VOJAŠTVO
   MILITARY

ČLANKI OBJAVLJENI - C59

ODPRTO PISMO OBRAMBNEMU MINISTRU KARLU ERJAVCU

Nedeljski dnevnik, 4.6.2008
ODPRTO PISMO OBRAMBNEMU MINISTRU KARLU ERJAVCU
(V Nedeljskem dnevniku je objavljeno skrajšana verzija)

 àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

 v
 

Spoštovani gospod minister!

Odprto pismo Vam pišem zato, ker problematika čina brigadir in vojaške akademije zanima tudi širši krog državljanov. Morda nisem najbolj kompetentna oseba, da Vam karkoli predlagam v zvezi s tem, vendar se kot upokojeni generalmajor in član Zveze slovenskih častnikov čutim dovolj strokovno podkovanega, da Vas (nadvse prijazno) opozorim na omenjena problema. Pri tem ne bom posegal v politična, strankarska in druga ozadja, niti ne bom navajal imen in priimkov, temveč Vam bom posredoval samo svoja osebna stališča.

Nedavno sem sodeloval na znanstvenem posvetovanju v Portorožu, na katerem bi morali odgovoriti na osrednje vprašanje izobraževanja v SV: vojaška akademija – da ali ne! V svoji knjigi Slovenska vojaška inteligenca sem nedvoumno napisal, da SV potrebuje svojo tradicionalno vojaško akademijo, tako kot imamo policijsko, pedagoško, glasbeno in razne druge akademije. Tudi Vi, osebno, ste pred časom napovedali možnost, da bi v obnovljeni mariborski kadetnici lahko formirali prvo slovensko vojaško akademijo! Če se to ne bo zgodilo v bližnji prihodnosti, potem bomo najbolj izneverili začetnika slovenskega vojaškega izobraževanja – prvega slovenskega generala Rudolfa Maistra in podpolkovnika Davorina Žunkoviča, prvega načelnika slovenske »kadetnice« v Mariboru, novembra 1918. Vsak vojaški strokovnjak pedagoške ali operativne usmeritve, Vam bo zagotovil, da prav nacionalna vojaška akademija daje matični vojski bistveno kredibilnost in pomen, saj obstoječe častniške šole nimajo nobenega ugleda, ker menda niso niti uradno verificirane. Za njihovo diplomo se ne poteguje noben častnik, nimajo pa tudi nobene mednarodne veljave. Po mojem gre bolj za politično voljo oz. kdo si bo prilastil določene zasluge. Nasprotniki ustanovitve vojaške akademije so predvsem sedanji nosilci obrambno-varnostnih fakultet, saj je teoretično izobraževanje lagodnejše od tradicionalnega in modernega taktično-tehniškega modela vsestranskega izobraževanja častnikov za sodobno vojskovanje, ki zahteva praktična znanja starodavnega vojaškega načela o »osvajanju teritorija« do obvladovanja vesoljske tehnologije.

Gospod minister, bistveno je, da naročite (ali javno objavite) potrebne ekspertize in mnenja resničnih vojaških strokovnjakov (operativcev in poveljnikov raznih zvrsti), tudi tujih, brez prisotnosti domačih predstavnikov fakultet za obramboslovje in podobnih. Namreč, prav na omenjenem posvetovanju se je pokazala paleta različnih interesov, ki s pravim in klasičnim vojaškim izobraževanjem nimajo nobene zveze. Pomočnik načelnika GŠ SV je sicer zatrdil, da je letna »izhodna kvota« SV okrog 30 častnikov, ki se šolajo na enoletni častniški šoli, ostala znanja pa po raznih modulih pridobijo na sorodnih fakultetah. Najbolj realen je bil seveda predlog o ustanovitvi »vojaške fakultete«, ki ga je podal dr. Iztok Podbregar, generalpodpolkovnik, bivši načelnik GŠ SV, saj je realno zaznal, da SV primanjkujejo strokovno usposobljeni častniki, ne pa javni uslužbenci!

Razni moduli vojaškega izobraževanja, ki jih nudijo obstoječe obramboslovne in varnostno-policijske fakultete, seveda ne morejo nadomestiti kvalitetnega splošnega in specialističnega sistema izobraževanja v vojaški akademiji na fakultetni ravni za usposabljanje kadrov za vodenje voda, čete in bataljona v današnji moderni vojni in spopadih nizke intenzivnosti, kakor tudi dodatnega enoletnega šolanja za generalštabno stroko za operativne in strateške funkcije vodenja in poveljevanja na ravni brigade in višjih poveljstev. Upravne in teoretično-raziskovalne kadre pa prepustimo dosedanji obramboslovni fakulteti. Infrastruktura vojaške akademije ni nič večja kot za navadno častniško šole, res pa je, da zahteva višji znanstveni nivo predavateljskega kadra in pa tudi prilagojen program bolonjski reformi izobraževalnih sistemov, tudi vojaških.. Slovenska vojska brez tradicionalne vojaške akademije, kakor kažejo izkušnje iz tujine, že postaja resna ovira nadaljnjega razvoja. Zato se tudi ni treba čuditi, če slovenski fantje in dekleta ne kažejo posebnega navdušenja, da bi postali predstavniki slovenske vojaške inteligence. Ni vse v plačah … Vojaška akademija »Rudolf Maister«, pomanjšan ameriški »West Point« ali ruski »Mihail Frunze«, bi tako postala temelj privlačnosti in ugleda SV! Tudi prestiž nekaj velja! Zakaj ne bi šolali tudi drugih natovskih častnikov? V Portorožu se menda odpira »sredozemska« univerza … Infrastruktura torej ni problem! Razrešitev je zdaj v Vaših rokah, saj ste namero že napovedali! Kdor bo (politično) proti, bo na bližnjih parlamentarnih volitvah »kaznovan«!

Druga aktualna zadeva je vsekakor nujna politična razrešitev problematike brigadirskega čina. Gre za osnovno vprašanje, ali je to generalski ali pa samo častniški čin. Vsi, ki smo se na neki način srečevali s tem problemom, smo prepričani, da gre za dokaj umazane politične igrice, ki škodijo splošnemu ugledu čina brigadir. Že po sami simbolni zasnovi (podelitev sablje) in zunanjih znakih (lipov list, »lipa«), je takoj v začetku prevladalo prepričanje, da gre za začetni generalski čin, ki ga privilegirano (politično) podeljuje aktualni obrambni minister, medtem, ko »prave« generalske čine podeljuje vrhovni poveljnik SV – predsednik RS. Kar se je pozneje dogajalo, je bilo podobno pravi farsi (ukinitev čina generalmajor, edini v svetu smo imeli generalpodpolkovnika kot začetni generalski čin, nespoštovanje pogojev za podelitev čina generalmajorja in podobno).

Po vstopu RS v Nato je SV zamudila lepo priložnost, da delno popravi prejšnje peripetije okrog brigadirskega čina. Še celo več, iz spletnih strani Mors-a je vidno, da odgovorni za vodenje kadrov v SV nepravilno predstavljajo in primerjajo prav čin brigadirja SV s činom brigadnega generala (z eno srebrno zvezdico) v ZDA, Nemčiji, Franciji in Italiji.

Po zakonu o obrambi je brigadir SV najvišji častniški čin, po kvantifikacijah Nata pa nosi kodni znak OF-6! Na Morsovi spletni strani v rubriki »častniški čini« z Nato kodo OF-6 je brigadir zmotno in nepravilno primerjan z najnižjimi generalskimi čini – brigadnim generalom ZDA, Nemčije, Francije in Italije.

Nisem mogel razumeti takšne zmote ali celo zavajanja, zato sem preko urada vojaškega atašeja SV v ZDA dobil nedvoumno potrditev, da je ameriški »Brigadier General« z eno srebrno zvezdico začetni generalski čin, kar je uradno potrdil polkovnik Vince Freeman iz ameriškega Pentagona z besedami: »In the US military system, and consistent with NATO STANAG 2116, the rank of Brig. Gen. is the first level of General Officer«. Prevod ni potreben: brigadni general je prvi generalski čin!

Obenem sem dobil tudi internetni pogled na vsebino knjižice z naslovom Spouse's Handbook, izdano januarja 2003, za soproge ameriških častnikov in generalov, v kateri je pojasnjeno, da imajo v ZDA štiri generalske čine: brigadni general (1 srebrna zvezdica, OF-7), generalmajor (dve srebrni zvezdici, OF-8), generalpodpolkovnika (3 srebrne zvezdice, OF-9) in generala (4 srebrne zvezdice, OF-10).

V vojski Kraljevine Jugoslavije je obstajal brigadni general kot prvi generalski čin. Tega so kasneje prevzeli v kvislinških formacijah, medtem ko se je partizanska vojska ravnala po sovjetskem zgledu. V prehodnem obdobju je sicer generalski čin dobil tudi kakšen pogumen pek ali mesar, pa mi mnogi pravijo, da takšen »general« ne spada med vojaško inteligenco, pri čemer pozabljajo, da so se v zgodovini vojskovanja le pogumni vojaki povzpeli do najvišjih poveljniških položajev. Tudi v slovenski osamosvojitveni vojni si verjetno niso vsi »prislužili« brigadirskega čina s svojim osebnim pogumom (eden je celo »preskočil« čin polkovnika!), temveč so ga dobili tudi za razne druge »zasluge«! Sedaj pa šteje samo »lipa« in kolikokrat jo je kdo dobil (dva generalpodpolkovnika sta tri »lipe« dobila na osnovi dveh ukazov, dva generalmajorja pa samo dve »lipi«, medtem ko sta prvemu generalmajorju priznani dve »lipi« samo z enim ukazom). Nepravičnost je očitna, posebej še, ker za napredovanje niso bili dosledno upoštevani zakonsko predpisani pogoji (magisterij).

Osebno sem najprej ravnal po načelu pravičnosti. V svoji knjigi Slovenska vojaška inteligenca sem zato prvih šest brigadirjev in kapitana (tudi edinega doktorja vojaških ved) SV (med katerimi je nekaj mojih dobrih znancev) uvrstil na svoj neideološki in genetski seznam generalov – admiralov slovenskega rodu. Na podlagi pisnega pojasnila Mors – Urada za obrambne zadeve, štev. 940-00-1/2000 z dne 10. 3. 2000, pa sem vse naslednje brigadirje izpustil, ker naj bi šlo za »najvišji« častniški čin. Na podlagi ustne razlage enega od bivših obrambnih ministrov pa sem v »prenovljenem« seznamu izpustil prav vse brigadirje, češ da je moja razdelitev nepravilna! V vrhu SV, posebno med brigadirji, pa so to mojo potezo sprejeli nadvse kritično in me spomnili, da bi moral po pravilni primerjavi kodnih oznak Nata čin brigadirja SV (z eno lipo) dejansko primerjati z ameriškim (in ostalimi) brigadnim generalom (z eno srebrno zvezdico), kar naj bi se v praksi (v tujini) tudi izvajalo, ko ima brigadir SV vse »privilegije« brigadnega generala. Prav tako ima brigadni general (brigadir) iz držav Nata v Sloveniji vse statusne generalske privilegije!

Prvi brigadir SV, poveljnik brigade Mors, ima prav, ko (edini) javno zatrjuje, da je general! Tudi slovenska javnost, posebno strokovna, je za pravično (politično) rešitev statusa brigadirjev SV. Zato bi, gospod minister, morali prisluhniti domačim in tudi pripombam iz tujine (iz Nato krogov) in zaradi pravične primerjave z natovskimi standardi končno rešiti ta slovenski »brigadirski« vozel! Brigadir SV je vendarle »prvi generalski čin«, tudi po natovski kodi!

Na mojo upravičeno pripombo, zakaj potem v SV sami ne opozorijo svojih nadrejenih na nelogično stanje in nujne »lepotne« spremembe zakona, odgovarjajo, da so nekateri to sicer že poskušali storiti, vendar so bili s svojimi pripombami ožigosani kot pobudniki nekakšne »generalske« oz. »brigadirske« zarote, pa zato o tem nočejo niti razpravljati, da ne bi prišli na t. i. negativne sezname. Eden od njih mi je zato iskreno rekel, da kot upokojeni generalmajor in vojaški publicist lahko javnost opozorim na ta problem, saj aktualni obrambni minister kot prvak Desus-a ne more vplivati na mojo vojaško pokojnino.

Pa še res je, saj vedno glasujem za poslance svoje generacije iz Desus-a! Zato sem Vam tudi napisal to javno pismo. Potrebna je javna strokovna razprava in pravilna politična (nestrankarska) odločitev. Vi ste pa osebno že dokazali, da ste pravi mož (minister) na svojem odgovornem položaju!

 á na vrh strani
    
 

 

  Oblikovanje © 2007, Andrej Ivanuša - domača stran - vse kar me zanima

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na:
andrej.ivanusa@amis.net