RODOSLOVJE - R12

VSEBINA

• 1 spori med Ribniško in Ortneško graščino - prisega v slovenskem jeziku (1700)

• 2 Ilirski polk in vojaška prisega Napoleonu v slovenščini

• 3 Tlačani Velikih Poljan in okoliških zaselkov (1593–1841)

• 4 Meje Ortneškega gospostva v slovenščini – urbar (1593–1598)

• 5 Od kod so prišli Maroltovi; iz Nemčije ali Francije… ?

Spori med Ribniško in Ortneško graščino - prisega v slovenskem jeziku (1700)

Iz lokalne zgodovine je znano, da je tudi med posameznimi graščaki pogosto prihajalo do sporov. Seveda izjema nista bila niti ribniški niti ortneški graščak. Največkrat je šlo spore okrog meja, kakor tudi glede same sodne pristojnosti. Najbolj znan je spor glede meje v Žlebiču pri nekdanjem Trdanovem mlinu. Šlo je za prave »bitke« graščinskih hlapcev in podložnikov. Tako je tudi junija 1698 na ortneškem hribu prišlo do krvavega tepeža. Ortnečane je vodil grajski valpet Jurij Peterlin iz Velikih Poljan in kmet - podložnik Štefan Andoljšek iz Praproč, ki je sicer imel mlin v Lukni. Ribničane je vodil grajski oskrbnik Andrej Tazol, hlapce pa znani birič Andrej Wach. Ribničani so bili premočni, pa so tako ranili valpta Peterlina in ga skupaj z Andolškom odpeljali v ribniško ječo – grajski stolp. Prišlo je do dolge pravde, ki pa sta jo dobila Ortnečana – vsak je dobil po 50 goldinarjev odškodnine, pa tudi sodne stroške v višini 162 goldinarjev je moral plačati ribniški graščak.

Sodišče je menda prepričala »odločilna prisega«, ki sta jo podala valpet Peterlin in kmet Andoljšek, v takratnem ribniškem dialektu pa se je glasila takole:

»Jest Jury Peterlin, orttneške vaupet, ienu iest Stephan Andolscheg, ortteneške kmeth, perschösema, de se ie letega Mesza Juniusa ale Kersnika 1698. leta Andreas Tazzoll, verwalter is Ribenze, skuse nekatere tam perpraulene ludy jes jemenam Andrei Wach ienuj druge, katereh iemena nam ne, nema verwalterio pak vediotsche wodo, nas v letem akule orttneškega graiskega hriba se snaidenem v wukouem, ienu smrekauem lesu abpadle, (mene vaupeta) jes grasauitnem tetepeinam dershale ienu na ene rake jes eno sikiro taku deletsch orainelj (de iest) taisto rako iauolne vetsch wodem mogou nuzat ne kar le, ampak tude pakler nas obedua v Ribenza ujet ienaj tamkei uleta malefiz thurn ale tatinska kecha rauno koker ene Reswoinike pestet vretsch ienuj taiste notre eden tschas abderschat straffenge vredno ienuj vesoko prepovedane navade pastopeu. Koker nam Boch (pomagai), ienoi ta presegnana bres vsega greschniga madescha spatscheta deuiza ienoi mati baschia Maria ienoi vse lube suetniki na nasch pasledne dan, kader se wode nascha duscha ad tega telesa lotschila. Amen«.

»Odločilna prisega« v slovenščini pred sodiščem v Ribnici 6. 2. 1700 zaradi tepeža (Arhiv graščine Ortnek – 764, fasc. 28/13 – AS)

Ilirski polk in vojaška prisega Napoleonu v slovenščini

Ribniški in ortneški graščinski arhiv (oba v AS) vsebujeta tudi zajeten vojaški in policijski dosje. Po njih sem brskal bolj iz profesionalne radovednosti, kot pa z določenim genealoškim namenom, saj sem takrat raziskoval korenine Andoljškove rodovine. Namreč, v ortneškem graščinskem urbarju iz leta 1593 sem našel v zaselku Andol prvi dve družini: Matija Andolška in Mihaela Landolška, da ne omenjam mlinarja Venzelja Andolška v Luknji izpod Zlatega repa.

Vojaški dosje omenjenih graščin je nastal pravzaprav v dobi Ilirskih provinc, ko so Francozi 1809 zasedli naše kraje in Dalmacijo, vse do Dubrovnika. Vladni sedež je bil v Ljubljani, provinco pa je upravljal vojaški guverner maršal Marmont. Celotna Ilirija je bila razdeljena na šest civilnih in eno vojaško pokrajino, le-te pa na okrožja (distrikte), okraje (kantone) in obstoječe občine (merije). Režim je bil dokaj liberalen, saj so Francozi dovolili tudi uporabo slovenščine (Valentin Vodnik napisal slovnico). Pod ribniški okraj (kanton) so spadala naslednje občine (merije): Ribnica z Bregom, Dolenja vas, Loški potok, Velike Lašče in Sodražica. Župan sodraške občine je bil tedaj ortneški graščak Benjamin Lichtenberger, s sedežem na gradu v Ortneku. Občine se bile tudi naborni kraji, poleg tega pa so Francozi uvedli tudi t. i. konskripcijo – popis materialnih dajatev. Prebivalci so bili s tem nezadovoljni, zato so se kmetje upirali.

Dne 16. 11. 1810 je Napoleon podpisal dekret o ustanovitvi Ilirskega polka, ki je imel pet bataljonom, pretežno sestavljenih od Krajišnikov iz Vojne krajine. Skupaj je štel okrog 4.000 vojakov, Kranjska pa je dala točno 2.784 vojakov. Poveljnika sta bila polkovnika Schmitz, od 1813 pa Jean Muller. Poveljniki bataljonov in topniške baterije so bili seveda krajiški častniki. Tako je general  Charles de Gaulle ob obisku v Parizu Miki Špiljaku, tedanjemu predsedniku ZIS, pokazal tudi listino, da je Francija izplačevala pokojnino desetim častnikom Ilirskega polka, ki so padli v Rusiji. Med njim naj bi bil tudi neki Jezernik ali Jezeršek iz Trsta, vendar so mi iz francoskega vojaškega arhiva odgovorili, da tega priimka niso našli (še vedno pa iščem nekega generala Novaka iz Ribnice, ki je služil pozneje v francoski vojski).

Vseeno, Ilirski polk je v sestavi 10. divizije 3. korpusa leta 1812 poslan na rusko fronto, kjer je zaradi ruske zime bil zdesetkan. Polk je bil ukinjen 17. 11. 1813, preostale vojake pa so napotili na Korziko. Seveda so slovenski vojaki ostali v domačiji, saj po zgodovinskih virih o klavrni usodi tega polka priča stavek: »Iliri, ki so ostali, so se po zadnjem pohodu znašli v takšni revščini, da večina ni imela niti čevljev, da bi se lahko odpravili na novo destinacijo«. No, Andrej Andolšek se je srečno vrnil, četudi bos, na Žukovo, zaselek nad Velikimi Poljanami.

Iz priložene fotokopije protokola vojaške prisege francoskemu cesarju Napoleonu, dne 13. 8. 1811, v nabornem okolišu Sodražica (Arhiv graščine Ortnek, štev. 764, spisi–fasc. 31, AS), je razvidna tudi prva vojaška prisega v slovenskem jeziku, in sicer:

“Jest persheshem podloshnost tem postavam tega zessarstva, inu Svestoba Zessarjou.”

Neuki naborniki so namesto podpisa naredili na dokumentu križec. Tako tudi že omenjeni Andreas ANDOLSHEG (Andrej Andolšek), rojen 15. 1. 1784 na Schukou 1, ki se je srečno vrnil domov in se poročil z Nežo Prijatelj iz Vrha 1. Kdaj se je vrnil z ruske fronte, sicer ni točno znano, toda iz rojstva dveh otrok (Neže – 29. 10. 1813 in Marije 23.1.1816), lahko sklepamo, da je to bilo v začetku 1813. leta.

Zanimivo je tudi omeniti, da se nekateri naborniki (sledil sem samo tistim s priimkom Andoljšek)  naslednje 1812. leto, niso javili naborni komisiji. Po srečnem naključju sem odkril, da so mnogi mladeniči s tega spiska, med njimi tudi Andoljškovi fantje, enostavno zapustili domače ognjišče in verjetno ilegalno prešli v kraje izven Ilirskih provinc. Prvi je to storil Gregor Andoljšek iz Velikih Poljan 9 in skupaj z ženo Nežo Peterlin iz iste vasi že 1810 “odšel” v vasico Češnjevek 19 pri Trebnjem. Kot drugi je “dezertiral” Andrejev brat  Štefan iz Žukovega, rojen 16. 11. 1788, ki se je 15. 5. 1811 priženil k Mariji Duller v Češnjevek štev. 13. Namreč, Štefan je že bil na proskribicijskem seznamu za naborno leto 1811, vendar se je na opisani način izognil služenju vojaške obveznosti v francoski vojski. Sledil mu je mlajši brat Johan, rojen 25. 8. 1793, ki je 1812 zapustil Žukovo in se poročil z Ano Krašovec v Sevnico 131! Prav vsi so morali vedeti, zakaj so zapustili Ilirske province! Kasneje se je z Žukovega še eden od Andolškovih priženil v bližnji Boštanj.

Nasledniki še zdaj živijo v Sevnici in Boštanju, le iz iz Češnjeveka so že davno tega odšli v Trst. Na osnovi teh treh primerov upravičeno sklepam, da je šlo za načrtno izogibanje vojaški dolžnosti oz. za vojaško dezerterstvo, saj so Andoljškovi (in drugi) fantje očitno spreminjali mesto bivališča in se ženili, da bi se izognili ilirski jurisdikciji, ker Češnjevek pri Trebnjem in Sevnica nista sodila pod Ilirske province.

Tlačani Velikih Poljan in okoliških zaselkov (1593–1841)

Ob genealoški raziskavi rodovine Andoljšek (Andolšek) sem se srečal tudi z drugimi zanimivimi problemi, predvsem pa z imeni vasi (zaselkov) izpod Grmade in na Slemenih kakor tudi priimkov in imen. Okrog 1590 sta bili izpod  Germade (Grmade) le dve vasici –  Rethiach (Retje) s 17 in Pöllen (Poljane, sedaj Velike Poljane) s 23 hubami oziroma tlačanskimi družinami. Iz urbarja ortneškega gospostva (graščaka Moscon in Lichtenberger) v letih 1593–1598 so u omenjenih dveh vasicah živeli naslednji tlačani – gospodarji hubi:

Pöllen (Poljane): Schuklourenz Lucas, Petterlin Jernei, Pernat Jamsche, Peterlin Jernei, Gregor, Petterlin Jacob, Poschar Liemhart, Poschar Mathia, Poschar Juri, Poschar Primoz, Schuklourez Michiel, Pernadt Martin, Jacob, Pernadt Paull, Gruden Andree, Periakh Michael, Periachh Michel, Gruden Paulle, Gruden Juri, Jakz Jacob, Schuklourez Laure in Schuklourez Jamsche.

Rethiach (Retje): Puklovez Blasche, Puklovez Jansche, Nouagckh Petter, Periatel Martin, Dolinschekh Michell (dejansko Andolšek), Verchouschk,  Sidar, Sretia, Thomaschitsch, Lesar,  Audtitsch in drugi.

Okrog 165O so se Retje razdelile na Ober Rethie (Gornje Retje) in Unter Rethie (Dolenje Retje), kjer se nanovo pojavi priimek Schnidar Andre. Tudi Poljane (Pellandt) so se razdelile na Ober Pellandt (Gorenje Poljane) in Unter Pellandt (Dolenje Poljane), kjer se pojavi novi priimek Rigler Schimenz. Nova pa sta zaselka Verch (Vrh) in Dulle (Dule). V Dolenji Poljani sta kot mlinarja (Müllen) omenjena Andolschekh Stephan in Maroldt Mathia (dva mlinarja s podobnimi priimki sta mlinarila v Luknji (izpod Zlatega repa). Za priimek Marold (Marolče na Slemenih) sem ugotovil, da izvira iz Bavarske ali Tirolske, Maroldovi pa so bili v glavnem mlinarji.

Pellandt: Po urbarju ortneškega gospostva so v letih 1655–1662 v razdeljenih Poljanah, zdaj po nemško imenovane  Pellandt, živeli naslednji gospodarji hub: Peterlin Jacob, Andolschekh Gregor, Peterlin Lucas, Peterlin Juri, Peterlin Jacob, Koplan Jerne, Peterlin Paul, Pernäth Marco, Pernäth Juri, Pernäth Matthias, Nouakh Michäel, Pernäth Lucas,  Peterlin Peter, Peterlin Michael, Peterlin Peter, Gruden Peter, Pernäth Michael, Poschar Mate, Oblakh Gregor,  Pernäth Jacob, Pernäth Lenhardt, Zabukhovez Peter, Turkh Andre, Rigler Shimenz in Dolschekh Lucas (dejansko Andolšek).

Verch (Vrh): Priatl Jacob

Dulle (Dule): Dolschegh Andre (dejansko Andolšek)

Za obdobje 1674–1682 urbar za Poljane (Pellandt) ni ohranjen, vendar pa se, poleg Vercha (Vrha – Priatel Jacob), pojavljata dva nova zaselka, in sicer:

Puklovez (Puklovec): Puklovez Peter, Puklovez Jacob, Puklovez Anthon in Andolschekh Schimenz.

Rigl und Dull (Rigl in Dule): Rigler Lucas, Rigler Anton in Dolschekh Lucas.

Okrog 1670 se pojavi novi zaselek Puklovez, ki pa ga ni zaslediti na tajni topografski karti austro-ogrske vojske iz 1740. Zaselek je verjetno ležal iznad današnjega Bukovca, vendar je skoraj sigurno, da ne gre za isti zaselek. Priimek Puklovez se javlja že 1593 v Retjah, pa je zelo verjetno, da ga je župnik ali graščak dal tlačanu, ki je imel grbo oziroma bil puklast. Levstik Ivan, domačin iz Žukovega, razlaga, da se del njegovega zemljišča po starem katastru imenuje Pukl. Verjetno je to pravšnja razlaga, pa čeprav je še več drugih. Namreč, na Grmadi je v času turških vpadov bila signalna točka, na kateri je bil vedno pripravljen kres, pa tudi dva možnarja, seveda s stalno posadko. Možnarji so streljali, pokali, tudi pukali, puklali, člana posadke pa se je pozneje lahko prijel vzdevek – priimek Pokovec, Pukovec ali pa Puklovec.

Če sta si Lucas in Anton, sinova  Rigler Šimenca  iz Dolenjih Poljan, postavila leseni koči iznad Pürge, je graščakov pisar zapisal, da se bo novi zaselek imenoval po Riglerjevih – Rigl (iznad Ortneka).

V obdobju 1750–1760 so Gornje in Donje Poljane – Poljane (Pollandt) in okolišnji zaselki prešli v last graščakov Auersberger, kar je razvidno iz urbarja turjaškega gospostva, in sicer:

Pollandt (Poljane): Ambroschiz Martin, Schlindra Jernei, Andollschegg Stephan, Peterlin Andree, Peterlin Andreej, Peterlin Anton, Pogorelz Micha, Schlindra Andree, Sakraischekh Mathia, Peterlin Mathia, Pernädt Martin, Pernädt Juri, Pernädt Peter, Pernädt Jansche, Nouakh Mathevs, Nouahs Stephan, Peterlin Andree, Ambroschiz Stephan, Andollschegg Mathia, Peterlin Mathia, Peterlin Lucas, Peterlin Stephan, Peterlin Mathevs, Pirnath Mathevs, Andollschegg Joseph, Fränzl Jacob, Peterlin Andree, Peterlin Mathevs, Käscher Andrei, Ambroschiz Anton, Pirnat Paul in Zrinschegg Lucas.

Shokou (Žukovo):  Andolschectz Niclaus in Puklovez Micha.

Po carskem dekretu so 1770 uvedene hišne številke, pa tako navajam za obdobje 1778–1787 za Velike Poljane seznam gospodarjev po hišnih številkah, in sicer: 1. Petterlin Andree, 2. Schlindra Jernei, 3. Ambroschitsch Stephan, 4. Petterlin Andree, 5. Steiner Meicha, 6. ?, 7. Andolschegh Jurii, 8. Petterlin Mathia, 9. Andolschegh Jernei, 10. Andolschegh Anton, 11. Pürnath Jurij, 12. Pirnath Andree, 13. Pirnath Anton, 14. Petterlin Jacob, 15. Petterlin Martin, 16. Kascher Mathevs, 17. ?, 18. Pürnath Mathia, 19. ?, 20. Schlindra Jernei, 21. Petterlin Mathevs, 22. Franzl Josefh, 23. Franzl Joseph, 24. Andolschegg Franz, 25. Andolscheg Joseph,  26. ?, 27. Pürnath Jurij, 28. Kascher Jurii, 29. ?, 30. Petterlin Micha, 31. Pürnath Mathevs, 32. Pürnath Adam, 33. Ivanz Mathevs, 34. Andolschegh Mathia, 35. Petterlin Gregor in 36. Striner Bernard.

Schukou (Žukovo): 1. Andolschegg Niklaus in 2. ? (prazna)

Franciscejski kataster in protokoli (oboji v AS) za obdobje 1823–1841 so, zanimivo, prinesli že slovenska imena, ki so se obdržala vse do danes, in sicer:

Velike Poljane: 1. Peterlin Matija, 2. Ivanc Anton, 3. Ambrožič Jožef, 4. Peterlin Anton, 5. Škrajner Jakob, 6. Peterlin Jakob, 7. Andolšek Jurij, 8. Francel Jakob, 9. Andolscheg Andreas, 10. Pirnat Tomaž, 11. Pirnat Georg, 12. Pirnat Jožef, 13. Pirnat Andrej, 14. Prijatelj  Anton, 15. Peterlin Georg, 16. Oražem Matjaž, 17. Novak Franc, 18. Pirnat Luka, 19. Žlindra Anton, 20. Peterlin Mathia, 21. Peterlin Matjaž, 22. Žlindra Jernej, 23. Peterlin Johan, 24. Občina, 25. Pirnat Josip, 26. Polser Andrej, 27. Pirnat Andrej, 28. Ivanc Matjaž, 29. Novak Lovrenc, 30. Novak Matija, 31. Peterlin Josip, 32. Andolšek  Georg, 33. Peterlin Matjaž, 34. Peterlin Johan, 35. Andolscheg Mathias, 36. Zadnik Jernej, 37. Andolscheg Mathias, 38. Pirnat Andrej in  39. Peterlin Anton.

Žukovo: 1. Andolscheg Andreas in 2. ? (prazna)

Bralci Rešeta iz Velikih Poljan in okoliških zaselkov bodo iz tega zapisa lahko zvedeli vsaj drobce svoje preteklosti (podatke iz  arhivov mlajše od sto let je dovoljeno objavljati), za bolj podrobne podatke pa se bodo morali podati v AS, kjer si bodo razgledali stare urbarje in tudi zanimive zapiske o svojih prednikih. Za starejše urbarje pa je potrebno vsaj gimnazijsko poznavanje gotice.

Meje Ortneškega gospostva v slovenščini – urbar (1593–1598)

Prvi urbar ortneškega gospostva za leto 1589 ni ohranjen. V urbarju za leto 1593–1598 pa sem našel  osnutek na dveh in pol straneh opisa meja v slovenščini (prva kopija), ki ga je graščinski oskrbnik uporabil kot izvleček za opis graščinskih meja v slovenščini (druga kopija). Iz same kopije je tudi vidno, da se rokopisa slovenske in nemške inačica precej razlikujeta. Nekdo mi je tudi prišepnil, da bi lahko šlo celo za Trubarjev rokopis, saj je menda Trubar samega graščaka poučeval v slovenščini. Slovenski del se glasi takole:

Če pogledamo v Atlas Slovenije, potem bomo našli večino geografskih imen (Špičnik, Tisovec, Grmada, Pečina, Studenec, potok Rašica, Blošček in druge), če pa povprašamo domačine iz teh krajev, pa nam bodo vedeli povedati tudi še za kakšno staro ime (izvir, potoček, njive in podobno).

Od kod so prišli Maroltovi; iz Nemčije ali Francije… ?

Ko sem sestavljal rodovnik Andoljškovih, so mi neki Virantovi in Maroltovi pravili, da so njihovi predniki francoski vojaki iz dobe Ilirskih provinc. Pa sem dokazal – pisal sem o tem v rodovniški reviji Drevesa, da so se zmotili, saj sem njihove prednike našel po Slemenih še daleč nazaj v 16. stoletje! To velja enako tudi za Maroltove, saj sem naredil rodovnik za Marold Paula, ki je prišel iz ZDA na obisk in sem mu tudi priskrbel krstni list za praočeta Jerneja, rojenega decembra 1799 na Sv. Gregorju štev. 3.

Namreč, po prvem ohranjenem urbarju ortneškega gospostva (1593), je šest družin s priimkom Marolt živelo v naslednjih krajih: Slemena – Unter Maroutsch: tri držine (Janez, Lovrenc in Vencelj), Bloška planota – Strmca: ena družina (Jurij) in Rašica pri Velikih Laščah: dve družini (Jakob in Peter). Iz števila družin in nemški zapisanega priimka (Maürolldt) je upravičeno domnevati, da niso bili staroselci, temveč nemški priseljenci. Ker sta bili tedaj na Slemenih dve vasici – Ober in Unter Maroutsch, je sklepati, da je bilo njihovo prvotno število kar precejšnje.

Vse to potrjuje, da so Maroltovi prinesli ime s seboj iz svoje prejšnje domovine …

Konec decembra 2007 mi je prijazni »Sevski Anton« – Anton Marolt, kmetovalec iz Novega pota, po internetu sporočil zanimivo novico: ker so cisterijani, ki izvirajo iz francoskega mesta Citeux, po naših krajih gradili samostane, so s seboj pripeljali tudi gradbince (obrtnike), verjetno tudi iz sosednega kraja Montmarault! Eden od njih, Michel, se je pozneje poročil z Matildo, podložnico graščaka Andreja Višnjegorskega. O tem je bral v knjigi Jožeta Mlinariča, Stiška opatija: 1136–1784, Novo mesto, 1995. Ker pa takrat v 13. stoletju še niso imeli poročnih knjig, ne vemo kako so se pisali otroci iz tega zakona Michela in Matilde – morda kot Montmaraulti ali pa krajše Maraulti? Torej, Maroltovi naj bi bili verjetno le potomci francoskih obrtnikov, vendar že iz 13. stoletja, ko so cisterijani gradili svoje samostane po naših krajih …

Tudi tisti Jurij iz Strmca je moral biti nekakšen obrtnik, saj graščinski pisar navaja, da je nekje v bližini bila cerkev »Suetiga Micheila«, kjer so se stekale meje ortneškega, turjaškega in loškega gospostva! Še en problem za naše vrle rodoslovce …