|
Trdno sem prepričan, da je akademik prof.
dr. Jože Pirjevec vrhunski in vsestranski raziskovalec in pričevalec o
bivši Jugoslaviji, o čemer zgovorno priča že seznam njegovih znanstvenih
monografij na to temo, kot so: Tito, Stalin in Zahod,
1987; Jugoslavija 1918–1992, 1995; Srbi, Hrvati in
Slovenci – zgodovina treh narodov (na italijanskem), 1999 in
Jugoslovanske vojne 1991–2001, 2003.
Osebno sem posebno naklonjen raziskavam
akademika Pirjevca, ker je eden od redkih slovenskih zgodovinarjev, ki
dosledno navaja in upošteva tudi vire iz arhivov tajne diplomacije,
predvsem pa še obveščevalno-varnostnih služb. Bil je tudi prvi slovenski
zgodovinar, ki je ovrednotil mojo vojaško-varnostno študijo
Balkanski vojaški poligon, 1998, ki jo je tudi zatem citiral v
svoji monografiji Jugoslovanske vojne 1991–2001.
Njegova najnovejša znanstvena monografija
Tito in tovariši je ne samo plod dolgotrajnega
znanstvenega raziskovanje, temveč je tudi najbolj temeljito in
dokumentirano pričevanje o maršalu Josipu Brozu Titu in njegovih
najožjih sodelavcih, Djilasu, Kardelju in Rankoviću.
O Pirjevčevi knjigo so doslej napisane
številne pozitivne ocene, predvsem novinarske, vendar resnejše recenzije
njegovih kolegov – zgodovinarjev, žal, še nisem zasledil. V
založniško-promocijski in prodajni akciji je bil akademik Jože Pirjevec
zelo aktiven, vendar me je osebno motilo, da je včasih dodajal tudi
čudne izjave, ki jih v knjigi ni zapisal. Tako je v Odmevih na TV
Slovenija, znani desničarski novinarki, celo izjavil, da je bil Tito
»pastir in tudi klavec«!
Knjigo sem temeljito prebral iz dveh
razlogov. Prvi je ta, da sem se hotel seznaniti tudi z doslej
neobjavljenimi viri, predvsem iz tajnih diplomatskih in
obveščevalno-varnostnih arhivov, drugi pa je dejstvo, da je akademik
Jože Pirjevec na večih mestih citiral mojo monografijo Zarote in
atentati na Tita, 2004 in prevod spominov slovenske partizanke
dr. Ladislave Becele Ranković, Življenje z Leko, 2002, za
katerega sem napisal predgovor in dodal nekatere nove dokumente, skupaj
s podnaslovom Resnica o brionskem plenumu, kar pa je avtor
verjetno spregledal.
Ker sem vse citati tudi preverjal, sem
obenem tudi ugotovil, da je moja knjiga Zarote in atentati na Tita
citirana 48 krat (prvič na strani 26), prevod knjige
Življenje z Leko pa 23 krat (prvič na strani 166), kar je glede
na dejstvo, da sem amater, kar zavidljivo število.
In prav ob pregledovanju virov in vsebin,
ki jih je navajal, sem ugotovil, da je akademik dr. Jože Pirjevec
nekritično in neselektivno uporabil nekaj znanih virov in tako tudi
zapisal nekaj napačnih zgodovinskih dejstev. Omenjam samo par primerov,
ki so mi osebno znani, ker sem o njih tudi sam raziskoval in pisal.
Prvi primer je vsekakor usoda in resnica o
smrti prvega partizanskega generala Arsa Jovanovića, načelnika Vrhovnega
štaba NOV in POJ. Dr. Pirjevec v svoji knjigi na straneh 271–274 navaja
vse naglavne Jovanovićeve grehe, predvsem pa »neuspeli pobeg, ki se je
za Jovanovića končal s smrtjo in z aretacijo njegovih črnogorskih
tovarišev«! Zelo vprašljiva se mi je zdela tudi navedba, da sta v Moskvi
dva polkovnika Nkvd »ostro zasliševala« generala Jovanovića in, da sta
ga zatem «baje« celo prisilila, da je podpisal obvezo o sodelovanju s
sovjetskimi tajnimi službami (tega navadno nihče ne more dokumentirati,
ker je to najbolj varovano varnostno vprašanje). Seveda je vprašljiva
tudi navedba, da je Arso Jovanovića, tudi napačno predstavljen kot
»bivši komandant Titovega vrhovnega štaba« (bil je vendar samo
načelnik!), »skušal« po V. kongresu ZKJ »organizirati vojaški puč«!
Nedokazano! Mimogrede, kasneje tudi ni bil postavljen za »direktorja
Vojaške akademije« v Beogradu, temveč za načelnika Višje vojaške
akademije (razlika je precejšnja).
Pri omembi generala Arsa Jovanovića je
akademik dr. Pirjevec, žal, spregledal odlično avtobiografsko študijo
Ivana Matovića, polkovnika v pokoju, z naslovom Vojskovodja z
avreolo mučenika, ki je izšla 2001 v Beogradu, v cirilici in
predstavlja najbolj dokumentirano in zanesljivo študijo primera generala
Arsa Jovanovića, načelnika Vrhovnega štaba NOV in POJ. Delno sem jo
predstavil tudi na svoji spletni strani, kakor tudi v logaškem
Vojnozgodovinskem zborniku, 2002 in novomeški reviji Rast, 2005.
No, najbolj sem bil presenečen, da je dr.
Pirjevec spregledal moj nedavni in aktualni članek na spletni strani o
končno odkriti resnici okrog smrti generala Arsa Jovanovića, ko je Roman
Leljak v arhivih okrožnega ljubljanskega sodišča našel sodno izjavo
pokojnega Mihaela Goloba, 1925, bivšega častnika Udbe, ki je dne 6. 9.
2000 potrdil eno od inačic polkovnika Matovića, da je general Jefto
Šašić, načelnik Kos-a, na sestanku GŠ v prepiru streljal in smrtno ranil
generala Arsa Jovanovića, nakar so organi Udbe in Kos-a, tudi Golob,
odpeljali truplo Arsa Jovanovića na jugoslovansko-romunsko mejo pri Beli
Crkvi in inscenirali njegovo smrt pri poskusu bega prek meje 11./12. 8.
1948, kjer sta prej uspela pobegniti general Branko Petričević in
polkovnik Vlado Dapčević.
Neprijetno sem bil presenečen, da je
akademik dr. Pirjevec pri opisu dogajanja v Titovi pečini ob nemškem
zračnem desantu na Drvar maja 1944 izpustil najbolj verodostojen opis
tedanje slovenske partizanke Slavke Becele, poznejše soproge Aleksandra
Rankovića, temveč je vso vero poklonil pričevanju Dobrice Ćosića in
nekega Djura Meštrovića. Gre predvsem o obnašanju Titove sekretarke
Davorjanke Paunović - Zdenke, ki naj bi nagovarjala Tita, da obleče
maršalsko uniformo (bila pa je še v krojaški delavnici v Drvarju), sama
pa oblekla navadno vojaško, in ga silila, da se predata Nemcem! Zanimivo
je, da dr. Pirjevec prav na tem mestu prvič navaja pričevanje Slavke
Becele, vendar za neki drugi in povsem nepomemben detalj.
O srbskem pisatelju Dobrici Ćosiću vse
najlepše, posebno o njegovem romanu Daleč je še sonce,
vendar o njem kot politiku in pričevalcu tega ne morem trditi. Namreč,
pri prevajanju knjige Življenje z Leko, ki je izšla 1998 v
Beogradu, sem z avtorico, dr. Slavko Becele Ranković, navezal pisne
stike in zvedel tudi zanimive podrobnosti, saj je kmalu zatem izšla tudi
knjiga z naslovom Dnevniške zabeležke Aleksandra Rankovića,
2001, Titovega najbližjega sodelavca. In prav z nastajanjem te knjige je
povezan tudi sporni človeški in moralni lik Dobrice Čosića. Namreč, po
brionskem plenumu 1966 je Aleksander Ranković (tajno) pisal dnevnik,
nakar je posamezne liste soproga Slavka pretipkala in enega od primerkov
predajala v čuvanje zaupnemu prijatelju Dobrici Čosiću. Nazadnje se je
pokazalo, da jih je Ćosić grdo prevaral, saj si je Rankovićeve zabeležke
prisvojil in zaupne podatke objavil 2000 v svoji knjigi Piščevi
zapiski (1951–1968), 2000, čeprav je pred tem soprogi osebno
zatrjeval, da je Rankovićeve zapiske založil in jih ne more najti!
Ko so Rankovićevi to ugotovili, so dr.
Slavka in sinova Milivoje in Slobodan, napisali 29. 1. 2001 Čosiću
ogorčeno pismo, da jih ni samo nalagal in prevaral, temveč je s svojim
neetičnim postopkom zapravil tudi njihovo zaupanje. Omenjeno kopijo
pisma, kakor tudi Čosićevo knjigo, mi je zatem dr. Slavka Ranković tudi
poslala v vednost.. Zato so potem tudi takoj izdali Dnevniške
zabeležk Aleksandra Rankovića, 2001, za katere je pokojni
polkovnik Dušan Rusić dodal posebno izjavo ob dolgo iskanem (skrivanem)
poročilu t. i. »vojnotehnične komisije«, s katero je potrjeno, da
Ranković in Sdv nista postavljala mikrofone v Titovih prostorih na
Dedinju.. Te iste dokumente sem potem tudi sam predstavil v prevodu
knjige Življenje z Leko, seveda z dodatnim podnaslovom
»Resnica o brionskem plenumu«, ki ga pa akademik dr. Pirjevec
v virih ni navedel. Zato tudi ne navaja končne resnice o brionskem
plenumu!
Ker je prav Dobrica Čosić, poleg Dedijerja
in Djilasa, eden od virov, ki je največkrat citiran, zaradi njegovega
ravnanja z zaupanim gradivom Aleksandra Rankovića, tudi, če zanemarim
njegova apriorna nacionalistična stališča, ne morem zaupati vsem ostalim
njegovim navedbam!
Tretja stvar, ki se mi zdi hudo sporna v
Pirjevčevi knjigi Tito in tovariši, je vsekakor nekritično
navajanje nekaterih spornih virov oz. dejstev. V mislih imam t. i.
»medicinski atentat« na Tita na Bledu, ki ga je akademik dr. Pirjevec na
str. 239 povzel po knjigi Miladina Adamovića z naslovom Brozovi
strahovi, Kako je varovan Tito in poskusi atentatov, ki je izšla
v Beogradu, 2004, pretežno po izmišljenih navedbah generala Milana
Žeželja, prvega Titovega pribočnika, ki je bil kasneje zamenjal zaradi
suma sodelovanja s sovjetsko obveščevalno službo. Šlo naj bi za dva
vrhunska sovjetska zdravnika, dr. Bakaljeva in dr. Smotrova, ki naj bi
ju Stalin poslal na Bled, da zastrupita maršala Tita. Na žalost sem tudi
sam nasedel Adamoviću, vendar sem kmalu zatem, po objavi spominov
generalmajorja Luke Božovića, dne 18. 8. 2004 tudi javno objavil članek
na svoji spletni strani v Nedeljskem z naslovom »Medicinskega
atentata ni bilo!« Ker je Adamović pisal navedeno knjigo
pretežno po »virih in dokumentih« generala Žeželja, ki se je zelo
verjetno hotel po letu 1991 nekomu maščevati, je očitno, da je šlo za
zlonamerne dezinformacije užaljenega generala. Zato bi brez večje škodo
akademik dr. Pirjevec lahko izpustil neverodostojne avtorje kot je
Miladin Adamović.
Isto velja tudi za dr. Aleksandra
Matunovića, polkovnika, ki se je lažno predstavljal, da je bil Titov
osebni zdravnik. Vsa je sreča, da akademik dr. Pirjevec med viri ni
navedel njegove prve knjige z naslovom Enigma Broz, 1997,
ki je očiten nacionalistični pamflet na Titovo osebnost, vendarle se ni
mogel izogniti malce senzacionalistični knjigi o Jovanki Broz z naslovom
Titova sovladarica, čigar slovenski prevod smo dobili
2008. Lahko bi se zadovoljil s knjigo Filipa Radulovića Ljubezni
Josipa Broza, ki je izšla 1990 tudi v Ljubljani, ki menda celo
prva podaja avtoriziran pregled Titovih ljubezenskih dogodivščin, vendar
jo je dr. Pirjevec spregledal.
Hvalevredno je, da je dr. Pirjevec med
vire uvrstil knjigo mojega dobrega znanca Vjenceslava Cenčića z naslovom
Enigma Kopinič, 1983, zato pa je lahko brez posebne škode
izpustil najbolj »vročo knjigo« o Titu, njegov politični testament, z
naslovom Titova zadnja izpoved, 2001, ki je očitno
kontraverzna in je doživela tudi odgovor z zbornikom Velika
prevara, 2002, skupine jugoslovanskih politikov in zgodovinarjev
iz Društva za resnico o NOB v Beogradu. V sodelovanju z
generalpolkovnikom Brankom Jerkičem sem zatem ugotovil, da je prijatelj
Cenčić najverjetneje štiri dni prepisoval falsificirane Titove
stenograme, seveda v priredbi vojaške varnostne službe in objavil članek
na svoji spletni strani in v logaškem Vojnozgodovinskem zborniku št.
3/2003 z naslovom Kdo je koga ukanil v Veliki prevari?,
krajši povzetek pa je bil objavljen tudi v beograjskem listu Glas
istine, ki je tudi izdal omenjeni zbornik. Prijatelj Cenčić ni
mogel verjeti, da bi ga generalpolkovnik Veljko Kovačević, zakladnik
Titovih spisov (shranjenih v prostorih pod nadzorom Varnostne uprave
JLA), skušal prevarati, pa četudi ni zanikal verodostojnosti navedb
generalpolkovnika Jerkiča. Nazadnje mi je dejal, da je najvažnejše, da
bodo knjigo preučevali zgodovinarji, in, čeprav falsificirana, tudi
citirali!
Nazadnje, zdi se mi malce
senzacionalistično »odkrivanje« Titovih potovanj in dejanj v Španiji.
Namreč, v uradni Titovi biografiji, kakor tudi v doslej objavljenih
pričevanjih Josipa Kopiniča - Vokšina in Ivana Krajačića - Steve, ni
nikjer omenjeno, da je Tito sploh kdaj bil v Španiji. Akademik dr.
Pirjevec o tem v predstavitvi knjige navaja, da je to pač novo in
zanimivo odkritje. Pri tem navaja tuje vire, tudi časopisne, ki pa se mi
ne zdijo preveč zanesljivi, posebno še, ker so iz britanskih logov, kjer
so sovjetske obveščevalne službe imeli odlične pozicije. Od domačih se
sicer zdi najbolj obremenjujoče pričevanje Leona Matesa, ki je bil med
letoma 1958 in 1961 tudi generalni sekretar predsednika Republike,
pozneje pa se je Titu oz. Jovanki hudo zameril. Osebne zamere pa so
navadno tudi vzrok za kriva pričevanja.
Namreč, to navajam na podlagi tega, ker je
o treh Titovih potovanjih iz Pariza v Španijo leta 1937 pri nas prvi
javno spregovoril Momčilo Jokić v knjigi Tajni dosje Josipa Broza,
ki je izšla 1992 v Kragujevcu. Če navedem, da je bil Jokić obsojeni član
barske Nove KPJ, potem je nekako umljivo, da je na straneh 198 in 201,
seveda brez virov, zgolj iz osebnega maščevanja, navedel »številne«
Brozove likvidacije jugoslovanskih komunistov, predvsem predstavnikov
nekakšnega barcelonskega kongresa. Med njimi naj bi bili tudi Slovenci
Dil Branko, Osvald Stane, Kranjc Boris, Stepišnik Milan in Pufler Janko,
ki naj bi šele 1948 dočakali smrt kot obsojenci v dachauskih procesih!
Vehementna trditev, vendar netočna! Nobenega na njih nisem našel na
seznamu 532 slovenskih udeležencev oz. pripadnikov španske republikanske
vojske, ki je objavljen tudi na moji spletni strani. Torej, navadni blef!
Na kraju naj še dodam, da se mi je zdelo
zelo čudno, da je dr. Pirjevec enostavno izpustil solidno
psihoanalitično študijo izpod peresa dr. Marka Vidnjeviča z naslovom
Josip Broz Tito – grandiozni narcis, 2010. Oba sva namreč
sodelovala v Kopru pri promociji Vidnjevičeve knjige.
Podrobnejše recenzije in analize
zgodovinarjev in ostalih strokovnjakov bodo seveda v knjigi akademika
dr. Pirjevca še iskali in odkrivali napake in pomanjkljivosti. Svoje
pripombe sem podal samo iz razloga, da v naslednji izdaji dr. Pirjevec
popravi očitne napake. Zapisano namreč ostaja kot zgodovina. |
