ZANIMIVOSTI - Z18

(Opomba: Metod Rakuša, pehotni brigadni general Vojske kraljevine Jugoslavije, je pričujoče spomine napisal 1958 v Sarajevu in so bili namenjeni za objavo v knjigi zgodovinarja Lojzeta Udeta BOJ ZA MARIBOR IN PODRAVJE. Ko je spomine že poslal, je dobil obvestilo, da je knjiga v tisku. Na COBISS sem preverjal bibliografijo prof. Udeta, vendar knjiga s podobnim naslovom ni bila objavljena niti ni navedena v ES. Navedena knjiga dejansko sploh ni izšla (Od kod negativni Maister, Janez. J. Švajncer, Vojnozgodovinski zbornik, 9/2002, str. 36-37).  Rakuševa hčerka Tatjana Š. iz Sarajeva je ohranila kopijo očetovih spominov, me je zaprosila, da jih priredim za objavo. Ker se je takratni stotnik Metod Rakuša gibal tudi okrog Radgone in bil navezan na stotnika Vaupotiča iz Sv. Jurija ob Ščavnici, se mi je zdelo primerno, da se njegovi zapozneli spomini objavijo v Glasilu ZD Gornja Radgona.)

»Že od začetka 1918 smo se, pod vodstvom majorja Rudolfa Maistra, pripadniki skupine slovenskih častnikov avstro-ogrske vojske, med katerimi so bili stotnik Vaupotič in poročniki Malenšek, Luknar, Šilih in jaz, Metod Rakuša, pripravljali za prevzem vojaške oblasti v Mariboru in Spodnji Štajerski.

Toda meseca julija 1918 sem bil nepričakovano premeščen v Enns, v zgornjo Avstrijo, vendar sem kljub temu vzdrževal redno povezavo s stotnikom Vaupotičem. Konec avgusta 1918 sem dobil od stotnika Vaupotiča šifrirano sporočilo, da je napočil čas za akcijo in naj se takoj vrnem v Maribor. Nekako sem uspel dobiti mesec dni bolniške, po prihodu v Maribor pa sem se takoj javil majorju Rudolfu Maistru. Bolniška je kar hitro minila, pa sem nekako izprosil še 15 dni podaljšanja. Ko je tudi ta podaljšek potekel, mi je major Maister svetoval, naj se naslednjih petnajst dni skrivam v Mariboru.

Kako smo slovenski častniki z majorjem Maistrom na čelu prevzeli vojaško oblast v Mariboru, je že splošno znano. V vojašnici 26. strelskega polka je stotnik Vaupotič prvi prevzel poveljstvo polka. To je naredil tako, da je najprej razdvojil Slovence od Nemcev. Potem je nemške vojake napotil domov, častnikom in podčastnikom pa je še predhodno izplačal pripadajoče plače. Slovenskim vojakom je razdelil že prej pripravljene kokarde v slovenskih barvah, potem pa je postrojil vojaštvo in z njim slavnostno korakal skozi Maribor.

Osebno sem bil angažiran v naslednjih vojaških akcijah, in sicer:

Dne 2. novembra 1918 me je generalmajor Maister napotil z desetino vojakov v Pragersko, kjer so vojaki avstro-ogrske vojske in madžarske narodnosti, ki so se vračali s fronte, razbijali in plenili po kolodvorski restavraciji. Izpolnil sem tudi Maistrov ukaz, da se v Pragerskem organizira peka kruha v civilnih pekarnah, ki smo ga zatem delili lačnim vojakom, ki so hiteli proti svoji domovini. Intervencija je uspela, saj so bili poznejši transporti madžarskih vojakov zadovoljni z oskrbo in niso več povzročali nobenih incidentov.

Dne 5. novembra 1918  sem prejel od generala Maistra ukaz po telefonu, da v Pragerskem pustim samo močnejšo stražo, z ostalimi vojaki pa naj grem hitro v Strnišče. Namreč, tam je bilo sedem velikih poljskih bolnišnic, ki pa so bile prepuščene nočnemu ropanju, saj so domačini celo z vozovi odvažali postelje, žimnice in bolniško opremo. V Strnišču sem našel samo enega vojaškega zdravnika, Dalmatinca, in nekaj težjih ranjencev. Takoj sem jih premestil v civilno bolnišnico v Ptuju. Okrog 15. decembra nas je zamenjal manjši oddelek vojakov iz Ptuja, jaz pa sem se s svojimi vojaki vrnil v Maribor.

Dne 20. decembra 1918 sem od generala Maistra prejel ukaz, naj z dvema pehotnima četama in strojničnim vodom krenem v Ormož, kjer se bom pridružil odredu hrvaških prostovoljcev pod poveljstvom stotnika Jurišića.

(Opomba: ES/6, Madžarsko-slovenski odnosi, str. 352: Narodni svet za Štajersko se je kljub nezainteresiranosti vlade v Ljubljani odločil za vojaško zasedbo slovenskega ozemlja na Ogrskem. Konec 1918 je njegove načrte zaustavil nepremišljen osvobodilni pohod hrvaškega stotnika J. Jurišića; tega je madžarska vojska po nekaj dneh pregnala iz Murske Sobote. Jugoslovanska delegacija je na mirovni konferenci v Parizu mdr. pripravila zahtevo po priključitvi slovenskega ozemlja med Muro in Rabo k Jugoslaviji.)

Skupno naj bi zavzeli Prekmurje in Medjimurje. Nalogo smo izvršili brez večjega odpora s strani madžarske vojske. Jaz sem s slovenskimi vojaki zavzel D. Lendavo, stotnik Jurišić pa je z enim vodom zavzel Beltince, s četo pa še Mursko Soboto.

Dne 31. decembra 1918 sem dobil s strani generala Maistra obvestilo, naj takoj pridem v Radgono (Bad Radkersburg), kjer bom po telefonu prejel njegov ukaz in navodila glede formiranja prostovoljnih enot v Prekmurju. V spremstvu konjiške patrulje sem takoj krenil prek Murske Sobote v Radgono. Ko sem prejel od generala Maistra potrebna navodila, sem se napotil v Mursko Soboto, kjer smo prespali. General Maister je obljubil, da bo poslal potrebno število častnikov, podčastnikov in vojakov.

Okrepljene enote madžarske vojske, bilo jih je okrog 2.000, so prav to noč obkolile Mursko Soboto in kljub pogumnemu odporu slovensko-hrvaških enot, zavzele mesto. Po končanem spopadu so me madžarski vojaki enostavno postavili pred zid nekega poslopja in me nameravali ustreliti. To je preprečil neki madžarski narednik, nedavno tega še pripadnik avstro-ogrske vojske, ki je dobro vedel, da se ujeti častniki ne smejo streljati. Potem so me skupaj z ostalimi ujetimi slovenskimi vojaki odpeljali na neko zbirališče severno do Murske Sobote, kjer so že bili ujeti pripadniki Jurišićevega odreda. Potem so nas vse skupaj odpeljali v  Szombathely, v ujetniško taborišče, kjer smo se nahajali vse do 5. aprila 1919.

Prvi poskus pobega iz ujetništva nam ni uspel. Nekaj kilometrov od avstrijske meje so nas ujeli in vrnili v Szombathely, zatem pa v Nagykanizso. Ko smo se 4. aprila vračali proti Szombathelyju, smo se vendarle s pomočjo praporščaka Rainerja iz Jurišičevega odreda uspeli rešiti ujetništva z ukano in tako prišli v Maribor. Namreč, praporščak Rainer je znal madžarsko, pa je ponaredil pisni nalog za našo pot v Szombathely tako, da se je vagonski list glasil »čez Szombathely v Jugoslavijo«! S tem je prevaral tudi stražo, ki nas je vodila čez Dunajsko Novo mesto prek Gradca vse do Špilja (Spiefeld), kjer sem se javil stotniku Vaupotiču. Po prihodu v Maribor sem se javil tudi generalu Maistru. Seveda je bil vesel našega prihoda.

Od 30. aprila 1919 sem sodeloval v bojih na koroški fronti, na smeri od Dravograda do Št. Pavla. Bil sem poveljnik 10. čete 3. bataljona, ki mu je poveljeval stotnik I. razreda Plaski v sestavi mariborskega pehotnega polka, katerega poveljnik je bil polkovnik Avgust Škabar. Naš bataljon je imel ne samo težak planinski teren, temveč tudi odločilo vlogo na tej taktični smeri. Napredovali smo s takšno hitrostjo, da smo lahko ves čas vznemirjali sovražnika s stalnimi bočnimi napadi, pa smo tako olajšali napredovanje ostalih delov polka, ki so vodili borbe v dolini proti Št. Pavlu. V bližini tega mesta smo nazadnje presenetili neko topniško baterijo, pa so topničarji uspeli le zajahati konje in pobegniti, nam pa so pustili vse topove in več strojnic.

Po končanem plebiscitu sem se vrnil v Maribor, od julija do oktobra 1919 sem bil na raznih vojaških dolžnostih v Radgoni in Ljubljani.

Ko se je nenadoma pojavila nevarnost italijanskega napredovanja proti Vrhniki, je bil naš 3. bataljon hitro poslan proti Ljubljani. V akciji nismo sodelovali, ker so bili Italijani že prej zaustavljeni s strani srbskih vojakov, ki so se vračali iz ujetništva.

Z ukazom A.F. štev. 8374 z dne 11. aprila 1920 sem bil odlikovan z zlato medaljo za hrabrost, z odredbo poveljnika Dravske divizije št. 8070/1919 pa sem bil še pohvaljen.

(Opomba: Z bratom Cirilom, stotnikom II. razreda, sta bila poveljnika čete v 3. bataljonu mariborskega polka, pa sta omenjeno zlato medaljo in pohvalo za pogum prejela hkrati! Ciril je bil kmalu zatem povišan stotnika I. razreda, vendar je okrog leta 1923 dal slovo vojaškemu stanu in se v Celju posvetil glasbi. Brat Metod pa je vztrajal v vojski. Najprej je bil poveljnik čete 20. pehotnega polka v Zaječaru, pozneje pa v Požarevcu. Kot major je bil zatem premeščen v Maribor, kjer je bil v letih 1922 – 1923 pribočnik poveljnika vojaškega okrožja Maribor. Sledila je premestitev v Bitolo (1924 – 1929), zatem pa je bil kot podpolkovnik  premeščen v Pančevo (1929 – 1931). V Sušaku (1931 – 1933) je bil na dolžnosti pomočnika poveljnika polka in zatem povišan v polkovnika. Premeščen je bil v Negotin (1933 – 1935) na dolžnost poveljnika polka, zatem pa se je ponovno vrnil v Sušak (1935 – 1937) kot poveljnik 2. planinskega polka. V Zagrebu (1937 – 1939) je bil poveljnik vojaškega okrožja. Po opravljenem generalskem izpitu je bil postavljen za poveljnika pehotne brigade v Sarajevu. Leta 1939 je bil povišan v pehotnega brigadnega generala. Nemška okupacija ga je zatekla na položaju poveljnika pehote bosanskega divizijskega območja, nakar je bil zajet. Konec 1941 je bil izpuščen iz ujetništva. Z družino je živel v Sarajevu in pomagal NOG. Umrl je 1963 v Sarajevu, kjer še danes živi hčerka z vnuki in pravnuki. Daljnje sorodstvo živi  v vasi Cvetkovci pri Ptuju, pa tudi v Ljubljani. )