VOJAŠTVO
   MILITARY

OCENE NOVIH KNJIG - NK08

Jože Pirjevec
Tito in tovariši
Cankarjeva založba, 2011,
strani 712, prva izdaja 5.000 izvodov,
cena 40,00 €

Ocena: odlično in nekaj napak!

  publicistika
  članki
  zanimivosti
  projekti
  english summaries
  rodoslovje
  o avtorju/author's CV
  povezave

 
 

Trdno sem prepričan, da je akademik prof. dr. Jože Pirjevec vrhunski in vsestranski raziskovalec in pričevalec o bivši Jugoslaviji, o čemer zgovorno priča že seznam njegovih znanstvenih monografij na to temo, kot so: Tito, Stalin in Zahod, 1987; Jugoslavija 1918–1992, 1995; Srbi, Hrvati in Slovenci – zgodovina treh narodov (na italijanskem), 1999 in Jugoslovanske vojne 1991–2001, 2003.

Osebno sem posebno naklonjen raziskavam akademika Pirjevca, ker je eden od redkih slovenskih zgodovinarjev, ki dosledno navaja in upošteva tudi vire iz arhivov tajne diplomacije, predvsem pa še obveščevalno-varnostnih služb. Bil je tudi prvi slovenski zgodovinar, ki je ovrednotil mojo vojaško-varnostno študijo Balkanski vojaški poligon, 1998, ki jo je tudi zatem citiral v svoji monografiji Jugoslovanske vojne 1991–2001.

Njegova najnovejša znanstvena monografija Tito in tovariši je ne samo plod dolgotrajnega znanstvenega raziskovanje, temveč je tudi najbolj temeljito in dokumentirano pričevanje o maršalu Josipu Brozu Titu in njegovih najožjih sodelavcih, Djilasu, Kardelju in Rankoviću.

O Pirjevčevi knjigo so doslej napisane številne pozitivne ocene, predvsem novinarske, vendar resnejše recenzije njegovih kolegov – zgodovinarjev, žal, še nisem zasledil. V založniško-promocijski in prodajni akciji je bil akademik Jože Pirjevec zelo aktiven, vendar me je osebno motilo, da je včasih dodajal tudi čudne izjave, ki jih v knjigi ni zapisal. Tako je v Odmevih na TV Slovenija, znani desničarski novinarki, celo izjavil, da je bil Tito »pastir in tudi klavec«!

Knjigo sem temeljito prebral iz dveh razlogov. Prvi je ta, da sem se hotel seznaniti tudi z doslej neobjavljenimi viri, predvsem iz tajnih diplomatskih in obveščevalno-varnostnih arhivov, drugi pa je dejstvo, da je akademik Jože Pirjevec na večih mestih citiral mojo monografijo Zarote in atentati na Tita, 2004 in prevod spominov slovenske partizanke dr. Ladislave Becele Ranković, Življenje z Leko, 2002, za katerega sem napisal predgovor in dodal nekatere nove dokumente, skupaj s podnaslovom Resnica o brionskem plenumu, kar pa je avtor verjetno spregledal.

Ker sem vse citati tudi preverjal, sem obenem tudi ugotovil, da je moja knjiga Zarote in atentati na Tita citirana 48 krat (prvič na strani 26), prevod knjige Življenje z Leko pa 23 krat (prvič na strani 166), kar je glede na dejstvo, da sem amater, kar zavidljivo število.

In prav ob pregledovanju virov in vsebin, ki jih je navajal, sem ugotovil, da je akademik dr. Jože Pirjevec nekritično in neselektivno uporabil nekaj znanih virov in tako tudi zapisal nekaj napačnih zgodovinskih dejstev. Omenjam samo par primerov, ki so mi osebno znani, ker sem o njih tudi sam raziskoval in pisal.

Prvi primer je vsekakor usoda in resnica o smrti prvega partizanskega generala Arsa Jovanovića, načelnika Vrhovnega štaba NOV in POJ. Dr. Pirjevec v svoji knjigi na straneh 271–274 navaja vse naglavne Jovanovićeve grehe, predvsem pa  »neuspeli pobeg, ki se je za Jovanovića končal s smrtjo in z aretacijo njegovih črnogorskih tovarišev«! Zelo vprašljiva se mi je zdela tudi navedba, da sta v Moskvi dva polkovnika Nkvd  »ostro zasliševala« generala Jovanovića in, da sta ga zatem «baje« celo prisilila, da je podpisal obvezo o sodelovanju s sovjetskimi tajnimi službami (tega navadno nihče ne more dokumentirati, ker je to najbolj varovano varnostno vprašanje). Seveda je vprašljiva tudi navedba, da je Arso Jovanovića, tudi napačno predstavljen kot »bivši komandant Titovega vrhovnega štaba« (bil je vendar samo načelnik!), »skušal« po V. kongresu ZKJ »organizirati vojaški puč«! Nedokazano! Mimogrede, kasneje tudi ni bil postavljen za »direktorja Vojaške akademije« v Beogradu, temveč za načelnika Višje vojaške akademije (razlika je precejšnja).

Pri omembi generala Arsa Jovanovića je akademik dr. Pirjevec, žal, spregledal odlično avtobiografsko študijo Ivana Matovića, polkovnika v pokoju, z naslovom Vojskovodja z avreolo mučenika, ki je izšla 2001 v Beogradu, v cirilici in predstavlja najbolj dokumentirano in zanesljivo študijo primera generala Arsa Jovanovića, načelnika Vrhovnega štaba NOV in POJ. Delno sem jo predstavil tudi na svoji spletni strani, kakor tudi v logaškem Vojnozgodovinskem zborniku, 2002 in novomeški reviji Rast, 2005.

No, najbolj sem bil presenečen, da je dr. Pirjevec spregledal moj nedavni in aktualni članek na spletni strani o končno odkriti resnici okrog smrti generala Arsa Jovanovića, ko je Roman Leljak v arhivih okrožnega ljubljanskega sodišča našel sodno izjavo pokojnega Mihaela Goloba, 1925, bivšega častnika Udbe, ki je dne 6. 9. 2000 potrdil eno od inačic polkovnika Matovića, da je general Jefto Šašić, načelnik Kos-a, na sestanku GŠ v prepiru streljal in smrtno ranil generala Arsa Jovanovića, nakar so organi Udbe in Kos-a, tudi Golob, odpeljali truplo Arsa Jovanovića na jugoslovansko-romunsko mejo pri Beli Crkvi in inscenirali njegovo smrt pri poskusu bega prek meje 11./12. 8. 1948, kjer sta prej uspela pobegniti general Branko Petričević in polkovnik Vlado Dapčević.

Neprijetno sem bil presenečen, da je akademik dr. Pirjevec pri opisu dogajanja v Titovi pečini ob nemškem zračnem desantu na Drvar maja 1944 izpustil najbolj verodostojen opis tedanje slovenske partizanke Slavke Becele, poznejše soproge Aleksandra Rankovića, temveč je vso vero poklonil pričevanju Dobrice Ćosića in nekega Djura Meštrovića. Gre predvsem o obnašanju Titove sekretarke Davorjanke Paunović - Zdenke, ki naj bi nagovarjala Tita, da obleče maršalsko uniformo (bila pa je še v krojaški delavnici v Drvarju), sama pa oblekla navadno vojaško, in ga silila, da se predata Nemcem! Zanimivo je, da dr. Pirjevec prav na tem mestu prvič navaja pričevanje Slavke Becele, vendar za neki drugi in povsem nepomemben detalj.

O srbskem pisatelju Dobrici Ćosiću vse najlepše, posebno o njegovem romanu Daleč je še sonce, vendar o njem kot politiku in pričevalcu tega ne morem trditi. Namreč, pri prevajanju knjige Življenje z Leko, ki je izšla 1998 v Beogradu, sem z avtorico,  dr. Slavko Becele Ranković, navezal pisne stike in zvedel tudi zanimive podrobnosti, saj je kmalu zatem izšla tudi knjiga z naslovom Dnevniške zabeležke Aleksandra Rankovića, 2001, Titovega najbližjega sodelavca. In prav z nastajanjem te knjige je povezan tudi sporni človeški in moralni lik Dobrice Čosića. Namreč, po brionskem plenumu 1966 je Aleksander Ranković (tajno) pisal dnevnik, nakar je posamezne liste soproga Slavka pretipkala in enega od primerkov predajala v čuvanje zaupnemu prijatelju Dobrici Čosiću. Nazadnje se je pokazalo, da jih je Ćosić grdo prevaral, saj si je Rankovićeve zabeležke prisvojil in zaupne podatke objavil 2000  v svoji knjigi Piščevi zapiski (1951–1968), 2000, čeprav je pred tem soprogi osebno zatrjeval, da je Rankovićeve zapiske založil in jih ne more najti!

Ko so Rankovićevi to ugotovili, so dr. Slavka in sinova Milivoje in Slobodan, napisali 29. 1. 2001 Čosiću ogorčeno pismo, da jih ni samo nalagal in prevaral, temveč je s svojim neetičnim postopkom zapravil tudi njihovo zaupanje. Omenjeno kopijo pisma, kakor tudi Čosićevo knjigo, mi je zatem dr. Slavka Ranković tudi poslala v vednost.. Zato so potem tudi takoj izdali Dnevniške zabeležk Aleksandra Rankovića, 2001, za katere je pokojni polkovnik Dušan Rusić dodal posebno izjavo ob dolgo iskanem (skrivanem) poročilu t. i. »vojnotehnične komisije«, s katero je potrjeno, da Ranković in Sdv nista postavljala mikrofone v Titovih prostorih na Dedinju.. Te iste dokumente sem potem tudi sam predstavil v prevodu knjige Življenje z Leko, seveda z dodatnim podnaslovom »Resnica o brionskem plenumu«, ki ga pa akademik dr. Pirjevec v virih ni navedel. Zato tudi ne navaja  končne resnice o brionskem plenumu!

Ker je prav Dobrica Čosić, poleg Dedijerja in Djilasa, eden od virov, ki je največkrat citiran, zaradi njegovega ravnanja z zaupanim gradivom Aleksandra Rankovića, tudi, če zanemarim njegova apriorna nacionalistična stališča, ne morem zaupati vsem ostalim njegovim navedbam!

Tretja stvar, ki se mi zdi hudo sporna v Pirjevčevi knjigi Tito in tovariši, je vsekakor nekritično navajanje nekaterih spornih virov oz. dejstev. V mislih imam t. i. »medicinski atentat« na Tita na Bledu, ki ga je akademik dr. Pirjevec na str. 239 povzel po knjigi Miladina Adamovića z naslovom Brozovi strahovi, Kako je varovan Tito in poskusi atentatov, ki je izšla v Beogradu, 2004, pretežno po izmišljenih navedbah generala Milana Žeželja, prvega Titovega pribočnika, ki je bil kasneje zamenjal zaradi suma sodelovanja s sovjetsko obveščevalno službo. Šlo naj bi za dva vrhunska sovjetska zdravnika, dr. Bakaljeva in dr. Smotrova, ki naj bi ju Stalin poslal na Bled, da zastrupita maršala Tita. Na žalost sem tudi sam nasedel Adamoviću, vendar sem kmalu zatem, po objavi spominov generalmajorja Luke Božovića, dne 18. 8. 2004 tudi javno objavil članek na svoji spletni strani v Nedeljskem z naslovom »Medicinskega atentata ni bilo!« Ker je Adamović pisal navedeno knjigo pretežno po »virih in dokumentih« generala Žeželja, ki se je zelo verjetno hotel po letu 1991 nekomu maščevati, je očitno, da je šlo za zlonamerne dezinformacije užaljenega generala. Zato bi brez večje škodo akademik dr. Pirjevec lahko izpustil neverodostojne avtorje kot je Miladin Adamović.

Isto velja tudi za dr. Aleksandra Matunovića, polkovnika, ki se je lažno predstavljal, da je bil Titov osebni zdravnik. Vsa je sreča, da akademik dr. Pirjevec med viri ni navedel njegove prve knjige z naslovom Enigma Broz, 1997, ki je očiten nacionalistični pamflet na Titovo osebnost, vendarle se ni mogel izogniti malce senzacionalistični knjigi o Jovanki Broz z naslovom Titova sovladarica, čigar slovenski prevod smo dobili 2008. Lahko bi se zadovoljil s knjigo Filipa Radulovića Ljubezni Josipa Broza, ki je izšla 1990 tudi v Ljubljani, ki menda celo prva podaja avtoriziran pregled Titovih ljubezenskih dogodivščin, vendar jo je dr. Pirjevec spregledal.

Hvalevredno je, da je dr. Pirjevec med vire uvrstil knjigo mojega dobrega znanca Vjenceslava Cenčića z naslovom Enigma Kopinič, 1983, zato pa je lahko brez posebne škode izpustil najbolj »vročo knjigo« o Titu, njegov politični testament, z naslovom Titova zadnja izpoved, 2001, ki je očitno kontraverzna in je doživela tudi odgovor z zbornikom Velika prevara, 2002, skupine jugoslovanskih politikov in zgodovinarjev iz Društva za resnico o NOB v Beogradu. V sodelovanju z generalpolkovnikom Brankom Jerkičem sem zatem ugotovil, da je prijatelj Cenčić najverjetneje štiri dni prepisoval falsificirane Titove stenograme, seveda v priredbi vojaške varnostne službe in objavil članek na svoji spletni strani in v logaškem Vojnozgodovinskem zborniku št. 3/2003 z naslovom Kdo je koga ukanil v Veliki prevari?, krajši povzetek pa je bil objavljen tudi v beograjskem listu Glas istine, ki je tudi izdal omenjeni zbornik. Prijatelj Cenčić ni mogel verjeti, da bi ga generalpolkovnik Veljko Kovačević, zakladnik Titovih spisov (shranjenih v prostorih pod nadzorom Varnostne uprave JLA), skušal prevarati, pa četudi ni zanikal verodostojnosti navedb generalpolkovnika Jerkiča. Nazadnje mi je dejal, da je najvažnejše, da bodo knjigo preučevali zgodovinarji, in, čeprav falsificirana, tudi citirali!

Nazadnje, zdi se mi malce senzacionalistično »odkrivanje« Titovih potovanj in dejanj v Španiji. Namreč, v uradni Titovi biografiji, kakor tudi v doslej objavljenih pričevanjih Josipa Kopiniča - Vokšina in Ivana Krajačića - Steve, ni nikjer omenjeno, da je Tito sploh kdaj bil v Španiji. Akademik dr. Pirjevec o tem v predstavitvi knjige navaja, da je to pač novo in zanimivo odkritje. Pri tem navaja tuje vire, tudi časopisne, ki pa se mi ne zdijo preveč zanesljivi, posebno še, ker so iz britanskih logov, kjer so sovjetske obveščevalne službe imeli odlične pozicije. Od domačih se sicer zdi najbolj obremenjujoče pričevanje Leona Matesa, ki je bil med letoma 1958 in 1961 tudi generalni sekretar predsednika Republike, pozneje pa se je Titu oz. Jovanki hudo zameril. Osebne zamere pa so navadno tudi vzrok za kriva pričevanja.

Namreč, to navajam na podlagi tega, ker je o treh Titovih potovanjih iz Pariza v Španijo leta 1937 pri nas prvi javno spregovoril Momčilo Jokić v knjigi Tajni dosje Josipa Broza, ki je izšla 1992 v Kragujevcu. Če navedem, da je bil Jokić obsojeni član barske Nove KPJ, potem je nekako umljivo, da je na straneh 198 in 201, seveda brez virov, zgolj iz osebnega maščevanja, navedel »številne« Brozove likvidacije jugoslovanskih komunistov, predvsem predstavnikov nekakšnega barcelonskega kongresa. Med njimi naj bi bili tudi Slovenci Dil Branko, Osvald Stane, Kranjc Boris, Stepišnik Milan in Pufler Janko, ki naj bi šele 1948 dočakali smrt kot obsojenci v dachauskih procesih! Vehementna trditev, vendar netočna! Nobenega na njih nisem našel na seznamu 532 slovenskih udeležencev oz. pripadnikov španske republikanske vojske, ki je objavljen tudi na moji spletni strani. Torej, navadni blef!

Na kraju naj še dodam, da se mi je zdelo zelo čudno, da je dr. Pirjevec enostavno izpustil solidno psihoanalitično študijo izpod peresa dr. Marka Vidnjeviča z naslovom Josip Broz Tito – grandiozni narcis, 2010. Oba sva namreč sodelovala v Kopru pri promociji Vidnjevičeve knjige.

Podrobnejše recenzije in analize zgodovinarjev in ostalih strokovnjakov bodo seveda v knjigi akademika dr. Pirjevca še iskali in odkrivali napake in pomanjkljivosti. Svoje pripombe sem podal samo iz razloga, da v naslednji izdaji dr. Pirjevec popravi očitne napake. Zapisano namreč ostaja kot zgodovina.

 
  na vrh strani
    
 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na:
andrej.ivanusa@amis.net