spasilac« iz Splita, seveda pod vodstvom iskušenega majorja ing. Adama Armanda.

Dne 30. januarja je poveljstvo flotile poslalo v Zemun podrobno pisno sporočilo, skice in fotografije. Iz tega sporočila tudi sledi, da so se vse tri velike torpedovke »Beograd«, »Zagreb« in »Ljubljana« iz svoje baze v Tivtu napotile v Šibenik, od koder naj bi skupaj z ostalimi ladjami flote izvedli večjo pomorsko vajo. Admiral Pavić je pričakoval obisk na svoji admiralski ladji »Zmaj«, katere poveljnik je bil kapetan bojne ladje Mirko Plaivajs. Ko so že ladje prihajale v šibeniško luko, je ob 17.05 zvedel, da je z »Ljubljane« signaliziran znak »vdor vode«, se je z motornim čolnom takoj odpravil na kraljevo ladjo »Ljubljana«, ki je bila v nevolji. Poveljnik mu je povedal, da so pri vili »Moj mir« zadeli ob podvodno čer in da bo skušal priti na določeno mesto na sidrišču. Vendar je bil vdor vode tako močan, da je admiral Pavić takoj ukazal, naj del posadke zapusti ladjo, pozneje pa tudi vsi ostali. Preden je »Ljubljana« potonila, bilo je okrog 18.30, je tudi admiral Pavić zapustil »Ljubljano« kot zadnji. Ranjenih naj bi bilo 6 članov posadke, enega strojnega podčastnika pa so pogrešali. Admiral je rešeni posadke na obali spregovoril nekaj vzpodbudnih besed, obiskal pa je tudi ranjence. Tako pravi prvo poročilo.

V drugem omotu dokumentov z dne 12. februarja 1940 so depeše o ustanovitvi prvostopenjske komisije in njeni sestavi. Najprej so bili v komisijo določeni: za predsednika Nardeli Nikola, kapetan bojne ladje iz poveljstva vojne mornarice, za člana pa kapetana bojne ladje Hromić Muhamed in Andoljšek Vladimir, oba iz Šibenika. Toda že istega dne je bil sestav komisije spremenjen. Za predsednika je bil določen kapetan bojne ladje Andoljšek Vladimir, obenem najstarejši pomorski častnik v Šibeniku (načelnik podčastniške šole za veziste in signaliste), za člana pa kapetan bojne ladje Plajvajs Mirka, poveljnika kraljeve ladje »Zmaj« in kapetan korvete Cvirn Adolf. Torej, kompletno »slovenska« komisija.

No, še prej je polkovnik sodniške (pravne) službe Dragoljub Marinković, načelnik sodnega oddelka poveljstva vojne mornarice iz Zumuna, zaslišal vse očividce in akterje pomorske havarije »Ljubljane«, tudi mornariško-tehničnega stotnika 1. razreda Martina Potočnika, strojnika upravitelja »Ljubljane«.

Nastali so zapleti o t. i. informativni preiskavi (prvi jo je vodil poročnik bojne ladje 2. razreda Rojs Srečko, zatem pa kapetan bojne ladje Grubišić Koste, poveljnik kraljeve ladje »Zagreb«), sodni preiskavi in komisijski preiskavi, pa je tako na koncu, 30. januarja 1940, celo minister vojske in vojne mornarice, armadni general Milan Nedić, zahteval, da se preiskava energično nadaljuje in čimprej konča, zaključno poročilo pa naj se mi pošlje do 18. februarja 1940! Obenem je ukazal, da se kraljeva ladja »Ljubljana« čimprej dvigne iz morja in usposobi za vožnjo.

Ta ukaz pa bo imel škodljive posledice, saj so s preiskavo pohiteli in seveda pri tem naredili resne procesne napake. Na koncu so se odločili za dvotirno preiskavo – sodno in komisijsko. Poveljstvo mornarice se je tudi odločilo, da bo potopljeno kraljevo ladjo »Ljubljana« dvigovalo privatno podjetje ing. Ferića iz Splita, pa so sklenjeni potrebni sporazumi. Že 10. julija 1940 so ladjo dvignili na površino in pripravili za vleko v ladjedelnico (arsenal) v Kotor. Konvoj je zapustil Šibenik 20. julija 1940.

Polkovnik Marinković je 30. januarja 1940 poslal v Beograd poročilo o rezultatih sodne preiskave, v kateri je ugotovil naslednje: za havarijo kraljeve ladje je izključno odgovoren poveljnik ladje, ker ni pravočasno izdal navodila in ukaze. Zaslišani časniki oziroma strojniki so tudi navedli, da je zelo čudno, ker je popustila pregraja med obema strojema v predelu prehoda kablov.

Prvostopenjska preiskovalna komisija je končala delo, zatem pa je bila ustanovljena drugostopenjska komisija, ki bi morala delo končati do 27. februarja, vendar je predsednik komisije vice admiral Tomislav Tijanić prosil, da se končni rok podaljša do 6. marca 1940.

Zaplet je nastal zaradi ugotovitve člana te komisije majorja ing. Armanda Adama, ki je ugotovil dvoje: da kraljeva ladja »Ljubljana« in še druge ladje tega tipa, nimajo zadostne stabilnosti tudi brez bojne obremenitve, kakor tudi nesolidne izdelane pregraje v strojnici. Pozneje se je tudi ugotovilo, da tudi s prenovljenim krmilom na »Ljubljani« ni bilo mogoče izvajati predpisanih manevrov. Po vseh teh in še drugih hibah (pretok olja in podobno), je drugostopenjska komisija nadaljevala delo, in ga pod časovnim pritiskom tudi končala, ker je bilo potrebno ministru vojske in vojne mornarice podati končno poročilo do 6. marca 1940.

Potem pa je nastal preobrat! Kapetan fregate Vrbica Todor, zastopnik načelnika operativnega odseka poveljstva vojne mornarice, je dne 15. marca 1940 napisal obširno poročilo, v katerem je dokumentirano navedel, da zaključki drugostopenjske komisije, katere sekretar je bil sam, niso bili pravilni, ker je komisija delala površno, ni upoštevala vseh podrobnosti in tudi zakonskih odredb. Zato smatra, da komisija ni pravilno okvalificirala odgovornost kapetana fregate Josipa Ahlina!

Toda poveljnik vojne mornarice je dne 18. marca 1940, prav na predlog te drugostopenjske komisije, izrekel negativno strokovno oceno poveljniku ladje. Dne 6. aprila 1940 se je tako kapetan fregate Josip Ahlin sprijaznil z usodo in podpisal, da je seznanjen z negativno strokovno oceno.

Naknadno, 19. marca 1940, pa je sodni oddelek poveljstva vojne mornarice poslal ministru vojske in vojne mornarice seznam vseh bolezenskih tegob kapetana fregate Josipa Ahlina od 1917 do 1936, iz katerih je bilo zares mogoče zaključiti, da je živčno bolan in kot tak nesposoben za opravljanje dolžnosti poveljnika kraljeve ladje. Minister je glede tega tudi ukazal, naj na isti način pregledajo zdravniške podatke za vse ostale poveljnike ladij.

Zato je tega dne minister tudi ukazal, da se proti kapetanu fregate Josipu Ahlinu začne redni kazenski postopek iz člena 208 Kazenskega zakonika. Seveda je zaradi tega kapetan fregate Ahlin moral v preiskovalno zapor. No, preiskovalni sodni organi so se zares temeljito lotili dela. Na razpolago so imeli poročila dveh preiskovalnih komisij, kakor tudi številna strokovna pričevanja še iz obdobja, ko so v tujini nabavljali opremo za te in druge vojaške ladje.

Seveda je največ pozornosti posvečena že omenjeni izjavi majorja ing. Adama Armanda, da kapetan fregate Josip Ahlin ni mogel izvesti potrebnih ukrepov, ker ladja ni imela pravilne stabilnosti, imela pa naj bi tudi druge tehnične pomanjkljivosti. Nadzorna komisija ni uspela dobiti izračune konstruktorjev ladje tipa »Beograd« (ladjedelnica v Nantesu, Francija, ker je bilo že okupirano) in se je strinjala z ugotovitvami ing. Armada.

Septembra 1940 je tako prišlo do obnove postopka in kapetan fregate Josip Ahlin se je znašel pred Vojaškim sodiščem za častnike, ki je 29. novembra 1940 za imenovanega zahteval tudi pripor in končno poročilo drugostopenjsko poročilo. Dne 18. decembra 1940 je kapetan fregate Josip Ahlin podal sodnim preiskovalcem obširno poročilo z dokazi svoje nedolžnosti, pa se je 23. decembra 1940 začel postopek pred Vojaškim sodiščem za častnike v Beogradu. Obenem so poklicali neposredne pričevalce, med njimi pa so bili številni Slovenci – kapetan bojne ladje Vladimir Andoljšek, kapetan fregate Ivan Kern, kapetan korvete Josip Černi in drugi.

Na koncu dosjeja se nahaja kar nekaj omotov nadzorne komisije iz leta 1938/39, iz katerih izhaja, da tuje firme niso vgradilo načrtovane instrumente in opremo (platnena ali metalna tesnila, razpoka na ohišju turbine, nekompletni čolni za reševanje in podobno) za velike torpedovke tipa »Beograd« (»Zagreb« in »Ljubljano«), pa je nadzorna komisija takoj zahtevala mišljenje poveljstva mornarice. Šlo je za škotsko firmo Yarrow & Co. Ltd. in francosko firmo Hanau. Zato se ni čuditi, da je kapetan fregate Josip Ahlin pred prihodom v šibeniški kanal izjavil, da ne bo mogel normalno opraviti manever prehoda v ozki kanal. Očitno je šlo za malomarne nabave pa tudi za sabotaže s strani tujih firm.

Zaključnega spisa – sodbe Vojaškega sodišča za častnike v dosjeju – ni!

Očitno pa je, da je kratko vendarle potegnil kapetan fregate Josip Ahlin, ki je pred havarijo velike torpedovke »Ljubljana«, kljub očitnim bolezenskim težavam, imel nadvse pozitivne službene ocene. Po vsej verjetnosti je bil kapetan fregate Josip Ahlin spoznam za delno krivega, saj je znano, da ni mogel napredovati v višji čin.

Namreč, kapetan fregate Rene Podhorsky v knjižici o stanju častnikov vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije z dan 6. aprila 1941, zapiše tudi naslednje: kapetan fregate Josip J. Ahlin, rojen 23. 3. 1898 v Kranju, pomorski častnik od 14. 6. 1916 (v avstro-ogrski vojni mornarici), torpedno-minske specializacije, s končanim višjim tečajem za pomorske častnike, kapetan fregate od 31. 12. 1935.

Kdo kaj ve o njegovi dalji usodi?