|
Pričujoči analitični zapis dr. Antona Beblerja ob
deseti obletnici osamosvojitve Slovenije bo vsekakor vzbudil različne
ocene, predvsem tistega dela »pomladnikov«, ki so ravno v »vojni« za
Slovenijo zahtevali preveč krvi. Avtor bo verjetno deležen največ
kritik zaradi stališča, da Slovenija svoje samostojnosti »v temelju
ni dosegla z oboroženim bojem, temveč pretežno z
nenasilnimi…sredstvi in prizadevanji«, kakor tudi, da JLA v »osamosvojitveni
vojni« sploh ni bila premagana (»mirni, urejeni in civilizirani umik
JLA«), pa tudi zaradi odkritega in hrabrega zagovora podpolkovnika Mihe
BUTARE, tedanjega poveljnika štaba TO ljubljanske pokrajine, ki je
deloval »razumno in odgovorno«, ko je odklonil ustni ukaz o splošnem
napadu na vojašnice JLA in s tem »Ljubljani in Sloveniji privarčeval
veliko žrtev, gorja in rušenj«.
V podobne zdrahe in »polemike« se ne bi spuščal.
Opozoril bi samo na nekaj napačnih ocen dr. Antona Beblerja, ki pa so,
po mojem, bistvene za celotno dogajanje pred osamosvojitvijo Slovenije.
Prvič, ne bo držalo, da je bil Edvard Kardelj po
letu 1968 »morda najpomembnejši pobudnik« za ustanovitev TO, saj se
Kardelj navadno ni spuščal v vojaško-doktrinarne razprave. Simbolično
je veljalo, da je bil pobudnik teritorialne komponente oboroženih sil
maršal Tito, dejanski pobudnik pa je bil hrvaški
partizanski generalpolkovnik Ivan Rukavina, skupaj z generalom
Bogdanom Oreščaninom in admiralom Srečkom Manolom. Res pa je, da je
Slovenija skozi TO svojo voljo izražala preveč samosvoje (nabave orožja,
narodna zaščita in podobno), kar je včasih v vrhu JLA vzbujalo resne
dvome o slovenskih namerah. Ne bo tudi držalo, da je imel vojaški vrh
»podcenjevalni odnos do »Janezov« kot vojakov«. Prav nasprotno, TO
Slovenije je bila po inšpekcijskih pregledih v vrhu bojne
pripravljenosti, pa tudi sicer smo Slovenci veljali za najbolj
prizadevne, vzdržljive in tehnično podkovane vojake!
Drugič, tudi dr. Anton Bebler ni mogel mimo že
stokrat ponovljenega lažnega podatka, da je varnostna služba JLA pošiljala
iz Slovenije v Beograd »zgrešene presoje posledic oboroženega posega«.
Resnica je povsem drugačna! Od marca 1991 varnostni službi 14. in 31.
korpusa dejansko nista več operativno delovali, GŠ OS SFRJ pa tudi ni
zahteval nikakršne poglobljene ocene položaja. Verjetno je avtor takšne
podatke črpal iz knjige »Skrita vojna«, brigadirja Andreja Lovšina
(ki sem ga osebno »pripeljal« v Slovenijo), ki pa niso verodostojni.
Dejstvo je, to bodo pokazali arhivski
dokumenti, da je skoraj celotno delovanje Lovšinove varnostne skupinice
(praporščak Ivan Borštner in moja bivša operativca, poročnik Franc
Pulko in vodnik Roman Leljak) temeljilo na t. i. »dvojni igri«, saj so
skoraj vsi njihovi »agenti« takoj prijavili kontakte in pozneje le
pridno servirali pripravljene podatke, tudi po faksu!
Tretjič, edini omejitveni faktor glede uporabe sil
JLA v Sloveniji je bilo določilo Helsinške listine, da notranjih vojaških
premikov do 2.000 vojakov ni treba prijaviti! Samo zato je prišlo do
omejevanja vojaškega posega JLA v Sloveniji, verjetno tudi z
blagoslovom iz tujine. Ali verjeti generalu Čadu, da je celo dan poprej
krenil v akcijo, ker je vedel, da jo je odobril Baker? Zelo je verjetno,
da je bil celoten načrt pripravljen do marca 1991… Potrebno je namreč
vedeti, da podobni načrti zahtevajo nekajmesečno načrtovanje, kakor
tudi to, da vsaka varianta vsebuje več različic. Zato je zelo vprašljivo,
da je šele 27. junija 1991 (ne pa 2001) Milošević predlagal, naj JLA
ne brani državne meje v Sloveniji, ampak zunanjo mejo srbskega etničnega
ozemlja na Hrvaškem… No, šele avtentični operativni dokumenti iz
arhivov JLA bodo razkrili podrobnosti, vzroke, motive, cilje, sile, pa
tudi zunanje vplive in pritiske.
Četrtič, vsekakor je pozitivno, da je dr. Anton
Bebler opustil prejšnjo tezo o implodiranju SFRJ (»se sesula sama vase«,
Večer 3. 4. 1999) in se oprijel nove teze o »razkroju SFRJ«, pri čemer
naj bi, po eni strani vojaški dejavnik (JLA) »objektivno pospešil
razkroj SFRJ«, po drugi strani pa navaja kontraverzno trditev, da je »Slovenija
dobila nevidno, a realno podporo iz najmanj pričakovanega vira -
od Miloševičevega režima v Srbiji«. Najprej v Srbiji uvedejo
ekonomsko blokado slovenskega blaga, vsiljujejo mitinge resnice in
podobno, nazadnje pa Milošević ponudi Sloveniji celo »nevidno«
podporo! Torej, Danke Miloschevitz! Očitno je tudi dr. Anton Bebler
zelo lahkoverno nasedel spominom Borisava Jovića, kakor tudi nekaterim
trditvam admirala Branka Mamule. Glede Jovića se je to zgodilo tudi
meni v »Balkanskem vojaškem poligonu«, na kar me je opozoril ugleden
vojaški analitik iz Beograda (njegove identitete ne morem razkriti), da
so Jovićevi spomini zelo dvomljivi. Podrobne analize so pokazale, da je
v teh spominih, poleg 70 odstotkov resnice, tudi 20 odstokov polresnic
in 10 odstotkov neresnic! Neresnični naj bi bili predvsem dogovori vrha
JLA z Miloševićem in Jovićem! Zato je pametneje počakati na izvirne
dokumente, ki nam bodo kmalu dostopni v beograjskih vojaških arhivih.
Glede verodostojnosti podatkov admirala Mamule v njegovi knjigi »Slučaj
Jugoslavije« pa je priporočljivo prebrati še temeljito kritiko te
knjige z naslovom »Slučaj Mamule«. Narobe svet!
Zanimivo pa je, da dr. Anton Bebler v svoji analizi ni
videl koristne vloge slovenskih generalov (Potočarja, Hribernika, Jerkiča),
posebno še izpostavljenega generalpolkovnika Konrada Kolška,
poveljnika 5. vojaškega območja. Na to je opozoril že hrvaški
general Martin Špegelj, pa tudi škof
dr. Vekoslav Grmič je nedavno izjavil (Večer, 25. 10. 2001), da
so bile Kolškove poteze in dejanja »politično, moralno in zgodovinsko
popolnoma pravilne«, posebno še, ker »jastrebi« v vrhu JLA nikakor
niso hoteli priznati dejstva, da se proti svojemu narodu ne moreš
boriti!
|
