Tito - grandiozni narcis

VOJAŠTVO
MILITARY

OCENE NOVIH KNJIG - NK05

dr. Marko Vidnjevič
Josip Broz Tito - grandiozni narcis

Povezava na Pokrajinski muzej Koper
Intervju v zborniku 2009 (PDF)

Fakulteta za humanistične študije Koper in Pokrajinski muzej Koper sta ob 30-letnici smrti Josipa Broza Tita organizirala tri dogodke:

predstavitev knjige dr. Marka Vidnjeviča
razstava Josip Broz Tito: od vajenca do predsednika...
javni natečaj kratkih pričevanj, zgodb ali spominov na temo »Dan, ko je odšel tovariš Tito ...«.

publicistika
članki
zanimivosti
projekti
english summaries
rodoslovje
o avtorju/author's CV
povezave

Fakulteta za humanistične študije Koper in Pokrajinski muzej Koper sta ob 30-letnici smrti Josipa Broza Tita, organizirala tri dogodke.

Dne 25. maja 2010 so pripravili predstavitev knjige dr. Marka Vidnjeviča Josip Broz Tito - grandiozni narcis, v kateri je avtor predstavil svoje izsledke (v doktorski disertaciji) o Titovem psihološkem profilu - patološkem narcisu. Na ovitku knjige je tudi moje osebno mnenje o knjigi, kjer sem zapisal:

»Moja ocena, če naj kaj velja (okrog poznavanja Tita) je: kolosalno, izredno! Predstavili ste Tita v tisti tretji dimenziji, psihoanalitični, v kateri ga zares nismo poznali niti nismo natančno vedeli, zakaj in kako razlagati nekatera njegova dejanja in tudi državniške poteze. Obenem me posebno veseli, da so Vaše ocene zelo objektivne in predvsem poštene.«

Od 25. 5. 2010 do 11. 9. 2010 je bila galeriji Pokrajinskega muzeja Koper organizirana dobro obiskana razstava z naslovom Josip Broz - Tito: od vajenca do predsednika, od vojaka do maršala, od upornika do svetovnega voditelja.

V okviru razstave so bili organizirani trije dogodki:

8. 9. 2010 predavanje in razgovor o Titu z akad. prof. dr. Jožetom Pirjevcem
9. 9. 2010 razgovor o zarotah in atentatih na Tita z generalmajorjem v pokoju Marijanom F. Kranjcem, dobro obiskan in zanimiv,
11. 9. 2010 zaključek razstave in predstavitev knjige Josip Broz Tito – grandiozni narcis dr. Marka Vidnjeviča.

Obenem je Inštitut za razvoj znanosti in znanstveno sodelovanje v Kopru objavil javni natečaj kratkih pričevanj, zgodb ali spominov na temo »Dan, ko je odšel tovariš Tito ...«. Zbornik bo izšel predvidoma ob koncu leta.

Sodelavki Inštituta Maji Kolarevič sem odgovoril na številna vprašanja. Tukaj navajam samo nekaj zanimivih izvlečkov iz intervjuja:
Intervju /celoten/ v zborniku 2009 (PDF)

Opišite, kaj ste počeli na dan Titove smrti (bil je 4. maj, nedelja)!
V družbi treh kolegov smo se po tedenskem vikendu popoldne z vlakom vračali v Šolo ljudske obrambe v Beograd. Globoko v sebi sem komaj zadrževal solze, ko so kolegi ugibali, ali bo Tito vzdržal svoj poslednji boj. Zato se njihovih razprav nisem udeležil. Le napeto sem opazoval železniške postaje, ki so ostajale za nami. Nekje med Zagrebom in Šidom sem na neki manjši železniški postaji za hip ugledal črno zastavo. Morda sem se zmotil? Potem še eno … Tovarišem sem tiho rekel: »Tito je umrl!« Vsi pogovori so zamrli. Beograd nas je sprejel v turobni žalosti. Tudi taksisti so imeli solzne oči.

Kako ste izvedeli novico?
Ko sem tistega popoldneva odrinil na pot v Beograd, sem iz službenih (varnostnih) virov že vedel, da je bil maršal Tito mrtev, čakalo se je le, kdaj bodo v ljubljanskem Kliničnem centru odklopili vse medicinske naprave.

Ali ste imeli kakšno idejo o tem, kaj se bo zgodilo po njegovi smrti?
Sovražniki Jugoslavije so nekaj let pred tem javno govorili o »Dnevu X«, tajno pa smo spremljali njihove namere in akcije, saj smo vedeli, da nameravajo začeti z razbijanjem Jugoslavije. Zavedali smo se tudi, da je bil maršal Tito glavni kohezivni faktor Jugoslavije. Poznejši dogodki so potrdili naše ocene.

Kaj ste počeli med dnevi žalovanja?
Med dnevi žalovanja se dejansko nismo mogli učiti. Samo smo prekladali knjige in učne zapiske. Tudi predavanja so bila polovična, ker tudi predavatelji niso zmogli koncentracije. Odmori so bili izredno dolgi. Stali smo ob oknih in strmeli v brezdanje … Tiste dni je smeh izginil iz naših učilnic. Tudi šale. Vsi smo bili zatopljeni v svoje misli. Dan poprej, ko sem pred pokojnim maršalom Titom salutiral v poslednji vojaški pozdrav, sem se zarekel, da bom nekoč skušal o njegovem varovanju ohraniti nekaj spominov. Kasneje sem od prijatelja in sedaj že pokojnega generalpodpolkovnika Ilija Čeranića, potem ko je postal načelnik Varnostne uprave Zslo, nekako »izsilil« obljubo, da bom po upokojitvi lahko prvi »pokukal« v najbolj varovani državni in vojaški dosje in napisal knjigo z naslovom Atentati na Tita. Potem so nam skupno državo razbili, tudi armada je razpadla na nacionalne vojske in opustil sem vsako misel na omenjene spomine. Potem sem le zbral raztepene časopisne in publicistične zapise in 2004 je izšla knjiga Zarote in atentati na Tita.

S kakšnimi drugimi vsakdanjimi spomini povezujete tisti čas?
Vsakdanje težave sem nekako namenoma zanemarjal, saj sem bil prepričan, da me osebno čakajo naporni dnevi službovanja na vse višjih vojaških in varnostnih dolžnostih, ki pač terjajo ne samo veliko odgovornost – znanje sem tisto leto pridobil v naši najvišji vojaški šoli – Vojni šoli, temveč tudi izjemne fizične in umske napore. Ker sem Vojno šolo končal z odličnim uspehom, nisem dvomil v svoje sposobnosti (kmalu sem postal načelnik varnostne službe 9. armade), saj sem resno dojemal probleme in težave, ki so se objektivno kopičili nad Jugoslavijo, predvsem pa zunanje sile, ki so podžigale nacionalistične razprtije, da dejansko razbijejo Jugoslavijo! Neenotni nismo uspeli obraniti Titove Jugoslavije! Zgodovina bo imenovala krivce, tiste zunanje in tudi notranje razbijalce skupne države, SFRJ!

Kako danes gledate na svoje relacije s Titom?
V svoji knjigi Zarote in atentati na Tita, sem javno zapisal, da je bilo častno živeti s Titom! Bil je moj Vrhovni poveljnik in ostal sem mu zvest vse do danes. Čeprav morda zveni iracionalno, sem pa kot pripadnik varnostne službe JLA, ki ga je občasno varoval pred atentati in zarotami doma in v tujini, tudi zadovoljen, da je umrl naravne smrti, v postelji, v Ljubljani, v domovini svoje matere!

na vrh strani