|
|
|
|
Ta članek je bil delno
objavljen v reviji
àVojnosanitetski
pregled. To je vodilna revija zdravnikov in
farmacevtov Srbske vojske. Naslov članka v reviji je
Rat posle rata: doprinos
srpskih dobrovoljaca u borbi za zapadne i severne slovenačke
granice 1918/19. Številka je posebna izdaja s
skupnim naslovom ZBORNIK
RADOVA SA NAUČNOG SKUPA »SRPSKI VOJNI SANITET 1917–1918«.
Revija je izšla 30.10.2008, članek se nahaja na straneh
87-94. Vsebina celotne številke je prikazana
àv
priloženem PDF in je v srbskem jeziku in v cirilici.
à
ČLANEK V PDF (v srbskem jeziku in cirilici)
à
ČLANEK V WORDu (v srbskem jeziku in latinici)
Avtor pripravlja
razširjen članek za revijo SV Vojaška zgodovina z naslovom:
Prispevek srbskih prostovoljcev v boju za zahodno in severno
slovensko mejo 1918–1919.
Po predvidevanjih bo
članek izšel v eni izmed številk šele leta 2010. |
|
|
Razprave in polemike k članku
Karlo Nanut je polkovnik SV
v pokoju, prof. zgodovine, predavatelj in prvi direktor
Vojaškega muzeja SV, publicist.
Spoštovani!
Izredno skrbno in pazljivo sem prebral Vaš prispevek v
srbskem Vojnosanitetskem pregledu.. Dejstvo je, da ste se
dotaknili problema pri koreninah, ne glede na to, če je v
navedenih okoliščinah potrebno zagovarjati sintagmo »srbski
prostovoljci«. O tem nekoliko kasneje.
Pri prebiranju Vašega prispevka (članka) z naslovom
Rat posle rata: doprinos srbskih dobrovoljaca u borbi za
slovenačke zapadne i severne granice 1918/19, sem
ugotovil, da ste upoštevali dejstvo, ki so ga mnogi hote ali
nehote spregledali. Če bi se naslanjali na natančnejše
formulacijah je bila leta 1918–1919 med nemško Avstrijo in
Državo SHS ter Kraljevino SHS vojna z mnogimi potrebnimi
obeležji. Vojna kot termin je bila uporabljena že pri dr.
Luki Sienčniku v njegovi v knjigi Koroški plebiscit.
Kaj vse to pomeni: tudi naši zgodovinarji še niso dovolj
preučili naravo spopadov na Koroškem in širše(!).
Kar zadeva dobrovoljce bi rad opozoril, da je tukaj potrebna
tehtna študija, saj govori mnogo argumentov za in proti.
Drugače povedano: dopustno je tudi uporabljati termin
dobrovoljci ali prostovoljci, saj so to v nekem smislu
srbski vojaki tudi bili. Pri Lojzetu Udeti tega termina ni,
tudi v Slovenski novejši zgodovini 1848–1992,
v izdaji Inštituta za novejšo zgodovino, soavtorja dr.
Guštin in dr. Perovšek, ne uporabljata izraza srbski
prostovoljci/dobrovoljci.
Vendar ni s tem nič zanikano in nič poudarjeno, saj so njune
formulacije/trditve izredno skope in omogočajo tudi drugačne
izpeljave. Nekako tako bi lahko dejal: do grabštajnskega
zapleta lahko govorimo o dobrovoljcih. Argument za to
trditev je naveden v Slovenski novejši zgodovini, 1.
del, str. 195. Le-ta se glasi: »Poseben položaj so
imele tudi vojaške enote, ki so jih sestavljali srbski vojni
ujetniki. Ko se je v začetku novembra v Ljubljani ustavil
vlak s srbskimi ujetniki, so se ti postavili na razpolago
Narodni vladi. Iz njih so oblikovali polk, ki je po štetju
srbske armade dobil številko 26. V njem je bilo približno
600 vojakov.« V nadaljevanju je bilo poudarjeno, da so se
kasneje te srbske enote organizirale v Poveljstvo srbskih
enot v Ljubljani (Komanda srbskih trupa). V tem njunem
prispevku vsekakor ni upoštevano osnovno dejstvo, da so se
srbski vojaki, nekdanji vojni ujetniki, postavili na
razpolago Narodni vladi. S tem, ko je bila opravljena
njihova samostojna odločitev, so se lahko in upravičeno
smatrali kot – dobrovoljci!
To lahko trdimo na ravni praktičnega ravnanja, kako so bili
obravnavani v Srbiji in zatem v Državi SHS in kasneje v
Kraljevini SHS pa je drugačna zgodba. Zame osebno so –
prostovoljci/dobrovoljci in to je zapisal tudi Andrej Rahten
v knjigi Pozabljeni slovenski premier, Politična
biografija dr. Janka Brejca (1869–1934), kjer na
strani 213 govori o slovenskih in srbskih prostovoljcih, kar
ni za dokazovanje zanemarljivo.
Upoštevati je treba tudi knjigo Dobrovoljci Kladivarji
Jugoslavije 1912–1918, Ljubljana, 1936. Tudi v tem
delu je govora o dobrovoljcih na Koroškem, vendar na dokaj
indirekten način.
Lep pozdrav,
Karlo Nanut
|
Spoštovani!
Ker ste zadeli bistvo mojega
članka, predlagam, da dele najine razprave objavim tudi kot
odmev na sintagmo »srbski dobrovoljci«, ki ste jo
lucidno takoj prepoznali. Morda bo zanimala širši krog
obiskovalcev mojih spletnih strani ...
Najprej pa o Kladivarjih –
slovenskih dobrovoljcih srbske vojske. S kolegom generalom
Sekulićem, avtorjem knjige Knin je padel v Beogradu,
sva se po letu 1992 dogovorila, da bova ostala v
prijateljskih odnosih in skušala prispevati svoj delež k
ponovnemu zbliževanju naših dveh narodov. Za revijo
Borec je leta 2000 napisal obsežno študijo pod
naslovom Slovenski dobrovoljci v srbskih osvobodilnih
vojnah 1912–1918, katero sem skrajšal s 350 na 50
strani in preuredil. No, kasnejši uredniki Borca je niso
hoteli objaviti. Zato sem dele te študije vnesel v svojo
knjigo Slovenska vojaška inteligenca,
Grosuplje, 2005, kompletni seznam vseh slovenskih
dobrovoljcev, ki sem ga sam sestavil pa sem objavil na svoji
spletni strani »Vojaštvo«. Letos sem to študijo (brez
seznama dobrovoljcev) ponudil za objavo v
vojaškozgodovinskem zborniku SV Vojaška zgodovina,
kjer so ponudbo sprejeli, pa bo študija objavljena v
prihodnjem letu.
Torej, te, kakor tudi druge
prostovoljce sem kot posebno podkategorijo vključil med dele
slovenske vojaške inteligence. Skrajšani članek o slovenskih
prostovoljcih v srbski vojski sva z generalom Sekulićem pred
par leti objavila v njihovi reviji Dobrovoljac.
No, že nekaj let nazaj sem
načrtoval podrobneje obdelati tematiko srbskih
dobrovoljcev v boju za zahodno in severno slovensko
mejo. Seveda sem prebral in preštudiral vso razpoložljivo
literaturo, od Šnuderla, Vauhnika, Maistra, Udeta in
nazadnje tudi od Malgaja.
Ker vsebini knjige
Malgajevi vojni spomini 1914–1919, ki jo
pripravljam, ni odgovarjala sintagma
»prostovoljci borci za severno mejo« (ES, Guštin), se mi je
zdelo, da je najbolj primeren izraz »srbski
dobrovoljci«. General Maister in nadporočnik Malgaj
nikjer ne govorita o srbskih ujetnikih avstro-ogrske vojske,
temveč vedno in povsod samo o srbskih vojakih! Niso vsi
prišli iz Ljubljane! Na severni meji so jih prestrezali
Miloš Vauhnik, župnik in župan Šentilja in jih s kamionom
pošiljali v Maribor h generalu Maistru. Tako se je nabrala
četa srbskih vojakov (s šajkačami), ki so s češko godbo na
čelu marširali po mariborskih ulicah in vzbujali strahove
Nemčurjev. General Maister je na koncu posebno pohvalil
pogum srbskih vojakov, ki so ostali v Mariboru, saj je tudi
z njihovo pomočjo uspešno rešil mnoge probleme.
O slovenski prevari z
antantnimi vojaki (srbske kraljeve vojske) ne bi
razpravljal, ker je podpolkovnik Švabić to plačal s
odpoklicem iz Ljubljane! Grabštajn je bila že zapoznela in
nepotrebna zgodba, ko so verjetno tudi sami srbski vojaki
spoznali, da jih je Narodna vlada iz Ljubljane žrtvovala (z
lažno legendo o antantni vojski), pa so se enostavno
predali, nakar so jih Avstrijci prek Budimpešte poslali v
Beograd!
Tudi nadporočnik Malgaj je
osvojil Velikovec, ko mu je podpolkovnik Švabić na prošnjo
Andreja Oseta poslal 40 srbskih vojakov. Če je nadporočnik
Malgaj prosil za "srbske vojake", potem zares nisem mogel
pisati o nekakšnih srbskih vojnih ujetnikih, kajti vsi so
ostali na slovenskem ozemlju prostovoljno in s plačo kot so
jo dobivali slovenski vojaki in častniki!
Sintagma "srbski dobrovoljci"
se mi je nekako sama ponudila oz. vsilila, saj je odražala
dejansko stanje. Njihova poznejša organiziranost v Komando
srbskih enot je seveda drugo vprašanje, saj drugače (v
vojski) tudi ni moglo biti.
Velika večina srbskih
ujetnikov je seveda odšla proti domu. Zakaj je 500 srbskih
vojakov (po prestopu meje oz. odpustu iz taborišča
formalno-pravno niso več bili ujetniki), je seveda posebno
vprašanje za kakšno domoljubno sociološko študijo. Kakšnih
jugoslovanskih ali južnoslovanskih teženj verjetno niso
imeli, saj je malo verjetno, da so sploh vedeli za Slovence.
Potrebno je prebrati romam Maksa Šnuderla, kako so jih z
župnikom prepričevali, da so Slovenci, Hrvati in Srbi bratje
po krvi in da bomo živeli v skupni državi!
Po mojem skromnem mnenju jih
je najbolj zadrževalo sovraštvo do Nemcev (v Mariboru in na
Koroškem), pa tudi dobra plača, saj so si po večletnem
ujetništvu lahko privoščili tudi kakšen liter vina. V
Mariboru so se Nemci najbolj bali nekega zastavnika
(praporščaka) Djure, ko je malce popil ...
Ker pa pri pisanju nisem
uporabljal zapisnikov Narodne vlade v Ljubljani, bom v drugi
izdaji upošteval tudi ta vir, ki je odločilnega pomena za
vrsto dogodkov, pa tudi še kakšne vire iz same Srbije
(spomine teh dobrovoljcev).
Termina "prostovoljec" ali "dobrovoljec"
sta po SSKJ enakovredna. Ker so Srbi za slovenske
prostovoljce izbrali termin "dobrovoljac", sem enako ravnal
tudi sam. Tako ne bo nobenih zamer ali razprav terminološke
narave. Te predhodne pripombe sem napisal zaradi tega, da
boste vedeli za moje namere in razmišljanja.
Pričakujem, da boste problem
razčlenili do vseh relevantnih podrobnosti, ki veljajo za
zgodovinsko stroko. Jaz sem prednji članek pisal kot general
– vojak, ki je bil dolžan zahvaliti se srbskemu kolegi za
prispevek srbskih prostovoljcev v boju za zahodne in severne
slovenske meje. Zanimivo je tudi, da srbski dobrovoljci niso
bili organizirani v kakšnem društvu, pa tudi nobeden ni
prijel spomenice borcev za severno mejo 1918/19! Čudno,
kajne?
Dopolnila dr. Nedoka, vodje
simpozija, je bolj odgovor polkovniku Zdravku Seručarju,
avtorju edine študije o vojaških problemih na Koroškem, ki
pa leta 1950 tudi ni vedel za vsebino zapisnikov Narodne
vlade SHS v Ljubljani. Tudi jaz sem zvedel za njih šele
nedavno od Vas, avgusta 2008.
Lep pozdrav,
Marijan F. Kranjc
|
Spoštovani!
Borcem za severno in tudi za
zahodno slovensko mejo, v tem primeru tudi srbskim vojakom,
ni bilo zgodovinopisje tako naklonjeno, kot bi moralo biti,
zato je nujen objektiven prikaz, ki vsebuje tudi status teh
ljudi. Mednje vsekakor sodijo tudi srbski dobrovoljci ali
prostovoljci, kar ni nobena izjema. Zakaj nobena izjema? Saj
je moral tudi Vladimir Gradnik poudarjati nekaj, kar so
mnogi zgodovinarji zanemarjali – udeležbo primorskih
prostovoljcev v boju za severno mejo v letih 1918/19.
Moj odgovor obravnava
vsebinsko poenoteno problematiko, saj zadeva vprašanje
dobrovoljstva. Menim, da to vprašanje še ni našlo dokončnega
odgovora. Ne glede na to pa so na razpolago nekatera
dejstva, da se vprašanje reši. Gre za kompleksna snov, ki
sva jo načela. V zgodovinopisju je pač tako, da se ne sme
nič poenostavljati, ali celo samovoljno sklepati. Prav pri
bivših srbskih vojnih ujetnikih so se v slovenskem
zgodovinopisju zgodile neupravičene napake, ki se negativno
odražajo še danes.
Pri pregledovanju obširne
knjige dr. Metoda Mikuža z naslovom Slovenci v stari
Jugoslaviji, svoj čas predavatelja za novejšo
slovensko zgodovino na Filozofski fakulteti, je že na 69
strani storjena nesmiselna napaka. Zapisano je:
»Prav tega dne (14. novembra 1918 – op. K.N.) pa so se
Italijani nevarno približali Ljubljani, saj so prodrli do
Vrhnike in Borovnice. V sporazumu z Narodnim većem v Zagrebu
je zbral v Ljubljani srbski oficir Švabić četo srbskih
vojnih ujetnikov, italijanskemu komandantu v Logatcu pa je
poslal pismo, v katerem je sporočil, da je to četa
kraljevine Srbije, ki je sporazumno z vlado Narodnega veća v
Zagrebu in v imenu antante prevzela v Ljubljani vso oblast.«
Tudi v tem zapisu je nekaj
nelogičnosti:
-
Zakaj »pošilja« dr. Mikuž
proti Italijanom le četo, ko pa je znano, da je
podpolkovnik Švabić razpolagal z enoto, ki je bila
nekajkrat večja? V učbeniku Zgodovine za 4. razred
gimnazije, avtorja dr. Bože Repeta, Ljubljana,
1996, str. 100 je napisano, da je podpolkovnika Švabića
z nekaj sto vojaki poslala proti italijanski vojski
Narodna vlada v Ljubljani. Švabićevi vojaki so bili iz
kontingenta bivših vojnih ujetnikov.
-
Dr. Mikuž »pošilja« v
akcijo srbske vojne ujetnike, kar je nesmiselno, saj so
bili že zunaj taborišč za vojne ujetnike, kar jim je
prinašalo nov status, torej frontnega vojaka.
-
Dr. Mikuž ni upošteval že
vzpostavljene odnose med Narodnim većem v Zagrebu in
Narodno vlado v Ljubljani, saj je znano, da je le-ta že
samostojno uravnavala vojaško področje. V tem primeru
tudi zoperstavljanje Italijanom pred Ljubljano.
Prav zaradi zmešnjave terminov
in s tem povezanih dejstev, se postavlja vprašanje statusa
podpolkovnika Švabića in njegove enote. To se lahko razreši
le ob pomoči študije virov in primerjalnih tekstov, ki se
nahajajo v drugi strokovni literaturi.
Referenčna snov za to je
monografija dr. Momčila Zečevića, Slovenska ljudska
stranka in jugoslovansko zedinjenje,
Maribor, 1977. Prav njegovo opisovanje v tem prelomnem letu
mi je vedno služilo za zgled, kako je treba obravnavati
tematiko povezano s srbskimi vojaki v Sloveniji po zlomu
avstro-ogrske vojske in ustanavljanju vojaških kontingentov
Države SHS.
Tako Zečević na str. 204 in
205 navaja tudi naslednje: »Vzporedno s prvimi akcijami
skupne vlade v Beogradu, je tudi vrhovna komanda pričela
ukrepati in reorganizirati ter preurejati enote redne
vojske Kraljevine Srbije, ki je po 1. decembru postala de
facto vojska Kraljevine SHS. Že pred zedinjenjem so se iz
srbskih vojakov in častnikov, ki so iz avstrijskega
ujetništva v okolici Salzburga čez Beljak prispeli 6.
novembra 1918 v Ljubljano, vzpostavili z odobritvijo srbske
vlade in Narodnega veća SHS Komando srbskih čet v
Ljubljani. V okviru te komande je bilo ob njeni
vzpostavitvi 524 častnikov raznih činov in 300 vojakov s
podpolkovnikom Stevanom Švabićem na čelu. Toda že 8.
novembra so iz te skupine izločili 45 častnikov in jih
poslali v Zagreb.«
V nadaljevanju je govora, da
je bil v Ljubljani v okviru komande srbskih čet sestavljen
bataljon s štirimi četami pod poveljstvom stotnika Čed.
Milosavljevića. Slovenska Narodna vlada SHS je vsestransko
podpirala in pomagala temu organiziranemu poveljstvu srbske
vojske v Sloveniji po razpadu Avstro-Ogrske. Enote Komande
srbskih čet v Ljubljani so delovale po nalogu ali v soglasju
z Narodno vlado v Ljubljani in so tudi sodelovale s
slovenskimi vojaškimi enotami, ki jih je ustanovila Narodna
vlada. V Ljubljani so v okviru Komande srbskih čet 20.
novembra 1918 ustanovili tudi 26. pehotni polk, v
katerem je bilo 1.773 vojakov in častnikov. Šele kasneje, od
druge polovice decembra 1918, Zečević razpravlja o prihodu
generala Krste Smiljanića in vzpostavitvi Dravske divizijske
oblasti.
Kaj izhaja iz tega?
-
Srbske enote v Sloveniji,
predvsem v času Narodne vlade v Ljubljani, so imele
poseben status, saj so delovale tudi za interese
navedene vlade oziroma Slovencev v celoti. Ker so bile
nastanjene v Sloveniji že pred ustanovitvijo skupne
države (Kraljevine SHS), so imele poseben status
tudi za srbsko vrhovno poveljstvo.
-
Analogno temu bi lahko
obravnavali Slovence, ki so kot bivši avstro-ogrske
vojni ujetniki (v Rusiji) pristopili v srbske vojaške
enote, kjer so dobili status dobrovoljcev. Tudi
Primorci, kot bivši avstro-ogrski vojaki slovenskega
rodu, so se v bojih za Koroško smatrali za dobrovoljce
(glej: Vladimir Gradnik, Primorski prostovoljci v
boju za severno mejo 1918–1919).
-
Rad bi poudaril, da je ta
tematika v našem zgodovinopisju le obrobna, kar dokazuje
površno obravnavanje dogajanj, ki so nam določali
nadaljnjo usodo in vplivali na naš kolektivni spomin. V
čem pa je razlog ali celo vzrok, da se nam to dogaja?
Razlaga ne bi bila enostavna. Le kolektivna in
individualna neobčutljivost za takšne teme ne bi bila
dovolj. Notranja trenja tudi zaradi vprašanj, ki
zadevajo prizadevanja Slovencev za svojo samopodobo, ne
bi vsega pojasnila. Večna politična, verska in ideološka
razdeljenost ne daje zadnjih besed o vplivu na zgodovino
in zgodovinopisje. O tem bi bilo treba globlje
razmišljati in razpravljati. Kar bi rad poudaril je v
tem trenutku naslednje: Veseli me, da ste tako vztrajni
pri raziskavah, ki zadevajo predvsem Malgaja in srbskih
vojakov na Slovenskem v letih 1918–1919. Kako je treba
upoštevati strukturo in tehniko zgodovinske vede, je
razvidno prav iz Vaših vztrajnih razčiščevanj vsebin, ki
se nanašajo na Malgajevo smrt in na delno rešeno
vprašanje dobrovoljstva. Tako je tudi prav!
Še tole: tudi včeraj in danes
sem v prostem času prelistal na stotine strani, saj sem
hotel ponovno preveriti, kaj vse je v strokovni literaturi
napisanega o srbskih vojakih na naših tleh. Ugotovil sem: v
letih 1918–1919 skoraj nič vsebinskega, torej to, kar
želim dokazati. O srbskih dobrovoljcih ni govora:
ne pritrjevanja ne zanikanja. To, kar je pisal dr.
Guštin v knjigi Slovenska novejša zgodovina,
str. 195, se lahko razlaga tako ali drugače. Navedel sem del
vsebine iz njegove trditve, da so se srbski ujetniki
postavili na razpolago Narodni vladi v Ljubljani. Če so
se v resnici, bom moral preveriti. To je bil stavek, ki
omogoča trditev, da so bili na razpolago srbski
prostovoljci. Ker pa so bili to le vojaki, se pojavi
vprašanje, kdo jim je omogočil prehod iz bivših vojnih
ujetnikov v dobrovoljce. Ravno zaradi tega sem moral
omeniti Zečevića, ki mi je omogočil vhod v določanje
specifičnega statusa srbskih vojakov v Sloveniji, vendar le
do 22/23. decembra 1918.
Sklep: Če ste
uporabljali termin »srbski dobrovoljci« ni le-ta prav
nič napačen, saj je to »doletelo« v letih 1914-1918
mnoge vojne ujetnike, tudi slovenske.
Lep pozdrav,
Karlo Nanut
|
Spoštovani!
Hvala za Vašo poglobljeno
analizo. Upam, da bodo tudi slovenski zgodovinarji sprejeli
izraz »srbski dobrovoljci«.
Pri tem je tudi bistven tudi
številčni odnos, ki je v začetku štel 524 častnikov raznih
činov in samo 300 vojakov, da bi kasneje 26. polk zajel
1.773 častnikov, podčastnikov in vojakov, kar pomeni da je
število srbskih dobrovoljcev naraščalo! Le spominov niso
napisali, pa tudi svojega društva – združenja niso imeli.
Število padlih ali ranjenih je bilo minimalno, pa tudi
odlikovanj in priznanj niso dobili! Le kdo ve, zakaj?
Ker sem podrobneje proučil
slovenske dobrovoljce v srbski vojski v letih 1912–1918,
moram omeniti tudi nekaj številk. Pri tem je treba omeniti,
da smo poimensko registrirali vseh 566 slovenskih
dobrovoljcev (àseznam
na moji spletni strani), od katerih je v preboju solunske
fronte sodelovalo le 194 slovenskih dobrovoljcev (50
ujetnikov AOV v Rusiji, 45 iz Slovenije, 99 iz tujine –
izseljenci). Padlo je 42 dobrovoljcev, 12 pa jih je bilo
odlikovanih s srbskimi in tujimi odlikovanji. Samo 21
dobrovoljcev je potem še sodelovalo v bojih na Koroškem in
si prislužilo status »Koroški borec«. Dejansko je slovenskih
dobrovoljcev bilo znatno več, vendar je leta 1917 okrog
13.000 dobrovoljcev, med njimi tudi mnogi Slovenci –
disidenti, zapustilo srbsko vojsko zaradi nepravilnega
odnosa in maltretiranja. Ostali so v glavnem preporodovci in
sokoli. Kladivarji so se imenovali, 1936 so izdali pod tem
imenom tudi svoj zbornik in spomine.
Sklep: številčni odnos 1.773 :
194 = 9 : 1 nekaj pomeni, ali pa tudi ne!
Lep pozdrav,
Marijan F. Kranjc
|
|
|
|
