ZANIMIVOSTI - Z12

»Mati je bila ponosna, ko je z obema sinovoma v kadetski uniformi, šla k maši. Vsi so se ozirali za nami. Takrat je še pač veljalo, da je bil častniški stan prvi v držav.«

Življenjska pot bratov Rakuša - Metoda, brigadnega generala in Cirila, stotnika I. stopnje Vojske SHS in kraljevine Jugoslavije, prej tudi častnika avstroogrske vojske, je zanimiva in tudi poučna. 

Franc Rakuša in Pepa Zalina po domače, dedek in babica, sta živela v slamnati hiši, prvi ob cesti iz Ormoža proti Ptuju. Oče Franc je bil krojač, pozimi pa muzikant, trobentar. Imela sta pet otrok., od katerih je Franček, Fran postal učitelj na Humu (pri Ormožu). Potem se je poročil s Pepiko (Josefino) Kandrič, gospodinjo. Kmalu je bil zaradi panslavizma premeščen na Kog (prej Sv. Bolfenk pri Središču). Tu sta se rodila brata Metod in Ciril ter sestra Elica.  Oče se je zgodaj  zapisal glasbi. Potem je bil premeščen v Ljubljano, kjer so 1895 doživeli potres. Zatem jih je pot vodila v Trst. Oče je bil kmalu odpuščen kot učitelj, pa se je zaposlil v tržaški posojilnici. Vodil je orkester in napisal knjigo »Slovensko petje v preteklih dobah«. Ciril je v Trstu obiskoval gimnazijo, vendar je imel v šoli probleme. Zato je izstopil in odšel na vojaško šolo na Dunaju. Starejši brat Metod je že prej postal gojenec kadetske šole v Trstu. Mati se je, po očetovi smrti 1905 v Trstu, z najmlajšo hčerko vrnila v domače ormoško okolje.

Kadetska leta na Dunaju so vedno bolehnega Cirila okrepila. Ko sta z bratom Metodom prihajala domov na počitnice, je bila mati zelo ponosna, ko je z obema sinovoma v kadetski uniformi, šla k maši. Vsi so se ozirali za njimi. Takrat je še pač veljalo, da je bil častniški stan prvi v državi.

Po končani kadetski šoli na Dunaju septembra 1906, se je Cirill kot praporščak znašel v 8. četi 30. strelskega polka v češkem mestecu Vysoke Myto. Sprejem ni bil preveč vzpodbuden. Predstaviti se je stotniku Seidlu in 39 drugim častnikom, poročene pa je moral v naslednjih dneh obiskati še na domu, da si je lahko zapomnil, katere častniške gospe mora v bodoče pozdravljati. Doživel pa je tudi grenke trenutke. Tako je bil sedem mesecev v preiskavi, s tem pa tudi v hišnem priporu, ker je na gramofonu poslušal srbsko oziroma bolgarsko državno himno, kar naj bi bilo hudo protidržavno dejanje. Kot poročnik je bil kaznovan z enim letom izgube pravic do povišanja v čin nadporočnika.

Potem se je kmalu začela prva svetovna vojna. Večina častnikov je bila povišana, le poročnik Ciril Rakuša je bil izjema. General je sicer priznal napako, pa mu je zato obljubil povišanje in odlikovanje hkrati. Stisnil je pač zobe in pogumno odkorakal na bojišče, v svetovno klavnico, kakor so pozneje govorili.

Kot poveljnik čete v Karpatih, pri Komarovu, je doživel prvi ognjeni krst in videl tudi prvega mrtvega ruskega vojaka. Prvi bojni dnevi so bili zelo naporni. Poročnik Ciril je kmalu hudo zbolel, zato so ga poslali v zaledje. Ker ni hotel v bolnišnico, so ga napotili na zdravljenje domov, saj so vedeli, da vsaka mati zaleže za tri zdravnike. Tako je tudi bilo.

Med tem prisilnim dopustom sta s sestro Elo na Dunaju obiskala starejšega  brata Metoda, častnika, ki je ležal v lazaretu s prestreljenim komolcem. Potem je Ciril decembra 1914 odšel na obvezni pregled v Maribor, kjer so ugotovili, da je popolnoma okreval. Med vožnjo na fronto je začel tudi razmišljati, zakaj se morajo avstrijski Slovani boriti proti bratom Slovanom, ko pa jim niso storili nič hudega. Tisti, ki so odločali o vojni, smodnika še povohali niso, je ugotovil! Kakšne prevratniške misli! 

Kmalu po božičnem slavju je bil Ciril 17. decembra 1914 povišan v nadporočnika (ohranjen je originalni ukaz). Januarja 1915 se je znašel v Galiciji. Blato do kolen. Uši, stenice in bolhe po hišah. Gozdovi v Karpatih pa so bili dejansko pragozdovi, saj je bila hoja v njih skoraj nemogoča. Deblo čez deblo, po meter široka. Sluga mu je razkril zanimivo resnico: »Ko se Židje umikajo iz vasi in mest, bodo zmagali Rusi, ko pa ostanejo na svojih domovih, se zmaga nasmiha cesarskim četam!« Pa še res je bilo tako. Poveljeval je pretežno bosanski četi 30. deželnega polka in zasedel neko naselje ob reki Solotvini.  Kmalu pa je bil premeščen k 9. lovskemu bataljonu koroških Nemcev, obdržal pa je svojega bosanskega slugo Josefa, ki je nosil na glavi fes in so se ga vsi častniki hudo bali. Ko se je nalezel revmatizma, sta skupaj s slugo odšla v neko madžarsko zdravilišče, po posredovanju strica pa v pravo zdravilišče Todelbad pri Gradcu. Nadporočnik Ciril je tam postal celo poveljnik vseh ranjencev, ki so morali strumno korakati k maši na prostem. Potem pa zopet na fronto. Tokrat na Poljsko. Rusi so se načrtno umikali. Častniki so iz vojaške zgodovine vedeli, kaj se je zgodilo Napoleonu.

Prvega maja 1916 je ruski general Brusilov začel splošno ofenzivo. Ognjena priprava je trajala štiri noči in pet dni. V Cirilovi četi sta ob tej topovski glasbi zblaznela samo dva vojaka. Obrambni položaj je bil sicer uničen, vendar je Cirilova četa ostala skoraj cela. Mladi nadporočnik je dobro vedel, kdaj mora vojake umakniti iz kakšne traverze, in kdaj reči lepo besedo ali pa ponuditi kakšno cigareto! To je bila glavna poveljniška modrost. Zato so ga vojaki spoštovali in ubogali.

Sledil je umik na tretjo linijo. Nadporočnik je dobil nalogo, da s svojo četo ščiti umik polka. To pa je naredil tako, da je vodu Nemcev zapovedal, naj ščitijo umik čete in s tem tudi »branijo svojo domovino«! Ko je četa po več kot 30 km pohoda prekoračila most na reki Stira, ga je pričakal zvesti sluga Josef, češ da je kava že skuhana.

Potem so se boji nadaljevali ob gališko-ukrajinski meji. Sluga Josef je v neki vasici ob reki Zbruč staknil vrečo fižola in ajdove moke, pa sta kuhala nekakšno ajdove cmoke, čeprav sta pričakovala, da bodo nastali ajdovi žganci. S kuho fižola ni bilo težav, saj so težave in »dišave« prišle šele pozneje.

Nekoč jih je obiskal tudi cesar Franc Josip, Karol so mu pravili. Rad je pil šampanjec in tudi preveč govoril. Ker je kmalu začel »napadati« Pruse, je pribočnik hitro zaključil svečani sprejem, pa je tako vsak častnik dobil še buteljko vina. Seveda so cesarja odpeljali na smrt pijanega.

Ob reki Zbruč so imeli položaje na griču v neki graščini, ob kateri sta bila tudi cerkev in župnišče. Vas je bila vsa uničena. Nasproti je bil sibirski strelski polk. Medsebojno so se obstreljevali. Koncem novembra 1917 je nadporočnik Ciril zvedel, da se je v Rusiji zgodila nekakšna revolucija. Kot prepričan panslavist je nadporočnik zlezel na cerkveno ograjo in povabil Ruse naj pridejo k njim! Zgodil se je čudež! Okrog 40 Rusov je zares prišlo. Najprej so se gledali, potem pa so začeli pozdravljati in tudi objemati.  Nadporočnik Ciril je imel celo govor o slovanskem prijateljstvu. Rusi so ploskali, vzeli cigarete in odšli.

Naslednji dan je moral nadporočnik Ciril na raport, češ da se je pogovarjal s sovražnikom. Seveda je to zanikal, saj bi za to lahko dobil tudi kroglo. Potem pa so Rusi poslali pravo deputacijo in predlagali separatno premirje med obema korpusoma in na fronti široki 15 kilometrov. Premirje je bilo sklenjeno 23. novembra 1917. Nadporočnik Ciril je bil prevajalec. Dogovorili so se za naslednje pogoje:

1. Prekinitev sovražnih akcij, to je medsebojnega obstreljevanja.

2. Ruskim vojakom je bilo dovoljeno, da pridejo na nasprotno stran in odpeljejo tramovja porušenih hiš, ker niso imeli kurjave.

3. Po vodo v reko bo ruska stran šla popoldne, avstrijska pa dopoldne.

4. Premirje je začasno in velja samo za 12. ruski korpus in 15. avstrijski korpus, dokler poveljstva obeh armad ne skleneta drugače.

Kmalu zatem je premirje zavladalo na celotni fronti in 7. decembra 1917 so se pogajanja ponovila, s to razliko, da so jih sedaj na ruski strani vodili nižji častniki in celo vojaki, ki so predstavljali novo in revolucionarno boljševiško oblast.

Konec marca 1918 pa je avstroogrska armada na prošnjo ukrajinskega hetmana iz Kijeva dobila ukaz, da vkoraka v Ukrajino, da bi vzdrževala red med boljševiki in menjševiki. Nadporočnik Ciril se je s svojo četo naprej zaustavil v mestecu Kamenjec Podolski, potem pa so nadaljevali pot proti progi Žmerinka - Odesa. V kraju Vapnjarka, kjer je bila tovarna špirita, so si vojaki dodobra napolnili čutarice. Posebno značilen dogodek so doživeli v večji vasi  Sorokožince. Najprej jih je napadel nek vaščan, nato pa je nadporočnik Ciril zapovedal, da morajo vsi vaščani oddati orožje. Res se ga je nekaj nabralo. Drugi dan so prišli kozaki z istim ciljem, pa jim je bilo rečeno, da so vaščani orožje že predali. Njihov poveljnik pa tega ni verjel in se je nadporočniku Cirilu zvito nasmehnil, češ, počakaj pa boš videl. Zagorela je neka slamnata bajta na koncu vasi, vaščani pa so hiteli prinašati še preostalo orožje, saj se kozaki navadno niso šalili. 

In potem je sluga Josef napovedal, da bo vojne kmalu konec. Pa se je le enkrat prevaral! Dobili so povelje, da se iz Ukrajine premestijo na soško fronto. Potovali so z železnico, vendar po polžje. Prek Madžarske so se pripeljali do Zagreba in potem nadaljevali v smeri Karlovac - Ljubljana - Jesenice - Gorica. Včasih so celo pomagali lokomotivi in rinili vagone. Sluga Josef je venomer ponavljal, da bodo verjetno zamudili. Pa niso! Prišli so do italijanske vasice Sarone. Toda zgodil se je prevrat v češkem polku.  Namesto na fronto, so se Čehi odpravili peš proti domu.

Nadporočnik Ciril jim je zaželel srečno pot. Ostal je s svojimi slovenskimi in avstrijskimi bojnimi tovariši, da Italijani ne bi prekoračili Sočo. Po premirju so se tudi oni odpravili proti domu. Ko je potrkal na domača vrata, ga je sestra Ela napotila, naj se čimprej oglasi pri bratu Metodu v Mariboru, ki je bil že ob generalu Maistru. Tako je tudi storil. Oba sta bila pripadnika prve slovenske vojske. Bilo je potrebno zavarovati severno mejo in naše ljudi.

Potem sta bila 1919 oba brata Rakuša  tudi uradno sprejeta v Vojsko SHS. 

V bojih za severno mejo sta bila oba tudi pohvaljena za hrabrost. Pohvala poveljnika Dravske divizije generala Smiljanića z dne 17. 11. 1919 v Dravogradu, pod štev. 8070 (neoverjen prevod) se je glasila takole:

»Pehotni stotnik 1. stopnje Metod Rakuša in pehotni stotnik 2. stopnje Ciril Rakuša, sta zelo spretno in pogumno vodila 9. in 10. četo mariborskega pehotnega polka ter z lastnim vzgledom navdušenja in požrtvovalnosti omogočila popoln uspeh 3. bataljona, ki je imel ves čas izredno težak teren, najbolj žilavega sovražnika in glede na splošni položaj tudi taktično najvažnejšo nalogo. Imenovanima izrekam pohvalo za njuno uspešno poveljevanje in osebni pogum.«

Dne 11. aprila 1920 je bil stotnik Ciril odlikovan za hrabrost  z zlato medaljo Miloša Obilića, dne 28. junija 1920 pa je bil še povišan v stotnika 1. stopnje (oba originalna dokumenta sta ohranjena), vendar ga to ni več zadržalo v častniškem, nekoč prvem deželnem stanu.

Kmalu je prevladala že dolgo zatajevana nagnjenost h glasbi. Odločil se je, da bo vojski, po 17 letih službe, dal slovo in zaprosil za upokojitev. Pisalo se je leto 1923.

Nastanil se je v Celju in si ustvaril družino. Ker je bil odličen glasbenik, zlasti harmonikar, se je tvorno vključil v celjsko kulturno sredino. Bil je odličen harmonikarski pedagog, vodil je harmonikarski orkester, uveljavil pa se je tudi kot komponist scenske glasbe. Bil je tudi dopisnik  Celjskega tednika. Vsekakor pa je bil velik narodnjak. 

Marca 1945 so Cirila zaprli gestapovci, ker je sumil v končno nemško zmago. Za kazen so ga poslali v Dachau. Po osvoboditvi je živel v Celju, nekaj časa pa tudi pri hčerki Teji v ZDA. Umrl je 1962 in je pokopan v Celju.

Bil je tudi odličen fotograf in je med prvo svetovno vojno posnel karakteristične prizore z vzhodne fronte. Nastal je album dragocenih vojaških posnetkov in spominov, ki sta ga hčerki namenili ptujskemu pokrajinskemu muzeju. Nekateri kraji in dogodki so omenjeni tudi v tem prispevku.

Metod RAKUŠA, pehotni brigadni general, je bil rojen 10. aprila 1889 v Sv. Bolfenku na Kogu (prej Sv. Bolfenk pri Središču), sedaj Kog, občina Cvetkovci, okraj Ptuj. Mlajši brat Ciril je takole zapisal:

»Otroška leta sva preživela skupaj, le da sem se jaz oklenil dedka po mamini strani, Metod pa dedka po očetovi strani v Cvetkovcih. Tudi oblačila sva se drugače: jaz bolj »frakarsko«, on pa je preživel počitnice pod slamnato streho, nosil bele platnene hlače, šürc (predpasnik, prleški izraz),  znal peči krompir in koruzo, bil dober prijatelj s pastirji, hodil s stricem Lovrencem na ribolov (divji lovec!), znal pljuvati skozi zobe,  jedel vroče pogače, krapce itd. Za vse to sem mu zavidal, ker se mi je zdelo imenitno.«

Ko je bil oče premeščen v Trst, se je Metod odločil za častniški poklic. Kadetsko šolo v Trstu je končal z odličnim uspehom. Kot praporščak je odslužil obvezni pripravniški staž v 79. pehotnemu polku v Otočcu, nato pa je bil kot poročnik premeščen v 26. strelski polk v Maribor.

O njegovi poti v toku  svetovne vojne je znano le to, da je bil  težje ranjen v komolec in da je dosegel čin stotnika 1. stopnje.

Po kapitulaciji avstroogrske vojske je takoj prestopil h generalu Maistru. Sodeloval je v bojih v Medjimurju in Prekmurju v prostovoljnem odredu stotnika Jurišiča, pozneje pa tudi v bojih na Koroškem kot četni poveljnik mariborskega polka, ki mu je poveljeval podpolkovnik Avgust Škabar.  Že smo Navedli smo že, da sta bila z bratom Cirilom za poveljniške zasluge in osebni pogum odlikovana z zlato medaljo za hrabrost.

Kot stotnik 1. stopnje je bil Metod oktobra 1919 sprejet v Vojsko SHS in kraljevine Jugoslavije. Najprej je bil poveljnik čete 20. pehotnega polka v Zaječarju, pozneje pa v Požarevcu. Kot major je bil zatem premeščen v Maribor, kjer je bil v letih 1922 - 1923 pribočnik poveljnika vojaškega okrožja Maribor. Sledila je premestitev v Bitolj (1924 - 192), zatem pa je bil kot podpolkovnik  premeščen v Pančevo (1929 - 1931). V Sušaku (1931 - 1933) je bil na dolžnosti pomočnika poveljnika polka in zatem povišan v polkovnika. Premeščen je bil v Negotin (1933 - 1935) na dolžnost poveljnika polka, zatem pa se je ponovno vrnil v Sušak (1935 - 1937) kot poveljnik 2. planinskega polka. V Zagrebu (1937 - 1939) je bil poveljnik vojaškega okrožja. Po opravljenem generalskem izpitu je bil postavljen za poveljnika pehotne brigade v Sarajevu.

V aprilski vojni 1941 je bil zajet pri Slavonskem Brodu. Najprej je bil v ujetniškem taborišču v Warburgu, zatem pa v Osnabrucku. V začetku 1942 je bil zaradi bolezni izpuščen, pa se je vrnil k družini v Sarajevo. Seveda se je moral prijaviti okupatorskim oblastem. Do osvoboditve je bolehal in opravljal knjigovodska  in blagajniška opravila, ki se jih je naučil v ujetništvu. 

Begunska vlada v Londonu je 1942 degradirala vse tiste zajete generale in admirale kraljeve vojske Jugoslavije, ki so po vrnitvi iz nemškega ujetništva pristopili v vojsko NDH, med njimi tudi generala Rakuša in admirala Vučera.  Vendar sem se pozneje prepričal, da podatek iz »diplomatskih« virov ni bil točen (admiral Vučer ni pristopil v mornarico NDH, je pa sodeloval z NOG), medtem ko je bil general Rakuša v ujetništvu (po zapisih brata Cirila celo do 2. 12. 1943), pozneje pa je v Sarajevu tudi pomagal NOG. Po osvoboditvi je general Metod Rakuša prejemal pokojnino in predhodno dobil potrdilo, da med vojno ni sodeloval z okupatorjem in domačimi kvislingi.

Poročen je bil z Mico -  Marijo Babič iz Maribora. Imela sta hčerko Tatjano, ki zdaj živi v Sarajevu. Umrl je 4. julija 1963 v Sarajevu, kjer je tudi pokopan.

Nadaljeval sem raziskavo o pozabljenih usodah slovenskih generalov - admiralov kraljevine Jugoslavije. Poleg stikov z dr. Miletom Bjelajcem, zgodovinarjem in priznanim specialistom za zgodovino Vojske SHS in kraljevine Jugoslavije, s številno bibliografijo, sem uspel prek prijatelja in generala Milisava  S., dobiti iz arhiva Vojaško-zgodovinskega inštituta v Beogradu kopije in izpiske personalnih kartonov za vse slovenske kraljeve generale in admirale, tudi za generala Metoda Rakušo. 

Ko sem zvedel za osnovne podatke (datum in mesto rojstva), sem najprej vzpostavil pisni stik z verjetno rodbino Rakuša v vasi Cvetkovci. Naletel sem na prijazen odziv. Poslali so mi naslov gospe Teje P. v Ljubljani, nečakinje generala Metoda in Cirilove hčerke, ki mi je dovolila prekopirati očetov in stričev portret, obenem pa mi je izročila očetov vojaški album in druge dokumente. Predlagal sem, da dragocen očetov vojaški album in ostale dokumente izročimo ptujskemu pokrajinskemu muzeju. 

Seveda sem bil najbolj vesel telefonskega in pisnega stika z gospo Tatjano Š., hčerko generala Metoda Rakuša, ki živi v Sarajevu. Poleg očetovega življenjepisa mi je poslala tudi druge dokumente. Zvedel sem tudi novico, da so se Rakuševi v Sarajevu največ družili s slovenskim generalom Bogomilom Armičem, sicer Ljubljančanom. Tudi njegova usoda je bila podobna ostalim. Po prihodu iz nemškega ujetništva so vsi nekako životarili, po osvoboditvi pa so komaj dobili pokojnino. Vsi člani Armičeve družine so že umrli in so pokopani v Sarajevu.

P.s. Objavljeno brez fotografij