|
Tokrat ne želim polemizirati z ocenami in
floskulami Alenke Puhar, ki jih je v Književnih listih nanizala o
knjigi Vjenceslava Cenčića TITOVA ZADNJA IZPOVED. Predvsem si je privoščila
Tita. Nekatere so prav abotne (primerjava Tita s šefi siciljanske
mafije), nevšečne pa je kar izpustila ("Čuvajte mi
Jugoslavijo!"). Nepoučenim bralcem pa je potrebno povedati nekaj o
zavajajočem zaključku, češ da se je "…v razburjeni
Jugoslaviji pojavilo več očitkov, da gre za ponaredek".
O sami vsebini Cenčićeve knjige sem 22.
junija letos na promociji Spominov generala Kolška podal še ostrejšo
oceno: bil sem preprosto šokiran! Omenil sem tudi, da smo bili dejansko
zlorabljani kot ljudje, častniki in generali. Če bi vedeli, kar danes
vemo, sem trdno prepričan, da bi se zgodovina drugače pisala. Ne Tito,
temveč naši republiški, partijski in tudi vojaški voditelji nam
resnice niso smeli ali niso hoteli povedati, zato je tudi prišlo do
vojne po načrtih tujih sil in domačih (republiških) interesov.
V predstavitvi deleža slovenskih
partijskih voditeljev v Titovi politični oporoki, pa sem 16. avgusta
letos v SLOVENSKI PANORAMI zapisal, da bodo vzpodbudile predvsem
zgodovinarje in raziskovalce za "… podrobnejše raziskovanje že
napisane zgodovine." Ravno Puharjeva je prva ugotovila delček
resnice, da je Cenčić namesto "Martinčiča" trebal napisati
"Gustinčič" (Cenčić mi je pojasnil: slab prevod z ruščine!),
od katerega naj bi Kardelj "plonkal" svojega Speransa.
Naj se povrnem k poskusu zavajanja
Puharjeve. Doslej se namreč v "razburjeni Jugoslaviji" ni
"pojavilo več očitkov, da gre za ponaredek." Edini, ki je to
direktno očital Cenčiću, je bil upokojeni admiral Branko MAMULA! Na
njega pa se kot verodostojen vir sklicuje samo zagrebška zgodovinarka
dr. Zorica STIPETIĆ, ki zapiše: "Gospod Cenčić, niti admiral
Branko Mamula ne verjame v vaše stenograme!"
V podgoriškem časopisu VIJESTI je
admiral Branko Mamula v treh nadaljevanjih (12.-14. julija letos)
navedel naslednje: Tito se je sicer sestal z vojnim vrhom JLA, vendar ni
povedal tistega, kar je Cenčić napisal; v Karadjordjevu 27. in 28.
decembra 1979 ni bilo nobenega sestanka državnega, partijskega in vojaškega
vodstva s Titom, saj bi kot načelnik GŠ JLA to vsekakor vedel; in
nazadnje, kot državni sekretar za ljudsko obrambo (od 15. 5. 1982 do
15. 5. 1988) je imel vpogled v poseben arhiv Josipa Broza - Tita, pa 14.
januarja 1988 ni dal nobenega soglasja, da bi Cenčić lahko prepisal
kakršen koli stenogram. Objavljen prepis pisma generalpolkovnika Veljka
Kovačevića je brez datuma in podpisa, zato ni avtentičen! Tako
admiral Mamula! Nepoučeni bi rekli, da gre za zelo verodostojno pričo,
saj je bil zares v tistem času načelnik GŠ JLA in ZSLO.
Gospod Cenčić je 19. julija
dokumentirano odgovoril uredniku časopisa VIJESTI. Pravi, da so vse tri
trditve admirala Mamule lažne! Armadni general Kosta Nadj je že 1981
novinarjem razkril delno vsebino Titovega govora vojaškemu vrhu
decembra 1979. Španski borci so po Titovi smrti trikrat zahtevali, da
se objavi Titov politični testament. Toda partijski in vojaški
voditelji, predvsem Dolanc in Mamula, so bili odločno proti objavi
Titove politične oporoke, ker jih je pač bremenila!
Arhiv J.B.Tito se je zares nahajal v
ZSLO, vendar je ključ od kase imel samo generalpolkovnik Veljko Kovačević,
predsednik Odbora za pisanje Titove biografije. Dne 14. januarja 1988 je
osebno dal Cenčiću tri stenograme, da jih je prepisal. O tem ima Cenčić
tudi pismo generala Kovačevića, poslano Dedijerju, s podpisom in
datumom, ki pa je v knjigi objavljen kot prepis in brez datuma in
podpisa (Fotokopijo tega ključnega pisma mi je poslal gospod Cenčić,
pa ga prilagam uredniku na vpogled). Cenčić obsoja admirala Mamulo,
zakaj ni že prej dovolil objavite navedenih stenogramov. V tem primeru
ne bi prišlo do razbijanja Jugoslavije niti do vojne.
Admiral Branko Mamula je leta 2000
"napisal" knjigo SLUČAJ JUGOSLAVIJA, v kateri je za
razbijanje SFRJ okrivil Srbijo. Njegovi bivši vojni tovariši so kmalu
zatem kot odgovor napisali knjigo SLUČAJ MAMULA. V njej sicer ni besede
o stenogramih, temveč avtorji argumentirano zavračajo njegove teze.
Sprašujejo se tudi o njegovi verodostojnosti, predvsem o tem kdo mu je
napisal to, kakor tudi prejšnji dve knjigi! Zato admiralu Mamuli zares
ne moremo verjeti!
Od bivših hrvaških politikov se je
oglasil Josip VRHOVEC. Brez argumentov je zatrdil, da so Cenčićevi
dokumenti lažni in izmišljeni, vsaj kar zadevajo Hrvaško. Celo se je
debelo zlagal, da je bil zadnji politik na razgovoru pri Titu (12.
aprila 1980). Pri tem je pozabil, da sta bila to 24. aprila 1980
dejansko Lazar KOLIŠEVSKi in Stevan DORONJSKI, pred njima pa še
armadni general Nikola LJUBIČIĆ. Vrhovec je sicer že prej škodil in
preganjal Cenčića, da je ta moral iskati celo Titovo zaščito.
Od hrvaških zgodovinarjev se je, poleg
dr. Zorica STIPETIĆ, oglasil le še Željko KRUŠIĆ. Ker sta oba že
prej "napadala" Cenčića (zaradi knjige ENIGMA KOPINIČ), je
njuna polemika bila pričakovana. Obema je Cenčić dokumentirano
odgovoril, pa se nista več oglašala. In to je prikaz celotnega
"razburjenja" v Jugoslaviji! Kmalu pa se pričakuje ponatis
Cenčićeve knjige…
Cenčić je javno obljubil, da bodo v
drugi izdaji navedeni vsi potrebni viri in strokovne oznake dokumentov.
Tako bodo odpadli vsaj formalni ugovori. Vsebinski pa bodo morali počakati
na neobremenjene zgodovinarje in raziskovalce. Cenčiću očitati
ponaredek je zares nepošteno. Ponaredek bi bilo mogoče očitati le čuvarjem
posebnega arhiva Josip Broz - Tito!
(P.s. Kasneje sem prišel do ugotovitve,
da je Cenčić dejansko prepisoval "ponaredke", o čemer sem
obvestil pisce zbornika Velika prevara)
|
