|
Anton Žabkar, Marsova dediščina, Temelji
vojaških ved, 1. knjiga, Ljubljana, 2003, 437 strani, broširano.
Fakulteta za družbene vede v Ljubljani je leta 2003 (dejansko pa aprila
2004) v knjižni zbirki Varnostne študije izdala prvo knjige obsežne
monografije prof. dr. Antona Žabkarja z značilnim naslovom Marsova
dediščina, Temelji vojaških ved. Recenzenta sta bila prof. dr. Ljubica
Jelušič in prof. dr. Marjan Malešič, zahtevno lektorsko nalogo pa je
opravil Miroslav Ulčar, opazni pa so tudi posegi prof. dr. Toma Korošca.
Prof. dr. Anton Žabkar je bil rojen 1935
v Beogradu. Če zapišem, da je mornar s sabljo in peresom, potem sem vse
povedal o njegovi profesionalni poti, ki sem jo podrobneje predstavil v
VZZ štev. 16. Zaenkrat je prvi in edini Slovenec z doktoratom vojaških
znanosti (1983), kapetan bojne ladje oziroma kapitan Slovenske vojske
(1994) in vrhunski strokovnjak za geostrateško in vojaškopomorsko
problematiko. Njegov bibliografski opus od leta 1964 do danes obsega
neverjetnih 522 strokovnih člankov in razprav. Monografija Marsova
dediščina je njegova peta knjiga in predstavlja logičen vrhunec
njegovega vsestranskega poznavanja, vrednotenja in analitičnega pristopa
k predmetu vojaške znanosti oziroma vojaške veščine kot osnove vojaških
ved nasploh.
Ko sem prebral in preštudiral Žabkarjevo
knjigo, sem na mizo položil tudi dve temeljni knjigi vojaških ved – O
vojni, nemškega generala Carla von Clauzewitza, in Pregled vojne
veščine, francosko-švicarskega barona Henrija Jominija. Namreč, vse bolj
sem prepričan, da smo Slovenci končno dobili svojega Clauzewitza. Zato
je potrebno Žabkarjevo monografijo tudi predstaviti širši javnosti,
predvsem v Vojnozgodovinskem zborniku in tudi v drugih strokovnih
krogih. Problem je edinole v tem, da smo vsi tisti, ki bomo ocenjevali
Žabkarjevo delo, vsaj za eno kopje za njim!
Vseeno se bom lotil tega dela, predvsem
zato, ker sem tudi sam imel to priložnost, da sem dr. Žabkarja
vzpodbujal, da čim prej dokonča to temeljno delo, ki je bilo nujno
potrebno za nadaljnji razvoj slovenske vojaške znanosti. Bilo je povsem
logično, da bo po ustanovitvi Slovenske vojske, 1994, sledilo tudi
obdobje teoretičnega in znanstvenega osmišljanja njenega razvoja,
predvsem pa nosilcev tega procesa – slovenske vojaške inteligence in
vojaške znanosti kot take, ki je pač Slovenci doslej nismo imeli. Zdaj
smo dobili svojega »slovenskega Clauzewitza«, ki nam je nadležno, a
nujno dediščino Marsa, boga vojne, tudi temeljito razložil. Torej, ne
gre samo za prepotreben učbenik študentom obramboslovja, temveč tudi za
temeljno knjigo – osnovo slovenske vojaške znanosti kot take.
Monografija Marsova dediščina je
razdeljena na dva dela (knjigi).
Prva knjiga, Temelji vojaških ved,
predstavlja teoretično osnovo vojaških ved, seveda ob hkratni
zgodovinski in kritični analizi razvoja vojaške znanosti. Že v uvodnem
poglavju o preobrazbi vojaške veščine v vojaško znanost in skiciranju
modernega pristopa vojaški znanosti kot sistemu ved, avtor izpričujejo
suvereno poznavanje materije in smelo predvidevanje bodočih trendov
razvoja vojaške znanosti. Izredno kritično je tudi razglabljanje o
oboroženem boju in drugih dejavnostih oboroženih sil, pa nam tako avtor
prikaže razne klasifikacije vojn, bojnih delovanj, kakor tudi temeljne
dejavnike oboroženega boja (človek, tehnika, čas in prostor). Avtor je
prav tako predstavil tudi druge teorije, predvsem teorijo odvračanja,
vojaškega ravnotežja, mednarodnega vojaškega sodelovanja, kriznega
menedžmenta in podobno. Seveda pa se ni mogel izogniti »polemistiki« kot
nekakšnemu stebru vojaške znanosti. V drugem poglavju je zelo natančno
prikazal zakone vojaške znanosti, pa tudi zakone vojne oziroma
oboroženega boja. Avtor se je zlasti pomudil ob izzivih postmodernega
obdobja, med katere spadajo tudi t. i. humanitarne vojaške intervencije,
kakor tudi preobrazbe načel oboroženega boja v načela vseh vrst državne
sile, od medijske vojne do mednarodnega terorizma. Njegove analize so
poglobljene in empirične, napovedi bodočega razvoja pa resne in
argumentirane.
V drugi knjigi, Metode vojaških ved, je
avtor zelo podrobno predstavil razvoj številni metod, ki se uporabljajo
v vojaški znanosti. Metode vojaških ved je avtor razvrstil v tri osnovne
skupine. Na prvem mestu so splošne znanstvene metode, ki se s pridom
uporabljajo tudi v drugih sodobnih vedah. To so predvsem indukcija,
dedukcija, analiza, sinteza, zgodovinska metoda, matematična metoda,
futurologija in podobne. V drugo skupino sodijo temeljne metode vojaških
ved, na katerih je tudi poudarek. Gre predvsem za analize operacij,
štabnih iger, vojaških vaj, projektiranja oborožitvenih in drugih
vojaških sistemov. V tretji skupini so predstavljene posebne metode
vojaških ved, predvsem gre za metode obveščevalne analize (tudi
izvidništva, protiobveščevalnega delovanja), metode iskanja in
odkrivanja ciljev (rentabilnega, postranskega), metode teorije
učinkovitosti streljanja ipd.
Vsekakor je za naše (slovenske) potrebe
najbolj aktualno zaključno poglavje, v katerem avtor na globalni ravni
predstavlja strateško razmerje sil po razpadu bipolarnega sistema
ravnotežja sil, kakor tudi izkušnje iz oboroženih in drugih vrst
spopadov po drugi svetovni vojni. Pri tem se ni mogel izogniti vplivu
novih tehnologij na fiziognomijo razvoja sodobnih oboroženih sil v
svetu. Dotakne se tudi profesionalizacije slovenske vojske. Nazadnje pa
predstavi nekatere probleme razvoja vojaške znanosti, obenem pa nakaže
svoje videnje razvoja v bodočnosti.
Vsi, ki se ukvarja(mo)jo z vojaško
znanostjo in njenimi podsistemi, četudi samo z raziskovanjem bližnje ali
daljnje vojaške ali vojne zgodovine ali preteklosti, bi morali vzeti v
roke Žabkarjevo Marsovo dediščino, ki je lahko tudi prav zanimivo
branje. Jezik in stil sta sicer strogo vojaškoznanstvena, vendar je
podajanje snovi razumljivo (za študente obramboslovja) in podprto s
številnimi in zelo zanimivimi opombami.
Prva knjiga stane 5.400 SIT
(~22,50€), za študente
pa je cena 4.860 SIT (~20,25€). Druga knjiga je pred izidom, cena pa bo verjetno
podobna. Ni znano, ali je založba FDV knjigo ponudila tudi na knjižnem
trgu.
|
