|
Novinar beograjske Politike
[i]
je sredi leta 2004 objavil navedbo iz mojega članka, da je bil dr. Ivan
Skubic, oče brigadnega generala Vladimirja Skubica,
[ii]
eden od prvih zdravnikov srbske vojske. Kmalu zatem se je redakciji
oglasil priznani kardiolog slovenskega rodu, dr. Aleksandar Nedok, ki je
zatrdil, da moj podatek ne drži, ker je bil prvi slovenski zdravnik v
srbski vojski leta 1864 njegov stari oče, dr. Štefan Nedog, rojen leta
1828 v vasi Vogričevci.
Vzpostavila sva pisni stik, izmenjala zbrane
podatke in nazadnje se je res pokazalo, da je bil naš prleški rojak, dr.
Štefan Nedog, dejansko prvi slovenski zdravnik in prostovoljec v srbski
vojski. Zato ga velja predstaviti.
V Zdravniškem vestniku Slovenije štev.
75/2006 je v Medihistorični rubriki izšel slovenski prevod študije dr.
Aleksandra S. Nedoka z naslovom Prvi slovenski zdravniki in njihovi
potomci v sanitetni službi srbske vojske od 1864 do 1918. V Beogradu
pa je nedavno izšla njegova knjiga z naslovom Umik srbske vojske
skozi Albanijo in njena evakuacija na otok Krf 1915–16 – delovanje
sanitetne službe, v kateri je zajeta tudi usoda nekaj slovenskih
vojaških zdravnikov in dobrovoljcev srbske vojske.
Po podatkih, ki jih je dr. Aleksandar Nedok
zbral v arhivih srbske vojske do leta 1918, sta bila med prvima
slovenskima zdravnikoma – prostovoljcema srbske vojske od leta 1864 dr.
Štefan Nedog s Spodnje Štajerske in dr. Ivan Kovač z Dolenjske. Navajam
pa tudi ostale, ki so jima kmalu zatem sledili, ker se enostavno niso
hoteli podrejati Madžarom v avstro-ogrski vojski.
Dr. Štefan Nedog, tudi Nedok, je bil
rojen 23. decembra 1828 v vasi Vogričevci št. 54 pri Ljutomeru, kot
nezakonski sin »samske najemnice« Marije Nedog. Kje je obiskoval
gimnazijo zaenkrat ni znano, medicino pa je študiral na Dunaju in v
Pragi, kjer je 1861 tudi doktoriral oziroma postal višji zdravnik.
[iii]
Najprej je bil okrajni zdravnik v Ljubnem, kmalu zatem pa je postal
vojaški zdravnik avstro-ogrske vojske in služboval v Pragi. Toda že
decembra 1961 se je odpravil v Srbijo, kjer je kot okrajni zdravnik
najprej služboval v Kragujevcu, zatem pa v Loznici kot okrožni. Leta
1864, ko je bila v srbski vojski ustanovljena tudi sanitetna služba, je
postal vojaški višji zdravnik. Opravljal je različne dolžnosti od
polkovnega zdravnika – podporočnika do načelnika sanitetne službe
Drinskega korpusa v vojni proti Turčiji (1877–1878) s činom majorja.
Zaradi izrednega poguma in zaslug je bil odlikovan s srebrno medaljo za
hrabrost in takovskim križcem. Umrl je 5. maja 1878 zaradi ran in bil
posmrtno povišan v čin sanitetnega podpolkovnika, kar je bil takrat
najvišji čin v sanitetni službi srbske vojske.
Tudi njegovi potomci so bili pripadniki
srbske vojske. Sin dr Josif Nedok je bil udeleženec obeh balkanski vojn
in prve svetovne vojne ter postal rezervni podpolkovnik sanitetne
službe, pozneje pa upravnik civilne bolnice v Kragujevcu. Tudi sinova
Čedomir in Svetozar sta kot mladoletnika postala dobrovoljca srbske
vojske in nosilca albanske spomenice. Svetozar, Aleksandrov oče, je bil
radiotelegrafist srbske vrhovne komande, čeprav je imel komaj 16 let.
Tudi Aleksandar je bil kot študent medicine udeleženec NOV v letih
1944–1945, pozneje pa je postal upravnik beograjske bolnice Sveti Sava,
predsednik kardiološke sekcije Srbskega zdravniškega društva in član
newyorške medicinske akademije. Danes je upokojenec in raziskovalec
deleža slovenskih zdravnikov v srbski vojski. Lani je z družino komaj
dobil vizo za obisk rodnega kraja Ljutomera in priznal, da se je
razjokal, ko je gledal lepoto jeruzalemskih goric. Ko je nedavno zvedel,
da je bil rojen v vasi Vogričevci (nemško Pogoritschen), ne pa v samem
Ljutomeru, je bil še bolj presenečen. Bil sem prijetno presenečen tudi
sam, saj so bili moji stari starši iz sosednje vasi. Radoslavcev.
Poskusil sem raziskati poreklo družine Nedog,
pri čemer mi je prijazno pomagal gospod Srečko Pavličič, publicist in
genealog iz Pristave pri Ljutomeru. Ker ne obstaja Status Animarum za
takratno župnijo Sv. Roka pri Cezanjevcih, pod katero je spadala tudi
vas Vogričevci, sem v ARS pregledal franciscejske protokole in ugotovil,
da je bilo v vasi Vogričevci do leta 1825 samo 28 hišnih številk (od 19
do 46), pa je verjetno hišna številka 54 nastala po tem letu. V
abecednem seznamu lastnikov hišnih parcel iz leta 1823 pa je tudi
zapisano, da je na štev. 16 stanoval Andreas Terstenigg, njegov
naslednik Matjas Terstenjak pa je imel kasneje tudi stavbno parcelo –
hišo na štev. 59, ki je uradno omenjena v neki pritožbi leta 1879. Ker
se nikjer ne omenja štev. 54, domnevam, da je šlo za napako v krstnem
listu, ko so namesto 59 zapisali 54! Ker ni bilo v vasi nobenega Nedoga,
je zelo verjetno vnukova pripoved, da je šlo za »romantično ljubezen«
matere Marije Nedog, doma iz širše okolice, in vaškega bogataša in
lastnika vinograda na stavbni parceli »med potoki« oziroma v Vogričevcih
št. 59? Zato domnevam, da je nezakonski oče dr. Ivana Nedoga bil prav
Matija Trstenjak, ki je kasneje omogočil sinu šolanje na gimnaziji (v
Ptuju, Mariboru ali Gradcu). V mariborskem škofijskem arhivu sem naročil
podrobno raziskavo glede izvora Marije Nedog, vendar rezultati še niso
znani. Nedogi (Nedoki) so živeli namreč v Prekmurju, predvsem pa v
Prlekiji (Bunčani, Boreci, Sv. Jurij ob Ščavnici) in še kje.
Skupaj z dr. Štefanom Nedogom je v srbsko
vojsko leta 1864 vstopil tudi dr. Ivan Jožefa Kovač, rojen 22.
marca 1827 v vasi Gornji Križ pri Žužemberku. Gimnazijo je obiskoval v
Novem mestu in Ljubljani, medicino pa je končal 1858 na Dunaju. Bil je
vojaški zdravnik avstro-ogrske vojske in je leta 1959 sodeloval v bojnem
pohodu v Italijo, kjer je bil odlikovan za vojne zasluge. Ker se ni
hotel vključiti v avstro-ogrsko vojsko, je podobno kot še nekaj drugih
slovanskih (slovenskih) pripadnikov avstrijske vojske, odšel maja 1861 v
Srbijo. Najprej je opravljal zdravniško službo, po vsej verjetnosti v
Šabcu, leta 1864 pa je skupaj z dr. Nedogom pristopil v novoustanovljeno
sanitetno službo srbske vojske, opravljal odgovorne dolžnosti v vojnah
proti Turčiji in Bolgariji in dosegel čin sanitetnega majorja. Umrl je
14. januarja 1883 v Šabcu, kjer je živela tudi njegova družina. Imel je
dva sina, ki sta delala v tovarni orožja v Kragujevcu, pa tudi hčerko,
ki se je poročila, vendar podrobnejši podatki o njihovi usodi niso
znani. Za kakšnega diplomanta zgodovine bi bilo verjetno zanimivo, da bi
v ljubljanskih Novicah
[iv]
poiskal razne članke iz Srbije v letih od 1864 do 1883, ki jih je dr.
Kovač pošiljal in podpisoval s psevdonimom »Podlišček(ov)«. Verjetno bi
v teh poročilih iz Srbije lahko odkrili še marsikatero zanimivost.
Ne prvi, temveč šele tretji po vrsti je bil
dr. Viktor Skubic, rojen 19. aprila 1845 v Črnomlju, ki sem ga
podrobneje predstavil v članku Slovenska kri za srbske brate.
[v]
Dr. Nedok je v vojaških dokumentih odkril zanimivo podrobnost glede
strokovnega izpopolnjevanja dr. Skubica. Namreč, po 6. razredu gimnazije
v Novem mestu, naj bi Viktor Skubic na Dunaju študiral medicino in se
okrog 1870 nastanil z družino v Požarevcu, kjer je verjetno opravljal
dolžnost nižjega zdravnika. Zatem je v Jeni, v Nemčiji, dokončal
triletni študij medicine in kot doktor medicine (višji zdravnik) postal
upravnik civilne bolnišnice v Požarevcu. Kot rezervni sanitetni častnik
je sodeloval v vojni proti Bolgariji (1885–1886), nakar se je aktiviral
kot sanitetni stotnik srbske vojske. V letih od 1887 do 1892 je
opravljal razne sanitetne dolžnosti v srbski vojski. Umrl je 1892 v
Požarevcu zaradi posledic ran. Od njegovih šestih otrok sem podrobneje
predstavil pehotnega generala Vladimirja Skubica (1877, Požarevac –
1954, Beograd).
[vi]
Kot zanimivost naj navedem, da sva kasneje z znancem Markom Skubicem iz
Ljubljane, sestavila rodovnik Skubicev od 1620, katerih izvor je v Stari
vasi v sedanji župniji Šmarje Sap pri Ljubljani.
Dr. Ivan Plesničar je bil rojen 16.
avgusta 1841 v Ljubljani. Njegov oče Janez je bil rojen 1806 v Solkanu
pri Novi Gorici, delavec tovarne sladkorja – »cukrarne« v Ljubljani,
mati Helena Zarnik pa je bila iz Štepanje vasi pri Ljubljani. Stari oče
Matija, rojen okrog 1775, je bil kmetovalec v Solkanu in poročen z
Marijano Winkler.
V Ljubljani je Ivan končal 6 razredov
gimnazije, zatem pa je v Gradcu vojaško sanitetno šolo in postal
magister kirurgije in porodničarstva. Do leta 1866 je kot nižji vojaški
zdravnik služboval v 3. obmejnem polku avstrijske vojske in nazadnje
sodeloval v prusko-avstrijski vojni v Italiji (priključila se je
Prusiji) ter si prislužil vojaško medaljo za prizadevno službo. Leta
1867 je kot dobrovoljec pristopil v sanitetno službo srbske vojske.
Sodeloval je v srbsko-turški vojni 1876–1878 in opravljal dolžnost
načelnika sanitete v brigadi in upravnika vojaške bolnišnice v Studenici.
Bil je odlikovan s srebrno medaljo za prizadevno službo in hrabrost.
Leta 1878 je bil povišan v sanitetnega poročnika in si prislužil odlične
ocene. Po letu 1878 je bil upravnik civilne bolnišnice v Kragujevcu,
kjer je živel s družino vse do svoje smrti 1908.
Imel je pet otrok, od katerih sta dva
postala častnika srbske vojske. Starejši sin Aleksandar, major, je s
celotnim bataljonom padel leta 1915 v boju z Bolgari, mlajši Milan
(1882, Kragujevac – 1969, Ostende, Nemčija) pa je kot podpolkovnik leta
1918 prestopil v vojske Kraljevine Jugoslavije in nazadnje postal
divizijski general. Zaradi političnih zamer menda ni postal poveljnik
četniškega poveljstva Jugoslavije niti ni bil povišan v čin armadnega
generala. Zaradi svojih korenin sem ga prištel med generale slovenskega
rodu, s čimer se je strinjal tudi njegov edini potomec – vnuk Milan
Pešić, iz Milana, Italija.
[vii]
Karlo Ivana Lipold, absolvent
medicine, je bil rojen 3. novembra 1851 v Mozirju, takratnem Passbergu.
Gimnazijo je obiskoval v Celju, medicino pa je študiral na Dunaju in v
Pragi, vendar k zaključnemu izpitu ni pristopil. Po vsej verjetnosti je
bil vpoklican v avstrijsko vojsko pa je 1o. junija 1876 dezertiral v
Srbijo in postal dobrovoljec v sanitetni službi srbske vojske. Sodeloval
je v obeh vojnah proti Turčiji v letih 1876–1978. Odlikoval se je s
svojim pogumom in medicinskim znanjem. Bil je odlikovan s srebrno
medaljo za hrabrost in takovskim križcem. Čeprav ni bil doktor medicine,
je zaradi svojega znanja in sposobnosti opravljal številne sanitetne
dolžnosti (polkovni zdravnik, upravnik vojaške bolnišnice, upravnik
vojaško-sanitetnega skladišča in podobno). Ker zaradi nedokončane
medicinske fakultete ni mogel po redni poti dobiti čin sanitetnega
poročnika, so mu nazadnje dodelili »častni čin kapetana« sanitetne
službe. Bil je poročen in je imel hčerko, o njeni usodi pa ni podatkov.
Kot vojaški dezerter ni nikoli mogel obiskati svojega rojstnega kraja.
Umrl je 24. septembra 1911 v Beogradu.
Med javno najbolj znanimi Slovenci, ki so
priskočili na pomoč Srbom, je bil vsekakor dr. Franjo Ribnikar,
rojen 1840 v vasi Senično pri Golniku, ki pa je že takoj po končanem
študiju medicine odšel v Beograd, kjer je opravljal zdravniški poklic.
Malo pa je znano, da je dr. Ribnikar doštudiral tudi teologijo. Kot
prostovoljec se je leta 1876 udeležil vojne proti Turčiji. Tudi njegovi
trije sinovi so aktivno sodelovali v političnem i vojaškem življenju
Srbije. Leta 1904 so ustanovili doslej najbolj znani srbski dnevnik
Politiko, naslednjega leta pa je stari Ribnikar umrl. Zdravniški
poklic je nadaljeval sin. Dr. Slobodan Ribnikar, ki je sodeloval v obeh
balkanskih vojnah, nazadnje pa je bil upravnik poljske bolnišnice
Drinske divizije. Potomci še nadalje vodijo Politiko…
Dr. Jožef Svetič je bil rojen 1817 v
Ljubljani, kjer je dokončal gimnazijo. Po končanem študijo medicine na
Dunaju je leta 1857 odšel v Loznico v Srbiji, kjer je bil okrajni in
okrožni zdravnik. Bil je poročen in je imel sina, vendar o njegovi usodi
ni nič znanega. V letih 1876–1878 je sodeloval v obeh vojnah proti
Turčiji in nazadnje postal rezervni sanitetni stotnik 1. razreda. Po
vsej verjetnosti je umrl 1882 v Loznici.
Dr. Franjo Kopše (srbsko Kopša) je
bil rojen 1848 v Idriji. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, Gradcu in
Trstu. Medicino je študiral na Dunaju in 1871 tudi postal doktor
medicine. V Srbijo je odšel 1875 in kot dobrovoljec sodeloval v obeh
vojnah proti Turčiji (1876–1878) in Bolgariji (1885), da bi nazadnje
dobil čin rezervnega sanitetnega stotnika 1. razreda. Z družino je živel
v Vranju, kjer si je ustvaril sloves odličnega zdravnika in mecena. Še
danes ena od ulic nosi njegovo ime. Umrl je 7. junija 1898. Imel je šest
otrok, od katerih sta dva sina študirala medicino na Dunaju in kot
vojaška zdravnika srbske vojske sodelovala v obeh balkanskih in prvi
svetovni vojni. Šlo je za sanitetnega podpolkovnika dr. Milutina Kopšeta
(1880–1949), nazadnje primarija očesne klinike Medicinske fakultete v
Beogradu, in dr. Dušana Kopšeta (1885–1925), nazadnje upravnika vojaške
bolnišnice v Pirotu.
Pripis:
Na moj predlog je gospod Srečko Pavličič
uvrstil svoj zapis z naslovom Nekaj rodoslovnih dejstev in hipotez o
Nedogih takoj izza mojega. V njem je podal pregled podatkov, ki jih
je bilo mogoče izluščiti iz ohranjenih cerkvenih matrikul.
Tako je rod Nedogov lociral tudi v
Branoslavce, kjer je Janez Nedog, poročen z Gero Bones, imel sina
Nikolaja, ki se je 1720 poročil z Ano Pilaj. Imela sta hčer Marijo,
rojeno 1760, zelo verjetno pa tudi Evo, vendar njenega vpisa zaenkrat ni
bilo mogoče najti. In prav ta Eva Nedog je bila mati nezakonske Marije,
rojene 1798 v Cezanjevcih štev. 3 pri kmetu Vunderlih (krstna botra je
bila Vunderlihova!). Marija je 1825 rodila nezakonskega sina Janeza v
Cezanjevcih štev. 22, kjer je bila dekla pri Pušenjakovih, 1828 pa je v
Vogričevcih štev. 54 rodila nezakonskega sina Štefana! Kdo bi bil lahko
oče, ni znano, navadno je bil to gospodar, lahko pa tudi hlapec ali kdo
drugi. Znano je samo, da je mati Marija pozneje živela pri prvem sinu
Janezu Nedogu na Kamenščaku štev. 47 oziroma 81.
Zanimivo bi bilo izvedeti, ali je pri
potomcih Janeza Nedoga na Kamenščaku štev. 47 ostala kakšna sled stikov
s Štefanom! In drugo, prav tako bi bilo zanimivo izvedeti, kje je Štefan
končal gimnazijo (Ptuj, Maribor, Graz, Varaždin – preverjeno, mogoče
Ruše?), kdo ga je šolal potem na Dunaju …
Viri:
-
Izpiski iz zasebnega pisma dr.
Aleksandra Nedoka iz Beograda, 13. 3. 2005
-
Arhiv sanitetne službe srbske vojske od
1864 do 1918, Vojnozgodovinski institut v Beogradu
-
Slobodan Kljakić, Prvi stigli doktori
Kovač i Nedok, Politika, 24. 8. 2004, Beograd
-
Marijan F. Kranjc, Slovenska kri za
srbske brate in Slovenci so branili Srbijo, Rast, štev. 2
in 6/2004, Novo mesto
-
Zgodovinski listi, štev. 1/2003
in 1/2004, Zgodovinsko društvo Ljutomer
Končne opombe:
[i] Kljakić Slobodan, Prvi
stigli doktori Kovač i Nedog, Politika, 24. 8. 2004, Beograd
[ii] Zgodovinski listi,
štev. 1/2003, Zgodovinsko društvo Ljutomer
[iii] Dr. Aleksandar Nedok
je v posebni študiji predstavil tudi sistem takratnega medicinskega
študija v Avstriji, ki je imel tri stopnje, in sicer: Wundartz
(ranocelnik) – patron kirurgije; Niederer Artz (nižji zdravnik) –
magister kirurgije in Oberer Artz (višji zdravnik) – doktor medicine, pa
bom te stopnje medicinske izobrazbe tudi navajal.
[iv] Kmetijske in
rokodelske novice, ki so izhajale v Ljubljani od 1843 do 1902.
[v] Rast, štev.
2/2004, Novo mesto
[vi] Zgodovinski listi,
štev. 1/2003, Zgodovinsko društvo Ljutomer
[vii] Zgodovinski listi,
štev. 1/2004, Zgodovinsko društvo Ljutomer |
