ZANIMIVOSTI - Z09

S posebno pozornostjo sem prebral obsežen zbornik del in dokumentov, ki ga je nedavno tega izdalo beograjsko DRUŠTVO ZA RESNICO O ANTIFAŠISTIČNI NOB V JUGOSLAVIJI 1941-1945 z naslovom VELIKA UKANA - CENČIĆ PODTIKA TITU IZMIŠLJENE STENOGRAME. Povsem je legitimno, da je prav to društvo pripravilo "dokumentiran" odgovor na Cenčićevo knjigo TITOVA ZADNJA IZPOVED, ki je izšla 2001 v Beogradu. Prav vsi »izbrani« avtorji so enoglasno obsodili Vjenceslava Cenčića kot neskrupoloznega ponarejevalca Titove zgodovinske vloge in ga celo promovirali kot promiloševićevega somišljenika. Nekateri avtorji so v svojih obsodbah tudi pretiravali, ker se niso potrudili in prebrali njegove POZABLJENE SLIKE MLADOSTI, izdane lani v Delnicah. Zares škoda!

Avtorji zbornika niso objavili nobene razprave, ki bi govorila v prid Cenčiću, kakor tudi ne o važnejših republiških in partijskih zarotah, ki so se kovale proti Titu. Zakaj niso objavili spominov glavne priče in soproge, Jovanke Broz ? Verjetno so poklonili večjo verodostojnost prvemu javnemu pričevanju Zdenke Haas, tudi Titove soproge in matere sina Miše, ki pa se je "znesla" samo nad Josipom  Kopiničem. Zakaj niso objavili pričanja zadnjih dveh načelnikov Varnostne uprave ZSLO - generalov Marka Negovanovića in Aleksandra Vasiljevića? Zakaj niso objavili nobene strokovne ekspertize o formiranju in plasiranju strateških ponaredkov in dezinformacij? Za takšne stvari smo imeli celo dobre strokovnjake in »diplomirane« generale in doktorje znanosti! Zakaj se nobeden od številnih piscev VELIKE UKANE ni vprašal, ali ni morda Cenčić prepisoval ponaredke!? Američani so o atentatu na predsednika Johnna Kenedyja napisali tolikšno število »ekspertiz«, da nihče pameten ni mogel ločiti zrno od plevela oziroma ugotoviti kdo je bil naročnik, kdo pa izvršitelj atentata! Sicer pa je znano, da so strokovnjaki  CIE in drugih znanih obveščevalnih institucij napisali za celo biblioteko raznih spominov, pa bi bilo zares čudno, da se tega ne bi lotili v eni od balkanskih kuhinj! Obstajajo in še se pišejo takšne knjige, takšna za usmerjanje mišljenja in spretnega navijanja za »naše«, da človek niti ne opazi perfidne manipulacije! Ena od zadnjih beograjskih uspešnic je vsekakor sedmi ponatis VLADARJEV IZ  SENCE mladega novinarja Dejana Lukića, ki dokaj prepričljivo hvali »Ledenega«, vodjo nove srbske službe državne varnosti in njegove večbarvne (tudi črnce!) rezidente in agente po svetu. Dejansko pa sta oba, Stanišić in Marković, v zaporu, kjer čakata odhod v Den Haag.

Osebno se strinjam z nekaterimi analizami in dejstvih, posebno tistih, ki sta jih nanizala moja nekdanja  profesorja vojaške zgodovine, dr. Nikole Anića, iz Višje vojne akademije in dr. Miljenka Colića, iz Šole ljudske obrambe. Mnogo manj pa verjamem  nekdanjima zveznima sekretarjema za ljudsko obrambo, armadnemu generalu Nikoli Ljubičiću, in admiralu flote, Branku Mamuli, ker sta me zelo razočarala kot lažna avtorja nekaterih svojih publicističnih del. O tem pa posedujem dve izjavi generalov, pravih piscev njunih del, pa tudi v knjigi PRIMER MAMULA, kot odgovor na »admiralovo« knjigo PRIMER JUGOSLAVIJA, je navedena podobna trditev. Poglavitna trditev admirala flote Branka Mamule, da je kontraadmiral Zvonko Kostić, Titov zadnji pribočnik, urejeval Titov arhiv, je popolnoma brez osnove! Vsi objektivni poznavalci Titove ožje okolice dobro vedo, da je pribočnik bil samo »zunanja figura«, da pa je vse ostale zadeve vodil načelnik oddelka vojaško varnostne službe v »maršalatu«, ki je bil osebno podrejen načelniku Varnostne uprave ZSLO! In celotna Titova arhiva se je po brionskem plenumu čuvala v posebno zaščiteni železni omari v pisarni načelnika VU ZSLO! Zato je smešna trditev admirala Kostića, da je maršal Tito ob svoji smrti v ljubljanskem KC imel poleg sebe samo nekakšno aktovko z nekaj starimi slikami in podobno. 

Tudi »analize« nekdanjih političnih velmož, na primer Raifa Dizdarevića, bi bile zelo zanimive, če seveda ne bi imeli na vesti nekaj večjih grehov iz preteklosti prav proti Titu! Tako je Selim Numić, kronska priča proti Rankoviću, v svoji knjigi spominov DOBRA ZEMLJA LAŽEJO, 1989, hrabro opisal tudi vlogo takratnega bosanskega partijskega voditelja Dizdarevića, da ga prisilijo na lažno priznanje v brionski aferi!

Popolnoma pa verjamem objavljenemu pričevanju generalpolkovnika Branka Jerkiča,  bivšega poveljnika 9. armade, kjer sem bil načelnik vojaške varnostne službe. Namreč, general Jerkič me je z ohranjeno fotografijo in podrobnim opisom svojega zadnjega srečanja  z maršalom Titom popolnoma prepričal, da je prvi Cenčićev stenogram razgovora maršala Tita z delegacijo OS SFRJ popoln ponaredek! O tem je oktobra 2001 objavil svoje mnenje  tudi v Delu - Sobotni prilogi. Ko je tudi general Jerkič prebral  Cenčićevo knjigo, sva oba ugotovila pomembno podrobnost, za katero Cenčić  enostavno ni mogel vedeti, ker sva to vedela samo midva z generalom Jerkičem, v Beogradu pa dva ali trije glavni šefi Varnostne uprave ZSLO! 

Gre za Titove besede vojaškemu vodstvu: »…ali primer, da nam je zavrbovani (agenturno angažirani, moja pripomba) general TO iz Slovenije s celotno dokumentacijo o obrambi države in šiframi nameraval zbežati v Natovo bazo v Italijo. K sreči je bil pravočasno odkrit, pa je bila ta izdaja preprečena.« (str. 27). General Jerkič je bil načelnik štaba in poveljnik TO Slovenije, potem pa tudi poveljnik 9. armade v Ljubljani. Na obeh poveljniških dolžnostih je bil tudi predpostavljeni in pooblaščeni starešina varnostnim organom, vendar se ni mogel spomniti nobenega »generalskega« primera, ki bi odgovarjal  Titovi izjavi. Najprej je pomislil, da je mogoče šlo za primer generala Lada K., ki je bil zaradi nebudnosti premeščen iz Beograda v Ljubljano  na položaj načelnika RŠTO. Šlo je za bivšega varnostnega častnika, in sploh ni bilo mogoče, da bi šlo za kakšnega tujega agenta! Zavrgla sva tudi malce neprijeten carinski prekršek, ki se je zgodil generalu Pavlu Š, načelniku RŠTO, pred tem tudi vojaškemu atašeju v Italiji. Sam sem se spomnil tudi edinega agenturnega »generalskega« primera, ki se je zgodil pokojnemu generalmajorju Danilu Trampužu (1901-1992), ki sicer ni  služboval v TO Slovenije,  vendar je bil pozneje uradno rehabilitiran!

Na koncu sva se z generalom Jerkičem strinjala, da citirani »Titovi navedbi«  najbolj odgovarja dogodek, ki se je pripetil 1984, torej po Titovi smrti, in katerega vsebino je lahko samo nekdo iz Varnostne uprave ZSLO »podtaknil« v Titov stenogram, kar je potem Cenčić prepisal! Druge inačice enostavno ni!

Namreč, po helikopterski nesreči generalpodpolkovnika Radeta Klajnška., poveljnika TO Slovenije, smo s posebnimi metodami in sredstvi organov vojaške (in državne) varnosti prišli do osupljivega podatka, da je bil pilot helikopterja najverjetneje agent CIE. Tako naj bi ugrabil poveljnika TO in ga nasilno odvedel v Aviano, bazo Nato v Italiji, skupaj z zaupnimi dokumenti ZTV (skupne taktične vaje). Zato smo takoj uvedli operativno obdelavo pod šifro »Helikopter«, katere odobritev je podpisal prav general Jerkič! Sam sem o tem z depešo obvestil osebno načelnika Varnostne uprave ZSLO, ta pa zveznega sekretarja za LO in svoje pomočnike.  Kasneje smo blizu Ribnice našli helikopter in tri mrtve tovariše: generala, polkovnika in poročnika - pilota, ki pa sploh ni bil nikakršen agent CIE!

Zato sem mnenja, da je Cenčić v stavbi ZSLO štiri dni prepisoval že ponarejene stenograme, ki so bili do 1988 v posebni omari načelnika VU ZSLO! To mi je povedal  prijatelj, slovenski zet in generalpodpolkovnik Ilija Ceranić, sicer že pokojni načelnik VU ZSLO!

Tudi druga podrobnost je resnična. Namreč, potem ko sem  v SLOVENSKI PANORAMI predstavil   slovenski delež iz Cenčićeve knjige (in omenil nujnost preverjanja avtentičnosti Titovih dokumentov!), sem tudi navedel, da je Kardelj slušateljem Kunmze kot svoje »prodajal« vsebino knjige  slovenskega komunista »Martinčiča«. Novinarka Dela, Alenka Puhar, me je zaradi tega grdo napadla. Zato sem vzpostavil stik s Cenčićem  in v prilogi DELA - ZNANOST objavil njegovo pojasnilo, da je do napake prišlo zaradi slabega prevoda iz ruščine, pa bi namesto »Martinčič« moral napisati »Gustinčič«! Medtem je na TV Slovenije tudi naš znani novinar, Jurij Gustinčič, sin Dragotina Gustinčiča, predvojnega komunista, španskega borca in partizana, ki je preživel Goli otok, omenil materine domneve o podobnosti Speransa  z ohranjenim očetovim rokopisom, vendar bi to morala potrditi ekspertiza. Nedavno tega pa je izšla še knjiga z naslovom OD ANICE DO ANE PETROVNE, ki jo je napisala soproga Dragotina Gustinčiča, Ana Lokar, strojepiska v Kominterni, ki je možu zbirala gradivo za njegovo knjigo, zatem pa jo je v Moskvi tudi pretipkala, posamezne strani tudi večkrat! Dragotin Gustinčič je 1936, pred odhodom v Španijo, pustil svoj rokopis v jugoslovanskem uradu Kominterne, prav tedaj pa se je tam mudil tudi Kardelj. Pred povratkom v Slovenijo je obiskal tudi Ano Lokar in njenima sinovoma prinesel čokolado. Prvič in zadnjič! Ko se je Ana Lokar po osvoboditvi znašla v Ljubljani in začela brati Speransa, ni mogla verjeti svojim očem! Takoj je prepoznala njej dobro znane strani iz Gustinčičeve knjige (imela je tudi kopijo v nemščini!), ki jih je večkrat prepisovala s pisalnim strojem. 

Navedeni dve podrobnosti Cenčić ni mogel ponarediti! Zato sem skoraj popolnoma prepričan, da je  Cenčić dejansko prepisoval ponaredke! Prvi stenogram je očitni ponaredek! To sem tudi osebno sporočil  Cenčiću, vendar ni mogel sprejeti dejstva, da bi mu general Veljko Kovačević lahko podtaknil ponaredke! Pri tem pa je pozabil, kako je general Kovačević »pomagal« Titu pri pisanju  vojnih spominov! Cenčić mi je še povedal, da ne bo polemiziral s pisci in prireditelji knjige VELIKA UKANA, rekoč, naj presodi zgodovina!

V zgodovini se je pogosto dogajalo, da so odločale podrobnosti. Pravi ponarejevalci, mojstri tega poklica, to navadno počno po že znanem obrazcu: 70 odstotkov resnice, 20 odstotkov polresnic in 10 odstotkov neresnic! Približno tako so na primer  napisani ZADNJI DNEVI SFRJ Borislava Jovića, predzadnjega predsednika Predsedstva SFRJ. Bilo bi zanimivo, če bi strokovna skupina  DRUŠTVA ZA RESNICO prevzela še dodatno nalogo, da bi ugotovila, kdo in zakaj je napisal še VEČJO UKANO! To bi bil pravi zadetek!

Te dni sem namenoma prebral še knjigo OTROCI KOMUNIZMA avtorja Milomira Marića, recenzenta Cenčićeve knjige. Oba sta sicer znana raziskovalca naše nedavne  zgodovine. Marićeva knjiga je izšla 1987 v Beogradu, pa sem v njej našel kar precej stičnih točk s Cenčićevimi »falsifikati«! In kaj zdaj? Ali je potrebno obsoditi še Marića? Zato se strinjam z mnenjem enega od mojih nekdanjih profesorjev vojaške zgodovine, da zelo verjetno šlo za večje število falsifikatorjev!

Na promociji knjige SPOMINOV NA ZAČETEK OBOROŽENIH SPOPADOV V JUGOSLAVIJI 1991, avtorja generalpolkovnika v pokoju in magistra Konrada KOLŠKA, v sredini junija 2001 v Ljubljani, sem javno povedal tudi  tole: »Ko te dni prebiram TITOVA ZADNJA IZPOVED, knjigo Vjenceslava Cenčića iz Reke, sem popolnoma šokiran! Čeprav sem kot načelnik armadne varnostne službe vedel za množico manjših in večjih lopovščin, preprosto ne morem verjeti, da smo bili tudi prevarani kot ljude, častniki, partijci in generali! Da smo vedeli, kar danes vemo, sem trdno prepričan, da bi se naša zgodovina drugače pisala. Naši vojaški, partijski, republiški in državni voditelji nam niso smeli ali pa niso hoteli povedati prave resnice, zato je potem tudi prišlo do vojne, ki je bila še bolj krvava in grozovitejša od prejšnje.

P.s. Krajši in »blažji« članek je bil septembra letos objavljen v Glasu istine v Beogradu, s pripombo, da bo uredništvo časopisa oz. redakcije zbornika Velika prevara posredovala odgovor v naslednji številki.