|
|
|
|
Popolnoma se strinjam z oceno
(štiri zvezdice), ki jo je dr. Bernard Nežmah namenil tej
tako prepotrebni knjigi na polici vsake slovenske družine.
Ne morem pa se strinjati z
oceno, da so v leksikon prišli tudi »generali, ki so po letu
1991 optirali za Jugoslavijo«. Ker sem bil tudi pisec
člankov za del generalov JLA, trdim, da ni bilo nobenega
generala (admirala) JLA, ki bi »optiral za Jugoslavijo«! Ne
vem, od kod avtorju takšen zaključek? Kolikor jaz poznam
situacijo, so vsi ostali na svojih mestih (general Čad ima
samo hrvaško pokojnino pa živi med Reko in Dolom, general
Hočevar živi med Ljubljano in Beogradom, general Kolšek že
od leta 1992 živi v Sloveniji). Nasprotno, za pokojnega
generala Rudija Petovarja, za katerega sem našel rodovni
izvor v Slovenskih goricah, je družina (soproga in dve
hčerki) pristala, da se uvrsti med slovenske generale –
Prleke! Tudi ne bo držalo, da je predhodni Bajtov leksikon
Slovenski kdo je kdo bil »pregovorno pedanten«!
Nasprotno bo držalo, saj sem tudi v Mladini (in Delu – SP)
objavil obširni prikaz napak in šlamparij za generale in
admirale JLA, razen za tri, pod naslovom Selektor
kdojekdojevcev (Mladina št. 49/2000).
Tokrat je bilo v velikem
biografskem leksikonu bistveno manj napak, pa čeprav so bile
nekatere prav nerazumljive. Ker sem bil v uvodu predstavljen
(z napačnim priimkom Krajnc) kot nekakšni zunanji sodelavec,
so me nekateri posamezniki kar »obtožili« za te napake. Zato
sem pregledal vsa gesla o vojaških osebnostih in našel
naslednje bistvene napake:
-
Pokojnemu admiralu
Stanislavu Brovetu je netočno pripisano, da je bil
svetovalec Anteja Markovića, predsednika ZIS, posebej pa
je absurdna trditev, da je bil »na čelu sil jsl.
mornarice pri obleganju Dubrovnika 1991«. Za to dejanje
je bil v Den Haagu obsojen generalpolkovnika Pavle
Strugar, poveljnik titograjskega vojnega področja.
-
Ameriškemu generalu (s 4
zvezdicami) Ferdinandu Češarku je napačno pripisano, da
je bil »2. poveljujoči častnik«, kar je absurdno:
general je general, ki je lestvico častnikov že
preskočil. Tudi sicer je na mnogih mestih napačno
navedeno »častnik, general«, kar seveda vojaki strogo
ločimo.
-
Linus Dekaneva, brigadni
general vojske Kraljevine Jugoslavije, ni bil rojen
1894, temveč 1884.
-
Alojz Gabrovec,
generalmajor JLA, je bil nazadnje tudi načelnik Tehnične
uprave GŠ JLA.
-
Gustav Globočnik pl. Vojka
naj bi prejel naziv »podmaršala«, kar je hrvaški
domobranski čin, namesto, da se napiše pravilno, da je
povišan v čin feldmaršalporočnika. Podobno se je
zapisalo še Lavriču pl. Zaplaz in Tomšetu, medtem ko naj
bi bil Jablonsky celo maršal in feldmaršal, čeprav je
bil dejansko samo feldcojgmajster!
-
Adolf Kilar je bil
pehotni brigadni general, zapiše pa se samo, kdaj je
položil »generalski izpit«.
-
Viktorju Krajncu,
brigadirju SV, so napačno pripisali kar čin
»generalpodpolkovnika«.
-
Antonu Krkoviču,
brigadirju SV, so uvodoma pripisali, da se je »šolal na
kraljevem kolidžu za obrambne študije v Londonu«, čeprav
so mu uradno na Morsu osporavali prav ta del šolanja in
mu priznali samo srednješolsko izobrazbo.
-
Ivan Maček - Matija je bil
tudi partizanski »generalmajor« in nazadnje »rezervni
generalmajor JLA«. Dodano pa je nekaj, kar ne sodi v
leksikon, namreč mnenje (brez sodne odločbe) po katerem
mu »mnogi pripisujejo soodgovornost za nesodne poboje«
leta 1945.
-
General Rudolf Maister,
poleg kadetnice, seveda ni »končal več vojaških šol«,
temveč le nekaj tečajev (jahalni, sabljaški).
-
Nadporočnik Franjo Malgaj
ni bil ranjen na soški fronti, temveč je samo zbolel za
tifusom, pa bomo te in podobne netočnosti o njem
popravili v Malgajevih vojnih spominov 1914–1919,
ki bodo izšli maja 2009.
-
Miha Marinko je bil tudi
rez. generalmajor JLA.
-
Dr. Adolf Medvešek,
zdravnik, je bil sicer upravnik vojaške bolnišnice v
Ljubljani, obenem pa tudi generalmajor sanitetne službe
JLA.
-
Jože Melaher, rezervni
narednik ni bil nikakršen »vojaški poveljnik« četnikov,
tudi ni bil aretiran s strani gestapa – šlo je samo za
poskus. Netočno je tudi, da je na Koroško povedel 300
četnikov – bilo jih je samo polovica, v britansko
ujetništvo pa jih je prišlo samo 75.
-
Generalmajor Janez Slapar
je celo nazadoval, saj je predstavljen kot »brigadir«,
čeprav tega čina sploh ni dobil. Bil je izredno povišan
v generalmajorja TO, podobno kot Maister, pa mu nazadnje
celo tega čina v SV niso priznali, saj je bil čin
generalmajorja kot začetni čin ukinjen, pa sta tako
Gutman in Podbregar dobila kot prvi generalski čin –
generalpodpolkovnika!
-
Pri Vladimirju Vauhniku je
sicer navedeno, da je bil povišan v »brigadnega
generala«, ne pa, da je ta čin dobil kot namestnik
poveljnika Jugoslovanske vojske v Sloveniji oz. Plave
garde (četnikov). Generalski čin se namreč vedno dobi za
določeni poveljniški položaj, titularni oz. častni pa
tudi za zasluge!
-
Čeprav ima v Braniku svoj
javni spomenik, Franz Widmayer, generalmajor avstrijske
vojske in slovenskega rodu, ni dobil mesta v tem
leksikonu, podatki pa so bili dostopni tudi v moji
knjigi o Slovenski vojaški inteligenci (2005).
-
Pri ameriškem admiralu
Ronaldu Zlatoperju je zapis o častnem doktoratu nekega
inštituta, bilo pa je potrebno napisati, da je trenutno
tudi »častni konzul RS na Havajih«!
-
Največja krivica se je
vsekakor zgodila prof. dr. Antonu Žabkarju, prvemu
slovenskemu doktorju vojaških ved, ki mu tudi prej v ES
niso bili posebej naklonjeni. Tokrat so izpustili vse
tisto, kar je dosegel po letu 1991: čin kapitana SV,
član strateškega sveta RS, dobitnik zlate medalje
Fridolina Kavčiča za znanstveno-raziskovalne dosežke
(2008), avtorstvo več kot 570 gesel v COBISS-u, zlasti
pa dveh prestižnih monografij: Marsova dediščina
(2003) in Pehotna oborožitev in oprema (2007).
Bilo je potrebno samo pogledati mojo knjigo o
Slovenski vojaški inteligenci, mojo spletno stran
ali pa slovensko Wikipedijo.
Čeprav so tokrat avtorji
leksikona uvrstili med slovenske vojaške osebnosti tudi
nekaj starejših generalov in admiralov po genetskem načelu (Caprivi,
brata Žemva in druge), pa so vseeno izpustili Pavla
Seničarja, najstarejšega slovenskega generala v avstrijski
vojski, kakor tudi 58 ostalih generalov in admiralov, za
katere podatki ležijo v dunajskem vojaškem arhivu! Prepričan
sem, da bo zato nova obrambna ministrica za obrambo, prof.
dr. Ljubica Jelušič, namenila Vojaškemu muzeju SV, nekaj več
finančnih sredstev – simbolično rečeno »vsaj za polovico
Patrije« –, s katerimi bi lahko odkupili te personalne
podatke (dosjeje) v vojaških arhivih sosednjih držav, ne
samo na Dunaju, temveč tudi v Rimu in Beogradu! Tako bi vsaj
dohiteli slovensko RK cerkev, in še kakšno inštitucijo, ki
imajo urejene te zgodovinske arhive. |
|
Odgovor Janezu J. Švajncerju
(Delo - sobotna priloga,
17.01.2009)
Največji biografski leksikon
doslej
Čeprav sem z Janezom J.
Švajncerjem prekinil osebne stike in sodelovanje v njegovem
privatnem Vojnozgodovinskem zborniku, se me je nedavno tega
že drugič lotil. Na koncu polemike okrog velikega
slovenskega biografskega leksikona je zapisal naslednje: »
Bolj preprosto povedano, tisti in takšni bomo v njihovih
očeh, kot sta to določila Ivanič in general JLA v pokoju
Marijan F. Kranjc, ki je v Biografskem leksikonu s knjigo
Slovenska vojaška inteligenca naveden med glavno
literaturo.« Seveda gre za lažno obdolžitev in zavajanje
bralcev Dela – SP, ki ne poznajo ozadja in namer avtorja
tega pisma.
Prvič, zelo je čudno, da se
avtor iz Logatca več ne podpisuje kot »brigadir SV v
pokoju«? Ali se morda boji, da bo moral pojasniti slovenski
javnosti, kako je 1994 »dobil« čin brigadirja in edini
»preskočil« čin polkovnika? Kakšne so to njegove zasluge?
Drugič, ko napiše »general
JLA«, vem, da je to zmerljivka, katere namen je osebna
diskvalifikacija. Tudi jaz bi lahko njemu vrnil z oznako, da
je bil »udbovec« ali lepše »delavec SDV« v Mariboru (kjer
sva se tudi spoznala) vendar se ne bom spuščal na njegovo
raven. Javnost me pozna kot »generalmajorja v pokoju«, pa
tudi kot prvega slovenskega generala JLA, ki je že septembra
1990 zapustil JLA na lastno zahtevo!
In tretjič, zakaj ga moti moja
knjiga Slovenska vojaška inteligenca? V biografskem
leksikonu je predstavljen skoraj z istim člankom kot v
Enciklopediji Slovenije, avtorja D. Gu. (dr. Damijan
Guštin), z oznakami: vojaški zgodovinar in publicist,
pisatelj, novinar in urednik Večera in Komunista, dobil čin
brigadirja (v ES) in zgodovinopisec, pisatelj, častnik,
novinar oz. urednik Večera in Komunista, dobil čin
brigadirja (Osebnosti). V moji knjigi Slovenska vojaška
inteligenca, str. 286, pa je navedeno: po izobrazbi pravnik,
drugače pa pisatelj, urednik, zgodovinar in brigadir SV,
zaposlil v Službi državne varnosti, novinar in urednik
Večera in Komunista! Torej, v dveh glavnih leksikonih mu je
izpuščeno, da je bil tudi »udbovec«! Omenjeno je le v moji
knjigi, zato mu je verjetno ta knjiga tudi v napoto. In
glavno: zaradi tiskarskega škrata je v omenjeni knjigi
izpuščen iz končnega seznama slovenskih generalov in
admiralov. Seveda sem bil zaradi tega deležen negativne
kritike v njegovem privatnem zborniku, kar sem seveda
pričakoval. Ni hotel sprejeti nikakršnega opravičila, češ,
kar ni zapisano ostane nezapisano! Toda pravo presenečenje
je šele sledilo: v Delu – Književnih listih je že pokojni
ing. D. Ž. iz okolice Kranja v dveh nadaljevanjih (po dva
stolpca) meseca oktobra 2005 objavil »uničujočo« kritiko o
neskončnem številu napak v navedeni knjigi! Seveda sem
dvakrat argumentirano odgovoril (med 22.000 podatki je bilo
okrog 90 napak) in si naredil dobro reklamo! Za zaključek mi
je pokojni D. Ž poslal še zadnji del »kritike« (urednik KL
mu ga ni hotel objaviti), nato pa sva prijateljsko
nadaljevala dopisovanje in diskusijo po internetu., s
pripisom: »Le Švajncer je kritičen, kar vas preseneča!«
Sledilo pa je tudi pričakovano presenečenje: v
Vojnozgodovinskem zborniku št. 24/2006, str. 88–89 (kopija
poslana urednici) je izšel članek D. Ž. z naslovom Izkušnja
s Kosom 1949. Bralci naj si sami ustvarijo zaključek, kdo je
kaj določal!
Svojo kritiko
leksikona OSEBNOSTI oz. »vojaških« napak« sem
nedavno objavil v Mladini, obširneje pa tudi na
svoji spletni strani VOJAŠTVO – MILITARY. Vsebinsko
enako kritiko sem poslal tudi Delu – Sobotni prilogi
V kolikor se mi Janez
J. Švajncer ne bo na tem mestu javno opravičil za
lažno obdolžitev, bom zadevo predal svojemu
odvetniku. |
|
|
Odgovor Janezu J. Švajncerju -
nadaljevanje
(ni bilo objavljeno v DELU)
Ker Janez J. Švajncer
nadaljuje z zavajanjem bralcev in zainteresirane javnosti
ter širjenjem neresnic, ga na osnovi Zakona o informiranju
pozivam, da se na tem mestu in v naslednji številki Dela –
SP javno opraviči za napisane besede z dne 22. 12. 2008 v
Delu – SP: » Bolj preprosto povedano, tisti in takšni bomo v
njihovih očeh, kot sta to določila Martin Ivanič in general
JLA v pokoju Marijan F. Kranjc …«, saj gre za grobo laž in
hudo žalitev dostojanstva in človekovih pravic. V nasprotnem
primeru bo imel seveda priliko, da svoje trditve dokaže na
sodišču, predvsem pa kdaj in kaj sva z gospodom Martinom
Ivaničem sploh »določala«.
Naj mu samo prišepnem, da sem
gospoda Ivaniča osebno srečal samo dvakrat v življenju
(davnega leta 1997 in 8.12.2008, ko mi je v zahvalo za
sodelovanje (naveden sem v uvodu med sodelavci uredništva, z
napačnim priimkom), poklonil ta največji biografski leksikon
– Osebnosti. V časovni stiski sem mu namreč preskrbel točne
datume in kraj smrti za okrog 10 vojaških oseb (izven
Slovenije) in dva točna datuma rojstva za brata Gorenc,
ameriška generala letalstva ter članek za ameriško vesoljko
Sunite, sicer indijsko-slovenskega rodu. In to je bilo, po
internetnih zapisih, tudi vse! Vse ostalo bo moral Švajncer
z dokumenti dokazati na sodišču!
Marijan F. Kranjc,
generalmajor v pokoju, Ljubljana
P.s.
Seveda ga ne bi tožil, ker še nisem nobenega. Hotel sem mu
samo požugati, ker je menda zelo občutljiv na denarne kazni
… |
|
|
|
|
|
