|
Luksuzno opremljena, z obiljem fotografskega
materiala in podprta s številnimi primarnimi viri je najnovejša knjiga
dr. Mileta Bjelajca izredno pomembna za zgodovino prve Jugoslavije.
Knjiga je razdeljena na dve organski celoti, kar je razvidno že iz
podnaslova, vendar je poudarek na prepotrebnem biografskem leksikonu
(strani 115–361) o generalih in admiralih vojske Kraljevine SHS –
Kraljevine Jugoslavije.
Med njimi je tudi 19 Slovencev, od
katerih jih je 17 leta 1918 (1919) prestopilo iz avstro-ogrske vojske,
dva pa iz vojske Kraljevine Srbije. Ker sem za svojo knjigo Slovenska
vojaška inteligenca tudi sam sestavljal točen seznam in biografije
generalov in admiralov slovenskega rodu v vojski Kraljevine SHS –
Kraljevine Jugoslavije, sem tudi neposredno navezal stike z dr.
Bjelajcem. Da je bila obojestranska pomoč potrebna in koristna, potrjuje
tudi javna zahvala dr. Bjelajca. Namreč, za manj ali povsem neznane
slovenske generale sem preskrbel kopije krstnih listov, iz arhiva
Vojaškozgodovinskega inštiruta v Beogradu pa tudi fotografije (za
kontraadmirala Vučera pa celo kopijo lastnega avtoportreta). Kratek
seznam sem objavil tudi v VZZ 13 in 14/2003, podrobnejši prikaz pa v
ljutomerskih Zgodovinskih listih štev. 1/2003.
Moram povedati, da so mi nasveti dr.
Bjelajca zelo pomagali, saj sva s slovenskega spiska zaenkrat črtala:
Domainko Emila, kontraadmirala, dr. Hočevar Anteja, sanitetnega
brigadnega generala, Klobučar Vilima, generalštabnega brigadnega
generala in Wickerhauser Viktorja, viceadmirala. Dr. Bjelajac pa je
sprejel moje raziskave glede slovenskega porekla brigadnega generala
Vladimirja Skubica, ki je po očetu iz Črnomlja, zaradi zapoznelosti pa v
knjigi ni omenjen slovenski izvor divizijskega generala Milana
Plesničarja, ki je po očetu iz Ljubljane in Gorice. Oba pa sva prezrla
generalštabnega brigadnega generala Kerčelić Franja (baron Kerchelech
Franz, generalštabni podpolkovnik AOV), ki je bil rojen 1871 v Celju,
umrl pa 1929. Zanimivo je, da je bil Kerčelić do 1922 poveljnik
vojaškega okrožja v Celju, do 1927 v Mostarju, potem pa poveljnik
Moravske brigade. V čin brigadnega generala je bil povišan 1928, leto
dni pozneje pa je bil zaradi bolezni upokojen, kmalu zatem pa je tudi
umrl.
Zanimiv je tudi prvi del knjige oziroma
Študija o vojni eliti (113 strani), v katerem je dokaj temeljito obdelal
naslednja vprašanja: številčni prikaz generalov in admiralov vojske
Kraljevine SHS, snovanje skupne generalitete in »generalsko vprašanje« v
letih 1918–1922, množična povišanja v obdobju 1923–1925, generalski
problemi v času kralja Aleksandra (vpliv generala Petra Živkovića in
množično upokojevanje 1929), generali v obdobju Namestnika 1934–1941
(tudi hrvaški problemi in generali), sodelovanje generalov v vojaškem
prevratu 27. marca 1941 (zanimivi so najnovejši podatki o sovjetskem
vplivu in namerah), na koncu pa tudi dve zanimivi poglavji z naslovom
Sestop z zgodovinske scene in Družbeni status in karakter vojne elite.
Slovenske razmere in odnosi do
generalskega vprašanja niso posebej omenjeni. Motijo nekatere
netočnosti, kakor npr. da je bil admiral Šušteršič brat »znanega
ljubljanskega škofa«, na strani 13 dvakrat napačno pisanje priimka
generala Maistra (Majster, Maistner), zatem generala Martinčiča (Martinčić)
in admirala Kocha (Koh), verjetno pa bi avtor lahko izpustil tudi
neverodostojen novinarski zapis iz Politike (stran 19), ko so »pronašli
generala Maistnera u Skadarljiji okruženog oficirima primljenim iz
austrougarske vojske kako uz piće galame i pričaju isključivo na
nemačkom jeziku«.
Dr. Bjelajac je poleg primarnih virov
uporabil tudi številne spomine in zasebne zapise pa tudi zanimive
komentarje vojno-diplomatskih predstavnikov iz Beograda. Na koncu knjige
so objavljeni razni pregledi in sheme, ki bodo tudi manj zahtevnemu
bralcu prišli prav pri iskanju odgovorov na določena strokovna vprašanja
(poveljniki enot in štabov, razmestitve poveljstev in enot, garnizij,
skladišč in podobno). Menda je bila prva izdaja takoj razprodana
(naklada 1.000 izvodov).
|
