|
Nadebudnemu pomorskemu častniku JLA, Davorju
Domazetu, rojenemu 1941 v Sinju, ki je briljatno končal vse vojaške
šole, se je obetala lepa kariera. Sredi leta 1991, po končani Vojni šoli
JLA, je bil postavljen za načelnika obveščevalnega oddelka
Vojnopomorskega poveljstva v Splitu. Vendar se je kmalu zatem prikrito
pridružil admiralu Letici in generalu Špeglju oziroma Franju Tudjmanu.
Postal je načelnik Urada za strateške raziskave. Ambiciozni obveščevalec
in strateg je začel oponirati svojim šefom, pa je tako pritegnil
pozornost takratnega predsednika Franja Tudjmana. Od 1992 do 1998 je bil
načelnik obveščevalne uprave GŠ Hrvaške vojske. Kot pristaš trdnega
jedra HDZ in »vojaški strateg« je začel bliskovito preskakovati
admiralske čine (kontraadmiral – 1994, viceadmiral – 1998, admiral –
2000) in nazadnje postal celo načelnik GŠ Hrvaške vojske (1998–2000). Ko
je kmalu zatem skupaj z dvanajsterico generalov napisal javno pismo, da
se pripadniki HV kriminalizirajo zaradi Haaga, ga je predsednik Stipe
Mesić skupaj z ostalimi brez pomislekov upokojil.
Užaljeni admiral se je zato podal na
politično prizorišče in postal podpredsednik nove konzervativne stranke
HIP (Hrvatski identitet i prosperitet), katere predsednik je postal dr.
Miroslav Tudjman, sin pokojnega predsednika in bivši šef obveščevalnih
služb v tujini.
Ko je bil ostareli in bolehni armadni (stožerni)
general Janko Bobetko obtožen vojnih zločinov, je septembra 2002 javno
izjavil, da so le-te storili: njegov predhodnik generalpolkovnik Antun
Tus in podrejeni admiral Davor Domazet in generalpolkovnika Imre Agotić
in Petar Stipetić! Obenem je Stipe Mesić objavil t. i. »brionske
stenograme«, tudi na spletnih straneh, ki razkrivajo, kako so pokojni
predsednik Franjo Tudjman in njegovi generali načrtovali vojaške
operacije proti »srbski« vojski (osnovno je bilo, da se v vojaški coni
pusti »odprta cesta«, po kateri se bodo nemoteno umikali hrvaški Srbi).
Nastala je popolna zmešnjava, pa je Ante Gotovina enostavno »izginil«.
Ta uvod je bil potreben zaradi tega, da
bi razumeli, zakaj se je upokojeni admiral Domazet preizkusil kot
vojaški teoretik in se lotil pisanja knjige s pretencioznim naslovom o
Hrvaški in nekakšnem velikem vojskovališču! Namreč, na promociji svoje
knjige v Sinju sredi novembra 2002 je javno povedal, da je njegova
knjiga namenjena obrambi Hrvaške pred obtožbami za genocid nad Srbi,
tako kot je bil kardinal Stepinac 1946 obtožen za ustaške zločine v
Jasenovcu!
Zato je tudi razumljivo, da je vsebina
knjige (v devetih poglavjih) tako razvlečena, da bi lahko zamerljivi
admiral vse od 1985 nanizal postopke in celo vojne načrte, kako je JLA
postajala »srbska imperialna sila«, ki je kar šest let pripravljala
»agresijo na Hrvaško«. Vse njegove navedbe so bile pravzaprav namenjene
haaškim preiskovalcem, ki so ga začeli zasliševati 20. septembra 2002 v
Zagrebu. Toda že čez dva dni je protestno zapustil zaslišanje, ko so mu
postavili povsem nedolžno vprašanje: »Kje ste bili tega dne na cesti
Ogulin – Zagreb, ali ste se zaustavili in pili vodo?« Užaljeni admiral
na takšna vprašanja ni hotel odgovarjati. Hrvaški lobi je dosegel, da bo
moral v Haag le general Gotovina. Zanimivo je tudi, da je operacijo
»Vihar« (»Oluja«), ki jo je menda načrtoval admiral Domazet in so na tem
haaški preiskovalci tudi najbolj vztrajali, opisal na strani in pol (243
in 245) ter jo predstavil kot »prelomnico« za sklenitev Daytonskega
sporazuma.
Sicer prepričljiv pisec aktualnih
političnih domislic (Piranski zaliv se ne more deliti niti z
dvotretinjsko večino v parlamentu, temveč samo na vseljudskem
referendumu, že leta 2001 pa je predlagal naj Hrvaška vzpostavi
»gospodarski pas«), se je upokojeni admiral Domazet na
vojaškoteoretičnem področju kot nekakšen »geostrateg« popolnoma osmešil.
Namreč, v teoriji vojne veščine je tako kot v vsaki znanstveni
disciplini potrebno vsako teoretično novost ali celo samo določen aksiom
podrobneje obrazložiti in tudi dokazati. Naj naštejem samo nekaj takšnih
»cvetk« inovativnega admirala Domazeta, ki jih poznavalci vojaške
znanosti verjetno še niso zasledili: strateška črna luknja, strateški
trikotnik, strategija realne grožnje, čista zmaga, strategija
kombiniranega odvračanja, determinirani kaos, doktrina determiniranega
kaosa, stohastični šum, strategija glavnih (stožernih) točk, strategija
diskretnih korakov in podobno. Človek ima vtis, da niti sam avtor ni
vedel, kaj je hotel (novega) povedati.
Nekaj stvari si je tudi enostavno
izmislil. Tako naj bi bil generalmajor dr. Radovan Radinović (tudi moj
mentor za generalsko nalogo leta 1989) glavni tvorec srbske vojaške
strategije (bil je samo načelnik Centra za strateške študije JLA), tudi
že mnogokrat ponovljeno in zlorabljeno politično domislico bivših
republiških predsednikov, da je ukinitev armad (v republiških mejah) in
podreditev republiških poveljstev TO na novo formiranim vojaškim
območjem dejanski začetek oblikovanja »velike Srbije«, ki jo slovenski
vojaški zgodovinar, podpolkovnik in prof. Karlo Nanut (Vojaškozgodovinski
vidiki vojne za Slovenijo, SV/2002) povzame kar po neki »prejšnji«
študiji admirala Domazeta! Bilo bi zanimivo vedeti, ali je prof. Nanut
analiziral »napade« admirala Domazeta na Slovenijo, ne samo glede
Piranskega zaliva, osimskih sporazumov, temveč tudi glede povsem cinične
ocene, češ da je bila menda osamosvojitvena vojna v Sloveniji simulirana
(stran 69, 14. Simulirani rat)! Cilj naj bi bil, da se Hrvaška »navleče«
v vojno in zatem proglasi za agresorja. Ali je kdo od slovenskih
vojaških zgodovinarjev nasprotoval takšnemu stališču oziroma
podcenjevalnemu odnosu admirala »prijateljske« sosede? In še zadnja
»cvetka« velikega geostratega: »prelomna« je bila operacija, ko po
zaslugi Franja Tudjmana enote HV niso »padle v srbsko past« in v toku
osamosvojitvene vojne za Slovenijo niso napadle vojašnic JLA na svojem
ozemlju (po načrtu generala Špeglja oziroma medsebojnem sporazumu), saj
bi bili takoj obtoženi, da so napadli legalno vojsko!
Zame osebno so še najbolj zanimive
mednarodne igre, ki jih je opisal admiral Domazet ali pa mu jih je
svetoval glavni recenzent – zdravnik dr. Miroslav Tudjman, ki je kot šef
civilne obveščevalne službe in očetov sodelavec kajpada vedel mnoge
stvari, ki so se pletle v trikotniku ZDA – Milošević in Tudjman! Gre za
ponovni dokaz, da so dejansko vse politično-vojaške poteze pri
razbijanju Jugoslavije dirigirale ZDA, v manjši meri pa tudi EU oziroma
Nemčija.
|
