RODOSLOVJE-R08 in ZANIMIVOSTI - Z20

Skoraj vsaka tretja slovenska rodovina ima v svoji sredini, tako vsaj hkrati trdijo statistiki in genealogi, kakšnega generala – admirala ali pa vsaj pomembnega častnika-poveljnika, narodnega heroja… Že sem mislil, da v rodovini moje boljše polovice niso premogli višjega častnika od podpolkovnika mornariške pehote ali pa inšpektorja policijske enote helikopterjev (sicer vojnega pilota), pa sem potem v zaprašenih arhivih (Deželni zbor Kranjske, fascikel 283/411, stran 388, AS) odkril pomemben zgodovinski zapis iz leta 1554, ko je deželni zbor Kranjske od ortneškega graščaka zahteval 60 vojakov za boj proti Turkom! Torej so poljanski ali slemenski fantje, med njimi tudi Andoljškovi, sodelovali v slovenskih zmagah nad Turki nekje ob Kolpi! Z malo domišljije sem tudi predvideval, da so bili Andoljškovi iz Žukovega nad Velikimi Poljanami, majhnega zaselka dveh-treh družin, prav gotovo zadolženi za signalno službo (javljanje o turških vpadih) – prižiganje kresov na Grmadi nad samim zaselkom.

Samo to sem lahko zapisal na rob obsežnega rodovnika Andoljškovih o vojaških dosežkih te izjemno strnjene rodovine na Dolenjskem, v okolici Ribnice in Velikih Lašč, nekoč tlačanov ortneške, ribniške in turjaške gosposke, sedaj pa vzornih kmetov, gospodinj, podjetnikov, številnih intelektualcev na čelu z akademikinjo Lidijo Andolšek Jeras, pa vse do številnih izseljencev v ZDA, med katerimi so se posamezniki povzpeli do hokejskega zvezdnika, rezervnega polkovnika, senatorja in uglednega poslovneža!

Ko sem rodovnik že končal, sem slučajno dobil v roko zgodovinske zapiske dr. Božidarja PAHORJA o slovenski pomorski zgodovini, tudi vojaški. Nekje je bil tudi omenjen kapetan fregate Vladimir Andoljšek, ki se je 1938 poklonil spominu svojih padlih prijateljev v Boki Kotorski. Takoj sem pogledal v obsežen rodovnik, pa čeprav sem vedel, da v rodovniku ni prav nobenega Vladimirja Andoljška…

Gre za človeka, ki sem ga iskal, seveda s presledki, polnih devet let! Nazadnje sem našel ne samo njegove sorodnike, celo rodovniško vejo sem sestavil in jo umestil na pravo rodovno deblo. Namreč, rodovniško drevo Andoljškovih ima korenine v zaselku Andol (nemško Landol) izpod Sv.Gregorja (na Slemenih) in štiri razvejana debla (osnovno – andolsko in vzporedna –  sodražiško, žimarsko in retijsko). Graščinski oskrbniki in župniki so priimek zapisovali v nemščini kot Landolschekh, Andolscheg(k), Dolinschek ali Dolschek, dokler se nista po 1848 uveljavili  dve inačici, in sicer Andolšek (v velikolaški župniji) in Andoljšek (v ribniški župniji).

Ker gre za poučno, včasih pa tudi pravo detektivsko zgodbo pri iskanje že zdavnaj umrlih pa tudi živečih sorodnikov, dejansko pa za pravo garaško delo, ki je oteženo še z birokratskim zakonom glede varovanja osebnih podatkov, sem se domislil, da bralcem VZZ posredujem tudi nekaj praktičnih napotkov, kako sestavljati rodovnik (grafični, računalniški) – rodovno drevo (korenine, osnovno in vzporedna debla, glavne in stranske veje) oziroma kako in kje iskati genealoške (rodovniške) podatke za posamezne »vojaško-zgodovinske« osebnosti, s tem pa tudi dokaze za njene slovenske ali tujerodne korenine! O tem, da je rodoslovje ali genealogija stara znanstvena zvrst, ki proučuje izvor in razvoj rodovine, predvsem pa da na podlagi arhivskih listin dokumentira začetnika rodovine in nadaljnji razvoj in da je predvsem povezana z zgodovino, ne bi tukaj razpravljal.

Podatki se začnejo zbirati od živih sorodnikov in obstoječih dokumentov. Navadno sem zbiral naslednje podatke: ime in priimek, datum in mesto rojstva (prebivanja), poklic, datum poroke in datum smrti. Vsa imena zapisujemo po originalnem zapisu. Naslednja postaja oziroma vir podatkov so župnijski uradi, kjer v knjigi Status Animarum najdete kompletne podatke za vsako družino posebej, včasih celo za več rodov (kolen). Matične podatke, starejše od 100 let, pa je potrebno iskati v škofijskih in nadškofijskem arhivu, ostale (urbarje, zemljiške in druge) pa v Arhivu Slovenije. Povsod se je potrebno dan poprej najaviti in izbrati gradivo, da ga pripravijo za naslednji dan. Lahko naročite tudi kopiranje (film), kar pa je precej drago. Posamezne dokumente (kopije rojstnega lista in podobno) vam v škofijskih arhivih pošljejo tudi po pošti, ob minimalnem plačilu.

Primarni viri za sestavljanje rodovnika Andoljškovih so bili graščinski urbarji (ribniški od 1575), cerkvene matrikule (1662), družinske cerkvene knjige – Status Animarum (1850) in druge listine (zemljiške knjige), zlasti pa t.i. »francijscejski protokoli« iz leta 1823. Posebej opozarjam na zanimive in vsebinsko bogate graščinske arhive. Tako sem za Vladimirjevega starega prapraočeta, Valentina Andolschka, našel tudi poročilo v policijskem jeziku ribniške graščine, o čemer sem že pisal v VZZ štev. 5/2000 (stran 11 in 12).

Ker je šlo v primeru Vladimirja  Andoljška za častnika  vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije, sem osnovne osebne podatke najprej iskal podatke v Vojnozgodovinskem arhivu v Beogradu. Kmalu so mi odgovorili, da je arhiv zaradi nedavnih napadov NATO na ZR Jugoslavijo začasno zaprt. S kančkom upanja sem se zato pisno obrnil na Pomorski muzej SERGEJ MAŠERA v Piranu, od koder so mi kmalu zatem prijazno sporočili, da o Andoljšek Vladimirju nimajo podrobnejših podatkov.

Ker pa je bil Vladimir Andoljšek pred tem tudi častnik avstroogrske vojne mornarice, je znanec (Andolšek iz Kranja) pisal svojemu sorodniku na Dunaj, naj v Vojnozgodovinskem arhivu avstroogrske vojske poskusi dobiti podatke o nekdanjem pripadniku njihove vojne mornarice. Kmalu je prišla iz Dunaja vesela novica: dobili smo kompleten del t.i. službenega kartona za poročnika korvete Vladimirja Andoljška: letnico rojstva (1895), kdaj je postal pomorski častnik in na katerih ladjah je služboval. Iz Dunaja so tudi sporočili, da so osebne personalne kartone (tistega, ki sem ga najbolj potreboval - rojstno mesto in očetovo ime!) predali 1924 predstavnikom vojne mornarice Države SHS! Ko sem kmalu zatem obiskal vnuka pokojnega admirala Franja Vučera, sem dobil na vpogled njegov originalni Almanah avstroogrske vojne mornarice 1918, v katerem je bil seveda naveden tudi poročnik fregate Vladimir B. Andoljšek! In prav  začetnica očetovega imena »B« je predstavljala dotlej največji napredek, kajti če veš očetovo ime, lahko določiš izvor oziroma začetnika rodbinske veje!

Dobljena začetnica očetovega imena »B« me je prisilila k pregledu in preverjanju celotnega rodovnika. Nazadnje sem našel nekega Bartholomeja (Jerneja) iz okolice Sodražice, rojenega okrog 1860, ki se mu je sled izgubila nekje na Gorenjskem, verjetno v Tržiču. Prosil sem »gorenjski« Andolškove naj poizvedujejo po župnijah in pokopališčih okrog Tržiča, pa tudi v Ćevljarskem muzeju. Vendar v cerkvenih in muzejskih listinah in knjigah ni bilo nobenih podatkov.

Kmalu zatem smo iz Pomorskega muzeja v Piranu prejeli podatke iz njegovega »muzejskega« kartona: že znane podatke o datumu rojstva in napredovanju, zraven pa še nepreverjen podatek, da je verjetno 1961 umrl v Kranju in (odkupljeno) fotografijo kot poročnika fregate vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije. Pri omenjanju Kranja sem upravičeno domneval, da je bil Vladimir Andoljšek ne samo sošolec, temveč tudi dober prijatelj z admiralom Metodom Kochom (njegov rod izvira prav iz Kranja), prvim poveljnikom vojne mornarice države SHS. Domneval sem torej, da bi moral Vladimir Andoljšek imeti pomembno vlogo v jugoslovanski vojnopomorski zgodovini.

Zato sem se obrnil na Joža Pretnarja, upokojenega kapetana bojne ladje, starosto slovenskih vojnih pomorščakov. Povabil me je na obisk, saj sva skoraj soseda. Predal mi je dve knjižici, med njimi tudi »Ranglista ukaznog osoblja kraljevske mornarice na dan 6.aprila 1941« (obe je sestavil kapetan fregate v pokoju Rene Podhorsky, 1970/72 v Zürichu, sicer osebni tajnik Leona Rupnika, domobranskega in divizijskega generala), kjer sem na 20. mestu (po rangu) omenjen  tudi kapetana bojne ladje Vladimir Andoljšek! Na Pretnarjevo sugestijo sem vzpostavil stik z upokojenim polkovnikom pomorskotehnišne službe N.N., ki mi je o Vladimirju Andoljšku povedal kopico zanimivih podrobnosti. Kot kadet ga je najprej spoznal ko mu je bil poveljnik ladje, pozneje pa ga je srečaval kot poveljnik podčastniške šole v Šibeniku. Užival je ugled sposobnega pomorskega častnika in dobrega strokovnjaka radiotelegrafske stroke. Po kapitulaciji 1941 sta se oba znašla v Švici, kjer je bila skupina častnikov BJV v nekakšnem zatočišču (prostovoljnem ujetništvu). Leta 1945 so se vsi skupaj vrnili v Jugoslavijo, s tem da so mlajši vstopili v Jugoslovansko vojno mornarico. Vladimir Andoljšek pa se je vrnil v domači kraj, se upokojil in nato še poročil. Brez potomcev je potem umrl 1960 v Ljubljani.

V začetku leta 2001 se je starejša gospa iz Ljubljane pohvalila svoji sosedi (Andoljškovi), da se je tudi v njihovo družino pred leti priženil neki Andoljšek, sicer pomorski častnik, več pa naj bi vedela njena sestra. Sorodnica mi je to omenila čez nekaj časa in mimogrede… Jaz pa sem poskočil od veselja! Bil sem trdno prepričan, da sem končno našel rodbine Vladimirja Andoljška, zato sem takoj napovedal obisk pri gospe N.C. v Ljubljani. Res je šlo za Vladimirja Andoljška, mi je povedala, vendar sem moral obisk preložiti za nekaj dni, ker je bila gospa zavzeta z terenskim delom med upokojenci. Nazadnje sva se le sestala, pa mi je skopo sporočila naslednje: njena pokojna teta, Marija Mohorčič Bežek, je bila  poročena z Vladimirjem Andoljškom, kapetanom bojne ladje, živela sta v Ljubljani, na Bledu in v Piranu, otrok nista imela, oba sta bila upokojenca;  najprej je umrl Vladimir, 1960, čez trideset let pa še teta, oba sta bila pokopana v Ljubljani (ravno tiste dni sta nečakinji prodali njun grob). Pokojna teta je kot zapuščino ohranila samo moževo srebrno mornariško žepno uro (še je delala!) in civilno sliko iz 1945 iz Trsta. Tudi o njegovi rodbini sem zvedel le pičle podatkov (starši so stanovali v Šiški,  imel je sestro Vando, vendar njenih otrok niso poznali). Prijazna gospa N.C. mi je ponudila v dar Vladimirjevo zapuščino (uro in sliko), kar sem seveda sprejel in (kasneje z darilno listino) predal Pomorskemu muzeju v Piranu.

Po novem zakonu o zaščiti osebnih podatkov, ne morete zvedeti od upravnih organov za noben osebni podatek če niste neposredni sorodnik! Potreben je t.i. »zakoniti interes«, kot je dedovanje in podobno. Sestavljanje rodovnikov ni zakoniti interes! Le podatki, starejši od 100 let, ki se nahajajo v Arhivu Slovenije ali cerkvenih (škofijskih) arhivih, so dostopni, seveda po proceduri arhiva (prošnja, namen in podobno). Tam lahko sestavljate vse vrste rodovnikov, le nemščino in gotico morate obvladati! Brez tega je brskanje po cerkvenih in drugih starejših nemških dokumentih preprosto zapravljanje časa! Šele zdaj sem bil hvaležen profesorici nemščine iz vojne akademije, ki nas je »morila« z gotico…

Prijazno gospo N.C. sem nagovoril, naj mi skuša pomagati, da po zakoniti poti pridem do potrebnih podatkov za ožjo družino Vladimirja Andoljška. Podpisala je prošnjo za vpogled v arhiv prijavne službe v Sloveniji za obdobje 1945-1960, pri čemer sem kot edini konkretni podatek navedel datum in kraj smrti Vladimirja Andoljška. Ker ta postopek traje dva do tri mesca, sem začel »prehitevati« po levi in desni strani.

Znanec iz Beograda je našel nekega admirala v Novem Sadu, ki bi poiskal podatke o častnikih vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije. Ker sem nekoč služboval v Splitu, v poveljstvu Jugoslovanske vojne mornarice, sem angažiral nekaj znancev, da so se podali v lov za častniki kraljevske vojne mornarice, predvsem pa za kapetanom bojne ladje  Vladimirjem Andoljškom.

Kmalu zatem mi je znanec iz Splita poslal listek, na katerega je vojaškopomorski zgodovinar S.P. iz svojega osebnega arhiva vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije zapisal pet dragocenih podatkov, in sicer: datum in kraj rojstva (28.2.1895 v Dragi pri Kočevju), očetovo ime in poklic (Bernard, učitelj) in podatke o materi (Ana Jezeršek)!

V  telefonskem imeniku sem poiskal Drago pri Kočevju in izpisal naslov župnijskega urada, ker sem domneval, da so iz krajevnega urada rojstne knjige starejše od 100 let že poslali v Arhiv Slovenije oziroma v arhiv ljubljanske nadškofije. Prijazno sem zaprosil župnika za izpisek iz krstne in družinske knjige, imenovane tudi STATUS ANIMARUM (dejansko »zlati rudnik« za vse rodoslovne zbirke), zvedel kar največ podatkov. Mlajši in prijazen župnik mi je kmalu zatem poslal kopijo izpiska iz stare krstne knjige, ki se je (še) nahajala v krajevnem uradu, seveda z uradnim žigom. Tako sem imel uradno potrdilo o rojstvu Vladimirja Andoljška! Vendar mi je manjkal podatek o njegovem očetu, predvsem o datumu in kraju rojstva, saj je to za sestavljanje rodovnika najbolj pomemben podatek.

Ponovno sem pregledal rodovnik, pa čeprav sem na pamet vedel, da v njem ni nobenega   Bernarda! Na Bartholomeja (Jerneja) sem že pozabil. Kaj zdaj? Naslednji dan sem zvedel, da je gospa C.N. prejela odgovor iz Ministrstva za notranje zadeve, v katerem so ji sporočili vse potrebne podatke iz registra prijavne službe (kraji stalnega bivanje, datum in kraj poroka in smrt). Ni pa bilo najvažnejšega podatka: podatkov o ožjih družinskih članov! Zato sem se že naslednji dan odpravil v Drago, ker sem mislil, da bom v župnijskem in krajevnem uradu zvedel kaj več o Bernardovem očetu in materi. Podrobno sem pregledal vse knjige! Vendar v krstni knjigi in Status Animarum ni bilo pričakovanih podatkov o starših in starih starših! Šlo je namreč za učiteljsko družino, ki se je pogosto selila, pa jih zato župniki niso vpisovali v Status Animarum! Našel pa sem dve novi Andoljškovi družini (prišli so iz Slatnika in Goriče vasi), očitno gozdarski delavci, pa je bilo očitno, da so se dobro poznali z družino učitelja Bernarda, saj so njihove vezi krstnih in poročnih prič prepletale. To je pomenilo, da se moram usmeriti proti Ribnici (Andoljšek), kakor tudi proti Goriči vasi in Slatniku ali pa nekam vmes! Morda v Breže ali Jurjevico?

S to izkušnjo sem naslednjega dne poklical Šolski muzej v Ljubljani in zaprosil za rojstne in druge podatke za učitelja Bernarda Andoljška, ki je učiteljeval od 1895 do 1897 v Dragi pri Kočevju. Prijazna kustosinja mi je rekla, naj pokličem čez pol ure ali pa pridem osebno v muzej. Obljubil sem oboje. In čez pol ure sem zvedel najbolj dragoceni genealoški podatek: učitelj Bernard Andoljšek je bil rojen 1865 v Jurjevici 11 pri Ribnici, očetu Francetu in materi Margareti Arko, bil nadučitelj v Mirni Peči, potem v Litiji in Ljubljani. Bil je med prvimi učitelji iz ribniške doline, vendar pa je ostal v senci znanega pedagoga Ivana Andoljška. Zahvalil sem se in obljubil, da jih bom kmalu obiskal.

Takoj sem vedel, kje se je veja pretrgala! Pri Andoljšek Francu iz Jurjevice 11 že prej nisem našel nobenih podatkov v Status Animarum ribniške župnije! Nisem pa vedel, da je Jurjevica nekoč pripadala samostanu v Novi Štifti, kjer so imeli svojo knjigo Status Animarum.

Napisal sem prošnjo Nadškofijskemu arhivu za izdajo kopije rojstnega lista za Andoljšek Bernarda, rojenega 1865 v Jurjevici, kakor tudi poročni list njegovega očeta Franca in matere Margarete Arko. Na ta način bi lahko zvedel, kje je bil rojen Andoljšek Franc in od kod je prišel v Jurjevico. Prosil sem tudi za izpisek iz rojstne knjige za Bernardovo hčerko (Vando), rojeni po letu 1897 v Mirni Peči. Kmalu sem dobil, proti plačilu (2.500,00 SIT za izvod), obe kopiji krstnega lista (za Bernarda in Vido, ne pa tudi Vando), vendar pa poročnega lista za Andoljšek Franca in Arko Margareto niso  poslali, ker niso mogli ugotoviti, kje sta se poročila, pa čeprav so pregledali vse okoliške župnijske poročne knjige! Tudi to se dogaja.

Tako sem vendarle našel nadaljevanje veje! Namreč, v rodovniku je bilo že zapisano:  Michael Andolschek, rojen 1822 iz Goriče vasi 50, se je 1841 poročil k Agnes Louschin v »Jurjovic 11«, kjer se jima je rodil sin Franciscus! Tako je iz črniško-goričevaške veje (1775) nastala nova jurjeviško-ljubljanska in kranjska veja (1842–1975), ki se s smrtjo Vladimirja Andoljška, najvišjega častnika v Andoljškovi rodovini, in njegovega brata, ing. Mirka Andoljška, tudi končala.

Zdaj je bilo potrebno poiskati še vse ostale člane jurjeviške veje! Zato sem župnijski urad v Ribnici zaprosil za ponovni pregled knjige Status Animarum za vas Jurjevico. Po daljšem čakanju sem prejel dragocene podatke (vse je treba plačati – okrog 15.000,00 SIT), na podlagi katerih sem lahko sestavil celotno vejo Andoljškovih iz Jurjevice, ki je štela tri rodove! Zadnji rod je imel kar devet otrok. Nazadnje se je na domačijo Andoljškovih v Jurjevici 11, k najstarejši Mariji, priženil Lovšinov, dočim se je mlajši Janez oženil k Rusovim v sosednjo hišo št. 13.  Od ostalih fantov je Bernard šel med učitelje, druga dva (Jožef in Melhior) pa sta šla »s trebuhom za kruhom« v ZDA, zato bi njune potomce kazalo iskati med izseljenci v ZDA.

Na koncu mi je preostalo, da poiščem še eventualno živeče sorodnike Vladimirja oziroma njegove sestre Vide. To pa je bila najtežja naloga, saj novi zakon prepoveduje sporočanja podatkov brez zakonske osnove! Zato naj navedem, kako sem vseeno »prelisičil«  strogi zakon! Namreč, iz uradnega dopisovanja sem mimogrede zvedel, da se je Andoljšek Vida poročila v Ljubljani, umrla pa v Kranju, kjer je bila tudi pokopana. Potrebno je bilo zvedeti za njen poročni priimek! Le tako bi našel preostale potomce in na ta način zvedel za usodo celotne veje.

Domisli sem se, da bi uradno poiskal najstarejšega dediča glede na Vladimirjevo (sicer skromno) zapuščino, ki sem jo podaril piranskemu muzeju. Matični urad v Kranju sem prosil, naj poiščejo po pokojni Vidi najstarejšega dediča. In res! Dediča so v Kranju kmalu našli, toda namesto napotitve na sodišče (zaradi dedovanja) so mu sporočili moj naslov, v kolikor bi bil zainteresiran za rodovnik in sporočilo glede skromne zapuščine! Pričakoval sem, da se bo vendarle nekdo oglasil….

In res. Kmalu se je po telefonu javil prijazen možakar! Takoj sva vzpostavila osebni stik. Zvedel sem tudi, da je imel Vladimir Andoljšek poleg Vide še sestro Vando in brata Mirka, ki je živel v Sarajevu, umrl pa v Ljubljani brez potomcev. Zatem mi je poslal še kopico podatkov za ostale sorodnike.

Večletni trud iskanja se je splačal! Sorodnikom Vladimirja Andoljška sem poslal darilno listino piranskega muzeja, obenem pa sem jim podaril kompleten rodovnik Andoljškovih. Da vedo od kod izvirajo po materi, Andoljškovi

Našel pa sem še dva vojaka, in sicer: Petra Andolška, iz Podjele 21, ki je padel kot vojak na soški fronti (1914-18), njegovo ime pa je vklesano na spomeniku v Srednji vasi na Gorenjskem. Med častniki 1. srbske dobrovoljske divizije v Dobrudži 1916  sem našel (na skupinski sliki) tudi Andoljšek Rudolfa! Ker je edini Rudolf med Andoljški bil rojen 16.4.1883 v Pluski pri Trebnjem, verjetno gre za njega. Domači se ga več ne spomnijo… Če ne bi bilo rodovnikov in podobnih zapisov, bi se marsikaj pozabilo.