|
Z veliko radovednostjo sem v rubriki
PREJELI SMO prebral predlog z naslovom Red slovanskega viteza avtorja
Marijana Furlana iz Ontaria v Kanadi. Pričakoval sem, da bo beseda o
»slovenskem« vitezu, pa sem se krepko zmotil. Gospod Furlan je povsem
določeno navedel, da gre za Slovane, za skupino »ustanoviteljev novega
reda«, za sonce kot staroslovanski simbol, brez ideoloških in verskih
znakov in podobno.
Ker je navedel svoj naslov, kamor je
potrebno poslati predloge, sem najprej opazil oznako »Militaria House«.
Kliknil sem na Google in pod oznako »Furlan Marijan Militaria House
Toronto Canada« nisem dobil nobenega odgovora. Na oznako »Militaria House
Toronto Canada« sem nekje na koncu dobil rezultat pod oznako Lubavitch
Library, zatem pa naslednje: Republika Slovenia Army Insignia &,
Decorations 1918–1992, Furlan Marian, Militaria House, Toronto, Ontario,
Canada, 1993. Spletne strani knjižnice Lubavitch nisem uspel odpreti. Zato
sem poskusil na osebno ime »Furlan Marian« in takoj se mi je prikazal
članek v angleščini z naslovom Salvation for Slovenia oziroma v prevodu
Rešitev za Slovenijo. Ko sem ga na hitro preletel, sem takoj dojel, da gre
za gospoda Marijana Furlana, za katerega je nad naslovom tudi dobesedno
zapisano naslednje reklamno sporočilo: »Ni mogel priskrbeti orožja in
streliva, toda verjetno je lahko poskrbel za blagoslov s strani rabina
Lubaviča«.
Seveda sem članek takoj prebral. Da bralci
VZZ ne bi bili prikrajšani za zanimivo vsebino o gospodu Marijanu Furlanu,
ki je javno predstavljena na internetu, jo posredujem v prevodu. Glasi pa
takole:
REŠITEV ZA SLOVENIJO
Nekaj let pred padcem komunizma je rabin Lubavič začel napovedovati njegov
konec. Naročil je profesorju Yirmiahu Branoverju, naj v Jeruzalemu
pripravi nekaj prebivališč, v katere bodo lahko sprejeli novi val
emigrantov. Napovedal je tudi, da se bo prihodnje leto zgodil čudež, in
glej, kljub vsem razlikam in ekspertizam se je zgodil kakor je rabin
napovedal. Leta 1991 se je železna zavesa nenadoma dvignila in sto tisoč
Judov je bilo prostih, brez vsakršnega strela ali ovire.
Med narodi, ki so zahtevali svobodo, je
bila tudi majhna dežela, čvrsto vpeta med Italijo, Avstrijo in Hrvaško, z
imenom Slovenija. Toda ko se je to zgodilo, je komunistična Jugoslavija
takoj reagirala z napovedjo vojne. Položaj je bil žalosten za novo
nastajajočo državo. Mogočna jugoslovanska armada je načrtovala kopenski in
zračni napad z uporabo kemičnega orožja, tankov in letal, da zlomi
slabotnega nasprotnika. Toda rešitev za Slovenijo je prišla iz popolnoma
nepričakovane strani.
Takrat je v Torontu v Kanadi živel
slovenski Jud Marijan Furlan. Bil je poročen z Izraelko in nekega večera
je nova slovenska vlada preko svojega ambasadorja v Kanadi vzpostavila z
njim stik, z upanjem, da bi njegova soproga lahko zagotovila orožje in
strelivo preko svojih zvez v Izraelu. On je odgovoril, da čeprav ne more
pomagati Sloveniji prek Izraela, lahko poskrbi za blagoslov in molitev
rabina Lubaviča.
Marijan in njegova soproga sicer nista
bila znana Juda, toda začela sta obiskovati Torahove privržence v Chabad
House v Torontu, kjer sta tudi slišala za rabina. Zvedela sta, da rabin
dela čudeže in vedoč, da Slovenije ne more hitro rešiti nič drugega kot
čudež, sta se odločila, da zaprosita rabina za pomoč.
Odločila sta se, da odpotujeta k rabinu
v Brooklyn in mu izročila dve domoljubni pismi za pomoč: eno pismo je bilo
od slovenskega ambasadorja, drugo pa od župnika slovenske cerkve v Torontu.
Župnik je v pismo dodal prošnjo, naj rabin reši Slovenijo komunizma, tako
kakor je Mojzes rešil Jude pred barbarskimi Amaleki, ko so bili izpuščeni
iz ujetništva v Egiptu.
Ko sta končno prišla na naslov 770
Eastern Parkway, v rabinov glavni štab, je bilo 7. junija 1991 ob 16.00 po
slovenskem času. Rabin je poslušal njuno zgodbo in sprejel obe pismi.
Zatem je podelil svoj blagoslov Sloveniji, da bi se boji prekinili in da
bi zavladala mir in napredek.(Po nekem drugem poročilu je vprašal tudi za
ime slovenskega predsednika vlade in očetovo ime in ju prav tako
blagoslovil.)
Tedaj, ko je rabin blagoslavljal
Slovenijo, so bili jugoslovanski reaktivci v zraku in le nekaj minut
oddaljeni od prestolnice Slovenije. Naenkrat so piloti prejeli ukaz, naj
se vrnejo v svoje baze. Bilo je nepričakovano, da je jugoslovanska vlada
sprejela premirje in s tem priznala Sloveniji neodvisnost. To se je
zgodilo v nedeljo, 7. junija kmalu po 16. uri; rabinov blagoslov je rešil
Slovence od Nejudov!
Kmalu zatem je Slovenija izdala
brošurico v čast svoje najnovejše zmage in suverenosti. Na zadnji strani
je napisano:
»Slovenski Jud je v New Yorku osebno
delil številna pisma iz slovenske skupnosti, ki so bila naslovljena na
svetovnega vodjo Judov – rabina Menachem Mendel Shneersona, ko je
določenega dne blagoslovil slovenski narod in so bile sovražnosti
končane.«
Biografska notica (dodal verjetni avtor:
rabin Tuvia Bolton):
Lubavič, rabin Menachem Mendel
Schneerson (11. Nissan 1902 – 3. Tammuz 1994) je sedmi rabin iz dinastije
Chabad od 10. Shvat 1950. Znan je kot eden glavnih judovskih voditeljev v
drugi polovici 20. stoletja. Je velik učenjak ter tudi poliglot. Znan je
po izredni ljubezni in skrbnosti do vseh Judov na tem planetu. Njegovi
številni učenci po svetu predstavljajo žilavost judovstva. Napisal je
številne knjige, od katerih jih je na ducate prevedeno tudi v angleščino.
O judovski sekti Lubavič iz ZDA sem nekaj
več prebral ne samo na internetnih straneh, temveč nedavno tudi v Mladini.
Šlo naj bi za spor o judovski monolitnosti, v katerega je vmešana tudi
močna judovska sekta Chabad – Lubavič. Sekta je nastala v mestu Lubavič v
Belorusiji, pred holokavstvom pa so njeni pripadniki zbežali v ZDA in v
Brooklynu organizirali najbogatejšo judovsko centralo Chabad – Lubavič.
Sekta ima številne socialne programe, vendar tudi izredno bogastvo!
Prek Cobissa je mogoče tudi ugotoviti, da
so v NUK evidentirane naslednje Furlanove knjige oziroma priročniki za
faleriste, in sicer:
-
Furlan, Marian, Soviet Army insignia
1917–1985, Toronto, 1990, 72 strani, v angleščini.
-
Furlan, Marijan, Bjeloš, Nenad,
Yugoslavia Army insignia and decorations 1918–1990, Toronto, 1991, 72
strani, v angleščini.
-
Furlan Marian, Republika Slovenia Army
insignia and decorations 1918–1992, Toronto, 1993, 88 stranbi, v
angleščini.
Glede na zgornje strokovne reference iz
faleristike in sodelovanje s strokovnjaki iz Slovenije (leta 2001 je
prejel priznanje slovenske veteranske organizacije za predstavitev
vojaških insignij SV v tujini), Jugoslavije (Bjeloš Nenad, sodelavec VZZ)
in drugih (slovanskih) držav, je vsekakor kompetenten strokovnjak tudi za
kakšen »vseslovansko viteški red«. Vendar pa je v sedanjem trendu
globalizma in nasprotnih –izmov po vsej verjetnosti njegova ideja
anahronistična, razen če ni predvsem komercialna. Namreč, mnoga podobna in
namišljena odlikovanja so faleristom že dobro znana. Menda je v toku 2.
svetovne vojne mladi kralj Peter II. v ZDA med četniki prodal kar precej
raznih »viteških redov«, moj prijatelj in generalmajor vojske Srbske
Krajine pa mi je nedavno sporočil, da so v ZDA in Kanadi prodajali po ceni
750 dolarjev veliko število (lažnih) odlikovanj te vojske – Veliki orden
srpskog junaka! Na nesrečo so ga ponudili tudi njemu skupaj z ukazom na
katerem pa je bil njegov ponarejen podpis!
Ko sem v VZZ prebral predlog gospoda
Marijana Furlana in na internetni strani zapis o zaslugah »slovenskega
Juda« Marijana Furlana pri osamosvojitvi Slovenije, se mi je nehote
vsililo tudi vprašanje, komu prvemu podeliti »Red slovanskega viteza« za
vojne zasluge? Morda celo gospodu Marijanu Furlanu? Zakaj pa ne! Potem se
mi je »posvetilo«! Gre verjetno za rabina Lubaviča, ki je vendarle
slovanskega (beloruskega) rodu!
Problematičen je samo dvakrat ponovljeni
datum – 7. junij 1991, ko naj bi se zgodil opisani čudež! Verjetno gre za
napako, za napake pa se navadno odlikovanja ne delijo (ali pa kasneje
odvzamejo). Namreč, 7. junij 1991 je bil petek in tistega dne je bilo v
zraku le nekaj letal in helikopterjev JLA na rutinskih poletih. Po vsej
verjetnosti je avtor članka pomešal datume, saj je verjetno mislil na 7.
julij, ko je bila zares nedelja. No, tedaj je bil znani sestanek na
Brionih, ko je bilo zares sklenjeno tudi premirje. Zato je logično, da
tistega dne ob 16. uri ni bilo nobenih reaktivcev v zraku! Bili so samo
načrti letalskega napada. Tako nam dr. Janez Drnovšek v svoji knjigi
razkriva, da mu je general Kadijević kasneje rekel, da so načrtovali dva
velika letalska napada, in sicer 30. junija in zvečer 7. julija 1991.
Vendar gre najbolj verjeti generalpodpolkovniku Jurjeviću, poveljniku
letalstva JLA, ki je admiralu Mamuli pravil, da je »nekaj dni pred 30.
junijem« moral ukazati povratek 60 bombnikov na matična letališča, kar je
bilo zelo rizično, ker letala navadno ne pristajajo z bojnim kompletom.
Poluradni vir (Narodna armija) pa navaja, da je letalstvo JLA 3. julija
1991 »začelo odločno akcijo enot vojaškega letalstva«, nakar naj bi
slovenska stran zahtevala premirje. Mimogrede, prvo premirje je bilo
sklenjeno 28. junija 1991 ob 21.00 po pogovoru med gospodom Milanom
Kučanom in admiralom Stanetom Brovetom, drugo 3. julija 1991 po zahtevi
Slovenije, tretje pa 7. julija 1991 na brionskem sestanku po pritisku
»evropske trojke«.
Mag. Konrad Kolšek, generalpolkovnik v
pokoju, takratni poveljnik 5. VO v Zagrebu je v svoji knjigi spominov v
poglavju z naslovom Nedelja, 30. junij (četrti dan spopadov) in v
podpoglavju Vse je pripravljeno na zračni napad zapisal tudi naslednje:
»Zjutraj me je okoli 6. ure po telefonu poklical načelnik štaba 5. korpusa
vojnega letalstva, polkovnik Ljubomir Bajić, in zahteval mojo odobritev za
izvršitev načrtovane naloge. … tri udare vojnega letalstva po objektih v
Sloveniji. Na zahtevo polkovnika Bajića, da odobrim polete, sem
kategorično odgovoril: NE!« General Kolšek je bil naslednjega dne
odstavljen s svoje dolžnosti. Njegov naslednik, generalpolkovnik Života
Avramović, je sicer stopnjeval ognjene napade na enote TO Slovenije,
vendar do množičnega zračnega napada na Slovenijo vseeno ni prišlo. Tudi
grožnje generalpolkovnika Blagoja Adžića, načelnika GŠ JLA, izrečene 2.
julija 1991, da bo letalstvo silovito odgovorilo, se niso uresničile. Dne
6. julija 1991 je armadni general Veljko Kadijević, zvezni sekretar za
ljudsko obrambo, javno napovedal mir in konec intervencije JLA v
Sloveniji! Naslednji dan je sledil sestanek na Brionih, na katerem je
evropska »trojka« izsilila premirja in trimesečni moratorij za slovenske
odločitve glede mejno-carinskih vprašanj. Že 18. julija 1991 pa je na
predlog štaba Vrhovnega poveljstva predsedstvo SFRJ sprejelo sklep, da bo
JLA zapustila Slovenijo v roku treh mesecev. To se je tudi zgodilo! Kdo
je, torej, rešil Slovenijo?
Vsekakor bo moral pisec internetnega teksta
o zaslugah gospoda Marijana Furlana izbrati novi datum, ko so bili
bombniki JLA zares v zraku, saj se opisani čudež ni mogel zgoditi, kakor
je opisano. Seveda, bralce spletnih strani po svetu je mogoče tudi zavesti
z napačnimi podatki, za vse ostale, ki poznamo kronologijo osamosvojitvene
vojne Slovenije, pa je takšno pisanje neodgovorno. Predvsem pa bo pisec
tega teksta moral pojasniti, iz katerega vira je zvedel za podatek, da je
nameravala JLA napasti Slovenijo tudi »s kemičnim orožjem«!? Tega podatka
doslej nismo vedeli!
Pričakujem, da bo gospod Marijan Furlan
piscu navedenega članka, seveda če ga pozna, posredoval prošnjo, da
najprej pojasni nastalo zmedo z datumi glede samega »čudeža«! O verskih
čudežih pa v Vojnozgodovinskem zborniku verjetno ne bomo razpravljali.
Seveda je predlog gospoda Marijana Furlana
zelo simpatičen, vendar pomanjkljiv!
Za civilne zasluge je več možnih kandidatov
(Havel, Gorbačov), med njimi tudi gospod dr. France Bučar, predsednik
Združenja slovenskega panevropskega gibanja! Bil je tudi predsednik
Ljudske skupščine in je 25. 6. 1991 razglasil suverenost Slovenije (še
preden se je zgodil »čudež«, saj je pisec internetnega članka verjetno
mislil na 7. julij 1991, ko je zares bila nedelja in bilo sklenjeno
premirje).
Predvsem pa bi bilo potrebno, da gospod
Marijan Furlan predstavi »skupino Slovanov«, ki se je odločila za novo
odlikovanje, člane »posebne komisije« za podelitev civilnega odlikovanja,
kakor tudi komisijo »treh slovanskih generalov«, ki bo podeljevala red
slovanskega viteza za »vojne zasluge«! Seveda me zanima tudi poimenska
sestava komisije ki bo izbirala med predlogi za to novo odlikovanje in
podeljevala tudi lepo denarno nagrado v evrih! Potem si bomo lažje
predstavljali tudi namen njegovega predloga. Brez navedenih podatkov tudi
hvalevredna »slovanska« ideja ne bo mogla zaživeti, saj je na svetu preveč
skeptikov! Osebno bi bil bolj naklonjen kakšnemu karantanskemu ali celo
venetskemu vitezu …
Viri:
-
Narodna armija, Istina o oružanom sukobu
u Sloveniji, Beograd, 1991, stran 17
-
Dr. Janez Drnovšek. Moja resnica,
Ljubljana, 1996, strani 246-247 in 252-253
-
Branko Mamula, Slučaj Jugoslavija,
Podgorica, 2000, stran 221
-
Veteran št. 15/2001, Ljubljana, Furlan
Marijan – organizator razstave insignij SV v tujini i in prejemnik
srebrnega znaka Zveze veteranov vojne za Slovenijo, strani 13-14 in
23-25
-
Konrad Kolšek, Spomini na začetek
oboroženega spopada v Jugoslaviji 1991, Maribor, 2001, stran 218
-
internetna stran na »Google«: www.ascent.org.il/NewAscentOfSafed/Stories
- 9k, 15. aprila 2005, pod Classidic Story # 210
-
Tatjana Jakšič, Verstva – Zrušen mit o
judovski enotnosti, Mladina štev, 18/2005, stran 46.
|
