ZANIMIVOSTI - Z19

Pod naslovom Kdo je bil feldcajgmojster? je to zanimivo vprašanje  v VZZ/11-2003 načel Janez J. Švajncer, brigadir v pokoju in urednik VZZ. Ker se z nekaterimi njegovimi zaključki ne strinjam, bom skušal problem osvetliti predvsem z vsebinske plati in predlagati ustrezno rešitev. 

Ne strinjam se z naslednjimi zaključki brigadirja Švajncerja, in sicer:

• Ne bo povsem držalo, da z slovenskimi nazivi za čine nekdanje avstro-ogrske vojske »ni nobenih težav, ena izmed izjem pa je zanesljivo čin feldcajgmojstra«.

• Gotovo ne bo držalo, da je čin Feldmarschall »dejansko pomenil častni naziv in ne dejanski čin«, prav tako pa ni dopustno namesto feldmaršala pisati kar maršal;

• Ne vem zakaj je bil Wellington uvrščen med nosilce avstro-ogrskega čina feldmaršala, ko pa je vendarle znano, da je šlo za angleškega (britanskega) feldmaršala Arthura Wellingtona (1769-1852), ki so ta čin prevzeli od nemške (pruske) vojske? Britanci imajo še sedaj ta čin in vneto slavijo svoje feldmaršale, npr. Montgomeryja.

• Če dr. Vasko Simoniti navaja, da je bil »Zeugmeister - polkovni topniški oficir« to seveda ne more pomeniti, da je bil »Feldzeugmeister… prvotno topniški general«, še manj pa, da je »Feldzeugmeister… pomenil generala oskrbe topništva«.

• Ne morem se tudi strinjati, da je »Feldmarschalleutenant - podmaršal«.

V SSKJ in tudi v najnovejšem Slovenskem pravopisu, sta s predpono »feld« (polje, bojno polje, bojišče) poslovenjena samo dva izraza za čine avstro-ogrske vojske, in sicer: feldmaršal in feldvebel. Za oba čina pa najdemo v SSKJ naslednji gesli:

• feldmaršal -a, m (nem. Feldmarschall) v nekaterih nemško govorečih državah najvišji čin v kopenski vojski ali letalstvu, in

• feldvebel -bla, m (nem. Feldwebel – narednik), v stari Avstriji podoficirski čin.

Glede maršala v SFRJ je znano, da je šlo za častni naziv, medtem ko je v bivši ZSSR, zdaj Rusiji, šlo za najvišji generalski čin, enako pa še danes velja tudi v nekaterih zahodnih državah (maršal letalstva v Veliki Britaniji, od Air Vies Marshal do Marshal of the RAF). V avstro-ogrski vojski pa čina maršala sploh ni bilo, zato namesto feldmaršala ni dopustno pisati maršal.

Toliko za uvod.

Avstro-ogrska vojska je uvajala posamezne generalske in admiralske čine glede na strukturo in veličino svoje vojske, konkretne formacijske potrebe, tradicijo, celo zahteve strateškega stanja na bojiščih in druge okoliščine. Če preskočimo zanimivo zgodovino vojaškega kadrovanja v večnacionalni državi (zgovorno povedano v doktorski disertaciji dr. Roka Stergarja Slovenci v avstro-ogrski oboroženi sili), potem je za naš predmet razprave dovolj, če omenimo, da je imela avstro-ogrska vojska v začetku 1914 samo štiri generalske čine, in sicer:

•       Feldmarschall

•       Feldzeugmeister (General der Artillery!), General der Infantrie, General der Kavallerie

•       Feldmarschalleutnant

•       Generalmajor

Leta 1915 je avstro-ogrska vojska uvedla tudi čin Generaloberst (generalpolkovnik), tako da se je poravnala z generalskimi čini nemške vojske. Rangirani so bili takole:

•       Feldmarschall

•       Generaloberst

•       General der Infanterie, General der Kavallerie, Feldzeugmeister

•       Feldmarschalleutenant

•       Generalmajor

Avstro-ogrska vojska je imela t. i. zaprt sistem kadrovanja za poveljniške generalske in generalštabne dolžnosti. Veljalo je načelo, da nihče ne more postati general (generalmajor), če ni poprej poveljeval z bataljonom in polkom. Zato so celo rangirali poveljniške dolžnosti, pa je načelna shema bila takšna:

•       FM Feldmarschall (vrhovni poveljnik, načelnik GŠ in poveljniki armadnih skupin)

•       GO Generaloberst (poveljnik armadne skupine, armade)

•       Gdl General der Infanterie (poveljnik pehotnega korpusa)

•       GdK General der Kavallerie (poveljnik konjeniškega korpusa)

•       FZM Feldzeugmeister (poveljnik korpusa, glavni inšpektor in podobno)

•       FML Feldmarschalleutnant (poveljnik divizije)

•       GM Generalmajor (poveljnik brigade)

•       Obst Oberst (poveljnik polka)

•       Hptm Hauptmann (poveljnik bataljona)

Navedene kratice so navadno navajali izza priimka.

V najvišjo Vojno šolo (Kriegsschule) so navadno sprejemali mladi in talentirane častnike, ki so vsaj 2 leti poveljevali enotam. Od teh je bila 1/3 kasneje  sprejeta, po rigoroznem izpitu, v t. i. »generalštabno stroko« oziroma na delo v GŠ avstro-ogrske vojske. Seveda so bili med »kadeti« te najvišje šole tudi višji častniki, vse do polkovnika. Vse kadrovske zadeve je osebno vodil načelnik GŠ.

Polkovniki, kandidati za prvi generalski čin, so morali uspešno opraviti določene poveljniške in štabne dolžnosti, pri čemer so bili zelo strogo ocenjevani. Čeprav se je zdelo, da prevladujejo plemiške povezave in »nemške« (pozneje tudi »madžarske«) nacionalne prioritete, so posamezni načelniki GŠ uveljavili tudi princip osebne kvalitete, lojalnosti in bojne uspešnosti. Tako so na najvišje generalske položaje prišli tudi mnogo generali in admirali slovenskega rodu  (feldmaršalporočnik Blaž Žemva je bil v obdobju 1911-1912 načelnik GŠ, veliki admiral Anton Haus je bil 1916 poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice).

Ostali častniški čini, uporabni predvsem za štabne in druge funkcionalne dolžnosti, so bili:

•      (Oberst – polkovnik)

•      Oberstleutnant – podpolkovnik

•      Major – major

•      (Hauptmann – stotnik)

•      Oberleutnant – nadporočnik

•      Leutnant - poročnik

Vsi čini v avstro-ogrski vojski so bili po letu 1908 razvrščeni po svoji stopnji, kar je pri generalskih činih izgledalo takole:

•           1. rang – FM Feldmarschall

•           2. rang – GO Generaloberst

•           3. rang – Gdl General der Infanterie

•           4. rang – GdK General der Kavallerie

•           5. rang – FZM Feldzeugmeister

•           6. rang – FML Feldmarschalleutnant

•           7. rang – GM Generalmajor

To rangiranje pomeni, da je vsak čin predstavljal posebno kvalitativno stopnjo, zato ne smemo enačiti čine od 3-5 ranga kot enakovredne. Poveljnik konjeniškega korpusa je bil povišan v čin konjeniškega generala, pehotnega pa v čin pehotnega generala, za vse ostale dolžnosti pa so, po pravilo, podeljevali čin Feldzeugmeistra. Tudi ni bilo mogoče napredovati v kateri generalski čin s »preskokom«, lahko pa so uspešnejšim skrajševali predpisane  časovne roke. Armadnimi skupinami so poveljevali feldmaršali, med 1. svetovno vojno pa so, po nemškem vzorcu, uvedli tudi v avstro-ogrski vojski čin generalpolkovnika, ki je poveljeval armadi ali skupni armad, feldmaršali pa so poveljevali skupini armad ali frontom (feldmaršal Svetozar Borojević pl. Bojna – soška fronta).

V praksi, posebno v toku 1. svetovne vojne, so se seveda dogajale izjeme. Tako je bil Borojević od feldmaršallajtnanta (feldmaršalporočnika) povišan v čin pehotnega generala, zatem pa v feldmaršala! Torej, »preskočil« je čin generalpolkovnika, ni pa bil maršal, ker tega čina v avstro-ogrski vojski enostavno ni bilo.

Glede na zadano nalogo smo tako »lahkotno« rešili dva problema:

• Čin Feldmarschall bomo prevajali kot »feldmaršal«, ker nam tako že narekuje SSKJ;

• General der Infantrie (ali Kavallerie) bomo prevajali po vzgledu na podobne čine v Vojski kraljevine Jugoslavije (pehotni brigadni general) kot – »pehotni (konjeniški) general)«.

Ostaneta nam še samo Feldmarschalleutenant in Feldzeugmeister.

Preden pa se dokončno odločimo kako bomo prevajali ta dva generalska čina, si velja priklicati v spomin nekaj zgodovinskih paberkov iz vojaških leksikonov, da bomo vedeli kako je potekal dejanski zgodovinski razvoj navedenih generalskih činov. Ali je bil tudi avstro-ogrski major Andrej Komel pl. Sočebran v zadregi?

Termin general, kot »capitaine-general« in »colonel-general«, se je prvič pojavil v 13. stoletju v Franciji, nakar so ga osvojili v španski in italijanski vojski. V Avstriji in nemških državah se je v 16. stoletju za vrhovnega vojaškega poveljnika uveljavil funkcionalni naziv Oberster Feldhauptmann (Najvišji vojaški stotnik) ali Feldoberst (Vojaški polkovnik), za poveljnika konjenice naziv Feldmarschall, za mojstra orožja pa čin Feldzeugmeister ali tudi Arkeley-Oberst (mojster topništva). Vsekakor je šlo za enega od prvih generalskih položajev – činov, zato so ga tudi tako dolgo obdržali, čeprav na koncu ni več izražal pravo funkcijsko vrednost.

Generalfeldmarschall je kot najvišji generalski čin uveden 1609 v Švedski, 1657 v Prusiji in kasneje v carski Rusiji, a čin Feldmarschall je bil v avstrijski vojski (in kot Field Marshal v angleški) uveden  leta 1763.

Ob tem naj dodam, da je v 16. stoletju Feldmarschall v pruski vojski predstavljal nekakšni vezni člen med vrhovnim poveljnikom (cesarjem) in posameznimi vojskovodji. Feldmarschall je imel tudi svojega pomočnika – Unterfeldmarschalla (podmaršala), ki se je kasneje preimenoval v Feldmarschalleutnanta (Vojna enciklopedija 5, Maršal, stran 430). To navajam zaradi tega, da bi »odkrili« kako je čin »podmaršala«, ki ga ni v SSKJ niti v Koroščevem vojaškem slovarju, vstopil v naše generaloslovje! Le kdo je bil ta pametnjakovič?

Angleški prevod čina Feldmarschalleutnant sicer sledi logično vrstnemu redu generalskih činov v evropskih armadah, pa ga prevajajo kot Lieutenant General – generalpodpolkovnika. Le zakaj ga mi (že dolgo) napačno prevajamo kot podmaršala, ali iz neznanja ali pa po nekdanjem pruskem (ne avstro-ogrskem) Unterfeldmarschallu? Ali pa celo pod podmaršalu domobranstva NDH? Ali ne bi bilo bolj primerno, tudi zaradi zgodovinskega spomina, da vse naše Feldmarschalleutnante enostavno prevajama kot feldmaršalporočnike? Tudi kot feldmaršallajtnante! Oba termina sta tudi v SSKJ, seveda v povezavi z generalom!

V evropskih vojskah je bil generalmajor najnižji generalski čin, v avstrijski vojski pa je bil do 18. stoletja to čin Generalfeldwachtmeister. Naslednji generalski čin je bil Feldmarschalleutnant, čigar imetnik je navadno poveljeval enotam divizijskega ranga. Višjim enotam roda vojske (pehote, konjice, topništva in inžinerije), kakor tudi korpusom in armadam, so poveljavali pehotni generali, konjeniški generali, kakor tudi Feldzeugmeistri – topniški generali (Vojna enciklopedija 3, General, stran 327). Na spletni strani o zgodovini avstro-ogrske vojske je za ta čin tudi naslednje pojasnilo: »General der Artillerie bzw. Waffengattungen (FZM)«. V ruski in pruski vojski so čin Feldzeugmeistra zadržali samo do 1883, v avstro-ogrski vojski pa je obveljal vse do konca 1. svetovne vojne. Švajncerjev predlog termina »general oskrbe topništva« vsekakor ni primeren, saj takšnega naziva generalskega čina doslej ni bilo zaslediti v nobeni armadi.

Ker gre za zgodovinski termin enega od generalskih činov, ki se je samo v avstro-ogrski vojski obdržal do konca prve svetovne vojne, ga verjetno nima smisla »tlačiti« v katerokoli razvrstitev generalskih stopenj, pa čeprav je najbližji termin prav topniški general. Vendar je tudi dejstvo, da dejansko feldzojgmajstri niso mogli bili poveljniki večjih topniških enot (največja enota je bil topniški polk!), temveč so lahko bili načelniki štabov korpusa in armade, poveljniki korpusov, poveljniki korpusnega ali armadnega topništva, poveljniki zalednih enot, inšpektorji in podobno (Feldzeugmeister Potiorek je bil poveljnik okupacijskih sil v Bosni in Hercegovini).

Predlagam naj zato zgodovinski termin tudi ostane tak kot ga pišemo po izgovoru: feldzojgmajster, podobno kot pišemo in izgovarjamo novejše izraze laser, radar itd. Polovičarsko bi ravnali, če bi poskusili prevajati (feld – polje, zeug – orodje, pribor in meister – mojster, rokodelski), saj tudi Andrej Komel priročnika Feld Dienst ni mogel prevesti drugače kot Bojna služba. In končno, tudi našemu prvemu vojaškemu izrazoslovcu se ni zdelo vredno, da bi iskal primeren slovenski izraz za nek opuščeni generalski čin.

Če sklenemo to paberkovanje okrog poimenovanja, s tem pa tudi slovenjenja, nekaterih generalskih činov avstro-ogrske vojske, velja ob uradnem angleškem prevodu (zaradi medsebojne primerjave), predlagati naj se v novi Koroščev vojaški slovar zapišejo tudi adekvatni slovenski prevodi ali zgodovinski izrazi, kakor sledi:

•           Feldmarschall – Field Marshall – feldmaršal

•           Generaloberst – Colonel General – generalpolkovnik

•           General der Infanterie – Infantry General – pehotni general (general pehote)

•           General der Kavallerie – Cavalry General – konjeniški general (general konjenice)

•           Feldzeugmeister – Master General of Ordnance – feldcojgmajster

•           Feldmarschalleutnant – Lieutenant General – feldmaršalporočnik

•           Generalmajor – Major General – generalmajor

In da se tega tudi držimo!

Viri:

•       Istvan Deak, Der K.(u.) K. Offizier 1848–1919, Wien – Köln – Weimar, 1990

•       Prof. dr. Tomo Korošec, Andrej Komel pl. Sočebran, monografija (v rokopisu), Ljubljana, 2004

•       Slovenski pravopis, Ljubljana, 2003

•       Spletna stran avstro-ogrskega vojaškega muzeja na Dunaju, april 2004

•       Dr. Rok Stergar, Slovenci v avstro-ogrski oboroženi sili, doktorska disertacija, Ljubljana, 2003

•       Janez J. Švajncer, Kdo je bil feldcajgmojster?, Vojnozgodovinski zbornik štev. 11/2003

•       Vojna enciklopedija, zvezek 3,  geslo General, stran 327, Beograd, 1960

•       Vojna enciklopedija, zvezek 5, geslo Maršal, stran 430, Beograd, 1962

Opomba:
Odgovor Janeza J. Švajncerja, objavljen takoj za člankom v novi rubrike Polemike, je bil povsem negativen.