ZANIMIVOSTI - Z07

Ne bom ponavljal znane misli dr. Antona Trstenjaka o slovenskem značaju in njegovih posebnostih. Verjetno zaradi tega še danes potekajo razprave o slovensko-venetski avtohtonosti podpolkovnika Davorina Žunkoviča, zapoznelih zaslugah generala Maistra,  slovenski politično-vojaški nekrivdi za nastanek in razpad prve in druge Jugoslavije, o verjetni re-viziji narodnoosvobodilnega boja, o zaslugah raznih kolaborantov, informbirojevcev, kosovcev in podobnih rečeh. 

Zgodovinski arhivi, predvsem pa arhivi tajnih služb in diplomacije, nam  vsak dan odkrivajo  nove podatke, ki zahtevajo prevrednotenje določenih »resnic«. Tudi nezgodovinarju  in pokojnemu akademiku Aleksandru BAJTU je uspelo v zanimivem in dokumentiranem BERGMANOVEM DOSJEJU ovreči mnoge »zabetonirane« zgodovinske resnice, da so se čudili tudi »uradni« zgodovinarji.

Nedvomno so največji krivci za takšno stanje predvsem sami zgodovinarji. Gre predvsem za uradne ali »režimske« zgodovinarje, ki se zaradi komodnosti največkrat držijo samo dosegljivih »uradnih« dokazov, tudi takšnih, ki niso preverjeni ali pa so celo dezinformacijske narave. Nekateri svoje izsledke in »teorije« utemeljujejo celo na novinarskih člankih in radijskih novicah! Premalo pa naši zgodovinarji uporabljajo vire tajne diplomacije, varnostnih in obveščevalnih služb. Nekateri  celo zanikajo njihovo verodostojnost!

Ko sem v BALKANSKEM VOJAŠKEM POLIGONU (poslej BVP), 1998, posegel v vojaško-varnostno področje, v zgodovinski stroki skoraj zanemarjeno, sem doživel, poleg priznanj,  tudi ignoranco ali pa nestrokovne ugovore. Omenil sem samo 10 odstotkov svojega vedenja in resnice o genezi slovenske osamosvojitve… Predvsem tiste resnice, ki se skriva v tajnih dokumentih, pa jo nekateri posamezniki vendarle poznamo!

Sedaj se ponavljajo stare napake! O svoji resnici govorijo samo osamosvojitelji, veterani se množijo, vojaške dogodivščine se glorificirajo, zgodovinarji pišejo enostransko in površno, predvsem tisto, kar je dostopno v časopisnih zapisih ali na TV… Zakaj bi se zamerili veteranom ali pa celo pomladnikom, ki takoj poskočijo ob kakšnem TV-posnetku iz Holmeca ali Rožne doline? Saj bodo zmote in revizije, po  slovenskem običaju, itak reševali naši zanamci, ko bo minilo  pet ali več desetletij! Po zgledu na kolaboracijo 1941-1945 in povojne poboje…

Ob desetletnem »zgodovinskem obračunu« slovenske osamosvojitve - bilo je nedavno v Brežicah, so skoraj vsi nastopajoči, sodeč po TV-povzetkih, zapeli hvalnice »osamosvojitveni vojni« in njenim protagonistom! Nekateri so bili evforični, nekateri zadržani, bilo pa je tudi nekaj  zagrenjenih… Edini, ki je bil vsaj malce kritičen, menda pa tudi izžvižgan, je bil urednik tega Vojnozgodovinskega zbornika - Janez. J. Švajncer, brigadir v pokoju, ki je »prebral« (in potem predal) referat z zgornjim naslovom, objavljenim v 7. številki VZZ. Organizatorjem je bila tuja vsaka misel, da bi povabili kakšnega cenjenega »zamudnika« ali pa celo »jugonostalgika«, ki pač »ni bil zraven«! Izjema je bil seveda samo tujec -  hrvaški general  Martin Špegelj!

Ker je spoštovani brigadir Janez J. Švajncer v začetku svojega referata dokaj pogumno omenil, da sem bil med prvimi raziskovalci, ki se je kritično lotil nekaterih vprašanj osamosvojitvene vojne, je verjetno mislil na odstavek iz omenjene knjige, stran 262, kjer sem, o sicer legalni manevrski strukturi TO Slovenije zapisal tudi naslednje:

»Bodočim raziskovalcem projekta manevrske strukture bi priporočal, da v ohranjenem arhivskem gradivu skušajo ugotoviti verodostojnost podatka o ideološki sestavi njenih prvih enot in štabov. V obdobju do 1990 je bilo v TO Slovenije okrog 60 odstotkov poveljnikov čet, vodov in desetin tudi članov Zveze komunistov! Po nekaterih indicih je bila ideološka struktura manevrske strukture  popolnoma drugačna, saj njeni pripadniki menda niso mogli postati člani Zveze komunistov in Neslovenci. Zato bi bilo res zanimivo videti, kako je izgledala ta začetna struktura. Tako bi ovrgli govorice, da je šlo za protikomunistično vojaško strukturo, demosovsko, krščansko-klerikalno ali pa celo domobransko!«

Zelo skrbno sem prebral Švajncerjev objavljeni sestavek. Na žalost se je spoštovani brigadir izognil, hote ali nehote, temeljni temi - manevrski strukturi, obširno pa se je dotaknil nekaterih drugih vidikov. Iz razumljivih razlogov se ne bom spuščal v vse navedbe Švajncerjeve zelo zanimive in nadvse plodne analize, ki bo prispevala k vsestranski razbistritvi slovenske vojaške osamosvojitve. Omejil se bom, zaradi zgodovinske resnice, samo na konkretne in napačno zastavljene probleme ali interpretirane domneve.

A/ »Uveden je bil sistem, da so lahko na politične, varnostne in podobne dolžnosti v teritorialni obrambi prihajali posamezniki, ki so bili popolnoma brez vsake šolske in vojaške izobrazbe…« (stran 132)

Napačna trditev, vsaj za varnostne dolžnosti! Za vojaško varnostno službo, tudi v TO, je veljal izbirni sistem (selekcijski kriterij), kar je pomenilo, da so bili vedno in povsod izbrani najboljši kadri, tako po šolski izobrazbi, kot tudi po moralno-političnih kriterijih in karakternih lastnostih. Za načelnika varnostnega odseka RŠTO, od 1986 (po moji zaslugi) položaj - aktivnega podpolkovnika - polkovnika, je bila zahtevana tudi višja vojna akademija! Za vse ostale položaje varnostnega častnika pa smo si izborili posebno pravico, da smo za rezervne varnostne častnike zares izbrali najboljše kadre po splošni izobrazbi, poleg tega so vsi obiskovali redne varnostne tečaje v Pančevu ali pa vsaj dopolnilne na Pokljuki  (kot dr. Miha Brejc, poznejši načelnik VIS).

Kakšen je bil dejanski politično-varnostni profil glavnih kadrov TO oz. slovenske vojske, bi pokazala stvarna anketa celotnega kadra v štabih in poveljstvih, seveda po činih in položajih, posebej pa na novo oblikovana manevrska struktura. 

Glede političnega profila kadrov si nismo delali nobenih iluzij o članih ZKJ kot najbolj politično zanesljivih kadrih (četni poveljniki -  90 % v JLA in 60 % v TO Slovenije), ker smo se (v VS JLA) opirali na (zaupen) podatek, da je vsaj 50%  starešin stopilo v ZKJ zaradi karierističnih razlogov, pa se zato nismo niti čudili, če je 70 odstotkov upokojenih generalov - Slovencev zapustilo ZKJ!

Po razpustitvi ZKJ pa se na ta kriterij spoh nismo več ozirali, vendar pa bi v TO Slovenije, posebno v manevrski strukturi, veljalo opozoriti na strankarsko pripadnost ali pa vsaj na različne simpatije! Ob tej priložnosti velja tudi povedati, da je VS JLA, prav na podlagi dvojnih iger, pravočasno zvedela za ustanovitev manevrske strukture brigadirja Toneta Krkoviča, posebno še za kupovanje orožja in druge opreme!

 Vsekakor pa drži, da po brionskem plenumu (1966) v varnostni službi JLA nismo več sektašili! Okrog 1968 sem tudi osebno pisal nekakšno seminarsko nalogo o sodelavcu - vojaku, čigar oče je bil pripadnik ustaške vojske! Zato je veljalo pravilo, da sinovi ne morejo odgovarjati za napake očetov oziroma kakor je zapisano že v Stari zavezi, da grehi staršev ne smejo prehajati na otroke! Torej, nič ni bilo narobe, če smo, po preverki, takšnega častnika zaposlili v RŠTO! Če pa je šlo za sodelavca VS JLA, problem zaposlitve tudi ni bil poseben problem. O tem smo enostavno obvestili poveljnika (9. armade, RŠTO ali sekretarja RSLO), ki je potem na kadrovskem svetu »odločil« po svoji diskrecijski pravici! 

Primer bivšega obrambnega ministra, ki ga omenja brigadir Janez J. Švajncer, se ne more primerjati  s strukturo vodilnih častnikov TO Slovenije, saj je bil po politični odločitvi in podpori (domači ali tuji), postavljen za republiškega sekretarja za LO, na položaj visokega civilnega uslužbenca, ki je bil takrat izključno pod patronatom SDV in ZKS, ne pa nastajajoče opozicije!

Kasneje leta 1992, ko je novodobni obrambni minister objavil  svoje PREMIKE in razkril vesoljni Sloveniji, da je bil njegov oče pripadnik (slovenske) domobranske vojske,  so se ga njegovi mentorji iz vrst SDV skušali tudi javno odreči ( POT V OSAMOSVOJITEV,   Niko Kavčič,  1996)!  Seveda je šlo pri tem za očitno sprenevedanje, saj osebno ne verjamem, da znani partizanski obveščevalec in visoki uslužbenec SDV, tega ne bi zvedel od svojih mlajših kolegov že nekaj let prej, ko je nadebudni mladenič iz Grosuplja kandidiral za predsednika slovenske mladinske organizacije!  Dogajanj v času študija obramboslovja, kvalitete diplomske naloge, pripravništva na RSLO, pohoda po poteh AVNOJ-a, procesa JBTZ, zobanja češenj z generalom Vasiljevićem in podobno, ne poznam podrobno, zato teh stvari ne bom komentiral! 

Glede javnih navedb Božidarja Spasića, nekdanjega visokega uslužbenca zvezne SDV (prevod njegove knjige PODLASICA JE SPREGOVORILA je že na slovenskem tržišču), da je bil prvi slovenski obrambni minister tudi agent nemške obveščevalne službe, pa moram izraziti resen dvom, saj je zelo verjetno šlo za široko akcijo plasiranja dezinformcij na račun tudi drugih vodilnih slovenskih osamosvojiteljev (ministra za notranje zadeve - fotografije s prostitutkami v bordelu itd). 

B/ V novi SDV, kot je bila prečiščena in je nastajala po Brionskem plenumu, si je vojaška varnostna služba oblikovala še svojo posebno sodelavsko mrežo. …če je vojaška varnostna služba znotraj SDV res imela svojo garnituro, kakšna in kje je bila ta agentura v času osamosvajanja Slovenije in vojne za Slovenijo.« (134)

Gre za dvoje povezanih vprašanj, skoraj trditev, ki pa sta hkrati povsem neutemeljeni! 

Brionski plenum je samo navidezno pomenil prelomnico v korist vojaške varnostne službe, dejansko pa je bil s tem plenunom razbiti celoten varnostni sistem SFRJ. Nedavno objavljeni spomini slovenske partizanke dr. Slavke BECELE RANKOVIĆ z naslovom ŽIVLJENJE Z LEKOM, kakor tudi DNEVNIŠKI ZAPISI njenega pokojnega soproga Aleksandra RANKOVIĆA, da drugih virov ne omenjam, nedvoumno potrjujejo, da je brionski plenum pomenil prvi korak tujih sil  pri razbitju SFRJ. Sam sem postavil celo smelo tezo, da je šlo za strateško operacijo sovjetske vojaško-obveščevalne službe, da bi se maščevala zaradi Informbiroja! Akcija je bila, po mojem mnenju,  uperjena direktno proti Titu (pred tem sedem neuspešnih atentatov od 1947 - 1952 s strani sovjetske obveščevalne službe, odstranitev zvestega Aleksandra Rankovića, tudi podpredsednika SFRJ), razbitje varnostnega sistema (SDV), pri čemer sta brata Ivan in Milan Mišković, v obeh varnostnih službah (vojaški in civilni) postala nosilca sovjetskega vpliva! Znotraj Jugoslavije je šlo za novonastalo navezo Kardelj - Bakarić, ki pa sta bila trdno na vajetih Ivana Krajačića - Steva, vodjo sovjetskega centra NKVD za Jugoslavijo in balkansko področje!

V tako vodenih in profiliranih službah zares ni bilo nobene potrebe niti možnosti, da bi vojaška varnostna služba pod načelnikom generalpolkovnikom Ivanom Miškovićem, oblikovala »svojo posebno sodelavsko mrežo« v novonastajajoći Službi državne varnosti, ki je bila pod patronatom zveznega ministra za notranje zadeve - bratom Milanom Miškovićem.

Tudi sicer sem bil dovolj dolgo na vodilnem položaju v vojaški varnostni službi 9.armade v Sloveniji, pa zato nadvse resno trdim, da nikdar še pomislili nismo na kakšen »agenturni vdor« v SDV Slovenije! Če je po letu 1987 prišlo do kakšnega poskusa s strani mojih naslednikov in »učencev«, sicer ne vem, vem pa za več takšnih poskusov s strani SDB, zato sem nekaj primerov tudi navedel  v svoji knjigi (Leljak, Napotnik, Meh). Proti koncu junija 1991 naj bi sicer prišlo do nekaj medsebojnih »vdorov«, vendar so bile to le enodneve »akcije«, ki jim je botroval predvsem alkohol! Menda je bilo celo posneto s skrito kamero, kako so šefi ene ali druge službe podpisovali razne obveze, vendar je dejstvo, da takšne in podobne akcije niso dale operativnih rezultatov. Bilo pa je tudi med kadrom SDV nekaj pristašev celovite SFRJ, kar pa seveda ne moremo enačiti z nekakšno agenturno dejavnostjo! To so verjetno tudi javno izražali, pa so jih novi »demosovi« šefi tudi takoj izločili! Kako je to potekalo, je opisal dr. Miha Brejc v VMESNEM ČASU, tudi rekonstrukcijo delovanja vojaške varnostne službe. Pozabil je samo omeniti razne neprofesionalne in nečloveške postopke, predvsem izsiljevanja za izdajo sodelavske mreže! Zanimivo, enako »pozabljiv« je tudi brigadir Andrej Lovšin v SKRITI VOJNI!

C/ Vojaška varnostna služba JLA je imela namreč pregled nad celotno mrežo sodelavcev slovenske službe državne varnosti in je od SDV prevzemala tiste sodelavce, ki so se izkazali ali bili posebno koristni«. (134)

Povsem netočna in tudi nekorektna trditev! Dejansko je bilo prav nasprotno! O tem sem podrobneje pisal v BVP (stran 62-71), zato samo kratka opomba.

Vsaka služba je vodila in strogo varovala svoj register sodelavcev. Še le po zadnjem noveliranju pravil vseh varnostnih služb, konkretno, ko je  Stane Dolanc postal zvezni sekretar za notranje zadeve, je začel veljati pravilnik o centralnem registru sodelavcev, ki ga je vodila SDB! Bil sem med prvimi v VS JLA, ki se je službeno uprl takšnemu pravilu in praksi, ker pač predhodno ni bil dovolj preučena! Še le pod »pritiskom« nadrejenih šefov iz Beograda sem slovenski SDV predal spisek 120 sodelavcev vojaške varnostne službe 9. armade, ki so bili nepomembni, ker so pač opravljali naloge »protiobveščevalne zaščite« vojaških objektov! Vse ostale sodelavce smo po novem pravilniku enostavno spremenili, v »prijateljske zveze«, ki pa jih ni bilo potrebno registrirati pri SDV! Seveda, nobenega od svojih 180 kvalitetnih sodelavcev nisem »registriral« pri SDV. Enako so ravnali tudi vsi moji podrejeni, pa smo se tako dokaj spretno izognili pravim namenom SDB - kontroli sodelavcev VS JLA!

Ker smo za vsakega sodelavca potrebovali preverko v centralnem registru SDV, če je »prost« ali »zavzet« (kot sodelavec ali pod operativno kontrolo), smo prenehali tudi s takšno prakso… Moram pa povedati, da me Stane Dolanc zaradi tega ni vzel »na zob«, nasprotno! Pritrdil mi je, da je šlo za »napačen« korak, jaz pa sem mu pokazal, po nalogu iz Beograda, dosje »našega« vrhunskega sodelavca, ki ga je Dolanc tudi osebno poznal, in je Jugoslaviji in pozneje tudi Sloveniji naredil neprecenljive usluge. Po osamosvojitvi sem ga večkrat videl na TV-ekranih… 

Vsi smo ljubosumno čuvali svoje sodelavce, zato mi iz 30-letnega dela v VS JLA ni znan prav noben primer, da bi od neke druge službe »sprejemali« njihove sodelavce! Izjemoma smo si začasno »izposojali« sodelavce samo znotraj VS JLA (konkretno, držal sem na zvezi ustaškega emigranta v Celovcu, namesto kolege iz Sarajeva)! Za nas je veljalo profesionalno načelo - če ne znaš najti in pridobiti kvalitetnega sodelavca, potem nisi primeren za vojaško varnostno službo! 

SDV je rade volje »sprejemala« naše sodelavce po odslužitvi vojaškega roka, posebno med gojenci šol rezervnih častnikov in med vojaki z akademskimi naslovi! Seveda, če jih mi nismo »potrebovali«, kar se je včasih dogajalo. Prav nad tem neprijetnim dejstvom so se šefi SDV največkrat pritoževali.

D/ Sodelavci obeh tajnih služb so bili povsod. Mogoče je sklepati, da je do odločitve, da samostojna Slovenija ne objavi imen registriranih sodelavcev, prišlo tudi zato, ker bi bil učinek v javnosti prehud. Na seznamu bi bilo preveč ljudi pomembnih imen, ki veljajo za ugledna, nesporne avtoritete v kulturi, novinarstvu, politiki, gospodarstvu, skratka povsod.« (134-135) 

Vsekakor moram pritrditi brigadirju Janezu J. Švajncerju, da so se sodelavci SDV nahajali »povsod«,  saj to dobro ve iz svoje prakse, ko je bil nekaj časa tudi operativec CSDV Maribor. 

Nasprotno pa za sodelavce vojaške varnostne službe to ne velja! Skušal bom to "»dokazati" z enostavnim statističnim izračunom: če smo imeli v 9.armadi na okrog 80 operativcev povprečno na leto registriranih okrog 2.000 sodelavcev, od tega 1.200 sodelavcev - vojakov, ki so se letno menjavali, potem je potrebno od »ostanka« 800 sodelavcev odšteti 70 odstotkov sodelavcev med stalnim kadrom JLA. Tako ostane okrog 240 sodelavcev - civilov, ki so bili izključno na zvezi operativcev posebne protiobveščevalne skupine (KOG 9. rmade, pozneje 14. in 31. korpusa)! To so približno resnična dejstva… Kako razporediti teh 240 sodelavcev, je bila »prava umetnost« vsakega načelnika, vendar je povsem jasno, da jih je bilo nemogoče razporediti »povsod«! Bili pa so povsod tam, kjer smo realno pričakovali interes ali vdor neke tuje obveščevalne službe!

Nič novega ne bom razkril, če glede sodelavcev varnostne službe 9.armade povem še nekaj osnovnih »resnic«, in sicer: prvič, okrog 10 odstotkov teh sodelavcev je spadalo v vrhunsko kategorijo z oznako »A«, kar je pomenilo, da so bili na osebni zvezi, da se ne vodijo v nobeni »uradni« evidenci, vsa njihova poročila  je pisal osebno operativec in navadno tudi nosil v Beograd; drugič, vsi so bili dolgoročni sodelavci, ki so bili dobro izurjeni in so uživali popolno zaupanje; in nazadnje, niso bili politično indoktrinirani, pa so zato dokaj »neprizateto« preživeli napake JLA in razbitje SFRJ! Jaz sem dokaj smelo zapisal v BVP (stran 63), da so se mnogi med njimi znašli v prvih vrstah pri ustvarjanju nove slovenske države, ker so bili pač na »pravih« mestih. 

Ker so vedeli, da se proti svojemu narodu ne moreš boriti, niso spraševali, kaj storiti. Mnoge videvam tudi na TV. Urednik Sobotne priloge je intervju zgodovinarja Jožeta Dežmana z menoj, leta 1998, naslovil: NA NJIHOVE POGREBE NE MOREM! Namreč, na vprašanje, kako ravnamo z bivšimi sodelavci, sem odgovoril, da jih čuvam tudi tako, da ne hodim niti na njihove pogrebe!

Zato priznam, da se osebno nisem bal prav nobene lustracije, saj je bilo celotno delo vojaške varnostne službe 9. armade, posebno še v obdobju 1984-1987, ko sem bil načelnik oddelka VS 9. armade, striktno usmerjeno v protiobveščevalno zaščito pripadnikov, objektov in sredstev 9. armade, posredno s tem pa tudi v varovanje Slovenije in Jugoslavije! In posebej bom poudaril: delno tudi pred vdorom tujih obveščevalnih služb, saj se varnostna služba JLA ni ukvarjala s problemi, kot je to delal vzhodnonemški STAPO in podobni. 

Ker so nekateri preveč zagreti »pomladniki« celo grozili, kako nam bodo izprašili hlače, sem se pripravljal tudi na varianto, da bom pred »državno« lustracijsko komisijo najprej naštel vse bivše sodelavce v Socialdemokratski stranki Slovenije, potem pa tudi v ostalih političnih strankah, ki so zahtevale lustracijo. Zatem bi prišli na vrsto državni organi, kot npr. državni zbor, vlada, SOVA, VOMO, GŠ SV, diplomati in podobno. To bi bil velikanski šok za slovensko javnost! Vedel sem pa tudi, da pobudniki jasno vedo, da bi lustracija škodila predvsem  njim samim!

Ker je v VS JLA veljalo pravilo najstrožje konspiracije sodelavcev, bi za vsakega sodelavca, ki bi ga privedli pred lustracijsko komisijo, zahteval tudi njegov pisni pristanek! Kakšen bi bil odziv, sicer ne vem zagotovo, skoraj pa sem prepričan, da bi večina mojih bivših sodelavcev, pristali, da jih pred lustracijsko komisijo imenujem! To pa iz razloga, ker so  prav vsi prostovoljno pristali na sodelovanje tudi v korist SR Slovenije oziroma v boju za zaščito slovenskega naroda pred tujimi obveščevalnimi službami in agenti! To so pa  nadvse častne in domoljubne zadeve! Ne samo del, vsi sodelavci vojaške varnostne službe so bili pridobljeni za sodelovanje izključno na patriotski osnovi! Logično in naravno, saj se proti verziranim in profesionalnim tujim agentom, ne bi mogli boriti razni politikanti, intriganti, plačanci, kriminalci in podobni.

Pozneje, v osamosvojitveni vojni, pa so veljali, tako mi pripovedujejo bivši učenci, povsem drugi motivi in kriteriji, predvsem denar (»sveta vladar«) in razne osebne in materialne koristi (potni list, državljanstvo, stanovanje). Seveda, prednost pri teh »kupčijah« je imela slovenska stran, pa  teh »umazanih« primerov zares ne bom razkrival! Prišli bodo sami na dan, prej ali slej!

E/ »…obe jugoslovanski tajni službi pa sta se metod delovanja učili pri sovjetski tajni službi.« (stran 135)

Bodimo pošteni, pa recimo, da je to veljalo samo do objave resolucije Informbiroja, ko so nam Sovjeti vsilili svoje inštruktorje. Potem pa ni več! 

Po brionskem plenumu je bilo sicer čutiti sovjetske vplive, vendar so v varnostni službi JLA, po odhodu generalpolkovnika Ivana Miškovića, prevladali sodobnejši pogledi na metode in sredstva protiobveščevalnega delovanja. Osebno se nisem zgledoval po nobeni tuji službi, priznam pa, da sem najbolj cenil britanske, nemške in češke metode protiobveščevalnega delovanja. Naš splošni obrazec je bil, da mora biti vsaka operativna akcija enkratna (unikatna)! Samo tako jo je mogoče docela prikriti! Vsi detektivski in šolski triki so obrabljeni posegi. Ko se mi je mladi poročnik Andrej Lovšin (katerega sem po končani VA JLA, na materino prošnjo, »pripeljal« v Slovenijo), ponudil za vstop v VS JLA, češ, da je prebral mnogo detektivskih in obveščevalnih knjig, sem ga takoj zavrnil, rekoč, da je protiobveščevalno delo navadno garanje izkušenega operativca! Pozneje je sicer postal direktor VOMA, a je neslavno »padel« prav na raznih »detektivskih« akcijah… Njegove SKRITE VOJNE ne bom komentiral - to je storil brigadir Janez J. Švajncer. Imel je prav: »pokopali« so ga »dvojniki«, ki so pošiljali najboljša poročila! Arhivi v Beogradu bodo to  kmalu razkrili, pa tudi še živeče priče.

F/ »Delavski nemiri (1988, v Mariboru, moja opomba) so dobili takšne razsežnosti, da je mariborskemu političnemu vrhu poveljstvo mariborske garnizije ponudilo celo vojaško pomoč«. (stran 136)

Povsem netočno!

Za delavske proteste sredi 1988 v Mariboru sem sicer vedel, prav tako pa sem bil prepričan, da »poveljstvo mariborske garnizije«, dejansko poveljstvo 31. divizije oziroma poveljnik, generalmajor Leopold ROŽANC, prav gotovo ni moglo »ponuditi vojaške pomoči« mariborskemu političnemu vrhu! Namreč, ravno takrat je bil generalmajor Rožanc na konferenci ZKJ v JLA v Beogradu, njegov namestnik pa za takšno ponudbo ni imel nobene zakonske osnove niti vojaškega predpisa!  Sploh pa ni šlo za »rušilne« demonstracije…

Ko sem pred dnevi pri generalu Rožancu preverjal podatek o »mariborskem štrajku«, je potrdil, da ni bilo prav nobene »ponudbe« za kakršnokoli vojaško posredovanje in pomoč! General Rožanc pravi, da tudi sicer ne bi posredoval, če bi ga za to prosili mariborski politični veljaki, saj je bila med stavkajočimi »tamovci« tudi njegova soproga!

Verjetno se je brigadirju Janezu J. Švajncerju nehote zapisala »vojaška pomoč«, saj bi to pomenilo, da bi 31. divizija nastopila proti mariborskim delavcem z orožjem! Bognedaj! Lahko bi šlo samo za »varnostno pomoč«, pa to šele takrat, ko bi to zahteval, ne »mariborski politični vrh«, temveč mestni komite za splošni ljudski odpor in DSZ.

Tako smo namreč zapisali v aktu 9. armade, ki je javnosti bolj znan kot »Višnjićev dokument«, katerega je kasneje »izmaknil« (po čigavem naročilu?) praporščak Ivan Borštner, pa so dolgo časa verjeli njegovi verziji, da je šlo za »ogroženost« Slovenije in podobno. Ker so mnogi novinarji in politiki (BVP, stran 184) nasedli prebrisanemu praproščaku, vsaj upam, da to ne bo storil brigadir in zgodovinar Janez J. Švajncer!

Ker sem kot načelnik operativno-učnega oddelka 9. armade sodeloval pri sestavljanju in korekciji »Višnjićevega« dokumenta, bom še enkrat zelo jasno in konkretno navedel, o kakšni »pomoči« naj bi šlo in v katerih okoliščinah, in sicer:

• v garniziji Maribor se odredi en pehotni vod iz 195. mtrbr, ki se usposobi za opravljanje vojaško-policijskih nalog, po mobilizacijskem in drugih načrtih, rok 1. 2. 1988 (točka 3);

• v poveljstvu 31. divizije se uvede »situacijski dosje«, v katerem je treba registrirati vse dnevne dogodke na terenu, predvsem žarišča sovražnega delovanja, rušilne in mirne demonstracije, s ciljem, da enota ne bi bila varnostno ali bojno ogrožena; pri izvrševanju te naloge organizirati sodelovanje z varnostnimi in samozaščitnimi organi, kakor tudi z drugimi strukturami v odgovorni coni«, rok 1. 2. 1988 (točka 5).

Torej, vedno in povsod je šlo samo za povečanje bojne pripravljenosti vseh enot (ker pač ni bilo denarja za povečanje formacijskih enot), posebej še protioklepnih odredov na najbolj ogroženih smereh; zaradi rušilnih demonstracij, ki so se pred tem zgodile na Kosovu, predvsem pa, da bi zavarovali občutljive vojaške objekte, smo v Mariboru (in Postojni) dodatno določili samo en pehotni vod (v Ljubljani pa pehotno četo). V točke 5 navedenega povelja je tudi nedvoumno zapisano, da gre samo za »organizacijo sodelovanja varnostnih in drugih organov«, kar je bila temeljna naloga skoraj že pozabljenih Komitejev SLO in DSZ. Tam se je dejansko odločalo, kako postopati! Sicer pa so vsi takšni in podobni načrti spravljeni v Arhivu RS, pa jih lahko vsak pogleda in se prepriča, da JLA ni bila po »Višnjićevem dokumentu« niti najmanj namenjena za »ogrožanje« Slovenije in podobne praporščakove blodnje… Morali smo samo zavarovati vojaške objekte,  mlade vojake in sebe! Navadna ustavna, zakonska in človekova pravica…

G/ »Posebno vprašanje, ki tudi ostaja samo kot izziv, je vpliv tujih tajnih služb na osamosvajanje Slovenije. Nezgodovinsko in nelogično bi bilo trditi, da je bila osamosvojitev Slovenije z vojno za samostojnost nekaj samo slovenskega in brez vplivov zunanjega sveta, vplivov, ki so bili javni in, kot je to železna zakonitost mednarodne politike, tudi tajni«. (stran 138)

Poglavje z naslovom »Tujina kot dejavnik pri profilu poveljujočih v TO« bi lahko spoštovani brigadir Janez J. Švajncer zastavil tudi drugače, bolj določeno, saj z velikim poznavanjem nadaljuje razpravo o vplivu tujih obveščevalnih služb v slovenskem osamosvajanju. Zato je pravo samo vprašanje: ali so slovensko osamosvajanje usmerjale in vodile tuje obveščevalne službe, katere in kdo so bili tuji agenti?

Brigadir Janez J. Švajncer meni, da je »prvi ta vprašanja načel upokojeni general JLA Marijan F. Kranjc«, kar pa ne bo povsem držalo! Jaz sem morda prvi samo analitično opozoril na problem kot takšen v varnostno-vojaških zapisih pod naslovom BALKANSKI VOJAŠKI POLIGON.

Prvi je na tuje sodelovanje v osamosvajanju Slovenije (in Hrvaške), konkretno z zahodnonemško agenturo (BND), opozoril znani nemški novinar in raziskovalec, Erich Schmidt-Eenboom, pisec analitičnih knjig »Nachrichtendienste in Nordamerika, Europa und Japan«, posebno še »Schattenkrieg«, kjer je na strani 229 navedel presenetljivo podrobnost: »S skoraj vsemi osebnostmi, ki so po letu 1990 v Sloveniji in Hrvaški zasedli pomembne politične, publicistične in varnostne funkcije, so imeli Kinklovi predstavniki tesne stike«, po domače rečeno, obveščevalne kontakte! 

Izjava je odmevala po slovenskem časopisju, vendar je ni nihče od takrat vodilnih zanikal! Jaz sem jo navedel najprej v Nedeljskem dnevniku 29.9.1996 in tudi v BALKANSKEM VOJAŠKEM POLIGONU (stran 109 in 169). Seveda si pa izjave ni nihče upal konkretizirati s številom vpletenih nemških agentov (»s skoraj vsemi…«), še manj pa, da bi jih konkretno poimenoval. Seveda bi si takoj nakopal zvrhan koš pritožb na sodišču ali pa še kaj hujšega (diskvalifikacijo ali pa likvidacijo).

Strinjam se z brigadirjem Janezom J. Švajncerjem, da naši generaciji verjetno arhivi BND ne bodo dostopni, torej, ne bomo zvedeli, kdo od slovenskih osamosvojiteljev je deloval po napotkih ali bolj strokovno rečeno, po navodilih zahodnonemške obveščevalne službe - BND. Podobne dokumente obveščevalne službe navadno ne razkrivajo, razen, če bo kakšen šef to povedal v svojih spominih. 

Ker pa je Slovenija tako majhna dežela, da vemo kaj je sosed jedel, govoril in tudi tajno počel, sem se poslužil »posrednega sporočanja«, kar je vsak iznajdljiv bralec lahko »povezal« in ugotovil delno resnico (Nedeljski dnevnik, 29.9.1996 in BVP, stran 71 in 109). Namreč, navedel sem tudi javno zapisane besede zadnjega načelnika KOS-a, generalmajorja Aleksandra VASILJEVIĆA, ki je v članku KOS IN RAZPAD JUGOSLAVIJE, objavljenem v Svobodni Bosni 14. i 15.1.1997. tudi navedel, da je bil John Dengler, sicer avstrijski ambasador v sekretariatu KEVS, dejansko tisti zahodnonemški obveščevalni rezident v Zagrebu, ki se je »tajno ali pa tudi javno sestajal z nekaterimi slovenskimi in državnimi voditelji«, pa tudi to, da je slovenska SDV operativno kontrolirala »okrog 20 visokih partijskih, državnih in drugih oseb, ki so sodelovali s tujimi obveščevalnimi službami… Eden od njih pa je potem prevzel vodilni položaj v Sloveniji.« (BVP, stran 71). Ker so »zainteresirani« posamezniki že zgodaj začeli obiskovati arhive VIS, so pozneje tudi javno razglašali, da so bili pod kontrolo »UDBE« zaradi disidentstva in podobno, prav nobeden pa si ni upal povedati, da je bil dejansko pod dolgoletno kontrolo SDV zaradi sodelovanja s tujimi obveščevalnimi službami! 

Ker sem v obdobju 1981-1987 kot pomočnik in kasneje kot načelnik varnostnega oddelka 9. armade lahko prebiral tudi t.i. »sivi« Bilten SDV Slovenije, namenjen samo najvišjim voditeljem SR Slovenije (kot znak dobrega sodelovanja sem prejemal izvod načelnika SDV!), lahko samo radovedne bralce tega zapisa, predvsem pa nekatere nejeverne slovenske zgodovinarje, napotim v AR Slovenije, da poiščejo vse mesečne izvode tega biltena, pa bodo lahko rekonstruirali ne samo zahodnonemško, temveč tudi vse druge tuje agenture, ki so delovale v Slovenije, posamezniki pa so potem zavzeli »pomembne politične, publicistične in varnostne« funkcije! Tako pač trdi nemški publicist in razislovalec…

Raziskovalcem in tudi radovednežem naj na kratko razložim pojem »publicistične in varnostne« funkcije. Nemška, pa tudi ameriška in druge obveščevalne službe, so pod pojmom publicističnega delovanja razumele predvsem vodilne mnenjske komentatorje in urednike vodilnih dnevnih listov, od katerih jih je kar nekaj bilo pod operativno kontrolo SDV. Pod »varnostnim« kompleksom pa je potrebno, poleg agenturnih pozicij v varnostnih službah, obvezno prištevati tudi podobne pozicije v vojaški in tudi policijski sestavi!

Sanjski cilj vsake obveščevalne ali pa tudi »ofenzivne protiobveščevalne« službe je bil, da je svojega sodelavca vrinila na položaj šefa države, predsednika parlamenta ali predsednika vlade. V drugo kategorijo vsekakor spadajo »državotvorni« ministri, predvsem pa direktorji civilne ali vojaške varnostne službe, da nižjih ciljev ne naštevam. 

Včasih so se obveščevalne službe zadovoljevale tudi s kakšno tajnico ali šifrantom, danes pa so najbolj pomembni t.i. mnenjski voditelji ali oblikovalci javnega mnenja, kakor tudi razne »sive eminence« oziroma »svetovalci«, ki lahko odločujoče vplivajo na določene državne ali politično-ekonomsko programe in načrte!

Naj se vrnem na osnovna vprašanja osamosvojitvene vojne oziroma, katere tuje agenture so verjetno sodelovale v njej s svojimi agenti med pripadniki TO Slovenije.

Brigadir Janez J. Švajncer meni, da so v Sloveniji od 1945-1991 delovale domala vse tuje obveščevalne službe, »…dejansko učinkovito in široko razpredene mreže pa so imele samo Sovjetska zveza, vojaška in civilna jugoslovanska varnostna služba oziroma tajna policija in rimokatoliška cerkev.«  Taka trditev vsekakor ne bo držala, ker bi pomenila, da je bila v omenjenem obdobju »jugoslovanska civilna in vojaška varnostna služba« tujek na slovenskem ozemlju, torej, da sva oba s spoštovanim brigadirjem,  sodelovala v tuji varnostni službi! To bi bila vendarle nezgodovinska trditev! Pa tudi moralno oporečna. Jaz se namreč svojega 35 letnega delovanja v VS JLA sploh ne sramujem, saj sem se od 1959-1987 boril proti tujim vojaško-obveščevalnim službam, torej tudi za slovenske in jugoslovanske interese hkrati!

Glede razpredenosti agenturne mreže obstojajo relevantni pokazatelji, ki so dobljeni na podlagi t. i. rekonstrukcij obveščevalnega delovanja. Po osvoboditvi so organi OZNE in UDBE podrobno proučili delovanje vseh okupacijskih obveščevalnih služb, pa so tako prišli do spoznanja, da je bila nemška (nacistična) varnostna struktura (GSP) najbolj razpredena prav v Sloveniji (totalno na Štajerskem), za njo pa italijanska (fašistična) OVRA na Primorskem. Na nekatere ostanke so se kasneje po 1945.letu navezale tudi naslednice omenjenih služb.

Sovjetska obveščevalno-varnostna struktura v Sloveniji nikakor ni mogla biti množična, ker za to ni bilo objektivnih pogojev (prejšnje bivanje sovjetskih enot), sploh pa Slovenija ni bila v sovjetski interesni sferi po tajnem sovjetsko-britanskem sporazumu na Jalti. Nekaj gostejša je bila sovjetska vojaška obveščevalna mreža okrog »postojnskih vrat«, posebno pa še v Trstu kot strateškem obveščevalnem punktu. Če je verjeti najnovejšim razkritjem, da so bili vodilni člani KPS (Lovro Kuhar, Josip Kopinič, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček in drugi) obenem tudi del kominternovske in NKVD-jevske strukture, vsak s svojo posebno agenturno mrežo, potem je situacija lahko povsem drugačna. To trdim zaradi primera Vidalijevega (informbirojevskega) obveščevalnega centra v Trstu, kjer sem še mnogo let pozneje v Trstu protiobveščevalno spremljal delo znane sovjetske agentke »Marine«, pa tudi operativno akcijo »Prijatelj«, omenjeno tudi v BALKANSKE VOJAŠKEM POLIGONU, ko smo v obdobju »napadov na JLA« spremljali znanega sovjetskega vojaškega obveščevalca, ki je izkazoval določene interese okrog revije »Mladina«! Informbirojevska mreža v Sloveniji ni bila množična, častniki - dezerterji iz JLA ali informbirojevci pa so bili pod našo kontrolo, saj smo imeli, to lahko zdaj že povem, nekaj dobrih sodelavcev tudi v Sovjetski zvezi. 

Slovenski informbirojevci, praviloma, niso bili sovjetski agenti, ker bi potem »padli« tudi njihovi glavni rezidenti! Zato nobenega seznama informbirojevcev ne bi smeli uporabljati niti kot »posreden« odgovor ali dokaz, pa četudi je objavljen v reviji »BOREC«. Agentura se odkriva samo ob popolni rekonstrukciji in na podlagi operativne dokumentacije! To je pravilo sodne prakse pa tudi profesionalne etike!

Neraziskan problem so vsekakor slovenski »Španci«, za katere itak vemo, da so bili sodelavci sovjetske vojaške in kominternovske obveščevalne službe, in so večinoma tragično končali kot »gestapovski« agenti. Primer skrivnostne smrtne nesreče generallajtnanta Franca Rozmana Staneta je raziskoval tudi brigadir Janez J.Švajncer, pa mi bo zagotovo pritrdil.

Dokaj smelo bom zatrdil, da je v Sloveniji najmočnejšo agenturno mrežo vendarle imela zahodnonemška obveščevalna služba - BND, saj smo odkrili nekaj poskusov vdora tudi v 9. armado. Pri tem so se množično naslanjali na naše zdomce in emigrante, pa tako tudi na člane družin aktivnih vojaških oseb. Sledile so ameriška, sovjetska, italijanska, avstrijska,  britanska, albanska in francoska obveščevalna služba.

Pojma  (obveščevalna) »mreža rimokatoliške cerkve« (ali neke druge verske skupnosti) v VS JLA formalno nismo nikjer obravnavali, morda so ga v slovenski SDV. Seveda, drugo so primeri uspešnega delovanja vatikanske diplomacije, kakor tudi možnosti delovanja posameznih duhovnikov. kot jih opisuje brigadir Janez J. Švajncer. Tudi sam sem imel podobne izkušnje (pri iskanju pobeglega vojaka P., ki je ubil miličnika), saj nam je prav župnik nudil najbolj kvalitetne podatke o možnem psihološko-sociološkem motivu iskanega vojaka (poznal je razmere v družini in podobno). Seveda pa takšne »usluge« nimajo prav nobene podlage za trditev o obstoju obveščevalne »mreže rimokatoliške cerkve« na Slovenskem! To pa vem tudi na podlagi poročil iz prve roke, saj smo imeli v Vatikanu prijateljsko zvezo »A« kategorije!

O t.i. »organizirani dejavnosti cerkve« na Slovenskem sem se v zadnjih letih kot genealog-amater sicer večkrat prepričal tudi sam, vendar sem hkrati dobil zagotovilo o modernejšem pristopu zbiranja podatkov o vernikih. V prejšnjem stoletju so jih župniki zapisovali v družinske knjige STATUS ANIMARUM, kjer sem lahko našel tudi »tajne« podatke o nezakonskih otrocih in podobno! Včeraj so to vlogo imele razne informacijske kartice vernikov, danas pa so jo prevzeli mogočni računalniki! Nisem verjel svojim očem, kako hitro so slovenski duhovniki obvladali  informacijsko tehnologijo…

Na podlagi svojega vedenja bi si upal trditi, da so slovensko osamosvojitev (secesijo)  iz strateških razlogov podpirale samo zahodne obveščevalne službe (ameriška, nemška britanska), dočim so bile ostale obveščevalne službe, predvsem sovjetska, za ohranitev celovitosti SFRJ oziroma proti odcepitvi Slovenije in Hrvaške! Preobrat je nastal po brionskem sestanku, svojo dvojno ali pa tudi »razbijaško« vlogo pa so morali zanikati tudi z raznimi diplomatskimi izjavami, kot je to storil ameriške ambasador Zimmerman.

Torej, če pogledamo samo vojaško-policijsko strukturo Slovenije oziroma TO Slovenije, lahko  rečemo, da je bila, agenturna prisotnost po brionskem plenumu 1966 naslednja:

• najštevilčnejša je bila vsekakor sodelavska mreža bivše varnostne službe JLA, ki pa se je na terenu pasivizirala ali pa bila v precejšnji meri dezorientirana (okrog 300-400 sodelavcev - civilov), dočim je bilo v TO Slovenije le nekaj desetin sodelavcev v aktivnem sestavu, v RŠTO in pokrajinskih in mestnih ŠTO;

• število ostalih obveščevalnih služb je nemogoče določiti, kar pa itak ni preveč pomembno, saj niso imeli možnosti vplivanja niti odločanja;

• v RŠTO in pokrajinskih ŠTO je zato najbolje narediti rekonstrukcijo, iz katere bi bilo mogoče spoznati obnašanje in posamezne odločitve posameznikov, ki se niso skladale s cilji slovenske osamosvojitve, da bi tako izločili sume obveščevalnega delovanja v korist tujih obveščevalnih služb. Tako bi vsaj posredno odgovorili na to zanimivo, pa ne preveč usodno vprašanje, seveda brez »interne« lustracije v TO.

O trditvah brigadirja Janeza J. Švajncera, da je bil Ivan Maček - Matija, sicer poveljnik in politkomisar NOV in PO Slovenije (1942), gojenec sovjetske NKVD akademije (1945) in poznejši dolgoletni načelnik OZNE (kot tak pa, po nedavni TV izjavi njegovega pomočnika Iva Svetine, glavni osumljenec za povojne poboje), tudi idejni in organizacijski tvorec povojne slovenske oborožene sile - »posadnih (utrdbenih) enot« oziroma partizanskih odredov, pozneje pa TO Slovenije, ne bi želel posebej razpravljati. Spomnil bi spoštovanega brigadirja, da je idejne osnove (tudi slovenske) partizanske vojske prvi teoretično zagovarjal in obravnaval generalpodpolkovnik Dušan KVEDER - Tomaž. Zasnovo TO kot posebne komponente oboroženih sil SFRJ pa sta prva predlagala hrvaška generala Ivan Rukavina in Bogdan Oreščanin ter admiral Srečko Manola. Tako Mačku ostane samo še »narodna zaščita« (1941- 1945), ki je pozneje prerasla v VDV in Ljudsko milico, od 1976 pa tudi posebne slovenske enote NZ  (po ES)… Zato bi se slovenski vojaški zgodovinarji že morali odločiti, kdo je bil dejanski pobudnik slovenske TO, saj je dr.Anton Bebler nedavno (Delo-SP, 22. 12. 2001) zatrdil, da je bil Edvard Kardelj »morda najpomembnejši pobudnik« za ustanovitev TO Slovenije. 

Zgodovinarji bi tudi morali doreči nekaj besed tudi k nalogi generalmajorja Ivana Mačka - Matije, ki jo je zaupal prvemu poveljniku slovenske TO, generalmajorju Bojanu Polaku - Stjenki, naj v primeru vdora sovjetske vojske v Jugoslavijo »nemudoma aretira in osami poveljstvo ljubljanskega armadnega zbora«! Namreč, povsem očitno je, da mnogi te tajne in naknadno razkrite naloge niso pravilno dojeli. Maček namreč ni povedal, od koga je dobil takšno povelje, niti se ne ve, ali je o tem obvestil  obvestil Tita! Sam takšnega povelja ni mogel izdati, morda samo po predhodni odobritvi Kardelja, saj je povsem očitno, da bi s tem popolnoma obglavil obrambo 9.armade v Sloveniji in tako omogočil nemoten prihod sovjetske vojske v Slovenijo!

Ko me je znanec, tovariš Franc Perovšek, opozoril na izjavo generalmajorja Bojana Polaka in okoliščine, pod katero je nastala, sem bil dobesedno zgrožen! V tistem času sem bil namreč tudi sam pripadnik tega ljubljanskega poveljstva… Poveljnik je bil generalpodpolkovnik Stane POTOČAR, načelnik vojaške varnosti polkovnik Zvone RAK itd. Takoj sem se vprašal: kdo pa bi namesto 9.armade branil Slovenijo? Morda TO Slovenije? Ali pa je šlo za slovensko inačico uvoza Brežnjeve doktrine omejene suverenosti? Zato sem v BALKANSKEM VOJAŠKEM POLIGONU (stran 85 - 87) nedvoumno zapisal tudi naslednje: »Zato je navedena izjava generalmajorja B. Polaka žalitev takratnih pripadnikov tega poveljstva (posebej Slovencev). Po mojem mnenju gre verjetno samo za njegovo maščevanje za akcijo VRH (nakupi orožja za TO). Pokojnemu Ivana Mačku - Matiji s tem ni prav nič pomagal. Nasprotno!«

Zdi se, da tudi za brigadirja Janeza J.Švajncerja nisem bil dovolj prepričljiv, saj nekritično nadaljuje zgodbo o »novi strani slovenske osamosvojitve«, kakor tudi o tem, da bi bilo »nezgodovinsko prezreti delež Ivana Mačka pri nastanku in oblikovanju teritorialne obrambe kot slovenske vojske…« Pri tem navaja tudi dejstva, ki glede izbire poveljnikov zaščitnih enot TO niso povsem točna. Zaradi primera naj povem, da sem enega od poveljnikov 30. razvojne skupine celo sam predlagal… Predlog je bil sprejet! Dal sem tudi soglasje, da je bil z neke druge dolžnosti  za varnostnega častnika postavljen dr. Miha BREJC, katerega sem spoznal kot ukaželjnjega tečajnika na Pokljuki. Pozneje je postal direktor VIS in napisal knjigo VMESNI ČAS, ki jo priporočam za branje!. V njej je tudi omenil akcijo »LIPA«, v kateri so Visovci (nekdanji ljubosumni ali maščevalni esdevejevci) opravili celotno rekonstrukcijo VS JLA v Sloveniji! Opisuje tudi nekatere sodelavce iz vrst JLA in VS JLA, nikjer pa, na žalost, ne pove prav nič o metodah prisiljevanja posameznikov, da so »izdali« svoje šefe in sodelavce, in si tako preskrbeli pokojnine, pasoše, stanovanja in pravico do življenja z družino! Nekaj pa jih je vendarle še ostalo na t. i. »šinterskem seznamu«… Ko bi oni lahko (smeli) spregovoriti, bi vsaj delček resnice prišel na dan!

H/ »…vsa jugoslovanska vojaška organizacija (je bila) zanesljivo enotna, tudi slovenska TO«… Vojaška in civilna varnostna služba sta opravili preverke za vse zaposlene v RŠTO in drugih štabih TO…, .. ni mogoče utemeljeno trditi, da so prav vsi (sodelavci) prekinili s svojimi zvezami z varnostno službo JLA«. (143-144)

Tisto o organizacijski »enotnost«, posebno slovenske TO, seveda ne bo držalo! Naj opozorim samo na tri posebnosti, na katere sem že javno opozarjal, in sicer:

• razen prvih treh (generalpolkovnikov Rudolfa HRIBERNIKA in Franca KOČEVARJA, ter generalmajorja Ferda ŠETRAJČIČA) so bili republiški sekretarji za ljudsko odbrambo civilne osebe brez vojaške izobrazbe (Martin KOŠIR, Janko KUŠAR); s tem je bilo ukinjeno eno generalsko mesto za Slovence;

• obstoj in funkcioniranje Narodne zaščite v okrilju TO Slovenije,  kar je zlasti motilo organe Glavne inšpekcije JLA oziroma kasneje OS SFRJ;

• položaj načelnika vojaške varnostne službe v RŠTO Slovenije je vse do 1987 vedno zasedal pripadnik SDV, šele v tem letu sem osebno uspel izboriti, da je položaj zasedel aktivni častnik JLA s polkovniškim položajem, kakor je bilo ustaljeno v vseh ostalih štabih TO. Šlo za očitno »krhanje« Mačkove »vojske« in Udbine kontrole… Čeprav je položaj zasedel Slovenec, je bilo vidno negodovanja na vseh ravneh. Kmalu zatem sem bil »kaznovan«, toda to je že druga zgodba.

Iz tega tudi izhaja, da je SDV do 1987. samostojno izvajala vse preverke za posameznike v slovenskih partizanskih enotah (tudi v t. i. »posadnih enotah«, katere pa, zanimivo, vrhovni poveljnik, Svetozar Vukmanović - Tempo, v svojih spomenih  nikjer ne omenja!) in TO Slovenije, kar je bil svojevrsten absurd. Zato je tudi nesmiselno trditi, da je v TO Slovenije obstajala agentura vojaške varnostne službe - vsekakor pa je v TO Slovenije obstajala sodelavska mreža SDV. To vem zagotovo! 

Namreč, samo dva načelnika (aktivna častnika) - polkovnika Jože HOLC in Boško MUTIĆ - v  treh letih nista mogla »zgraditi« dejansko nikakršne sodelavske mreže, razen, da sta prevzela in povezala nekaj sodelavcev - aktivnih vojaških oseb, kakor tudi nekaj »vsiljenih« sodelavcev SDV! In to je vse! Neupravičeno je tudi domnevati, da je bil vsaki gojenec VA tudi sodelavec varnostne službe JLA, pa iz tega izvajati zaključke o številu sodelavcev VS JLA (v TO-10, v milici-48 gojencev VA).

S takšnimi minimalnimi »agenturnimi kadri« je slovenska TO julija 1991. pričakala desetdnevni vojaški poseg JLA!

Strašiti slovensko javnost, posebno strokovno, z neverjetno močjo varnostne službe JLA in njene agenture »največjih razsežnosti« v TO, je lahko dvomljivo, posebno še, če se opiramo samo na razne sporne »spomine«, »indice« in nezgodovinske »zaključke«! Zato je potrebno počakati na razkritja tajnih arhivov, npr. akcije »Lipa«, ki je v arhivih »SOVE«. Pa tudi na tiste v Beogradu, ki bodo kmalu odprti (vojni arhiv do 1941 je že odprt) in razdeljeni (prekopirani) po sukcesijski pogodbi! Samo delno pa se lahko opiramo na spomine sodelujočih, ker so prevečkrat subjektivni. Graditi verodostojnost svojih zaključkov na članstvu v političnih organizacijah (ZKJ), kakor tudi na strokovnih kvalifikacijah (VA, VVA, varnostni tečaj in podobno), pri tem pa ne upoštevati nacionalne osveščenosti, svetovnega nazora, osebnega in družinskega stanja in intelektualnega nivoja, je seveda povsem napačen pristop. 

Za mene osebno je bila dilema »boja proti lastnemu narodu« samo umetna! Tako se je verjetno dogajalo tudi vsem ostalim častnikom in podčastnikom - Slovencem, ki so bili v JLA! Glede statusnega položaja smo se odločali na dva načina: možnost za takojšnjo upokojitev - pasivizacija (vsi aktivni generali Slovenci),  vsi ostali delazmožni pa so imeli dve poti - prestop v TO Slovenije, ali v vojske drugih novonastalih držav, ali pa zaposlitev izven TO. V JLA sta dejansko ostala samo dva slovenska častnika (soprogi Neslovenki), ki pa sta v VJ solidno napredovala (vojaška varnost in sodstvo).

Z brigadirjem Janezom J. Švajncerjem se očitno strinjava, da je potrebno sčasoma doreči in odgovoriti na številne kršitve na obeh straneh, ne samo ženevske konvencije, temveč tudi splošnih človekovih pravic, pravice do življenja z družino, socialne varnosti in podobno. Da tega ne bi počeli zanamci, kot se zdaj dogaja s kvislingi iz obdobja 1941-1945 in pobitimi domobranci!

Iskanje vzrokov o popolni enotnosti v toku osamosvajanja in nastajanje poznejše razklanosti slovenske države in družbe kot take, predvsem z vidika tujega agenturnega delovanja, predvsem pa kot medijskega oblikovanja javnega mnenja (razpoloženja), prepuščam strokovnjakom za psihološke delovanje - bojevanje! 

O vlogi tiska in medijev v procesu osamosvajanja Slovenije, seveda začenši od 1986., oziroma od znanih »napadov na JLA«, bi kazalo dokumentirano in kritično razpravljati. Zato samo nekaj najnujnejših popravkov:

• ponatis »Črnih bukev« je organiziral Roman LELJAK, sicer nekdanji pripadnik varnostne službe JLA, vendar je v tistem trenutku, po objavi knjige SAM PROTI VSEM, ki sta mu jo pomagala napisati vodilna »pomladnika« (upam, brez mentorjev), deloval v osebno in finančno korist svojih delodajalcev in svojo (dobil je status študenta FSPN, finančno obogatel, pozneje postal ugleden podjetnik, zdaj v sodnem postopku);

• DELO je objavilo nekakšne tiralice proti nekaterim pripadnikom varnostne službe 14. in 31. korpusa, kar je bila očitno odločitev odgovornega urednika, verjetno na zahtevo (namig) direktorja VIS-a ali VOMA;

• kot je meni in mnogi drugim znano, tednik Mladina ni objavil seznam novinarjev - sodelavcev slovenske SDV, temveč obratno - slovenskih novinarjev - sodelavcev VS JLA, z oznako, kdo od častnikov VS JLA (Malkoć, Nedović Škarić, Škoro in drugi) drži »na zvezi« posameznega novinarja. Sploh ni šlo za nobeno »srbsko varnostno službo«, kakor piše brigadir Janez J.  Švajncer, temveč za neodgovorno početje uredništva MLADINE, da bi tako »kompromitiralo« nekaj svojih novinarskih kolegov, ki so bili funkcionalno zadolženi za sodelovanje z JLA (spomnim se radijskega reporterja) ali pa so izvirali iz »vojaških« družin (Medved in drugih), posebej še, ker se takšna »zbirna« poročila o sodelavcih v VS JLA sploh niso smela pisati;

• enostavno ne razumem zakaj se je brigadir Janez J. Švajncer tako »odločno« opredelil proti svojemu nekdanjemu kolegi iz mariborskega VEČERA, Mirku MUNDI, takratnemu uredniku priloge 7D, ko je objavil kar tri okvirčke z dokaj kritičnimi (in docela resničnimi) dejstvi o TO Slovenije z dne 16. 6. 1993. Bralce opozarjam, da je Mirko Munda raziskoval in napisal nadvse zanimivo knjigo BEOGRAJSKA SPLETKA, ki podrobno opisuje sporno akcijo »VRH« o nakupovanju orožja za slovensko TO ob njenem oblikovanju! Kdo bo pa napisal knjigo o kupovanju orožja, predvsem malverazacijah, pred osamosvojitvijo?

Strinjam se, da je bila »samostojna slovenska država izvirna težnja slovenskega naroda«, vendar ne morem sprejeti nenavadne teze, da so bili tuji interesi »drugotnega pomena« za taisti narod! Zgodovinsko to ne bo držalo, saj so nam tujci še vselej krojili usodo! Vsa doslej znana dejstva nedvoumno potrjujejo, da slovenske osamosvojitve ne bi bilo brez tujega (nemškega) žegna (priznanja), pa tudi poprejšnjega »interesnega« vodenja s strani določenih velikih sil in tujih interesov ni manjkalo! Zakaj je Vatikan prvi mednarodno priznal Slovenijo, je seveda posebno in zanimivo vprašanje!

Ko bodo v beograjskih arhivih na razpolago tudi dokumenti »bojnih akcij«, ki jih je izvajala JLA proti Sloveniji, pa tudi TO Slovenije proti pripadnikom »srbske vojske«, potem bo spoštovani brigadir Janez J. Švajncer moral še enkrat pisati OBRANILI SMO DOMOVINO! Razlog je čisto preprost: prvotno knjigo je evforično napisal in posvetil neki legendi, ki to ne more več biti; drugič pa zato, ker je potrebno v vsaki »bojni akciji« ali bitki analizirati obe vojujoči se strani, predvsem pa cilje in namene obeh poveljnikov, pa tudi realen in resničen potek bojnega delovanja. Tako se ne bi moglo zgoditi, da je v omenjeni knjigi enostransko opisan »napad« na neko vojašnico, dejansko pa so streljali proti sosednji hiši na hčerko generala.  Ne vem samo, ali je bilo to zaradi sovraštva ali pa je šlo za navadno kavbojsko obnašanje nekakšnega »poveljnika«?

To epizodo navajam zaradi tega, ker se tudi brigadir Janez J. Švajncer upravičeno sprašuje, kje so vzroki »načrtnega slabljenja slovenske vojske«? Skuša si sicer odgovoriti, pa pravi, da česa podobnega ne bi »uspeli« narediti »niti popolni nesposobneži«! Strinjam se samo delno, kajti podobne stvari so se dogajale povsod tam (in ne samo v Sloveniji), kjer so vodilne funkcije prevzeli neuki in nesposobni posamezniki! Tudi ministri! Samo spomnimo se, kaj vse je drugi obrambni minister rekel o povzročeni škodi v slovenski vojski, ki jo je naredil njegov predhodnik, da ostalega ne naštevam.

Smelo trdim, da vse agenture tujih varnostnih služb, ki »so skrito delovale« proti slovenski osamosvojitvi in vojski, ne bi mogle narediti večje škode, kot so jo naredili njeni ministri, direktorji, načelniki in poveljniki, predvsem zaradi svoje premajhne splošne in vojaške izobrazbe! Bolničar vendarle ne more operirati namesto zdravnika! Tudi rezervni častnik z bileško ŠRO (kjer sem bil dve leti vodni poveljnik), ne more uspešno voditi enote, večje od čete (za kar je bil šolan). Obramboslovca (občinskega referenta, civilnega uslužbenca), pa sploh ne moremo primerjati z aktivnim častnikom, ki je končal vojno akademijo. Imamo vse mogoče akademije (policijsko, diplomatska), le vojne akademije še vedno ne premoremo! Primer hrvaške vojske je dovolj zgovoren. Bomo pač šolali svoje častnike na tujem, z vsemi posledicami, ki iz tega sledijo. Tudi tiste o tujih vplivih in agenturah. To gre pač zraven! In kdo bo odgovarjal?

 Ni moja domislica, vendar bo še vedno držalo, da riba smrdi pri glavi!