ZANIMIVOSTI - Z15

Že nekaj let nazaj proučujem antropologijo slovenske vojaške inteligence do 1991, ko smo slednjič dobili svojo avtohtono slovensko vojsko, zdaj sicer že profesionalno. Takšne študije so zanimive in potrebne zaradi tega, da si novodobni vojaški načrtovalci in poveljniki ne bi domišljali, da Slovenci nimamo svoje vojaške tradicije in preteklosti.

Prvi del študije pod naslovom Slovenska vojaška inteligenca – generali in admirali je bil objavljen v reviji Borec leta 2000. V njej sem predstavil tudi neideološki in genetski seznam generalov in admiralov slovenskega rodu, v katerega sem vključil prvega slovenskega admirala Jeffreya Rakovca, pl. Raigersfeld, 1770–1844, po rodu iz Ljubljane, sicer admirala britanske vojne mornarice od 1837, pa vse do Josipa Broza – Tita, po materi Slovenca, sicer pa generallajtnanta sovjetske Rdeče armade, pa tudi maršal Jugoslavije (ki pa ni štel kot čin, temveč je bil samo častni naziv). Na seznamu se je tako znašlo 248 generalov in admiralov slovenskega rodu, ki so vse do 1991 služili vojsko v raznih tujerodnih in armadah bivših skupnih držav, Avstro-ogrske in dveh Jugoslavij – kraljevini in SFRJ. Precej je Dolenjcev, pa tudi nekaj Belokrajncev. Med šestimi ameriškimi generali – admirali  sta tudi dva, čigar starši so bili Dolenjci – armadnega generala Ferdinanda Chesareka (Češarka) iz Ribnice in generalmajorja Josepha Pezdirtza (Pezdirca) iz Podzemlja.

Drugi del omenjeni študije še čaka na objavo v reviji Borec, kjer pa obravnavam vse ostale kategorije od častnikov, podčastnikov, vojakov – mornarjev, prostovoljcev, kvislingov, plačancev in drugih.

Zdelo se mi je povsem prirodno, da med pripadnike slovensko vojaške inteligence, poleg že znanih ljudskih junakov, narodnih herojev in drugih zaslužnih mož za obrambo slovenstva, uvrstim tudi številne prostovoljce, ki so prelivali dragoceno slovensko kri v tujini, za humanitarne cilje ali drugačne interese.

Po nekaterih virih so prvi slovenski prostovoljci sodelovali v ameriški vojni za neodvisnost 1774–1783. Šlo naj bi za protestante, ki so se, skupaj s Primožem Trubarjem, zatekli v Nemčijo, potem pa so srečo poiskali tudi v Ameriki.

Druga in bolj znana skupina slovenskih prostovoljcev so bili t.i. »Meksikajnerji«. Namreč, leta 1864 so se Mehičani uprli cesarju Ferdinandu Maksimilijanu, pa mu je brat Franc Jožef I priskočil na pomoč. Junija tega leta je tudi ljubljanski Mestni svet izdal poziv za vstop med prostovoljce za dobo 6 let in dobro plačo, za tiste, ki bi pa ostali v Mehiki, pa so obljubljali 12–28 oralov zemlje. Prijavilo se jih je okrog 6.000 mož, predvsem vojakov in podčastnikov, vendar število slovenskih dobrovoljcev ni znano. Jeseni so iz Trsta z več ladjami odpluli v Mehiko. Kako so se slovenski fantje izkazali v Mehiki, je v Slovenskih novicah poročal Franc Kastelic, ki si je v Mehiki prislužil čin stotnika in visoko  odlikovanje. Po končani akciji se je vrnilo 1.151  prostovoljcev, med njimi tudi nekaj Slovencev. O njihovem prihodu sta pisala tudi Josip Jurčič in Ivan Tavčar. Med znanimi »Meksikajnerji« je bil tudi poznejši kontraadmiral Karel Schaffer (Šafer) iz Sežane, ki je iz Mehike pripeljal bogato mlado nevesto.

Seveda povsem drugačne vzgibe so imeli prvi slovenski prostovoljci, ki so se 1875 odpravljali na pomoč svojim slovanskim bratom v Bosni, ki so se hoteli otresti turškega jarma. Vodilo teh prostovoljcev so bile predvsem ideje preporodovcev in panslavizma. Isto velja za slovenske dobrovoljce v srbski vojski od 1912–1918, imenovane tudi solunaše ali kladivarje, vseh pa je bilo 566, pravih borcev – solunašev pa le 194. Številni avstro-ogrski vojaki in ruski ujetniki so se v istem obdobju opredelili za Rdečo armado in so potem v Slovenijo prinesli duh in iskrice oktobrske revolucije. Bilo jih je 134. Med »Španci«, številnimi prostovoljci španske republikanske armade, naštel sem jih točno 531, pa je že prevladoval duh solidarnosti, bratstva, internacionalizma. Šlo naj bi za nekaj vzvišenega! Tudi slavni Ernest Hemigwey je to občutil in zapisal v svojem znanem romanu Komu zvonovi zvonijo.

Najbolj sem občudoval slovenske zdravnike, ki so se v obdobju 1912–1914 kot prostovoljci odpravljali proti Srbiji in Črni gori ali pa so se kasneje, od 1915–1918,  kot ruski ujetniki prijavljali kot dobrovoljci v srbsko vojsko. Njihov krvni davek in prispevek k osvoboditvi Srbije in drugih južnoslovanskih dežel je bil izredno velik. Zato se velja spomniti zadnje kitice iz Črnomorske sonate, ki jo pesnik Pavle Golia, bivši aktivni avstro-ogrski častnik, leta 1916 pa že stotnik srbske dobrovoljske vojske, posvetil padlim tovarišem v Dobrudži. Glasi takole:

In kri se lije, lije, lije,
Po tuji zemlji naša kri,
In grob za grobom se vrsti,
Izdan od daljne domačije.

Na drugem koncu, v Taškentu, je ob istem času, mladi glasbenik Ernest Adamič, napisal skladbo Dobrovoljsko geslo:

Bratje, kvišku naše glave,
Vrag naš ni še strt, ni še strt,
Geslo sinov majke Slave:
Zmaga ali smrt ali smrt,
zmaga, zmaga, zmaga ali smrt.

Kaj se je pravzaprav dogajalo?V letih 1912–1913 sta se na Balkanu odigrali dve balkanski vojni, leto kasneje, 1914, pa se prav tam začela tudi I. svetovna vojna.

Prvo balkansko vojno so Srbija, Bolgarija, Grčija in Črna gora skupno vodile proti Turčiji. Vojna je trajala od oktobra 1912 do maja 1913, imela pa je dve fazi zaradi premirja decembra 1912. Glavna je bila Kumanovska bitka. Vse balkanske države so se osvobodile turškega jarma, le Makedonija in Albanija sta zamenjali gospodarja. Izgube so bile velike: Turčija: 153.000, Bolgarija: 73.000, Srbija: 30.000, Grčija: 28.600 in Črna gora: 10.000 padlih vojakov.

Drugo balkansko vojno je začela Bolgarija z napadom na Srbijo in Grčijo, po nagovoru Avstro-ogrske in Nemčije. Kasneje sta se v spor zapletli še Turčija in Romunija. Črna gora je bila na strani Srbije. Vojna je trajala junija in julija 1913. Glavne bitke so se vodili na Bregalnici in pri Solunu. Izgube so bile naslednje: Bolgarija: 83.000, Srbija: 41.000, Grčija: 21.800 in Črna gora: 1.200 padlih vojakov.

Po končani II. balkanski vojni je bil definitivno razbita Balkanska zveza (pakt) proti Turčiji. Prevladali so vplivi in interesi imperialističnih sil. Makedonijo so si razdelile sosedne balkanske države (Bolgarija, Srbija in Grčija).

Prostovoljci iz posameznih evropskih držav so prihiteli na pomoč Črni gori in Srbiji zlasti v I. balkanski vojni. Med njimi so bili predvsem slovenski zdravniki, ki so zaradi solidarnosti in humanitarne pomoči pohiteli na pomoč srbski in črnogorski vojski.

Celotno akcijo zdravniške in medicinske pomoči je v Ljubljani vodil poseben odbor Rdečega križa, seveda na pobudo sokolske organizacije. Glavna organizatorja sta bila dr. Ivan Oražen in dr. Edo Šlajmer. Odbor je sklenil, da se večina prostovoljcev pošlje v Srbijo, le dva med njimi pa sta odšla v Črno goro. To sta bila dr. Josip Stojc in dr. Josip Tičar. V Srbijo je skupaj odšlo 17 dobrovoljcev, od tega 15 zdravnikov in 2 študenta medicine. Šli so v dveh skupinah. Najprej so odšli: dr. Ivan Oražen, medicinec Bruno Vajksl, prof. dr. Edo Šlajmer, dr. Edo Krajec, dr. Fedransperg in dr. E.F.Šabec.

Z drugo skupino je novembra 1912 odšel v Beograd tudi dr. Gaber Hočevar, ki je najprej postal član sanitetnega oddelka srbskega vojnega ministrstva, nato pa je odšel še v Bolgarijo, kjer je v Bratini poleg Sofije organiziral vojaško poljsko bolnišnico za 300 ranjencev. V tej skupini so odšli v Srbijo naslednji zdravniki – dobrovoljci: dr. Bačar, dr. Mirko Černič, dr. Jernej Demšar, dr. Fedransperg, dr. Gaber Hočevar, dr. Edo Krajec, študent medicine Adolf Kristl (padel v Srbiji), dr. Kučera, dr. Tone Lavrič, dr. Ivan Oražen,  dr. Ivan Premrov Ivan, dr. Mavricij Rus, dr. Fran Šabec,  primarij in prof. dr. Edo Šlajmer, dr. Tajnšek, dr. Josip Tavčar in študent medicine Bruno Vajksl. Vsi omenjeni so postali tudi sanitetni častniki srbske vojske.

V Črno gora sta odšla še prostovoljca Miha Čop, carinski uradnik iz Ljubljane in Blaž Lipar, pravnik iz Šmarce pri Kamniku. Na pot sta krenila z ladjo iz Trsta, ki je prevažala okrog 400 črnogorskih izseljencev iz Amerike, ki so tudi hiteli na pomoč svoji domovini. Ob pomoči dveh rojakov v Cetinju, prof. Eugena Vavkna in tapetnika Milka Nagliča, sta bila vključena v dobrovoljski bataljon Primorskega odreda črnogorske vojske. Sodelovala sta v vseh bojih črnogorske vojske. Po premirju sta se oba vrnila domov, kasneje pa se je Čop še enkrat pridružil črnogorski vojski. Po končani vojni ga je celo sprejel kralj Nikola. Lipar je 1915 padel na soški fronti kot avstro-ogrski vojak.

Skupaj z zdravniki sta kot prva prostovoljca pohitela v Srbijo Ivan Furlanič, pravnik iz Kopra in član uredništva časopisa Slovenski Jug, in  dr. Gašper Pekle, pravnik – odvetnik iz Ljubljane in član uredništva časopisa Slovenski Jug.

Poročnik Martin Javornik, rodom iz Maribora, je bil prvi aktivni častnik avstro-ogrske vojske, ki je dezertiral in prestopil v srbsko vojsko. V obeh balkanskih vojnah je sodeloval kot aktivni stotnik srbske vojske in poveljnik čete. Padel  je avgusta 1914 v  Cerski bitki. Njemu se je pridružila nečakinja in mlada mariborska gimnazijka Antonija Javornik – Natalija Bjelajac, ki je izsilila sprejem med dobrovoljce srbske vojske. Sodelovala je v obeh balkanskih in prvi svetovni vojni. Bila je dvanajstkrat ranjena, prislužila si je pa tudi enako število najvišjih srbskih in tujih vojaških odlikovanj. Umrla je v Beogradu skoraj pozabljena kot narednica srbske vojske.

Ne gre pozabiti tudi Slovence, ki so že živeli v Srbiji.Najbolj znan je bil dr. Ivan Ribnikar, zdravnik v Beogradu, rodom iz Golnika pri Kranju. Kot prostovoljec se je 1876 udeležil vojne proti Turčiji. Tudi njegovi trije sinovi so kasneje aktivno sodelovali v srbski vojski in tudi v političnem življenju Srbije (1904 so ustanovili znani dnevnik Politika). Vsi trije so tudi sodelovali v obeh balkanskih vojnah, dr. Slobodan Ribnikar pa je bil celo poveljnik poljske bolnišnice Drinske divizije.

Kot vojak se je najbolj izkazal Janko Stibilj–Vukasović, 1851–1923, iz Vrtovin pri Ajdovščini, ki je 1912 dobil tudi čin polkovnika srbske vojske! To je obenem tudi najvišji čin, ki ga je dosegel kateri koli slovenski prostovoljec! Kot narednik avstrijske mornarice je dezertiral in prestopil v srbski četniški odred Petra Mrkonjića – Karađorđevića, pozneje v četo vojvode Ljubibratića in nato v srbsko redno vojsko. Sodeloval je v obeh balkanskih vojnah in v preboju solunske fronte. Po končani I. svetovni vojni je postal pomočnik poveljnika Dravske divizije s sedežem v Ljubljani. Pisal je članke za slovenske časopise in se zavzemal za jugoslovansko idejo. Umrl je 1923 in bil pokopan v domačem kraju.

Po svoji iznajdljivosti in pogumu velja omeniti tudi podporočnika in avstro-ogrskega vojaškega pilota Jurija Kraigherja iz Hrašča pri Postojne, ki je z novim letalom dezertiral k Italijanom, ti pa so ga zaradi sumničenja preprosto zaprli. Šele po prizadevanjih znancev in prijateljev so ga Italijani izpustili, pa se je zatem proslavil  kot eden prvih pilotov srbskega letalstva. Svojo kariero je Kraigher kasneje nadaljeval v ZDA, predvsem v civilnem letalstvu. Med drugo svetovno vojno je dobil čin polkovnika in je obiskal maršala Tita v Drvarju neposredno pred znanim zračnim desantom. K temu naj kot izredno zanimivost omenim, da je z nemške strani obveščevalno plat drvarskega zračnega desanta, znanega tudi kot Skok s konjem na šahovnici, vodil Abwehrov stotnik Franz Kraigher, tudi pripadnik debla Kraigherjev v Avstriji.

Seveda bi veljalo omeniti tudi oba poveljnika dobrovoljskih enot v Italiji in Sibiriji. Dr. Ljudevit Pivko je bil sicer »samo« rez. stotnik, sicer pa znan profesor slavistike in germanistike, politik in poslanec, pa je uspešno organiziral v italijanskem ujetništvi t.i. »Pivkov dobrovoljski bataljon«, ki se je žal »razpadel« pred odhodom na solunsko fronto. Verjetno je najbolj težavno nalogo izpeljal aktivnega stotnika avstro-ogrske vojske Jožet Šircelj, ruski ujetnik in poveljnik Jugoslovanskega dobrovoljskega polka Matije Gubca v Tomsku, Sibirija. Namreč, stotnik Šircelj je v izredno zapletenih vojaško-političnih in geografskih razmerah (oktobrska revolucija, Sibirija, zima) uspel pripeljati svojo enoto preko cele Sibirije do pristanišča Vladivostok, od koder jih je zavezniška ladja prepeljala v domovino.

Z začetkom I. svetovne vojne so kot ruski ali italijanski vojni ujetniki prestopili v srbsko vojsko, poleg zdravnikov, še naslednji intelektualci:

• pravniki (9): Ivan Črček, Viktor Durini, Ivan Furlanič, Vladimir Kobler, dr. Stanko Lapajne, dr. Gašper Pekle, odvetnik in novinar, dr. Jaka Štefančič, dr. Alojz Trstenjak in Gregor Wieser –Šašelj Gregor, notar;

• profesorji (5): Milan Fabjančič, Franc Grafenauer, Ciril Peternel, dr. Ljudevit Pivko in Nace Voštar;

• inženirji (3): ing. Vladislav Gržina, ing. Alojz Jager in ing. Josip Urbančič, izseljenec;

• novinarji (4): Ivan Furlanič, dr. Gašper Pekle,  Aleksander Toman Aleksander (dobrovoljec iz 1875) in Josip Trošt, izseljenec;

• književnika (2): Pavle Golia Pavle in Juš Kozak;

• skladatelj (1): Emil Adamič Emil;

• duhovnika (2): dr. Ernest Aljančič (frančiškan) in dr. Ernest Turk (katolik);

• poslanci (3): Franc Grafenauer Franc, Milan Mravlje in dr. Ljudevit Pivko.

Sestava slovenskih dobrovoljcev v srbski vojski je bila na zelo visoki intelektualni ravni, saj so fakultetni izobraženci (82) predstavljali 14,5 odstotkov vseh dobrovoljcev. Dejansko so zajeti v številu 175 rez. častnikov, ki predstavljajo 30,9 odstotkov vseh slovenskih dobrovoljcev. Oba podatka sta zelo pomembna.

Predvsem pa bi si veljalo zapomniti slovenske zdravnike – dobrovoljce in sanitetske častnike srbske vojske v obdobju 1912–1918. Naj jih zato naštejem:

1. Bačar dr., zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častnik srbske vojske od 1912.

2. Brenčič dr. Radovan, zdravnik – sanitetni častnik  avstro-ogrske vojske (poslej AOV), dobrovoljec iz italijanskega ujetniškega taborišča Nocere Umbre, solunski borec od 1918.

3. Černič dr. Mirko, zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častnik srbske vojske 1912.

4. Demšar dr. Jernej, zdravnik –  med prvimi dobrovoljci  in sanit. častnik srbske vojske 1912.

5. Dražen dr. Ivan, zdravnik – sanitetni častnik v 1. bataljonu 8. polka Donavske divizije od 1918.

6. Erat dr. Josip, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik, sanit. častnik Jugoslovanskega  polka Matije Gubca od 1917 v Tomsku, Sibiriji.

7. Erhartič dr. Stanko, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik, sanit. častnik 1. srbske dobrovoljske divizije od 1916 v Odesi.

8. Ermenc dr. Jože, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik, sanit. častnik 1. srbske dobrovoljske divizije od 1916 v Odesi.

9. Eržen dr. Tone, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik, sanit. častnik dopolnilnega bataljona 1. srbske dobrovoljske divizije  od 1916 v Odesi.

10. Fajdiga dr., zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik, sanit. častnik 1. srbske dobrovoljske divizije od 1916 v Odesi.

11. Fajdiga dr., zdravnik – sanitetni major AOV, ruski ujetnik, sanitetni major  jugoslovanskega polka Matije Gubca od 1917 v Tomsku, Sibirija.

12. Fedransperg dr., zdravnik –  med prvimi dobrovoljci in sanit. častnik srbske vojske 1912.

13. Gajda dr. Radovan, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik, sanit. častnik 1. srbske dobrovoljske divizije od 1916 v Odesi.

14. Gmajnar Ivan, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik in sanit. častnik  srbskega dobrovoljskega korpusa od 1917 v Rusiji, solunski borec.

15. Gnezda dr. Milko, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik, sanit. častnik 1. srbske dobrovoljske divizije od 1916 v Odesi, solunski borec v 1. bataljonu 8. polka Donavske divizije.

16. Gorišek dr. Ernest, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik in sanit. častnik  1. srbske dobrovoljske divizije od 1916 v Odesi.

17. Grahli dr. Vladimir, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik in sanit. častnik dopolnilnega bataljona 1. srbske dobrovoljske divizije od 1917 v Odesi, solunski borec v Jugoslovanski diviziji.

18. Hebein dr. Josip,  zdravnik – sanitetni častnik in dobrovoljec srbske vojske od 1918,  solunski borec. 

19. Heric dr. Matko, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik in sanit. častnik srbskega dobrovoljskega korpusa v Rusiji od 1917.

20. Hočevar dr. Gaber, zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanitni častnik srbske in bolgarske vojske od 1912, član sanitetnega oddelka srbskega vojnega ministrstva.

21. Kotnik dr. Janko, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik in sanit. častnik 1. srbske dobrovoljske divizije od 1916 v Odesi.

22. Krajec dr. Otmar – Edo zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častnik srbske vojske od 1912.

23. Kristl Adolf, študent medicine – med prvimi dobrovoljci in sanit. častnik srbske vojske 1912, padel v Srbiji.

24. Kučera dr., zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častnik srbske vojske od 1912.

25. Kunej dr. Ferdo, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik in sanit. častnik  srbskega dobrovoljskega korpusa v Rusiji od 1917.

26. Lavrič dr. Tone, zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častnik srbske vojske od 1912.

27. Lavrin dr. Janko, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik in sanit. častnik 1.srbske dobrovoljske divizije od 1916 v Odesi, solunski borec.

28. Lovrič dr. Anton, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik in sanit. častnik  srbskega dobrovoljskega korpusa v Rusiji od 1917.

29. Lovšin dr. Tone, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik in sanit. častnik Jugoslovanskega bataljona Matije Gubca od 1917 v Tomsku.

30. Marušič dr. Drago, zdravnik – sanitetni častnik in dobrovoljec srbske vojske od 1914, solunski borec.

31. Mastnak dr. Lavoslav, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik, sanit. častnik  1. srbske dobrovoljske divizije od 1917 v Odesi.

32. Meršol dr. Valentin, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik in sanit. častnik  1. srbske dobrovoljske divizije od 1916 v Odesi.

33. Oražen dr. Ivan, zdravnik –  med prvimi dobrovoljci in sanit. častniki srbske vojske od 1912.

34. Pekle dr. Gašper, zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častniki srbske vojske od  1912.

35. Peric dr. Ljudevit, zdravnik – sanitetni častnik AOV, italijanski ujetnik v taborišču Nocere Umbre in sanit. častnik srbske vojske – solunski borec od 1918.

36. Premrov dr. Ivan, zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častniki srbske vojske od 1912.

37. Ravnik dr. Jože, zdravnik – sanitetni častnik AOV, ruski ujetnik in sanit. častnik  1. srbske dobrovoljske divizije 1916, solunski borec.

38. Rus dr. Mavricij, zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častniki srbske vojske od 1912.

39. Stojc dr. Josip, zdravnik –  med prvimi prostovoljci in sanit. častniki črnogorske vojske od  1912.

40. Šabec dr. Fran, zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častniki srbske vojske od 1912.

41. Šlajmer prof. dr. Edo, zdravnik, primarij – med prvimi dobrovoljci in sanit. častniki srbske vojske od 1912.

42. Tajnšek dr., zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častniki srbske vojske od 1912.

43. Tavčar dr. Josip, zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častniki srbske vojske od 1912.

44. Tičar dr. Josip, zdravnik – med prvimi dobrovoljci in sanit. častniki črnogorske vojske od  1912.

45. Vajksl Bruno, študent medicine – med prvimi dobrovoljci in sanit. častnik srbske vojske 1912.

46. Wiegele dr. Josip – zdravnik, dobrovoljevc in sanit. častnik srbske vojske od 1918, solunski borec.

Za nekaj njih sploh ni osnovnih podatkov – imen (Bačar, Fedransperg, dveh zdravnikov s priimkom Fajdiga in dr. Tajnška), za večje število pa ni ostalih podatkov, saj v Sloveniji ni bilo institucije, ki bi se ukvarjali s temi in podobnimi problemi. Popolne podatke o srbskih dobrovoljcih pa je mogoče najti samo v knjigi Kladivarji – dobrovoljci Jugoslavije, ki je izšla 1936 v Ljubljani. No, dr. Ivan Oražen je že 1913 izdal drobno knjižico spominov z naslovom Med ranjenimi srbskimi brati, kasneje pa so se oglašali še drugi udeleženci – solunaši.

Posredno pa sem naletel še na drugi in verjetno dokaj neraziskani vir podatkov. Gre za arhiv srbske vojske do leta 1918, ki se, kar je seveda ohranjenega, čuva v arhivu zgodovinskega inštituta v Beogradu.

Namreč, ko sem iskal podatke o Vladimirju Skubicu, slovenskem generalu Vojske kraljevine Jugoslavije, rojenem 1877 v Požarevcu, Srbiji, je moj prijatelj in kolega, mag. Milisav Sekulić, naletel na zanimiv podatek, namreč, da je bil  Vladimirjev oče, dr. Viktor Skubic, sanitetski stotnik srbske vojske! Takoj se je napotil na oddelek arhiva srbske vojske, vendar tam ni mogel najti vrednejših podatkov. Zato sva se lotila drugih virov, predvsem sorodniških!

Po Srbiji in Sloveniji sva začela iskati Skubice, ki bi kaj vedeli o generalu Vladimirju in zdravniku Viktorju Skubicu. Telefonsko anketiranje med 340 družinami Skubicev v Sloveniji (ali 270 v ZDA!) ni prišlo v poštev. Zato sem napisal nekakšen tiralični članek v Nedeljcu, češ da iščem sorodnike generala Vladimirja Skubica. Odziv je bil neverjeten – javili so se trije neposredni sorodniki veje Skubicev iz Črnomlja, četrta sorodnica, gospa Martina Skubic Aleksič, pa je bila celo moja soseda. Na domačiji je zbrala stare zaprašene fotografija, pa tudi pisma so se našla. Seveda smo našli tudi dva tri sorodnika Skubičeve veje v Beogradu.

Moj kolega je v Beogradu hitro našel in obiskal gospo Jovanko Desnico, pravnukinjo dr. Viktorja Skubica. Sledil je dolg intervju in pismo z obilico podatkov o Skubicih v Srbiji. Čez nekaj časa je gospa Jovanka preiskala še nekaj škatelj s fotografijami in raznimi dokumenti, potem pa so mi njeni vnuki kar po elektronski pošti poslali fotografijo pradeda Viktorja v uniformi sanitetskega stotnika srbske vojske s štirimi odlikovanji, spomenico srbskega kralja Milana I., s katero se potrjuje, da je dr. Viktor Skubic sodeloval v vojni (proti Bolgariji) leta 1876, družinske fotografije, sliko vile Skubic sredi Vrnjačke banje in kopije raznih pisem in dopisnic.

Slika - Dr. Viktor Skubic, sanitetni stotnik srbske vojske, Požarevac, 1890
Slika - Spomenica srbskega kralja Milana I. Obrenovića – dr. Viktorju Skubicu, udeležencu vojne 1885–1886

(Opomba: Slike na internetu niso objavljene)

Ker sem kot amater – genealog sestavil kar nekaj rodovnikov, sem se lotil tudi Skubičevega rodu iz Črnomlja. Namreč, iz knjige Status Animarum župnije v Črnomlju smo dobili podatek, da se je Johann Skubitz, rojen 20. 4. 1822 v Toplicah štev. 2, danes Dolenjske Toplice, poročil 1844 v Črnomlju z Marijo Puchek, rojeno 15. 6. 1821 v Črnomlju štev. 13. Ali se je Skubičev priženil k Puhovim na štev. 13 ali pa sta pozneje odprla gostilno na štev. 133, ni znano. Skubici so v Toplicah namreč imeli gostilno.

Iz že omenjene cerkvene knjige smo tudi zvedeli za njunih osem otrok. Prvi, Viktor, je bil rojen 19. 4. 1845 v Črnomlju štev. 133. Ne ve se kje je končal realko, nakar so ga poslali na Dunaj kjer je študiral medicino. Iz kopije krstnega lista smo dodatno zvedeli, da je Viktor umrl 1892, v Požarevcu. Trije naslednji otroci so umrl, Alojz je odšel zelo zgodaj v ZDA, kjer sta sinova Edvard in Viktor dosegla izredno visoke položaje (v ZDA je več kot 270 družin Skubicev), doma sta ostala najmlajši Matija, gostilničar, Leopold in Frančiška.

Iz knjige Status Animarum župnije v Toplicah smo dobili tudi podatek, da je bil Johanov oče Janez Skubic rojen 1. 11. 1790 v Toplicah 2 (kar pa je netočno!) in poročen z Marijo Finks (pravilno Fink), rojene 2. 7. 1792 v Toplicah.

Ustno izročilo, da Skubici izvirajo iz vasice Dolenje Sušice ni bilo potrjeno. Namreč, v ohranjeni rojstni knjigi  (1701–1812) župnije Dolenjske Toplice so bili prvi Skubici v Toplicah štev 21 (pozneje 2) rojeni šele po letu 1820! Torej, so prišli od drugod!  Iz poročne knjige (od 1787) je razvidno, da so se Skubici iz Dolenjskih Toplic ženili v sosednje vasi – Jožef se je poročil 1901 v Gornjo Sušico, Franc iz Uršnega sela 16 pa se je 1889 poročil v Meniško vas 29. Verjetno je prav tega  Franceta župnik uvrstl na poseben listek (v rojstni knjigi) med »gostače«.

V genealogijo velja načelo, da je potrebno korenine roda iskati na področju, kjer je zaslediti največje število, ki se potem selijo na obrobje (Dolenjske Toplice, Črnomelj). To pa je zelo verjetno župnija Šmarje, saj smo že predhodno našli v vasicah Glinek 4 in Lanišče 15 tudi največjo populacijo Skubicev, pa tudi zapis domačega imena »Pri Francozu«, kar naj bi verjetno pomenilo njihovo francosko poreklo. Zato bo potrebno nadaljevati genealoška raziskovanja v župniji Šmarje in okolici.

Seveda smo tudi v Srbiji našli številno vejo Skubicev. Marko Skubic, najbolj vnet in agilen iskalec svojih prednikov, mi je pripovedoval zanimivo vojaško-trobentarsko zgodbo, ko mu je poveljnik polka JLA, postaven Srb iz Šumadije, stalno zatrjeval, da Skubici izvirajo iz Srbije, da gre za znano  rodovino, ki je imela pomembno vlogo v politični in vojaški zgodovini Srbije. Ko smo prebirali zgodbo Jovanke Desnice iz Beograda o srbski veji Skubicev, je tudi Marko Skubic priznal, da je njegov poveljnik imel še kako prav. Naj jo na kratko ponovim.

Med študijem medicine na Dunaju je Viktor, sin črnomaljskega gostilničarja Skubica, spoznal lepuškasto Ano, hčerko madjarske grofice in avstrijskega inženirja Winterja iz Salzburga. Ker je bil Anin oče projektant železniške proge Beograd – Niš, se je družina Winter začasno preselila v Beograd. Zdi se zelo verjetno, da se je za Winterjevimi podal v Srbijo tudi mladi zdravnik iz Črnomlja. Z Ano sta se poročila okrog 1870 in nastanila v Požarevcu. V zakonu sta imela šest otrok, štiri sinove in dve hčerki. Dva, Milan in Vladimir, sta postala častnika srbske vojske, slednji tudi brigadni general Vojske kraljevine Jugoslavije. Druga dva, Dušan in Dragoljub, sta bila oba farmacevta. Imela sta apoteko v Gornjem Milanovcu in v avstrijskem Grazu. Dragoljub je bil tudi bankir in poslanec. Bil je veseljak in kot tak je bil znan po vsej Srbiji. V Vrnjački banji je tudi sezidal »Vilo Skubic«.

Viktor je vsekakor vzdrževal zvezo z domačimi v Črnomlju in bratom Alojzem v ZDA, saj so na domačiji v Črnomlju našli tudi dve fotografije njegovih štirih sinov. Po njegovi zgodnji smrti je te stike vzdrževal njegov sin Vladimir, saj smo našli v Črnomlju in Beogradu kar nekaj slik, ko je v generalski uniformi prihajal v Črnomelj in bližnji vinograd.

Slika - Vladimir Skubic, brigadni general, nosilec 20 domačih in tujih odlikovanj

(Opomba: Slike na internetu niso objavljene)

Vsekakor je dr. Viktor Skubic prvi slovenski zdravnik v srbski vojski, verjetno pa tudi v Srbiji, seveda, poleg dr. Ivana Ribnikarja. Verjamem, da je bil za vzgled tudi prej omenjenim slovenskim zdravnikom, ki so 1912 in pozneje pohiteli na pomoč srbskim bratom.

Dr. Viktor Skubic je bil kot mlad sanitetni častnik ranjen, pa lahko simbolno rečemo, da je bil verjetno tudi prvi Belokranjec, ki je prelival kri v bojih za osvoboditev Srbije izpod turškega jarma. Tudi njuna dva sinova, častnika srbske vojske, sta častno izpolnila svoj dolg do druge domovine. Milan je padel 1918 kot major, podpolkovnik Vladimir pa je bil ranjen in je izgubil oko na solunski fronti. Brigadni general je postal 1925 v Vojski kraljevine Jugoslavije in na dolžnosti poveljnika mesta Niša. Bil je upokojen 1933, umrl pa je 1958 v Beogradu. Imel je sina, ki pa je umrl. Izgnani Skubici so v Srbiji 1941 v Vrnjački banji našli brigadnega generala Vladimirja, ki se je tudi sam skrival pred gestapom. Seveda jih je bil vesel in  jim je pomagal.

Ko sem te dni brskal po internetu, se mi je tudi v Avstriji »prikazal« ing. Pavle Skubic. V svoji predstavitvi se spominja otroških let v Gornjem Milanovcu, kakor tudi starega očeta Slovenca (Simo, sin Dragoljuba) in matere Italijanke (Margarete iz Zadra).

Klik-klik. Skubici se bodo hitro zbrali tudi po internetu. Lepo pa je, da se spomnijo tudi svojih prednikov, ki so darovali kri za slovanske, srbske brate in druge ljudi.

Viri:

• Arhiv ljubljanske nadškofije, krstni list – Victor Skubitz, rojen 19. 4. 1845, izdan 24. 6. 2003

• Arhiv Vojaškozgodovinskega instituta, Beograd, arhiv vojske Kraljevine Jugoslavije – brigadni general Vladimir Skubic (kopije personalnega dosjeja priskrbel mag. Milisav Sekulić, generalmajor v pokoju, Beograd)

• Kranjc F. Marijan in Skubic Marko,  Rodovnik Skubicev od 1590, Ljubljana, oktober 2003

• Kranjc F. Marijan, Slovenska vojaška inteligenca (knjiga v pripravi)

• Kranjc F. Marijan, Slovenska vojaška inteligenca – generali in admirali, revija Borec/2000

• Pavlin Maks, Kranj, Pisna izjava o srečanju z generalom Vladimirjem Skubicem v Vrnjački Banji, jeseni 1941 (pri avtorju, junij 2003)

• Privatni arhiv Jovanke Desnica, Beograd – Skubici v Srbiji

• Privatni arhiv Martine Skubic Aleksić, Ljubljana – Skubici v Črnomlju 133

• Rojstna, poročna in mrliška knjiga župnije Dolenjske Toplice 1701–1820 (osebni pregled in       izpis podatkov, skupaj z Markom Skubicem, 7. 10. 2003)

• Status Animarum župnije Črnomelj, družina Skubitz, Črnomelj 133

• Status Animarum župnije Dolenjske Toplice 1753–1836, družina Skubitz, Toplice 2

Odmev:

Novinar Slobodan Kljakić je v beograjski Politiki 16. julija 2004 objavil kratek povzetek navedenega zapisa z naslovom Slovenci branili Srbijo. Najbolj zanimiva je bila reakcija uglednega beograjskega zdravnika prof. dr. Aleksandra Nedoka, sicer slovenskega rodu, ki je zatrdil, da dr. Viktor Skubic ni bil prvi slovenski sanitetni častnik srbske vojske. Novinarju je pokazal rokopis monografije o nastanku in razvoju sanitetne službe vojske Kraljevine Srbije od 1850 pa dalje.

Prva dva slovenska zdravnika, ki sta se prijavila že leta 1864 kot prostovoljca v srbsko vojsko, sta bila dr. Stevan Nedok iz Ljutomera, Aleksandrov praoče, in dr. Jovan Kovač, po domače »Podliščekov« iz okolice Novega mesta. Za njima je kmalu zatem prišel ljubljanski kirurg dr. Ivan Plesničar, ki je imel dva sinova, oba častnika srbske vojske – major Aleksander je padel 1915, mlajši sin Milan pa je kot podpolkovnik 1918 postal častnik vojske Kraljevine Jugoslavije in kasneje tudi divizijski general

Omenjeni trije slovenski zdravniki so v srbski vojski – saniteti, zavzemali glavne vodstvene položaje. Njim so kmalu zatem sledili še absolvent medicine Karl Lipold iz Mozirja, dr. Franjo Ribnikar iz Golnika, dr. Josip Šetič iz Ljubljane in dr. Franjo Kopše iz Idrije. Tudi njihovi potomci so postali pripadniki srbske vojske in delili usodo naroda v novi domovini.

dr.Ivan Plesničar
(dostavek september 2004 na podlagi kasnejših raziskav)

Prva dva slovenska zdravnika, ki sta se prijavila že leta 1864 kot prostovoljca v srbsko vojsko, sta bila dr. Stevan Nedok iz Ljutomera, Aleksandrov praoče, in dr. Jovan Kovač, po domače »Podliščekov« iz okolice Novega mesta. Za njima je kmalu zatem prišel ljubljanski kirurg dr. Ivan Plesničar, ki je imel dva sinova, oba častnika srbske vojske – major Aleksander je padel 1915, mlajši sin Milan pa je kot podpolkovnik 1918 postal častnik vojske Kraljevine Jugoslavije in kasneje tudi divizijski general.

Dr. Ivan Plesničar je bil rojen 1847 v Ljubljani v delavski družni, ki je izvirala iz Gorice. V Ljubljani je končal 4 razrede osnovne šole in 6 razredov gimnazije, nakar je v Gradcu končal medicinsko fakulteto in prejel diploma kirurga in porodničarja. Govoril je slovenski, nemški in srbski, delno tudi italijanski. Do leta 1866 je kot vojaški zdravnik (zdravniški pomočnik) služboval v 3. obmejnem polku avstrijske vojske, in nazadnje sodeloval v prusko-avstrijski vojni v Italiji (priključila se je Prusiji) in si prislužil avstrijsko vojaško medaljo.

Leta 1867 je kot dobrovoljec pristopil v sanitetno službo srbske vojske. Sodeloval je v srbsko-turški vojni 1876–1878 kot načelnik sanitetnega oddelka v brigadi in upravnik II. vojaške bolnišnice v Studenici. Bil je odlikovan s srebrno medaljo za prizadevno službo in hrabrost. Leta 1878 je bil povišan v čin sanitetnega poročnika in si prislužil odlične službene ocene.
(Arhiv vojske Kraljevine Srbije – »Kondvet« list za sanitetnega poročnika Ivana Plesničarja, P-14, K-22, stran 690, Vojaškozgodovinski inštitut, Beograd, september 2004.)

Po letu 1878 je bil upravnik civilne bolnice v Kragujevcu. Bil je poročen z Jeleno Sbožina, iz Moravskega, katere družina je živela v Pančevu. Bil je rimokatolik. V zakonu sta imela petero otrok: Dragutina (1870), Saveto (1873), Milico (1875), Ivana (1877) in Milana (1882), ki je postal divizijski general VKJ.

Revije RAST, Novo mesto, marec 2005
(zapis dodan na internetu 7.8.2005)

ŠE ZADNJIČ: SLOVENSKA KRI ZA SRBSKE BRATE in SLOVENCI SO BRANILI SRBIJO
(Novi in zanimivi podatki za zgodovino slovenskega zdravstva in vojaštva)

Kdorkoli je pozorno spremljal moje pisanje o slovenskih prostovoljcih v srbski vojski (Slovenska kri za srbske brate, Rast 2/2004 in Slovenci so branili Srbijo, Rast 6/2004), ga moram spomniti na obljubo in pričakovanje, da nam bo upokojeni in svetovno znani kardiolog prof. dr. Aleksander Nedok iz Beograda, razgrnil zbrane arhivske podatke, ki bodo predstavljali resnični prikaz zgodovinskega stanja o slovenskih zdravnikih – prostovoljcih v srbski vojski.

Naj na kratko samo ponovim: prof. dr. Aleksander Nedok je v vojaškem arhivu srbske vojske zbral podatke tudi o slovenskih zdravnikih – prostovoljcih v letih 1912–1918, in je tako seznam, ki sem ga predstavil v članku Slovenska kri za srbske brate (Rast 2/2004) dopolnil takole:

• Pod štev. 10 in 11 sta na str. 211 predstavljena dva zdravnika s priimkom Fajdiga in brez imena, kar pa ne bo držalo (Kladivarji, 1936, Ljubljana, strani 535, 758 in 815). Dejansko gre za študenta medicine Božidarja Fajdigo, podporočnika sanitetne službe avstro-ogrske vojske, ki je kot ruski ujetnik leta 1916 v Odesi prestopil v 1. srbsko dobrovoljsko divizijo in bil po letu 1917 v Tomsku (nižji) zdravnik jugoslovanskega polka Matije Gubca. Vsekakor pa ni bil po činu major!

• Pod štev. 15 je naveden dr. Milko Gnezda, ki je bil iz Rakeka in ni bil zdravnik, temveč samo študent 6. semestra medicine in sanitetni podporočnik v 3/1. srbske dobrovoljske divizije.

• Pod štev. 18 je naveden dr. Josip Hebein, ki pa ni bil zdravnik, temveč samo študent medicine in sanitetni podporočnik.

• Pod štev. 19 je naveden dr. Matko Heric, sanitetni podporočnik avstro-ogrske vojske, ki pa sploh ni bil v srbski vojski, pa ga je potrebno črtati s seznama.

• Pod štev. 21. je naveden dr. Janko Kotnik, sanitetni podporočnik avstro-ogrske vojske, ki je bil od 10. 10. 1916 do 29. 12. 1919 v italijanskem ujetništvu, pa tako ni mogel biti dobrovoljec srbske vojske in ga je treba črtati s seznama.

• Pod štev. 32 je naveden dr. Valentin Meršol, ki pa ni bil zdravnik, temveč samo študent medicine in sanitetni podporočnik.

• Na seznam slovenskih zdravnikov – dobrovoljcev je potrebno dodati študenta medicine Rudolfa Trusnoviča, slovenskega Primorca, ki je med prvimi pobegnil iz avstro-ogrske vojske in že konec leta 1915 v Odesi stopil v Dobrovoljski odred, zatem pa je postal pripadnik 1. srbske dobrovoljske divizije. Med boji v Dobrudži je bil ranjen in je prejel rusko in srbsko odlikovanje za izreden pogum. Kasneje je prestopil med belogardejce, ostal v Rusiji in v Harkovu končal tudi medicinsko fakulteto. V domovino se je vrnil šele 1934 in napisal knjigo z naslovom Stara in nova Rusija. Trusnoviča sem sicer omenil med slovenskimi dobrovoljci srbske vojske, vendar ni bilo podatka, da je bil sanitetni podporočnik avstro-ogrske vojske. Zanimivo je, da je Trusnovič na fotografiji (v sprednji vrsti sedi,drugi z leve), ki sem jo objavil v Rastu štev. 1/2005, ko sem pisal o rodovini Andoljšek – Andolšek in omenjal podporočnika Rudolfa Andoljška iz Pluske pri Trebnjem.

Vsekakor pa je potrebno popraviti mojo navedbo na str. 215, da je bil dr. Ivan Skubic »prvi slovenski zdravnik v srbski vojski« od 1876, ko je sodeloval v srbsko-bolgarski vojni. Kot sem že omenil v članku Slovenci so branili Srbijo, je omenjeno navedbo v povzetku mojega prvega članka v beograjski Politiki upravičeno negiral prof. dr. Aleksander Nedok, čigar korenine so slovenske, celo prleške! Ker bo prof. dr. Aleksander Nedok svoje izsledke v obliki znanstvene študije z naslovom Slovenski zdravniki in njihovi potomci v sanitetni službi srbske vojske predstavil v Zdravniškem vestniku, glasilu Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture pri Inštitutu za zgodovino medicine, mi je pisno sporočil potrebne podatke za objavo popravkov v reviji Rast. Ker je med njimi tudi zdravnik iz okolice Žužemberka, ne pa Novega mesta, jih na kratko povzemam. Namreč, med prvima slovenskima zdravnikoma – prostovoljcema srbske vojske sta bila od leta 1864 tudi dr. Štefan Nedog iz Štajerske in dr. Ivan Kovač iz Dolenjske.

Dr. Štefan Nedog, tudi Nedok, je bil rojen 23. 12. 1828 v vasi Vogričevci pri Ljutomeru. Kje je obiskoval gimnazijo zaenkrat ni znano, medicino pa je študiral na Dunaju in v Pragi, kjer je 1861 tudi doktoriral oziroma postal višji zdravnik. Najprej je bil okrajni zdravnik v Ljubnem, kmalu zatem pa je postal vojaški zdravnik avstro-ogrske vojske in služboval v Pragi. Toda že decembra 1861 se je odpravil v Srbijo, kjer je kot okrajni zdravnik najprej služboval v Kragujevcu, zatem pa v Loznici kot okrožni. Leta 1864, ko je bila v srbski vojski ustanovljena tudi sanitetna služba, je postal vojaški višji zdravnik.(Dr. Nedok Aleksander je v posebni študiji predstavil tudi sistem takratnega medicinskega študija v Avstriji, ki je imel tri stopnje, in sicer: Wundartz (ranocelnik) – patron kirurgije; Niederer Artz (nižji zdravnik) – magister kirurgije in Oberer Artzt (višji zdravnik) – doktor medicine, pa bom te stopnje medicinske izobrazbe tudi navajal v prevodu.) Opravljal je različne dolžnosti od polkovnega zdravnika – podporočnika do načelnika sanitetne službe Drinskega korpusa v vojni proti Turčiji (1877–1878) s činom majorja. Zaradi izrednega poguma in zaslug je bil odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost in takovskim križcem. Umrl je 5. maja 1878 zaradi ran in bil posmrtno povišan v čin sanitetnega podpolkovnika, kar je bil takrat najvišji čin v sanitetni službi srbske vojske. Tudi njegovi potomci so bili pripadniki srbske vojske. Sin dr. Josif Nedok je bil udeleženec obeh balkanskih vojn in prve svetovne vojne in postal rezervni podpolkovnik sanitetne službe, pozneje pa upravnik civilne bolnice v Kragujevcu. Tudi sinova Čedomir in Svetozar sta kot mladoletnika postala dobrovoljca srbske vojske in nosilca albanske spomenice. Svetozar, Aleksandrov oče, je bil radiotelegrafist srbske vrhovne komande, pa čeprav je imel komaj 16 let. Tudi Aleksander je bil kot študent medicine udeleženec NOV v letih 1944–1945, pozneje pa je postal upravnik beograjske bolnice »Sveti Sava«, predsednik kardiološke sekcije Srbskega zdravniškega društva in član newyorške medicinske akademije. Danes je upokojenec in raziskovalec deleža slovenskih zdravnikov v srbski vojski. Lani je z družino komaj dobil vizo za obisk rodnega kraja – Ljutomera in priznal, da se je razjokal, ko je gledal lepoto jeruzalemskih goric. Ko sem nedavno zvedel, da je bil rojen v vasi Vogričevci (po nemško Pogoritschen), ne pa v samem Ljutomeru, je bil še bolj presenečen. Bil sem prijetno presenečen tudi sam, saj so bili moji starši iz sosednje vasi, Radoslavcev.

Skupaj z dr. Štefanom Nedogom je v srbsko vojsko leta 1864 vstopil tudi dr. Ivan (Johann) Jožefa Kovač, rojen 22. marca 1827 v vasi Gornji Križ pri Žužemberku. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in Ljubljani, medicino pa je končal 1858 na Dunaju. Bil je vojaški zdravnik avstrijske vojske in je leta 1859 sodeloval v bojnem pohodu v Italiji, kjer je bil odlikovan za vojne zasluge. Ker se ni hotel vključiti v avstro-ogrsko vojsko, je podobno kot še nekaj drugih slovanskih (slovenskih) pripadnikov te vojske, odšel maja 1861 v Srbijo. Najprej je opravljal zdravniško službo, po vsej verjetnosti v Šabcu, leta 1864 pa je skupaj z dr. Nedokom pristopil v novo ustanovljeno sanitetno službo srbske vojske, opravljal odgovorne dolžnosti v vojnah proti Turčiji in Bolgariji in dosegel čin sanitetnega majorja. Umrl je 14. januarja 1883 v Šabcu, kjer je živela tudi njegova družina. Imel je dva sina, ki sta delala v tovarni orožja v Kragujevcu, pa tudi hčerko, ki se je poročila, vendar podrobnejši podatki o njihovi usodi niso znani. Za kakšnega diplomanta zgodovine bi bilo verjetno zanimivo, da bi v ljubljanskih Novicah poiskal razne članke iz Srbije v letih od 1864 do 1883, ki jih je dr. Kovač pošiljal in podpisal s psevdonimom »Podlišček(ov)«. Verjetno bi v teh poročilih iz Srbije lahko odkrili še marsikatero zanimivost.

Ne prvi, temveč šele tretji po vrsti je bil dr. Viktor Skubic, rojen 19. aprila 1845 v Črnomlju, ki sem ga podrobneje predstavil v članku Slovenska kri za srbske brate. Dr. Nedok je v vojaških dokumentih odkril zanimivo podrobnost glede strokovnega izpopolnjevanja dr. Skubica. Namreč, po 6 razredih gimnazije v Novem mestu, naj bi Viktor Skubic na Dunaju študiral medicino in se okrog 1870 nastanil z družino v Požarevcu, kjer je verjetno opravljal dolžnost nižjega zdravnika. Zatem je v Jeni, v Nemčiji, dokončal triletni študij medicine in kot doktor medicine (višji zdravnik) postal upravnik civilne bolnišnice v Požarevcu. Kot rezervni sanitetni častnik je sodeloval v vojni proti Bolgariji (1885–1886), nakar se je aktiviral kot sanitetni stotnik srbske vojske. V letih od 1887 do 1892 je opravljal razne sanitetne dolžnosti v srbski vojski. Umrl je 1892 v Požarevcu zaradi posledic ran. Od njegovih šestih otrok sem podrobneje predstavil pehotnega brigadnega generala Vladimirja Skubica (1877, Požarevac – 1954, Beograd). Kot zanimivost naj navedem, da sva kasneje z znancem, Markom Skubicem iz Ljubljane, sestavila rodovnik Skubicev od 1600, katerih izvor je v Stari vasi v sedanji župniji Šmarje Sap.

Dr. Ivan Plesničar je bil rojen 16. avgusta 1841 v Ljubljani, očetu Ivanu, delavcu sladkorne tovarne – »cukrarne«, iz Solkana pri Novi Gorici, in materi Zarnik Heleni iz Štepanje vasi v Ljubljani. Stari oče Matija je bil kmetovalec, rojen 1806 v Solkanu in poročen z Marijano Winkler. V Ljubljani je Ivan končal 6 razredov gimnazije, zatem pa je v Gradcu končal vojaško sanitetno šolo in postal magister kirurgije in porodničarstva. Do leta 1866 je kot nižji vojaški zdravnik služboval v 3. obmejnem polku avstrijske vojske in nazadnje sodeloval v prusko-avstrijski vojni v Italiji (priključila se je Prusiji) ter si prislužil avstrijsko vojaško medaljo za prizadevno službo. Leta 1867 je kot dobrovoljec pristopil v sanitetno službo srbske vojske. Sodeloval je v srbsko-turški vojni 1876–1878 in opravljal dolžnost načelnika sanitete v brigadi in upravnika vojaške bolnišnice v Studenici. Bil je odlikovan s srebrno medaljo za prizadevno službo in hrabrost. Leta 1878 je bil povišan v sanitetnega poročnika in si prislužil odlične službene ocene. Po letu 1878 je bil upravnik civilne bolnišnice v Kragujevcu, kjer je sicer živel z družino vse do svoje smrti 1908. Imel je šestero otrok, od katerih sta dva postala častnika srbske vojske. Starejši sin Ivan, major, je s celotnim bataljonom padel leta 1915 v boju z Bolgari, mlajši Milan (1882, Kragujevac – 1969, Ostende) pa je kot podpolkovnik 1918 prestopil v vojsko Kraljevine Jugoslavije in nazadnje postal tudi divizijski general. Zaradi svojih korenin sem ga prištel med generale slovenskega rodu, s čimer se je strinjal tudi njegov edini potomec – vnuk Milan Pešić, iz Milana.

Karlo Ivana Lipold, absolvent medicine, je bil rojen 3. novembra 1851 v Mozirju, takratnem Prassbergu. Gimnazijo je obiskoval v Celju, medicino pa je študiral na Dunaju in v Pragi, vendar k zaključnemu izpitu ni pristopil. Po vsej verjetnosti je bil vpoklican v avstrijsko vojsko pa je 10. junija 1876 dezertiral v Srbijo in postal dobrovoljec v sanitetni službi srbske vojske. Sodeloval je v obeh vojnah proti Turčiji v letih 1876–1878. Odlikoval se je s svojim pogumom in medicinskim znanjem. Bil je odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost in takovskim križcem. Čeprav ni bil doktor medicine, je zaradi svojega znanja in sposobnosti opravljal številne sanitetne dolžnosti (polkovni zdravnik, pravnik vojaške bolnišnice, upravnik vojaškosanitetnega skladišča in podobno. Ker zaradi nedokončane medicinske fakultete ni mogel po redni poti dobiti čin sanitetnega poročnika, so mu nazadnje dodeli »častni čin kapetana«. Bil je poročen in je imel hčerko, o njeni usodi pa ni podatkov. Kot vojaški dezerter ni nikoli mogel obiskati svojega rojstnega kraja. Umrl je 24. septembra 1911 v Beogradu.

Med javno najbolj znanimi Slovenci, ki so priskočili na pomoč Srbom, je bil vsekakor dr. Franjo Ribnikar, rojen 1840 v vasi Senično pri Golniku, ki pa je že takoj po končanem študiju medicine odšel v Beograd, kjer je opravljal zdravniški poklic. Malo pa je bilo znano, da je dr. Ribnikar končal tudi teologijo. Kot prostovoljec se je leta 1876 udeležil vojne proti Turčiji. Tudi njegovi trije sinovi so aktivno sodelovali v političnem in vojaškem življenju Srbije. Leta 1904 so ustanovili doslej najbolj znani srbski dnevnik Politiko, naslednjega leta pa je stari Ribnikar umrl. Zdravniški poklic je nadaljeval sin dr. Slobodan Ribnikar, ki je sodeloval v obeh balkanskih vojnah, nazadnje pa je bil upravnik poljske bolnišnice Drinske divizije.

Dr. Jožef Svetič je bil rojen 1817 v Ljubljani, kjer je končal gimnazijo. Po končanem študiju medicine na Dunaju je leta 1857 odšel v Loznico v Srbiji, kjer je bil okrajni in okrožni zdravnik. Bil je poročen in je imel sina, vendar o njegovi usodi ni nič znanega. V letih 1876–1978 je sodeloval v obeh vojnah proti Turčiji in nazadnje postal rez. sanitetni kapetan II. razreda. Po vsej verjetnosti je umrl 1882 v Loznici.

Dr. Franjo Kopše (srbsko Kopša) je bil rojen 1848 v Idriji. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, Gradcu in Trstu. Medicino je študiral na Dunaju in 1871 tudi diplomiral kot doktor medicine. V Srbijo je odšel 1875 in kot prostovoljec sodeloval v obeh vojnah proti Turčiji (1876–1878) in Bolgariji (1885), da bi nazadnje dobil čin rez. sanitetnega kapetana II. razreda. Z družino je živel v Vranju, kjer si je ustvaril sloves odličnega zdravnika in državljana, pa še danes ena od ulic nosi njegovo ime! Umrl je 7. junija 1898. Imel je šest otrok, od katerih sta dva sina študirala medicino na Dunaju in kot vojaška zdravnika srbske vojske sodelovala v obeh balkanskih in prvi svetovni vojni. Šlo je za sanitetna podpolkovnika dr. Milutina Kopšeta (1880–1949), nazadnje primarija očesne klinike Medicinske fakultete v Beogradu, in dr. Dušana Kopšeta (1885–1925), nazadnje upravnika vojaške bolnišnice v Pirotu. Zaradi bolezni je bil upokojen, nato je kmalu umrl.

Mimogrede, v Vranju je živel in delal kot veterinar dr. Andrej Batič, rojen 1858 v Šempasu. Po študiju veterine na Dunaju in v Pragi je leta 1882 prišel v Vranje, kjer je opravljal dolžnost okrajnega veterinarja. Po vsej verjetnosti je imel stike s Kopšetovimi, vendar o njegovi usodi ni podatkov.

Viri:

• Izpiski iz zasebnega pisma dr. Aleksandra Nedoka iz Beograda z dne 13. 3. 2000

• Arhiv sanitetne službe srbske vojske od 1864–1918, Vojnozgodovinski inštitut v Beogradu

• Kljakić Slobodan, Prvi stigli doktori Kovač i Nedok, Politika, 24. 8. 2004, Beograd

• Kranjc F. Marijan, Slovenska kri za srbske brate in Slovenci so branili Srbijo, Rast štev. 2 in 6/2004. Novo mesto.