|
Malgaj je bil prvi slovenski
častnik, ki je s svojo enoto prišel na Koroško, da bi
slovenske Korošce priključil matični domovini.
Ob 90-letnici smrti Franja Malgaja, nadporočnika slovenske
vojske, skorajda pozabljenega Maistrovega častnika in borca
za slovensko Koroško, bo 6. maja 2009 v Ravnah na Koroškem
predstavitev prve dokumentarne monografije o njegovem
kratkem življenju, ki ga je daroval za svobodo svoje
domovine.
Malgajevi sorodniki, ki so skrbno varovali njegove pisne
spomine, fotografije in vojaške predmete (odlikovanja,
dvoglede, sablje in drugo), so mi zavzeto nudili pomoč pri
rekonstrukciji njegovega življenja. Ker sem se pretežno
osredotočil na njegovo častniško kariero v letih 1914–1918
in boje na Koroškem v obdobju 1918–1919, sem ob dokumentih
iz dunajskega vojaškega arhiva in domačih, večino podatkov
črpal prav iz njegovih vojnih dnevnikov, pisem in ohranjenih
fotografij.
Izvirni vojni dnevnik za leto
1916
(Fotografija izvirnega dnevnika:
Janko Štampfl – zasebna zbirka)
 Najbolj
dragocen je bil vsekakor izvirni vojni dnevnik za leto 1916,
ki ga je hranil gospod Janko Štampfl, njegov pranečak, kakor
tudi prepisi ostalih dnevnikov od 1914–1918 ter dnevnik o
začetku bojev za slovensko Koroško 1919, ki so bili v hrambi
gospoda Vladimirja Viranta, tudi pranečaka. Podobne prepise
naj bi imeli tudi ostali Malgajevi sorodniki, le izvirnikov
žal nismo našli. Predlagali bomo, da se v Šentjurju ustanovi
»Malgajev muzej«, ki bi imel nalogo, da organzira stalno
razstavo in zbere še preostalo gradivo o Malgaju. Na
pročelju hiše v vasi Hrušovec št.2 pri šentjurju, v kateri
se je Malgaj rodil leta 1894, so oktobra 1919 vzidali
spominsko ploščo, ki je bila pozneje zamenjana s sedanjo.
Hiša je dandanes nenaseljena in pod spomeniškim varstvom.
Malgajev dnevnik vsebuje skoraj poetične opise posameznih
dogodkov in krajev, posebej pa so zanimivi čustveni in
doživljajski opisi vojaka pred bojem, med veseljačenjem,
občudovanjem naravnih lepot in prikazom neskončnega
trpljenja človeka na bojišču – v pravi vojaški klavnici! Na
doberdobskem bojišču je podrejenim vojakom pel slovenske
narodne pesmi, da bi jim pregnal črne misli. Ponosen je bil,
ko je čez Vipavsko dolino vodil vod Bošnjakov, ki so jih
domače dečve okinčale s cvetjem, saj so domačini vedeli, da
tam kjer Bošnjaki zasedejo obrambne položaje, italijanski
vojaki ne morejo prodreti!
Bil je mlad in drzen častnik, ki so ga tovariši cenili,
podrejeni vojaki pa imeli radi. Ko je v začetku leta 1916
slavni celjski 87. pešpolk poslan na tirolsko fronto, je
ravno ta medsebojna vez med poveljnikom in vojaki,
omogočila, da je Malgaj s skupino 18 oz. 25 prostovoljcev –
Slovencev, dosegel pomembno zmago 6. avgusta 1916 pri
zavzetju utrdbe na Monte Zebiu. S premetenim načrtom in
osebnim pogumom je zavzel okrog 150 metrov sovražnikovega
rova, pri tem pa zajel 79 vojakov in dva častnika, ranjeno
je bilo 42, padlo pa je 34 italijanskih vojakov. Malgajeva
prisotnost je njegove vojake dodatno vzpodbudila, da so še
bolj »aufbiksali« in vriskali… Malgaj in dva desetnika (Ivan
Maček in Miha Paulič) so dobili zlate medalje za pogum, vsi
ostali vojaki pa srebrne (Štefan Babič, Anton Narat, Henrih
Grejan, Jožef Kosi, Rudolf Kovačič, Ivan Murko, Franc Lah in
Franc Majcen) ali bronaste kolajne za pogum (Franc Terle,
Jurij Sert, Jakob Jazbec, Feliks Minih, Rudolf Meser, Josip
Zetl, Josip Podgoršek in Rok Goričar). Ranjeni vojak Franc
Sket, neimenovani padli vojak in šest pešcev v rezervi
seveda niso bili odlikovani.
Po tirolski fronti je bil 87. pešpolk zopet poslan na soško
fronto. 1. avgusta 1916 je bil povišan v čin rez. poročnika,
zlato medaljo pa je prejel konec septembra istega leta.Tudi
tokrat je Malgaj zbolel in bil poslan v zaledno bolnišnico
in na okrevanje v Opatijo, nazadnje pa je bil kot nosilec
zlate medalje za pogum tudi uradno poslan v zaledje, v
zdravilišče Enzenbach pri Gradcu, kjer je med letom 1917/18
študiral pravo na graški univerzi, privatno pa ga je vojaški
kurat poučeval angleščino.
Po razpadu Avstro-Ogrske se je Malgaj vrnil v Celje in
pozneje poročal generalu Maistru: »Dne 6. novembra 1918 sem
odšel z oddelkom 87. pešpolka (40 mož in 4 strojne puške) iz
Celja v Spodnji Dravograd, da zasedem železniško križišče.
Prideljeni so mi bili poročniki Bogdan Kurbus, Jožef Ludvik
in Kornel Havrilov. Zjutraj ob 1. uri smo zasedli kolodvor v
Spodnjem Dravogradu. Po celi Mežiški dolini, od Spodnjega
Dravograda do Črne, je vladala grozna anarhija. Do 2.000
delavcev premogokopa iz Leš pri Prevaljah, rudokopov Žerjav
pri Mežici in Helene Grabna pri Črni ter livarne v Guštanju
je ustavilo delo in začelo ropati. Rekvirirali so vojaške
transporte in trgovine, gostilne in večje kmetije pa so
popolnoma izropali. Bili so oboroženi z vojaškimi puškami.«
Malgaj je okrog 80 roparjev poslal v Celje na policijo, sam
pa je utrjeval zasedeno ozemlje južne Koroške, postavljal
slovenske župane in orožniške postaje. 23. novembra 1918 je
z 80 vojaki (35 Srbi) zasedel Pliberk.
Deželna vlada SHS v Ljubljani je Malgaja obravnavala kot
nadporočnika, čeprav so že sorodniki zvedeli, da je povišan
v stotnika. Vendar o tem ni nobenih dokumentov. Malgajev
dosje v VZI v Beogradu je prazen, dokumente pa naj bi pred
letom 1991 odnesel tedanji načelnik, nedavno preminuli
generalmajor Fabjan Trgo. Malgaj se je na na Koroškem
podpisoval kot rezervni nadporočnik in poveljnik oddelka
celjskega pešpolka na Koroškem!
Po telefonskem ukazu generala Maistra je 30. novembra 1918
Malgaj s svojo enoto 100 mož (in vodom 40 Srbov s
podporočnikom Svetozarjem Mitrovićem) zasedel Velikovec in
naslednji dan odbil napad avstrijskih čet, ki jih je vodil
podpolkovnik Verständig. Dalje napredovanje proti Celovcu mu
iz Ljubljane niso dovolili. 15.decembra 1918 je sledila
ponesrečena zasedba Grabštajna s strani dveh srbshih čet, ki
jim Avstrijci niso priznali statusa antantnih sil in so jih
napotili preko Budimpešte v Beograd.
Malgaja je najbolj prizadela neuspešna ofenziva slovenskih
enot 29. aprila 1919 pod poveljstvom polkovnika Milana
Bleiweisa. Po ukazu generala Maistra je nadporočnik Malgaj
pri takratnem Guštanju nameraval zaustaviti avstrijski
napad, vendar neuspešno. Malgaj je 6. maja 1919 tragično
preminil na Tolstem Vrhu v še ne dovolj raziskanih
okoliščinah.
Kako je umrl?
 V
omenjenem zapisu sem načel dva ne dovolj raziskana problema
in sicer: prvega, ali je bil Malgaj tudi uradno povišan v
čin rez. ali aktivnega nadporočnika ali celo stotnika
slovenske vojske; in drugega: katera inačica Malgajeve smrti
je prava: slučajni zadetek oz. eksplozija ročne bombe ali pa
častni samomor? Opredelil sem se za častni samomor, saj so
vse dosedanje inačice na trhlih nogah in brez pravih
strokovnik podlag.
General in pesnik Rudolf Maister - Vojanov je ob prezgodnji
smrti svojega učenca – pesnika ter podrejenega in pogumnega
častnika slovenskega dela vojske Države SHS –, napisal lepo
pesem s preprostim naslovom Malgaj, katere zadnja kitica se
preroško glasi:
O, jaz ne spim! Le čakam čas
in čakam vas,
da gremo skupaj čez Šent Vid
med brate našo Zilo pit.
Malgaj je bil posmrtno leta 1920 odlikovan s Karađorđevo
zvezdo z meči 4. stopnje.
Zgodovinsko dejstvo je, da je bil rez. nadporočnik Franjo
Malgaj prvi slovenski častnik, ki je s svojo enoto
prostovoljno prišel na Koroško, da bi slovenske Korošce
priključili svoji matični domovini. Nedvomno je prav
Malgajeva zasluga, da je Mežiška dolina pripadla Jugoslaviji
oz. matični domovini – Sloveniji. |
