|
Ko sem v Vojnozgodovinskem zborniku
štev. 7/2001 prebiral izredno zanimiv članek POSADNE EDINICE V SLOVENIJI
avtorja gospoda Gortana Simončiča, sem bil ne samo presenečen, temveč
tudi jezen sam nase zaradi pomanjkljivega poznavanja problema
prikrivanja tajnosti partizanskih enot v Sloveniji z imenom »posadne
edinice« (stran 94).
Stvar se mi je zdela skoraj nemogoča iz preprostega razloga,
ker sem na tečaju častnikov vojaške policije v Varnostno-obveščevalnem
šolskem centru v Pančevu novembra 1959 poslušal tudi predavanje o »posadnih
jedinicah« kot predhodnici enot Knoja in vojaške policije, ki so bile
prvenstveno uporabljene v bojih za uničenje zadnjih ostankov četniške
oziroma Kraljeve vojske v domovini generala Draža Mihailovića. Torej,
šlo je za »posadne jedinice« na ozemlju Srbije in Črne gore, delno tudi
vzhodne Bosne.
Ker sem bil v vojaški policiji oziroma varnostni službi JLA vse
od oktobra 1959, obenem pa sem končal vse splošne vojaške in varnostne
šole, tudi najvišje, se mi je zdelo zares nemogoče, da ne bi vedel za
takšno slepilno potezo glede prikrivanja partizanskih enot v Sloveniji.
Zdelo se mi je umevno, da najprej še enkrat pogledam spomine vrhovnega
poveljnika partizanskih odredov Jugoslavije, takratnega
generalpolkovnika v rezervi, Svetozarja Vukmanovića Tempa. Ker je bil v
obujanju spominov zelo zgovoren, sem pričakoval, da bo zapisal tudi to
slepilno potegavščino okrog posadnih enot. Vendar o tem nisem našel
nobene omembe.
Zato sem ob neki drugi priložnosti v VZZ štev. 9/2002 samo
omenil »dvom« o posadnih enotah v Sloveniji. S posebno pozornostjo sem
nato prebral v VZZ štev. 13/2003 obširen in dokumentiran odgovor gospoda
Gortana Simončiča pod naslovom OBSTOJ POSADNIH EDINIC V SLOVENIJI.
Seveda, najbolj so me prepričali spomini njegovega pokojnega očeta, ki
je bil eden od inštruktorjev teh partizanskih oziroma posadnih enot.
Dodatno pa me je prepričal tudi z omembo, da poseduje dokument vojaškega
sodišča v Ljubljani iz leta 1954, ki dokazuje obstoj posadnih enot, ne
more pa ga objaviti zaradi tajnosti osebnih podatkov (te bi lahko samo
prečrtal). Posebej me je razveselil njegov poziv drugim raziskovalcem,
naj pogledajo v razne arhive, tudi JLA, pa sem se lotil prav tega.
Moj prijatelj in znanec generalmajor v pokoju, mag. Milisav
Sekulić, nazadnje je bil načelnik znanstveno-raziskovalnega oddelka I.
uprave GŠ JLA, me je opozoril na dve javno objavljeni izdaji oz.
zbornika (v katerih je tudi sam sodeloval kot pisec), ki sta izšla 1989,
in sicer: ZVEZNI SEKRETARIAT ZA LJUDSKO OBRAMBO, II. del, Organizacija
in pristojnosti, kakor tudi KONCEPCIJA, DOKTRINA IN SISTEM SPLOŠNE
LJUDSKE OBRAMBE. Obenem sem generala Sekulića tudi zaprosil naj poskuša
iz arhiva JLA dobiti dokumente o posadnih enotah v Sloveniji, posebno še
o morebitnem prikrivanju partizanskih enot s tem imenom.
Rezultat je na dlani: tudi v Sloveniji so, poleg partizanskih,
obstajale še »posadne« enote vse od 1947, od 1957 pa je bil načrtovan
celo Glavni štab posadnih enot za Slovenijo z mrežo podrejenih štabov in
posadnih odredov, boji pa so bili podrejeni JA – JLA.
Zaradi nekaterih netočnosti v besedilu gospoda Simončiča,
predvsem pa, da bi imeli bralci VZZ celovit pregled razvoja teritorialne
komponente v okvirih JLA oz. oboroženih sil SFRJ, omenjam nekaj
bistvenih elementov, ki temeljijo na že znanih dokumentih JLA, na
razpolago pa so tudi dokumenti v arhivu Vojaškozgodovinskega inštituta v
Beogradu.
Prehod iz partizanske vojske v regularno in centralizirano JA,
ki je potekal od 1945, je bil zelo buren zaradi vojaških groženj z
Zahoda (Koroška, Trst) in zatem z Vzhoda (Informbiro). Preskočil bom
razvoj operativnega dela JA oz. JLA in se bom zadržal samo na razvoju
teritorialne komponente.
V Sloveniji so partizanske enote obstajale vse do končne zmage
9. maja 1945 oz. do trenutka, ko je bil (15. maja t.l.) tudi formalno
ukinjen GŠ NOV in PO Slovenije.
Slovenske posebnosti, od prvih »vaških straž« in enot »narodne
zaščite«, ki so bile formirane z ukazom GŠ NOV Slovenije dne 17. 10.
1941, so zelo poučne. Namreč, enote narodne zaščite so 1942, po
vključitvi glavnega jedra v partizanske odrede, prevzele zaledne in
pomožne naloge. Po kapitulaciji Italije, 1. marca 1944, so bile iz enot
narodne zaščite oblikovane enote Vojska državne varnosti (tri brigade),
ki so bile kmalu zatem, 15. avgusta 1944, preimenovane v 1. slovensko
divizijo Knoja, kasneje tudi v Ljudsko milico.
Takoj po osvoboditvi Jugoslavije, maja
1945, so bile razpuščene vse partizanske enote in vojno-teritorialna
poveljstva (poveljstva mest, divizijskih in korpusnih con in poveljstva
vojaških področij). V skladu s sovjetsko vojaško doktrinu se vse do 1947
ni razpravljalo o formiranju enot za bojno dejstvovanje v zaledju
sovražnika, ker so menili, da so za te naloge predvidene enote Knoja in
Ljudske milice, po potrebi pa tudi manjše operativne enote JA.
Na ozemlju Jugoslavije so od 1944 do 1947 obstajale enote
Korpusa ljudske obrambe Jugoslavije – Knoj, ki je bil ustanovljen 20.
avgusta 1944, načelnik štaba pa je postal podpolkovnik dr. Marjan
Dermastija, do tedaj prvi pomočnik načelnika GŠ NOV Slovenije. Enote
Knoja so poleg varovanja državne meje vodile intenzive in krvave boje
pri likvidaciji zaostalih kvislinških enot, predvsem četniških,
križarskih, balističnih in raznih odpadniških skupin.
V obdobju od 1945 do 1947 so se tudi v Sloveniji odvijale
številne bojne akcije proti banditizmu, skrivačem in dezerterjem. Šlo je
za tri vrste banditskih skupin: ostanke kvislinških enot (Matjaževa
vojska, križarji, vojska Kristusa kralja in podobne),
diverzantsko-teroristične skupine poslane iz tujine, in organizirane
podtalne organizacije (TAKO – Tajna antikomunistična organizacija in
podobne). Bojne akcije proti banditizmu je operativno usmerjala Ozna
oziroma Udv, bojno pa so dejstvovale enote 1. slovenske divizije Knoj.
Leta 1947 je bil pojav banditizma v Sloveniji realiziran (ujetih in
likvidiranih je bilo 212 oseb, aretiranih pa še 575 pomagačev), padlo
pa je tudi 5 knojevcev.
Po dveh reorganizacijah je bil 31. marca 1953 Knoj ukinjen.
Naloge varovanja državne meje je od Knoja prevzelo novoformirano
poveljstvo mejnih enot JLA (mejni odseki in stražnice), naloge Knoja na
področju notranje varnosti pa so prevzeli organi notranjih zadev in
milice. Iz preostanka enot Knoja pa je bila 1955 formirana še Vojaška
policija JLA (14 bataljonov).
Marko Lopušina v svoji knjigi Ubij svojega bližnjega,
dokumentirani zgodbi o jugoslovanski tajni policiji 1945–1995, na str.
161 zapiše tudi naslednje: »Bojna aktivnost enot JA, posadnih
bataljonov področnih poveljstev, posadnih čet mestnih poveljstev,
partizanskih straž in enot Korpusa ljudske obrambe Jugoslavije in
Ljudske milice proti odpadnikom, je trajala v glavnem do sredine 1945,
vodil jih je GŠ NOV Srbije, nato pa so čiščenje terena opravljale enote
Knoj-a do konca 1947.« Torej, šlo je za poseben položaj v Srbiji in
vzhodni Bosni, kjer se je nahajalo okrog 5.000–7.000 četnikov Draža
Mihailovića. V bojih na Zelengori maja 1945 so bili četniki dokončno
poraženi, nakar se je začel pravi lov za razkropljenimi skupinami in
posamezniki. In prav v teh številnih in manjših akcijah so srbske
posadne enote in partizanske straže prispevale levji delež pri dokončni
likvidaciji četnikov, balistov in dezerterjev. In o teh posadnih enotah
sem leta 1959 poslušal na začetku omenjeno predavanje.
Ker so bile nekatere od teh manjših enot stacionirane v
posameznih mestih v daljšem časovnem obdobju, so verjetno prav zaradi
tega dobile ime »posadne« enote«, kakor je to bilo leta 1945 v Srbiji.
To ime pa so po letu 1947 imele uradno uradno oblikovane prve
teritorialne enote v okvirih JLA. Tudi v Sloveniji! Zakaj so v Sloveniji
vojaški organi v dogovoru z organi ljudske oblasti sprejeli ime »posadne«
enote (edinice), ko pa so imeli izredno bogato zakladnico izkušenj enot
narodne zaščite, je zares nenavadno. Verjetno bo gospod Gortan Simončič
prav o tem vedel kaj več povedati. Ker pa so tudi uradno obstajale
posadne enote v Sloveniji, se mi zdi malo verjetno, da so s tem imenom
prikrivali druge vrste enot (partizanske). Zato si velja celo stvar
ogledati podrobneje.
Jugoslovansko-sovjetski ideološki spor (informbiro) v obdobju
1947–1952 je seveda znatno vplival na razvoj in organizacijo JA – JLA,
saj je jugoslovanska vojaška doktrina do tega obdobja temeljila na
sovjetski vojaški doktrini, njihovi oborožitvi in opremi, na kadrih,
šolanih v SZ, poleg tega pa so bili do 1947 prisotni v vojaških enotah
in poveljstvih tudi sovjetski vojaško-politični, varnostni in drugi
inštruktorji. Prav ta spor s SZ, kakor tudi vojaške grožnje in pritiski
s strani vzhodnoevropskih držav in armad, so jugoslovansko vodstvo
prisilili na temeljite doktrinarne in organizacijske spremembe, predvsem
pa na postavljanje na lastne noge tudi glede oborožitve.
Teritorialne enote seveda niso bile jugoslovanski izum. Po I.
svetovni vojni so posamezne armade določile, da bodo v zaledju bojno
delovale policijske in žandarmerijske enote, šele v toku II. svetovne
vojne in po njej je večina držav ustanovila posebne teritorialne enote.
Tako so v ZDA znane enote Nacionalne garde, v Veliki Britaniji enote
Domovinske garde, v Italiji so to vlogo prevzele teritorialne
karabinjerske enote, v skandinavskih državah pa nekakšne domobranske
enote. V SZ so obstojale samo enote civilne obrambe in PZO (protizračne
obrambe), na Poljskem so organizirali odrede za samoobrambo, na
Madžarskem pa enote notranje varnosti in podobno.
Zaradi neposrednih groženj Sovjetske zveze in ostalih
vzhodnoevropskih držav je maršal Tito leta 1947 ukazal formiranje novih
teritorialnih (partizanskih) enot v okvirih JA. Za ponazoritev kakšen je
bil ta pritisk v obdobju 1948–1954 na naših vzhodnih mejah, je dovolj,
če samo omenim nekaj številk: bilo je izzvanih 7.877 mejnih incidentov,
od tega 142 oboroženih, v katerih je padlo 24 jugoslovanskih graničarjev
in 12 civilistov. V Jugoslavijo je bilo ilegalno poslanih 713 vohunov in
diverzantov, ki so delovali za račun 90 obveščevalnih centrov in punktov.
Pogoste so bile tudi kršitve zračnega prostora in ozemeljskih voda.
Formiranje posebnih bataljonov (ukaz GŠ
JLA, strogo zaupno, štev. 1850 z dne 10. 12. 1947) in enot teritorialne
protizračne obrambe – PZO (ukaz GŠ JLA, strogo zaupno, štev. 146 z dne
12. 2. 1948) dejansko predstavlja začetek oblikovanja mirnodobnih
partizanskih in teritorialnih enot v Jugoslaviji. V obdobju 1948–1949 so
bile ustanovljene še stražarske enote (vodi, čete in bataljoni), po
mobilizacijskem načrtu za 1949 pa je bilo predvideno formiranje večjega
števila drugih teritorialnih enot, in sicer: partizanskih enot in
ustanov, stražarskih, sprejemnih in posadnih enot. Vse te teritorialne
enote so bile pod poveljstvom JA, bilo pa je tudi predvideno, da lahko
nekatere od teh delujejo za potrebe organov družbeno-političnih
skupnosti. Tega leta je bila uvedena tudi predvojaška vzgoja za vso
mladino. Zaradi ekonomskih in drugih razlogov je število posameznih vrst
enot naraščalo postopoma (do leta 1953 je bilo ustanovljenih 195
partizanskih odredov, leta 1957 pa se je njihovo število povečalo na
227).
Za skokovit razvoj partizanske in
teritorialne komponente JLA je bila vsekakor pomembna Titova odločitev
sredi leta 1949, da se ustanovi Vrhovno poveljstvo partizanskih odredov
Jugoslavije, ter glavnih štabov po republikah (pokrajinah) in štabov po
občinah. Njihova osnovna naloga je bila formiranje partizanskih odredov.
Dejansko je šlo za doktrinarno odločitev, da se v primeru napada SZ in
vzhodnoevropskih držav na Jugoslavijo poleg frontalnega organizira tudi
odpor v zaledju. Tako je bilo predvideno z vojnim načrtom 1951, da se
partizanski odredi formirajo v Makedoniji, Srbiji in severno od Donave
in Save, z dopolnitvijo tega načrta za 1953 pa še na preostalem ozemlju
Jugoslavije, torej tudi v Sloveniji. Po podatkih iz arhiva JLA (ukaz
strogo zaupno štev. 5 z dne 10. 1. 1958) je bilo do leta 1957
formiranih: 105 partizanskih brigad, 52 teritorialnih bataljonov, 1.596
teritorialnih čet, 230 bataljonov ljudske vojske in 46 štabov ljudske
vojske.
Potrebno je seveda povedati, da so bile
prve partizanske enote ustanovljene samo v pogojih neposredne vojne
nevarnosti in v sestavi JLA, torej na mobilizacijski razglas in iz
izbranih vojaških obveznikov. Šlo je za partizanske odrede raznih
inačic, ki so šteli od 31 do 105 pripadnikov. Šele po letu 1952 so
obstajali pogoji za oblikovanje večjih partizanskih enot, tudi brigad in
divizij.
Novosprejeti Zakon o ljudski obrambi iz
1955 (SL FLRJ št. 30/1955 in SVL št. 10/1955) je omogočal, da se poleg
dotedanjih formacijsko-organizacijskih oblik oboroženih sil, zvrsti,
rodov in služb ustanovijo tudi teritorialne enote kot posebna oblika
vojaških formacij JLA, kot npr. tovarniške enote PZO, straže, posadne
enote idr.
Na podlagi ocene značaja in oblike
možne vojne in oborožene borbe, doktrinarnih stališč in dotedanjih
izkušenj so bile leta 1957 sprejete osnovne smernice razvoja
teritorialne komponente JLA – oboroženih sil SFRJ. Tako je bilo
odločeno, da se oblikujejo bataljoni ljudske vojske, teritorialni
bataljoni in diverzantski odredi, razpravljalo pa se je tudi o
formiranju stražarskih čet in bataljonov v času vojne.
V začetku leta 1955 so na podlagi odločitve vrhovnega
poveljnika JLA pospešili delo pri prvem povojnem projektu dolgoročnega
razvoja JLA, na temeljih lastne vojaške doktrine. Do 1958 je bila ta
doktrina tudi podrobneje teoretično in praktično razčlenjena, pa je bila
tako tudi agresija na SFRJ obravnavana v pogojih uporabe nuklearnih
bojnih sredstev, množične uporabe oklepnih, letalskih in
zračno-desantnih enot, diverzij in psihološko-propagandnega dejstvovanja.
Doktrina je predvidevala oborožen odpor v najširšem smislu kakor tudi
strategijo in taktiko frontalnih, partizanskih in vseh drugih vrst
odpora na celotnem vojskovališču. Seveda je takšna doktrina
predvidevala, da se vzpostavi potrebna organizacijska struktura
oboroženih sil, s katerimi se bo mogoče zoperstaviti dejstvovanju
agresorja v vseh pogojih in inačicah vojne.
To so bili nedvomno elementi
teritorialne obrambe. V zakonu je bilo predvideno, da takšne
teritorialne enote formirajo in vodijo organi ljudske oblasti v občinah
in okrajih, vendar vedno v soglasju s prvostopenjskimi
vojaško-teritorialnimi organi in pristojnimi organi za notranje zadeve.
V omenjenem zakonu (členi 134–137) je bilo predvideno, da so samo enote
PZO direktno podrejene vojaškim organom, predvsem glede bojne
pripravljenosti in dejstvovanja. Bilo je tudi predvideno, da se v
teritorialne enote mobilizirajo samo tisti vojaški obvezniki, ki niso
bili predvideni za popolnitev enot JLA in civilne zaščite.
V organizacijskem smislu je bilo
prelomno leto 1958, ko so bili izdani ukazi o ustanovitvi posameznih
vrst teritorialnih enot, obenem pa so bile določene pristojnosti
vojaških in civilnih organov oblasti. Tako so bili na podlagi ukaza
vrhovnega poveljnika JLA št. 24 z dne 25. 6. 1958 formirani vojaški
teritorialni pehotni bataljoni (vseh je bilo 178) in štabi vojaških
teritorialnih pehotnih odredov (vseh je bilo 34), ki so bili podrejeni
poveljstvom vojaških področij (3 štabi odredov in 15 bataljonov) oziroma
poveljstvom vojaških odsekov.
Hkrati je bil na celotnem ozemlju
Jugoslavije realiziran drugi del ukaza vrhovnega poveljnika JLA, po
katerem je bilo potrebno že v miru v podjetjih, občinah in okrajih
pripraviti vse potrebno glede formiranja bataljonov ljudske vojske (vseh
je bilo 221) in štabov odredov ljudske vojske (vseh je bilo 55), ki bi
se aktivirali v primeru vojne. Pripadniki ljudske vojske niso nosili
uniforem, temveč samo kape (titovke). Armadna poveljstva so bila
zadolžena, da jih preskrbijo z orožjem in opremo, v toku vojne pa so
skrb za njihovo zaledno podporo prevzeli organi oblasti po občinah in v
okrajih. Podrobneje o tem v izdaji OBOROŽENE SILE JUGOSLAVIJE 1945–1985,
str. 166.
Kot sem že omenil, so bile posadne
enote formirane že leta 1947. No, z ukazom vrhovnega poveljnika z dne 1.
8. 1957 so tudi posadne enote doživele znatno reorganizacijo. V izdaji
KONCEPCIJA, DOKTRINA IN SISTEM SPLOŠNE LJUDSKE OBRAMBE, VIZ, Beograd,
1989, stran 206, je objavljen tudi predlog sheme organizacije in vodenja
teritorialnih enot, enot ljudske vojske in posadnih enot, seveda v
vojnem času. Zaradi tehničnih ovir tiskar sheme ne more prekopirati,
zato jo bom nazormo razložil.
Shema je objavljena pod naslovom
ORGANIZACIJA IN VODENJE TERITORIALNIH PEHOTNIH ENOT, ENOT LJUDSKE VOJSKE
IN POSADNIH ENOT 1957.
Z ukazom vrhovnega poveljnika JLA štev.
195 z dne 28. 6. 1958 so bili po republikah organizirani glavni štabi
(6), po pokrajinah operativni štabi (2), po regijah štabi skupin
posadnih odredov (24) in posadni odredi (248) na posameznih področjih.
Bilo je predvideno, da se posadne enote
formirajo samo v vojnem času in v okvirih takratnih vojaških območij.
Iz dokumenta I. uprave GŠ JLA, strogo zaupno, štev. 592/1958, je
organizacija posadnih enot izgledala takole:
-
1. armadno območje: GŠ posadnih enot
LR Srbije, štab posadnih enot AP Vojvodine, 5 štabov skupin posadnih
odredov in 21 posadnih odredov.
-
3. armadno območje: GŠ posadnih enot
NR Makedonije, štab posadnih enot AP Kosova in Metohije, 7 štabov
skupin posadnih odredov in 25 posadnih odredov.
-
5. armadno območje: GŠ posadnih enot
LR Hrvaške in LR Slovenije, 9 štabov skupin posadnih odredov in 37
posadnih odredov.
-
7. armadno območje: GŠ posadnih enot
Bosne in Hercegovine, 6 štabov skupin posadnih odredov in 47 posadnih
odredov.
-
Poveljstvo Jugoslovanske vojne
mornarice: 3 štaba skupin posadnih odredov in 15 posadnih odredov.
Iz tega je izhaja, da so organi
Državnega sekretariata za ljudsko obrambo, ob vsestranski pomoči organov
oblasti na vseh nivojih, uspešno realizirali smernice Sveta za ljudsko
obrambo o realizaciji doktrine obrambne vojne in angažiranje prav vseh
ljudskih in materialnih potencialov. Na podlagi podatkov iz izdaje
KONCEPCIJA, DOKTRINA IN SISTEM SPLOŠNE LJUDSKE OBRAMBE, VIZ, Beograd,
1989, stran 117, sprotna opomba 80, je bilo ob koncu 1958 stanje
teritorialne komponente v Jugoslaviji naslednje: 144 partizanskih
brigad, 90 teritorialnih odredov, 951 teritorialnih čet, 35
diverzantskih odredov (izven mest) in 123 diverzantskih odredov v
mestih, 22 posadnih protiletalskih baterij, 178 teritorialnih pehotnih
bataljonov, 31 štabov odredov teritorialnih pehotnih bataljonov, 269
posadnih odredov, 26 štabov skupin posadnih odredov, 30 stražarskih
bataljonov in 21 stražarskih čet.
Po letu 1958 je sledil nadaljnji
kvalitetnejši razvoj teritorialne komponente JLA, predvsem se je
povečalo število partizanskih brigad, formirani pa so bili tudi močnejši
diverzantski odredi. Partizanske in teritorialne enote so bile še vedno
pod poveljstvom korpusnih, področnih in armadnih poveljstev JLA, v
katerih so uvedli še funkcijo pomočnika poveljnika za teritorij, ki je v
vojnem času prevzel funkcijo poveljnika armadnega območja ali področja,
s tem pa tudi poveljstvo nad celotno teritorialno komponento.
Čeprav je v tem obdobju vodenje in
poveljevanje teritorialne komponente ostalo v rokah JLA, je vendarle v
Zakonu o ljudski obrambi, ki je bil sprejet 1955, že povdarjena večja
vloga in odgovornost organov oblasti in ostalih družbenih struktur pa
tudi večjih podjetij, kjer so bile organizirane enote PZO.
Z ukinitvijo GŠ NOV po republikah, maja
1945, seveda ni popolnoma prenehal vpliv republiških vodstev na
organizacijski ustroj in razvoj JLA v miru. To se je še posebej odrazilo
pri ustanavljanju partizanskih in teritorialnih enot ter tudi vojaških
okrožij in odsekov. Poseben pomen pa so imeli od 1949 tudi t. i.
koordinacijski komiteji (komisije) ljudske obrambe po republikah,
pokrajinah in v občinah, kar je pomenilo znaten vpliv
družbeno-političnih skupnosti na obrambnem področju, obenem pa tudi
reafirmacijo izkušenj iz NOB. Z ukazom GŠ JLA, strogo zaupno, štev. 635
z dne 16. 3. 1949, je bilo določeno, da se v koordinacijske komiteje –
komisije s strani JLA napotijo naslednje starešine:
-
v koordinacijski odbor ljudske
obrambe Srbije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine poveljniki in
politični komisarji vojaških območij, v Sloveniji in Makedoniji
poveljnik in politični komisar armade, v Črni gori pa načelnik in
politični komisar vojaškega okrožja;
-
v koordinacijsko komisijo ljudske
obrambe AP Vojvodine poveljnik in politični komisar vojnega področja,
v Dalmaciji in na Kosovu načelnik in politični komisar vojaškega
okrožja;
-
v koordinacijske komisije pri
okrajnih, mestnih in rejonskih odborih načelniki vojaških odsekov.
Izjemno vlogo pri »prenosu«
pristojnosti iz vojaške v civilno sfero je seveda imelo formiranje
Vrhovnega poveljstva partizanskih odredov Jugoslavije, sredi 1949. Ni
slučajno, da je bil takrat za vrhovnega poveljnika partizanskih odredov
imenovan Svetozar Vukmanović - Tempo, sicer član politbiroja CK KPJ,
obenem pa tudi glavni politični komisar JLA oz. načelnik politične
uprave DSLO. Za političnega komisarja je bil imenovan Mijalko Todorović
- Plavi, za načelnika štaba pa generalmajor Rudolf Primorac.
V prej omenjenih tekstih je sicer
omenjeno, da je prihajalo do nesoglasij glede poveljevanja in vodenja
teritorialne komponente, vendar podrobnosti niso navedene. Ker je šlo za
politične dogovore in razprave, predvidevam, da bi raziskovalci kaj več
o tem lahko našli le v arhivu CK ZK Slovenije.
Prijatelja in sošolca sem zaprosil, če
lahko o problemu »posadnih« enot govori s kakšnim partizanskim
generalom. Obiskal je Pavla Jakšića, generalpolkovnika v pokoju,
poveljnika zaledja JA in beograjskega vojaškega območja, nazadnje
pomočnika načelnika GŠ JLA. General Pekić je omenil, da Svetozar
Vukmanović - Tempo sploh ni bil dorasel funkciji vrhovnega poveljnika
partizanskih odredov. Pri tem je omenil številne dileme, ki jih je v
svojih Spominih, II. del, stran 103, opisal takole:
»…med nami, generali in visokimi
državnimi funkcionarji, so obstajali razni antagonistični pogledi na
bistvene probleme obrambe države: koalicijska ali nacionalna samostojna
obrambna vojna, odločilna frontalna obramba ali fleksibilna frontalno-partizanska
ali partizanska vojna; stalna ali poljska fortifikacija; odhod vojske v
Sibirijo (v ujetništvo, po napadu SZ, moja pripomba) ali prehod na
partizansko bojevanje, evakuacija v okvirih gospodarske mobilizacije ali
zapuščanja delov ozemlja na podlagi nekakšnih nestvarnih načrtov
potapljanja sovražnika v »panonskem morju« (umetno poplavljanje dela
Vojvodine, moja pripomba)? Itd. Itd.«
Glede termina »posadne« enote je
potrebno povedati, da jih ne gre enačiti s »posadnimi trupami«
(enotami), ki so navedene v Vojaški enciklopediji, Beograd, 1965, saj so
po tem viru to »enote, ki posedajo in branijo utrjene rejone stalne ali
poljske fortifikacije«. Nadalje se navaja, da gre za enote različnih
velikosti in moči (tudi divizije), ki so posedale utrjene mejne objekte,
kot je bila Magino linija in podobne. V Franciji so te enote po I.
svetovni vojni imenovali tudi »trdnjavske«, medtem ko so imele v Nemčiji
podobne enote več imen, kot npr. pozicijske enote, varnostne posadke,
mejne enote in mejne straže. V kraljevini Jugoslaviji so t. i. Rupnikovo
linijo v Sloveniji posedale »posadne enote« (polk, bataljon, četa).
Slovenskega imena ni bilo, vsaj znano ni. V PSJ je pod »posadka«
navedeno, da gre za enoto ali skupino vojakov, razporejenih na kraju,
tanku ali letalu (močne posadke, poveljnik posadke, mestna posadka,
tankovska posadka).
Prav tako bi v Sloveniji morali
poiskati odgovor, zakaj so odgovorni partijski predstavniki sprejeli ime
»posadne enote«, ko pa je bilo vendarle jasno, da ne gre za slovenski
izraz in da ga ne bi sprejel niti generakpodpolkovnik Jaka Avšič, tedaj
(1947) še poveljnik zaledja JA.
Čeprav gre bolj za prestižno stvar, bi
vseeno morali raziskati, ali je bila teritorialna komponenta JLA res
zunaj pristojnosti Vs JLA oz. v pristojnosti Sdv. Navedba Gortana
Simončiča, da je Sdv preverjala kadre partizanskih enot, še ne pomeni
nobene varnostne pristojnosti, temveč samo z zakonom določeno opravilo –
redne preverke so vedno opravljali organi notranjih zadev in Sdv. Tudi
mene je pred vstopom v vojaško akademijo preverjala Sdv, vendar pa tako
nespretno, da sem takoj zvedel, kaj so spraševali. Seveda pa ne gre
pozabiti, da so bili tudi organi Vs JLA pooblaščeni, da opravljajo
določene preverke (za sprejem častnikov v gardne enote, v vojaško
policijo in varnostno in obveščevalno službo JLA ter tudi za vse
kandidate za generale – admirale).
Naj zaključim. S spoštovanim Gortanom
Simončičem se popolnoma strinjam, da so tudi v Sloveniji obstajale
partizanske in »posadne« enote (tudi edinice), brez dvoma pa je tudi, da
so bile še vedno pod ingerenco GŠ JLA. Tudi generalmajor v pokoju,
Milovan Zorc, avtor članka o TO Slovenije v ES/13, str. 238, dobesedno
zapiše: »do 1968 kot pomožne sile v sestavi JLA«. Zato se mi zdi, da
letnica 1949 ni prava letnica o ponovni ustanovitvi slovenske vojske.
Izredni poznavalec razmer v JLA,
posebno v TO Slovenije, Milovan Zorc, generalmajor v pokoju, sicer pa
tudi načelnik štaba in v.d. poveljnika TO Slovenije, mi je nedavno tega
povedal, da je sicer vzpodbujal zbiranje gradiva za zgodovino TO
Slovenije, tudi ob pomoči pokojnega generalpolkovnika Rudolfa Hribernika
– Svaruna, vendar je ostalo samo pri zamisli. Zato mi je ponudil v
pregled knjigo polkovnika Milana Inđića TERITORIALNA OBRAMBA BOSNE IN
HERCEGOVINE, ki vsebuje prav tiste dogodke in elemente, ki jih je
generalmajor Zorc hotel ohraniti v Sloveniji. Ker gre za nekatere skupne
(republiške) razvojne dogodke, jih bom samo naštel:
-
December 1947 – formiranje posadnih
enot na teritoriji, pod poveljstvom JA
-
Leto 1948 – formiranje stražarskih
enot – vodov, čet in bataljonov in uvajanje predvojaške vzgoja šolske
mladine
-
Marec 1948 – odhod sovjetskih
vojaških instruktorjev iz JA
-
Junij 1948 – formiranje enot PZO v
večjih industrijskih objektih, pod poveljstvom JA. Namesto vojaških
organov v sestavi okrajnih in okrožnih ljudskih odborov so
ustanovljeni vojaški odseki (449) in vojaška okrožja (55)
-
December 1948 – ustanovitev višjih
vojaškij akademij (kopenske, letalske in pomorske) in postavljeni
temelji vojaške (namenske) industrije
-
Junij 1949 – formiranje
koordinacijskih komitejev pri republiških in pokrajinskih izvršnih
svetih ter tudi pri okrajnih in občinskih ljudskih odborih.
Ustanovljeno je Vrhovno poveljstvo partizanskih enot Jugoslavije in
glavni štabi po republikah in pokrajinah
-
December 1949 – reorganizacija JA –
formiranje polkov (149) in samostojnih brigad (20)
-
December 1950 – ukinjena so vojaška
področja in armade in formirani korpusi v sestavi vojaških območij
-
December 1951 – JA je preimenovana v
Jugoslovansko ljudsko armado, ki je dejansko postala
operativno-teritorialna vojska
-
Junij 1953 – ukinjena je funkcija
političnega komisarja in uvedena funkcija pomočnika poveljnika za
politično-pravne zadeve
-
1955–1958 – nove ocene
vojaško-politične situacije in strateškega položaja Jugoslavije in
sprejetje »Doktrine splošne ljudske vojne«
-
April 1956 – formiranje novih enot
PZO (po podjetjih, novih 250 PA topov), kakor tudi formiranje
bataljonov ljudske vojske v podjetjih in čet v občinah in zadrugah, ki
so bile pod poveljstvom odredov ljudske vojske
-
1957 – uvajanje funkcije pomočnika
poveljnika za teritorilane zadeve v armadnih poveljstvih. Bilo je
ustanovljenih več vrst teritorialnih enot: posadne, stražarske, enote
PZO, enote ljudske vojske, pontonirske in druge. Skupaj je bilo
ustanovljenih: 105 partizanskih brigad, 52 teritorialnih bataljonov in
1.596 čet
-
1960 – formiranje teritorialnih čet
po občinah in odredov po okrajih, vse pod poveljstvom JLA. Formirani
so tudi mladinski odredi (363.000 mladih)
-
1964 – izvršena reorganizacija
teritorialnih in partizanskih enot
-
1968 – ustanovitev Teritorialne
obrambe kot nove oborožene komponente pod ingerenco republiških in
pokrajinskih vodstev.
V navedeni knjigi je zelo podrobno
prikazan razvoj TO BiH od 1968 naprej, medtem ko je razvoj od 1947 do
1968 zelo splošen. Tudi v tej knjigi sem iskal slovensko inovacijo okrog
»posadnih enot«, vendar je nisem našel.
Raziskati pa bo le potrebno, ali so
slovenske partizanske enote v obdobju 1947–1955 zares uporabljale ime »posadne
enote zaradi zaščite tajnosti njihovega obstoja«. Potrebujemo pisni
dokaz, zaradi zgodovine. V arhivu JLA ga zaenkrat ni mogoče najti.
Vsekakor bi moral biti v arhivu CK ZK Slovenije. Verjamem pokojnemu
partizanskemu stotniku Juliju Simončiču - Gortanu, vendar je za
zgodovino pomemben primarni (pisni) dokument.
Viri:
-
Gortan Simončič, POSADNE EDINICE V
SLOVENIJI, Vojnozgodovinski zbornik štev. 7, Logatec, 2001
-
Gortan Simončič, OBSTOJ POSADNIH
EDINIC V SLOVENIJI, Vojnozgodovinski zbornik štev. 13, Logatec, 2003
-
Svetozar Vukmanović - Tempo,
REVOLUCIJA KOJA TEČE, Memoari, Zagreb, 1982
-
Marko Lopušina, UBIJ BLIŽNJEG SVOG,
Jugoslovanska tajna policija 1945–1995, Beograd, 1996
-
RAZVOJ ORUŽANIH SNAGA SFRJ 1945–1985,
KONCEPCIJA, DOKTRINA I SISTEM OPŠTE NARODNE ODBRANE, VIZ, Beograd,
1989
-
RAZVOJ ORUŽANIH SNAGA SFRJ 1945–1985,
SAVEZNI SEKRETARIJAT ZA NARODNU ODBRANU, II. deo, Organizacija i
nadležnosti, VIZ, Beograd, 1989
-
VOJNA ENCIKLOPEDIJA, 7, Beograd, 1965
-
ENCIKLOPEDIJA SLOVENIJE, 13,
Ljubljana, 1999
-
Pavle Jakšić, generalpodpolkovnik,
NAD USPOMENAMA, Beograd, 1990
-
Milan Inđić, polkovnik, TERITORIALNA
ODBRANA BOSNE IN HERCEGOVINE, Sarajevo, 1987
|
