|
Polkovnik Avšič je prestopil k partizanom
(1. nadaljevanje)
(Nedeljski dnevnik, 10.5.2006)
Za začetek nekaj uvodnih pojasnil … V
Založbi
PRO-ANDY v Mariboru bo v drugi polovici maja letos izšla knjiga
PLAVA GARDA, poveljnikovo zaupno sporočilo. Gre za izredno zanimivo
pričevanje četniškega vojvode in generalštabnega polkovnika Karla I.
Novaka, poveljnika slovenskih četnikov do leta 1943, pozneje pa
četniškega predstavnika pri zavezniškem poveljstvu v Italiji.
Raziskovalni novinar Slobodan Kljakić
iz Beograda mi je lani ponudil za objavo kopijo Novakovega zaupnega
poročila z naslovom Ravnogorsko gibanje v Sloveniji 1941–1945.
Dogovorila sva se, da bova najprej pripravila slovensko, nato pa še
srbsko izdajo. Novakovo poročilo doslej še ni bilo objavljeno v celoti.
Ker slovenski bralci dejansko ne vedo prav nič o ravnogorskem gibanju,
sem se odločil za bolj udomačen izraz »plava garda«, ki je bil med vojno
in v povojnem obdobju uporabljan za slovenske četnike, plavogardiste –
kolaborante!
V feljtonu z naslovom General Rudolf
Maister in njegova sinova, ki ga je Nedeljski objavil letos januarja in
februarja, sem razkril nekaj neznanih podrobnosti o Hrvoju Maistru,
polkovniku Jugoslovanske vojske izven domovine. V februarski številki
novomeške revije Rast pa sem objavil obširen članek z naslovom Slovenski
četniki na Gorjancih 1942.
V nadaljevanju prepustimo besedo Karlu
Novaku, poveljniku slovenskih četnikov, pri čemer bom dopolnil nekatere
navedbe (v oklepaju). Omejil se bom na štiri najbolj zanimive dele tega
poročila: začetno sodelovanje z OF, formiranje Kraljeve jugoslovanske
vojske v Sloveniji, delovanje Slovenske zaveze in vojnega sveta,
obveščevalno sodelovanje z Italijani in Nemci ter obveščevalno
sodelovanje z zahodnimi zavezniki v Italiji.
Sodelovanje slovenskih častnikov z OF
»Za vsakega iskrenega Jugoslovana,
predvsem pa aktivnega vojaka sta tragičen zlom jugoslovanske vojske ter
hitro zavzetje državnega ozemlja s strani sovražnih vojsk predstavljala
veliko razočaranje.
Tiste prve dni je bilo treba imeti veliko
moči in zaupanja v bodočnost. Zaupati v prihodnost je bilo res težko,
zlasti v okoliščinah, v katerih smo se nenadoma znašli predvsem mi,
aktivni častniki, brez vojske in dela.
Nikjer ni bilo poti iz razočaranja in
apatije. Vodilni politiki so se držali v ozadju ali pa so se pridružili
kapitulantskemu obnašanju. To je doseglo vrhunec, ko se je slovenska
delegacija pod vodstvom dr. Marka Natlačna in Ivana Puclja v Rimu
priklonila Mussoliniju (Naslednji dan je bila slovenska delegacija
tudi v avdienci pri papežu – pripomba M. F. K.).
Z druge strani je Komunistična partija
(Slovenije) po nemškem napadu na Rusijo zbrala okrog sebe razne
disidente iz predvojnih legalnih političnih strank in ustanovila novo
politično in vojaško telo, ki se je razglasilo za nestrankarskega in
nadstrankarskega predstavnika slovenskega naroda v boju za narodno
osvoboditev izpod okupatorja. To telo, z imenom »Osvobodilna fronta« –
OF, katerega komunistični program je bil spretno zamaskiran z
nacionalnimi idejami in v katerem je bilo veliko znanih osebnosti iz
vrst nekomunistov, je zelo hitro vplivalo na bojevito mladino, pri čemer
je izkoristilo njeno razočaranje zaradi nesrečnih vojaških operacij in
žalostnega obnašanja do tedaj najbolj vplivnih političnih osebnosti.
Na žalost med aktivnimi častniki v
Sloveniji ni bilo osebnosti, kot je bil Draža Mihailović. Pri starejših
vplivnih častnikih je prevladalo mnenje: treba je počakati mirno in brez
vsakršnih akcij proti sovražniku. Samo ožji krog mlajših častnikov je
začel iskati poti in načine za sodelovanje v osvobodilnih akcijah,
posebej še po sporočilih o uspešnih borbah proti okupatorju v Srbiji.
Zaradi negativnega delovanja nekomunističnih organizacij in političnih
krogov ter pasivnosti višjih častnikov so ti mlajši častniki začeli
sodelovati z OF in partizani, posebej še, ko se je zvedelo, da v Srbiji
nacionalne sile sodelujejo s partizanskimi enotami.
Že meseca maja 1941 se je začel okrog dr.
Vekoslava Bučarja in generalštabnega majorja Ivana Fregla (pozneje so ga
v Srbiji ustrelili Nemci skupaj z majorjem Aleksandrom Mišićem, sinom
vojvode Mišića) zbirati manjši krog aktivnih častnikov, katerega vodstvo
sem po odhodu majorja Fregla v Srbijo k polkovniku Draži Mihailoviću
prevzel jaz osebno.
S sodelovanjem ni bilo nič
Vzpostavili smo stik s komunističnima
voditeljema Borisom Kidričem in dr. Alešem Beblerjem in razpravljali o
možnostih skupne akcije v okvirih Osvobodilne fronte, h kateri smo
pristopili kot nacionalna skupina (Prvi sestanek je bil v obdobju
junij – avgust 1941, pripomba M. F. K.). Znotraj OF smo bili potem v
skupini nekdanjih ministrov in banov: dr. Draga Marušiča, ing. Dušana
Serneca, dr. Novaka (verjetno Avgust – opomba M. F. K.) in Jake
Avšiča, polkovnika VKJ. Vsi smo se opredelili za OF, vendar kot skupina
pristašev kralja Petra II. in polkovnika Draže Mihailovića.
Prve dni septembra 1941 sem bil s pisnim
ukazom, ki ga je v imenu polkovnika Draže Mihailovića podpisal
generalštabni major Žarko P. Todorović (poveljnik »severnih
pokrajin«, tudi Slovenije – pripomba M. F. K.), postavljen za
edinega predstavnika Mihailovićevega (ravnogorskega) gibanja in Kraljeve
jugoslovanske vojske v Sloveniji. Prejel sem tudi prva pisna navodila za
delo in organizacijo. S tem se je uradno začelo ravnogorsko gibanje v
Sloveniji.
Od tega dne naprej je bilo delo
organizacije v Sloveniji v znamenju naporov (v nasprotju s Srbijo, kjer
so potekali nepretrgani boji proti sovražniku), da se kljub vsem težavam
in nasprotnim strujam gibanje okrepi in ohrani ter da se ustanovijo
aktivne enote Kraljeve jugoslovanske vojske, ki bodo pripravljene za
odločno akcijo, ko bodo dobile ukaz od svojega vrhovnega poveljnika.
V Sloveniji so bili pogoji za
organiziranje relativno ugodni, še več: Slovenija bi lahko imela zelo
pomembno in politično morda celo odločujočo vlogo v ravnogorskem
gibanju: namreč, gibanje bi lahko postalo vsesplošno jugoslovansko po
obliki in vsebini, s tem pa bi nasprotnikom in tudi dobronamernim
opazovalcem dokazali, da gibanje ni samo srbsko. Na žalost, ni bilo
uspeha.
Pomen Slovenije je v tem smislu razumel
general Draža Mihailović, razumeli so ga zelo dobro tudi komunisti,
medtem ko tisti v sredini tega niso sploh dojeli.
Sestanek z generalom Dražo
Mihailovićem in stotnikom Hudsonom
Zato sem se odločil, da odpotujem v
Srbijo in se osebno sestanem z Dražo Mihailovićem, ki je bil medtem že
zakoniti vrhovni poveljnik Jugoslovanske vojske v domovini in tudi
povišan v (brigadnega) generala.
Dr. Marušič (Drago) in ing. Sernec
(Dušan) sta zahtevala, da gre z menoj v Srbijo tudi polkovnik Jaka
Avšič, poskrbela pa sta tudi za financiranje potovanja. Njun namen je
bil, da bi general Mihailović imenoval polkovnika Avšiča za poveljnika v
Sloveniji, njiju pa bi v imenu begunske vlade politično pooblastil, da
predstavljata njega in vlado v Sloveniji. Na tak način sta nameravala
priti do vodilnega vpliva v OF.
Z denarjem sva si s polkovnikom Avšičem
priskrbela dokumente in vozovnice do Zemuna in v začetku novembra 1941
krenila na pot. Za potovanje od Zemuna skozi Beograd do Ravne gore pa
nama je dokumente priskrbela naša beograjska organizacija pod vodstvom
majorja Žarka Todorovića.
V Srbiji sva se, na žalost, znašla v
situaciji, ki naju je presenetila. Medtem ko smo mi v Sloveniji
sodelovali s komunisti, je prišlo v Srbiji po velikih in skupnih uspehih
proti Nemcem do nenadnega in izdajalskega partizanskega napada na
četnike, iz česar se je potem razvila brezobzirna medsebojna borba.
Kljub temu je general Draža Mihailović, po Avšičevem in mojem poročanju,
dovolil nadaljevanje našega sodelovanja s komunisti, vendar s potrebno
previdnostjo in zagotovitvijo samostojne organiziranosti naše vojske
zaradi izkušenj iz Srbije, kjer komunisti niso držali besede (Dne 20.
novembra 1941 sta se v Čačku sestali delegaciji partizanov in četnikov
in sklenili premirje, pa sta tako major Novak in polkovnik Avšič lahko
obiskala generala Mihailovića šele naslednji dan, 21. novembra 1941,
major Novak pa se prikrito sestal tudi z britanskim stotnikom Hudsonom,
ki mu je dal navodila za obveščevalno sodelovanje! – Pripomba M. F. K.).
Dobila sva enaki pisni pooblastili za
delo: polkovnik Avšič kot poveljnik, jaz pa kot načelnik štaba enot
Kraljeve jugoslovanske vojske v Sloveniji. General Mihailović pa ni
hotel dati nobenih pooblastil za Marušiča in Serneca, ker je želel
ohraniti popoln vojaški značaj organizacije.
S temi pooblastili sva se s polkovnikom
Avšičem iz Ravne gore vrnila v Slovenijo, kjer so medtem komunisti že
začeli propagandno akcijo proti četnikom. Na dveh sestankih s komunistom
Borisom Kidričem nisem uspel skleniti niti sporazuma niti kompromisa,
ker komunisti sploh niso dovolili organiziranja Kraljeve jugoslovanske
vojske. S komunisti sem prekinil vse odnose, medtem ko je polkovnik
Avšič s tremi bivšimi ministri in bani stopil na stran komunistov in
tako zlorabil sprejeta pooblastila v korist partizanov ter prevaral
ljudi, ki niso poznali pravega stanja (Polkovnik Avšič je prestopil k
partizanom takoj po prihodu iz Srbije, ker je videl kakšne bodo
posledice bratomorne vojne – pripomba M. F. K.). S tem je bil naši
organizaciji zadan hud udarec, ker je v vrstah aktivnih častnikov
nastalo vznemirjenje, večina pa se je pasivno umaknila.
Zame osebno je bila pot definitivno
določena: delovati za kralja in Jugoslavijo, organizirati zakonito
vojsko pod poveljstvom generala Draže Mihailovića in boriti se proti
sovražniku v mejah možnega, pri čemer sem ohranil obrambno stališče do
komunistov in partizanov.«
Za svobodo, za demokracijo in za
kralja (2. nadaljevanje)
(Nedeljski dnevnik, 17.5.2006)
V nadaljevanju svojega zaupnega
poročila major Karl Novak piše:
»Po Avšičevi izdaji mi je general Draža
Mihailović zaupal tudi dolžnost zastopnika poveljnika … Z aktivnimi
častniki sem ustanovil majhen štab. Prva relativno dobro organizirana
skupina, ki se je pridružila naši vojski, je bila Sokolska legija. Štela
je okrog 1.000 pripadnic in pripadnikov, na njenem čelu pa je bil
sokolski svet. … Na žalost pa njeno vodstvo (dr. Fran Mihalič, ing.
Ladislav Bevc in drugi) ni bilo dovolj borbeno in se je predolgo upiralo
zahtevam slovenskega poveljstva za ustanovitev enot na terenu in za
začetek borbe. Primeren trenutek je bil tako v začetku 1942. leta
zamujen. Takrat se mi je pridružila manjša skupina z imenom Pobratim, ki
se je kasneje združila z drugimi manjšimi skupinami v Narodno legijo.
Tretja in najmočnejša skupina je bila
Slovenska legija, bojna organizacija Slovenske ljudske stranke, ki jo je
vojaško organiziral in usposobil generalštabni podpolkovnik Ernest
Peterlin, klerikalni kandidat za poveljnika Slovenije. Slovenska legija
je štela okrog 10.000 pripadnikov, imeli so precejšnjo količino skritega
orožja in vojaške opreme …
Za federativne enote Kraljevine
Jugoslavije
Še pred koncem zime 1941–1942 se je v
Sloveniji dovolj jasno izkristalizirala politična situacija. Pod vplivom
nemškega neuspeha v Rusiji, barbarskega obnašanja okupatorja in vse
večjega komunističnega terorja nad svojimi nasprotniki so vse politične
stranke končno zavzele določeno stališče, ki je bilo do okupatorja
sovražno, do komunizma pa definitivno za ali proti, saj so komunisti
zavračali vse kompromise.
Zaradi tega je bila upravičena moja
zahteva, da sodelujemo z demokratičnimi političnimi strujami, ki so se
strinjale z osnovnimi cilji programa legalne vlade: svobodna,
demokratična in federativno urejena Kraljevina Jugoslavija, s srbsko,
hrvaško in slovensko federativno enoto; zakonita predstavnika
suverenosti in kontinuitete naše začasno okupirane in razdeljene države
sta kralj in vlada.
Na podlagi teh temeljnih točk in z mojim
aktivnim sodelovanjem je v Sloveniji ob koncu zime 1941–1942 prišlo do
koalicije klerikalne, liberalne in socialistične politične struje z
imenom Slovenska zaveza, katere politični in vojaški program je bil
zares sprejemljiv za vsakega Jugoslovana (Idejni pobudnik je bil
prof. Jakob Šolar – pripomba M. F. K.). Komunistična stran je bila
povabljena k sodelovanju, vendar ga je zavrnila in napovedala
najostrejšo borbo.
Kot član izvršnega odbora Slovenske
zaveze sem sodeloval v njenem vodstvu, osebno ali preko svojih
predpostavljenih, s slovesno sprejetim vojaškim delom programa Slovenske
zaveze, ki se je glasil: Edina zakonita oborožena sila v Jugoslaviji je
Kraljeva jugoslovanska vojska pod poveljstvom generala Draže Mihailovića
in z njegovim ukazom imenovanih pokrajinskih poveljnikov. Nobena stranka
ne more imeti svojih posebnih vojaških formacij, če pa so do tedaj bile,
morajo biti na razpolago Kraljevi jugoslovanski vojski v Sloveniji.
Odgovornost za organizacijo, vodenje in uporabo vojaških enot pripada
zakonito imenovanemu poveljniku. Slovenska zaveza bo z vsemi sredstvi,
moralno in materialno podpirala Kraljevo jugoslovansko vojsko.
Moje načelno stališče je bilo in ostalo
do konca skladno z vojaškim programom Slovenske zaveze: samo ena
jugoslovanska vojska pod poveljstvom njenih zakonitih poveljnikov,
aktivna borba proti okupatorju v mejah možnosti in obramba pred
partizani. Stališče Slovenske zaveze se je pod pritiskom vodstva
Slovenske ljudske stranke spreminjalo, dokler se ni ustavilo na
stališču: Slovenska zaveza je vrhovni politični forum slovenskega naroda
in suverena oblast v Sloveniji (neke vrste vlada); ne jugoslovanska
vojska, temveč Slovenska narodna vojska, ki je podrejena Slovenski
zavezi, ki bo ukaze generala Draže Mihailovića prilagodila koristim
Slovenije in jih kot take zatem izvedla.
To stališče je pozneje, po mojem
odhodu iz Slovenije (22. septembra 1943 odstopil, obvestil generala
Mihailovića in odpotoval v Rim – pripomba M. F. K.), postalo tudi
javno, ko so bile enostransko razglašene slovenska država, slovenska
vlada in Slovenska narodna vojska (s potrebnim dovoljenjem že skoraj
poražene Nemčije).
Glede uporabe oboroženih sil proti
okupatorju in partizanom se je Slovenska zaveza ravnala po načelu: ne
delovati proti okupatorju do prihoda zavezniške vojske, vendar pa se z
vsemi silami boriti proti partizanom, četudi v sodelovanju z
okupatorskimi oblastmi …
Lažni »Štajerski bataljon – prva enota
slovenske »nacionalne ilegale«
(Prvi odred nacionalne ilegale, bolj
znan kot lažni »Štajerski bataljon«, je bil ustanovljen 17. 5. 1942 v
Bizoviku in je štel 17 pripadnikov. Pred odhodom jim je major Novak
povedal: »Izmikajte se napadom na partizane, če pa boste napadeni,
sprejmite boj. Ne napadajte okupatorja po nepotrebnem, da prihranite
narodu žrtve. Z Vami sta narod in Bog!« Prvo bojno akcijo je odred
izvedel 25. maja 1942 v okolici Kompolj, ko je zavrnil napad Dolenjskega
partizanskega odreda. Ta datum bi lahko šteli tudi kot začetek
državljanske vojne v Ljubljanski pokrajini. Seveda pa niso napadli
okupatorja. Kmalu so se preimenovali v Legijo smrti in po odločitvi
Slovenske zaveze začeli sodelovati z Italijani v borbi proti partizanom.
Slovenski četniki, okrog 300, združeni v nekaj odredov, so doživeli
septembra 1943 vojaški poraz pri Grčaricah. Pripomba – M. F.K.).
Oddaljevanje Slovenske zaveze od svojega
pozitivnega začetnega vojaškega programa je seveda pripeljalo do vse
bolj zaostrenih odnosov med menoj, kot predstavnikom generala Draže
Mihailovića in Kraljeve jugoslovanske vojske, in političnim vodstvom
Slovenske zaveze, kar je na koncu privedlo do definitivnega razkola
(3. oktobra 1943 – pripomba M. F. K.).
Ta usodna politika Slovenske zaveze
oziroma njenega vsemogočnega klerikalnega dela je v Sloveniji preprečila
zmago Kraljeve jugoslovanske vojske v domovini, a je zato povzročila
tudi poraz klerikalne strankarske vojaške organizacije po italijanski
kapitulaciji. Po nemški kapitulaciji poleti 1945 je prišlo tudi do
strašne tragedije: t. i. Slovenska narodna vojska (tj. Rupnikovi
domobranci, ki se niso smeli pridružiti vojski generala Draže
Mihailovića) je po ukazu samooklicane slovenske vlade brez boja
zapustila t. i. slovensko državo, nato so jo zavezniki razorožili in
predali Titovim partizanom na milost in nemilost.
Okrog 11.000 odličnih borcev je brez
borbe padlo kot žrtve napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je
povsem odcepila od generala Draže Mihailovića in Kraljeve jugoslovanske
vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za
svojo stranko!
Poleg tega razglasitev Slovenske zaveze
za vrhovni slovenski politični forum ni bila legitimna, ker ni bilo niti
priznanja niti pooblastila zakonite jugoslovanske vlade, kar bi lahko
dosegli, le potrditve narodne volje v danih okoliščinah ni bilo mogoče
dobiti.
Toda našo četniško organizacijo je zadel
nov udarec. Italijanske oblasti so sredi marca 1942 internirale vse
aktivne častnike in podčastnike, kar so komunisti sprejeli z javnim
odobravanjem. Nenadoma sem izgubil celoten štab. Poleg mene, ki sem se
že dolgo skrival, so se aretacijam izognili samo kapetan Lesjak Josip -
Lampe (bil je moj namestnik, kasneje so ga ubile vaške straže – bela
garda), kapetan Kranjc Milan (padel v spopadu z Italijani) in poročnik
Strniša Marjan (ubili so ga komunisti). Javil se mi je tudi kapetan
Dobrivoje Vasiljević, Srb, ki so ga kasneje ubili komunisti. … Rezervni
kapetan Ivan Peršuh, je kot namestnik poveljnika Ljubljane kmalu zatem
padel kot žrtev komunističnega atentata
Po oblikovanju ogrodja organizacije in
formiranju glavnega ter okrožnih štabov po sistemu trojk, s predstavniki
iz vsake legije, sem v začetku poletja 1942 predlagal Slovenski zavezi,
da se na celotnem ozemlju aktivirajo prve male oborožene enote, ki bi
jih sestavljali prostovoljci, ogroženi zaradi Italijanov ali komunistov.
Zatem bi se pričele gverilske akcije proti okupatorju. … Proti
partizanom bi obdržali obrambno stališče, da ne bi naša stran izzivala
ali začenjala bratomorne vojne.
Vojni svet – posvetovalni organ
Slovenske zaveze
Po dolgih razpravah na sejah plenuma
Slovenske zaveze pa tudi v zakulisju sem končno uspel s svojim
predlogom. Od mene so zahtevali, naj izdam pisne ukaze za nabor prvih
kadrov, kar sem storil še istega dne. Tako smo začeli priprave za
aktivno delovanje. (Zaradi tega je bil ustanovljen vojni svet, ki so
ga sestavljali polkovnik Vladimir Vauhnik, podpolkovnik Ernest Peterlin,
kapetan bojne ladje Anton Klinar in major Karl Novak, pripomba M. F.
K.).
Na veliko presenečenje in tudi
razočaranje mi je naslednjega dne politično vodstvo Slovenske zaveze
sporočilo: moj še včeraj sprejeti predlog se vseeno ne bo mogel
realizirati zaradi strahu pred okupatorskimi represalijami in
komunističnim maščevanjem.
Tako je vojaška politika Slovenske zaveze
že v samem začetku temeljila na napakah, katerih težke posledice se med
vojno niso mogle popraviti. Potem smo samo še capljali za izgubljeno
priložnostjo sijajne zmage. Javno so me prevarali in izdali Kraljevo
jugoslovansko vojsko!
Najbolj usodne napake Slovenske zaveze v
njeni vojni politiki so bile:
-
Spomladi 1942 je bil razveljavljen
sprejeti predlog o mobilizaciji naših pripadnikov ...
-
Jeseni 1942 je bil prepovedan prehod
vaških straž v ilegalo in priključitev Kraljevi jugoslovanski vojski
v Sloveniji.
-
Spomladi 1943 je bil onemogočen
odhod vaških stražarjev v enote Kraljeve jugoslovanske vojske v
Sloveniji.
-
Nespoštovanje sprejetih sklepov o
prenehanju sodelovanja vaških straž padcu fašizma in sabotaže
razvoja slovenskega četništva.
S tem je bilo moje delovanje kot
neposredno odgovornega za razvoj slovenskega četništva in ravnogorskega
gibanja v Sloveniji končano. In to z neuspehom!«
Bled kot zapor in
internacija (3. nadaljevanje)
(Nedeljski dnevnik, 24.5.2006)
Karl Novak je bil kot generalštabni
častnik Vojske Kraljevine Jugoslavije vsekakor na meti tujih
obveščevalnih služb. Več indicev potrjuje možnost, da je bil pred
aprilom 1941 v stikih z britansko in nemško vojaško obveščevalno, morda
pa tudi s sovjetsko (general Draža Mihailović je bil od leta 1936, kot
vojaški ataše v Sofiji, v tesnih stikih z sovjetsko obveščevalno službo,
kar so nedavno potrdila ruski zgodovinarji). O Novakovih stikih z
italijansko in nemško vojaško obveščevalno službo po letu 1941 doslej ni
bilo ničesar znanega. Zato velja navesti doslej prikrito Novakovo
pričevanje:
Obveščevalni stiki z italijanskim
generalom Gastone Gambarom
»Med italijanskimi generali, ki so po
katastrofalnem koncu afriške kampanje začeli razmišljati o ločitvi z
Nemčijo in sporazumu z zahodnimi zavezniki (maršal Pietro Badoglio in
drugi), je bil tudi general Gastone Gambara, poveljnik XI. korpusa v
Ljubljani. General Gambara je bil na nemško zahtevo odstavljen s
položaja načelnika štaba in poslan v Ljubljano na drugorazredni položaj.
Po vzpodbudah iz Rima je začel
pripravljati teren tako pri partizanih (preko generala Ceruttija v Novem
mestu), kakor tudi pri slovenskem četništvu (preko kapetana bojne ladje
Klinarja in dr. Zajca je hotel vzpostaviti stik z menoj). O tem sem
takoj obvestil generala Mihailovića, ki mi je svetoval, naj ne sprejmem
ponudbe generala Gambara!
Ker je general Gambara vztrajal, da se
sestaneva, sem o vsem obvestil britansko poveljstvo na Bližnjem vzhodu v
Kairu in postavil tudi vprašanje: »Ali obstaja interes, da se proti
Nemcem razširi nezadovoljstvo in da se formira peta kolona med
italijanskimi enotami v Sloveniji?« Dobil sem odgovor, da naj o vsem
razmislim in natančneje začrtam vsebino in ozemlje. Zato sem končno tudi
pristal na Gambarovo ponudbo za sestanek.
Prvi sestanek je bil konec junija 1943 na
nevtralnem terenu, med dvema linijama ... Generala Gambara sta
spremljala njegov pribočnik in dr. Zajc kot prevajalec, moj
spremljevalec pa je bil (Rudolf) Žitnik. …
Na naslednjem sestanku v Ljubljani, po
pogovoru o vaških stražarjih in komunistih, sem predlagal pogovor na
štiri oči. Ko so se dr. Zajc, Žitnik in dva Gambarova častnika umaknili,
sva prešla na poglavitno vprašanje. Odprto sva razpravljala o skoraj
verjetni prihodnosti: da bomo postali zavezniki proti Nemcem. Toda, ker
niti on niti jaz nisva imela uradnega pooblastila za dokončno
razpravljanje o tako važnem vprašanju, je bil najin pogovor popolnoma
zaseben in neobvezujoč.
Po nekaj dnevih sem iz štaba zavezniškega
poveljstva v Kairu prejel depešo približno naslednje vsebine:
»Nadaljujte pogovor z generalom Gambarom. Prepričajte ga v nujnost, da
prekine vezi z Nemci in prestopi na našo stran. Sporočite mu, da ste
posrednik med generalom in nami, s čimer bo zavezniški stvari
neprecenljivo pomagal.« Sedaj sem moral učinkovito nadaljevati z delom.
Takrat nisem dovolj obvladal
italijanščine niti francoščine, general Gambara pa ni govoril nemško,
zato je bil moj prevajalec dr. Branko Alujevič, ker Gambara ni imel
dobrega mnenja o dr. Zajcu zaradi njegovih odvetniških zadev. Generala
sem obvestil o svojem pooblastilu, kar je sprejel s posebnim
zadovoljstvom. Ker smo se hitro dogovorili o akciji proti Nemcem, sva
prešla na razpravo o možnostih in načinu izvedbe te akcije.
General Gambara je želel vedeti, s kakšno
pomočjo zaveznikov lahko računa proti Nemcem. Iz Kaira so na žalost
odgovorili, da v začetku lahko zagotovijo samo zračno podporo. Gambara
je bil malo razočaran, ker je razmišljal o možnosti neposrednega
zavezniškega izkrcanja v Trstu, Reki ali v Istri pod zaščito njegovih
sil in odredov slovenskih četnikov.
General Gambara bi res lahko nudil
začasen, vendar uspešen odpor vse do izkrcanja močnejših zavezniških
sil. Namreč, italijansko vrhovno poveljstvo ga je določilo, da v primeru
skupne akcije proti Nemcem prevzame poveljstvo nad mobilnimi deli 8.
armade v Benečiji in Julijski krajini in 2. armade v Sloveniji z nalogo,
da uniči nemško 71. divizijo in preseka progi Ljubljana–Trst in
Trbiž–Trst ter obdrži pristanišči Trst in Reko do prihoda zaveznikov.
Kairo je zahteval, da bi general Gambara
pošiljal zaveznikom podatke o jakosti in razporedu nemških enot v
Italiji, ker sem jaz pošiljal podatke samo za Slovenijo. General Gambara
je zavrnil, da bi osebno vohunil, vendar pa mi je ponudil, da bi lahko
več našim agentom priskrbel dokumente za gibanje v bližini nemških enot.
Tako bi sami zbrali podatke, ki jih zavezniki potrebujejo. Toda, bilo je
že prepozno.
Ko so nemške enote konec julija 1943
začele prihajati v Ljubljansko pokrajino, je bilo treba nujno obvestiti
Kairo. General Gambara je priskrbel radiotelegrafistu Blažu lažne
dokumente za potovanja, Žitniku pa dovolilnico za prenašanje prtljage
(radijske postaje!) …
Konec avgusta 1943 je general Gambara
zahteval, naj zavezniško poveljstvo pošlje višjega častnika na teren pod
kontrolo četnikov, da bi se dokončno dogovorili. Na žalost je Kairo to
zavrnil. Visoki zavezniški častnik s potrebnimi pooblastili bi moral
definitivno pridobiti generala Gambara za sodelovanje pri realizaciji
zavezniških načrtov, s svojo avtoriteto pa prisiliti vaške straže in
partizane za skupno akcijo proti Nemcem!
Iz razumljivih razlogov zavezniki niso še
dovolj zaupali Italijanom, kar je na koncu povzročilo ogromno škode
zaveznikom in Italijanom, obenem pa koristilo Nemcem. ... Tako naši
stiki z generalom Gambarom niso bili uspešni!
Na koncu moram vendarle poudariti
dejstvo, da je general Gambara zares pokazal dobro voljo za lojalno
sodelovanje z zavezniki proti Nemcem. Če ne bi bilo nesrečnega poteka
italijanske kapitulacije, ki je preprečila njegovo koristno iniciativo,
bi bili rezultati vsekakor odlični«.
Sodelovanje z nemško obveščevalno
službo
Po prihodu majorja Novaka v Rim, mu je
njegov prijatelj Rudolf Žitnik (menda agent gestapa in SD, pripomba
M. F. K.) prinesel zaupno obvestilo, »da se želi neki visoki nemški
uradnik slovenskega rodu sestati z menoj, da bi preko slovenskega
četništva in naše vlade prišel v neposredni stik s kakšnim zavezniškim
poveljstvom.« Kot plačilo za to je ta uradnik obljubil, da se lahko
vrnem v Slovenijo in nadaljujem svoje sodelovanje z zavezniki, celo pri
sprejemu zavezniških padalcev. V dokaz dobre volje je iz zapora izpustil
polkovnika Prezlja, ki je bil kot moj namestnik zaprt septembra 1943.
Vse se mi je zdelo precej neverjetno,
toda če je bil Nemec res slovenskega rodu, bi to lahko nekaj pomenilo.
Po drugi strani je lahko šlo za past, da bi me ujeli. Bilo je očitno, da
Nemci vedo za mojo prisotnost v Rimu … Vojvoda Jevđević (dvojnik
nemške in britanske obveščevalne službe, pripomba M. F. K.) je vso
stvar razumel kot koristno … Po dveh tednih se je Žitnik vrnil in
prepričeval mene in vojvodo Jevđevića o resnosti predloga, dal častno
besedo, da se mi ne bo nič zgodilo … (Tako se je major Novak sestal s
Pavlom Duschom iz gestapa in dr. Rudolfom Schluiferjem, načelnikom SD v
Ljubljani – pripomba M. F. K.).
Oba nemška uradnika sta mi povedali, da
opravljata nalogo po naročilu neke visoke osebnosti, ki bo šele
obveščena o mojem prihodu. V znak dobre volje so iz zapora izpustili
mojega radiotelegrafista ing. Štembova.
Sredi marca 1944 me je Žitnik obvestil,
da se želi neki SS-polkovnik Perstener (poveljnik varnostne službe s
sedežem na Bledu, pripomba M. F. K.) sestati z menoj in vojvodo
Jevđevićem v Ljubljani. On je torej bil ta visoka nemška osebnost, ki je
hotela z mojo pomočjo vzpostaviti stik z zavezniki. Zavrnil sem vabilo
na sestanek, zato sta šla samo vojvoda Jevđević in Žitnik. Vojvoda
Jevđević mi je sporočil, da je uspel za mene in Žitnika dobiti potna
lista do Beograda. Odpotovati bi moral v spremstvu nekega gestapovca.
Vse to mi je bilo zelo sumljivo. Zaradi
pomanjkanja časa se nisem mogel več umakniti, saj bi Jevđević in Žitnik
s svojo družino postala talca v nemških rokah. Sreča me je zapustila! V
Beogradu na nesrečo nisem našel nikogar iz našega ravnogorskega gibanja.
Aretirali so me 16. marca 1944 ob 16. uri
v prisotnosti gospoda Žitnika, ki so mu naslednjega dne dovolili, da se
je v Schustarjevem spremstvu vrnil v Ljubljano … Najprej sem bil zaprt v
Vojaškem domu, nato pa na Banjici. Beograjski gestapo me je bremenil:
vohunstva v Rimu proti Nemcem in v korist zaveznikov; radijske zveze z
generalom Dražo Mihailovićem; pomoči britanskim in jugoslovanskim vojnim
ujetnikom pri begu v Švico in zveze s Sašom Mihajlovićem v Beogradu.
Po dvomesečnem zaporu na Banjici so me
izčrpanega in bolnega pospremili na Bled na razpolago SS-polkovniku
Perstenerju, s katerim se pred časom nisem hotel sestati. Zdaj je bil on
na vrsti, da me ignorira in res mi med dvomesečno internacijo na Bledu
ni privoščil niti ene besede. To je tudi meni ustrezalo. Na Bledu so me
namestili v sobo hotela (Jelovica – pripomba M. F. K.), ki ga je
zasedlo poveljstvo nemške varnostne službe in policije.
Po zaslišanju mi je bilo dovoljeno
gibanje po Bledu ... Kmalu sem si tudi fizično opomogel. Bled ni bil več
zapor, temveč internacija.
4. avgusta 1944 so me namreč poslali v
Trst, na razpolago tamkajšnjim nemškim oblastem. …Tukaj sem čakal deset
dni na nemško odločitev, seveda pod stalno policijsko kontrolo. Ob znaku
za zračni napad, ko smo iz hotela vsi skupaj bežali v zaklonišče, sem
neopaženo ušel.
Trst sem zapustil 14. avgusta 1944 skupaj
z gospo Krištof in nekaj Jevđevićevimi vojaki, ki so mi omogočili pobeg
v Bologno. Tja smo prispeli 26. avgusta 1944 …
Ko razmišljam o čudnih okoliščinah, ki so
mi omogočile, da sem se rešil iz nemških pesti, in to brez mojega
aktivnega sodelovanja, moram priznati, da sem vsaj tokrat imel precej
sreče …
No, moram priznati, da me niso silili k
sodelovanju. Morda so hoteli to narediti v Trstu, ker so mislili, da me
je petmesečno bivanje v zaporu omehčalo. Kakor koli je že bilo, svojo
napako januarja 1944 sem popravil tako, da sem izkoristil napake Nemce.
Bil sem spet svoboden in pripravljen na akcijo.«
Brez komentarja!
Spreletavanje od "strička Marka" do Cie (4. nadaljevanje)
(Nedeljski dnevnik, 31.5.2006)
Major Karl Novak je vsekakor novembra
1941 vzpostavil (ponovni ?) stik z britanskim obveščevalcem in stotnikom
(pozneje polkovnik) D. T. Hudsonom, čika Markom, kasneje pa je sodeloval
tudi z britansko obveščevalno organizacijo Bbz v Sloveniji, ki jo je
vodil major Ante Anić in v kateri je sodeloval tudi brigadni general
Vladimir Vauhnik. O Vauhniku je imel izredno slabo mnenje. Argentinski
emigranti so Anića in Vauhnika že 1966 osumili kot sovjetska oziroma
partizanska agenta. Čeprav je bil polkovnik Novak leta 1946, ko je pisal
svoje zaupno poročilo pod britanskim patronatom, pa je še vedno neznano,
kdaj in zakaj je prešel k Američanom, saj naj bi ob svoji smrti 1975 bil
operativec Cie v Atenah, Grčiji. Takole pravi v svojem poročilu:
»Meseca julija in avgusta 1942 sem bival
v Ljubljani in delal v svojem štabu v raznih zakloniščih. Posebno
pozornost sem namenil obveščevalni službi, katere rezultate smo preko
generala Draže Mihailovića pošiljali zavezniški vojaški misiji, kakor je
bilo dogovorjeno med britanskim stotnikom Hudsonom in menoj. Vzpostavil
sem tudi sodelovanje z britanskim predstavnikom Intelligence Service –
IS v Ljubljani, Anićem in njegovo organizacijo Bbz.
Organiziranje obveščevalne službe
Razvoj vojaških dogajanj, predvsem v
Afriki, razmere v Sloveniji in stalna navodila generala Draže
Mihailovića so narekovali čimprejšnjo ustanovitev aktivne enote Kraljeve
jugoslovanske vojske v Sloveniji in začetek akcij proti okupatorju na
terenu, če ne drugače, pa vsaj z manjšimi gverilskimi akcijami in
propagandno ter obveščevalno službo. Tako bi sodelovali z našimi
zavezniki.
Konec februarja 1943 sem odšel na teren,
da bi zaključil ustanovitev enote, ki je dobila ime »Prvi slovenski
četniški odred«, in da bi vzpostavil radijsko zvezo med četniškim
odredom in našim štabom v Ljubljani. Za prvega poveljnika četniškega
odreda sem odredil poročnika Marjana Strnišo.
Konec marca 1943 smo se še ob pravem času
vrnili na področje Vrha Svetih Treh Kraljev, saj smo morali sprejeti
(prvo) zavezniško zračno pošiljko iz Kaira! Namreč, prevozi nemških enot
in vojaškega materiala skozi Slovenijo proti Italiji in obratno so bili
vse pogostejši, ker se je bitka za Tunis bližala koncu. V zvezi s tem je
bilo vedno več podatkov, ki sta jih zbirala četniška obveščevalna služba
in center britanske Intelligence Service – IS v Ljubljani.
Prvi stiki med Slovenijo in zavezniki
Ker ni bilo drugih zvez, smo obveščevalne
podatke za zavezniško poveljstvo v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu
pošiljali preko štaba generala Draže Mihailovića in britanske vojaške
misije pri tem štabu. Zaradi tega sem predlagal generalu Mihailoviću,
naj glavno zavezniško poveljstvo pošlje k meni v Slovenijo posebno
(obveščevalno) misijo. Obvezal sem se, da jo bom varoval in oskrboval z
vsemi podatki o nemških in italijanskih oboroženih silah in njihovih
prevozih skozi Slovenijo ter da bom sodeloval pri sabotažnih akcijah.
General Mihailović se je strinjal z mojim predlogom, zato smo se
dogovorili o vseh tehničnih podrobnostih za sprejem zavezniških
pripadnikov. Londonski BBC je bil zadolžen, da bo sporočil začetni in
končni znak za operacijo. … Tako je bil 17. marca 1943 prvič v času
vojne vzpostavljen neposredni stik med slovenskim delom Jugoslavije in
zavezniki!
Poslani so bili trije slovenski padalci,
dva sta bila nekdanja vojna ujetnika v Afriki: Bogomir Kolar - Črtomir
in Vencelj Ferjančič - Adam, tretji, Anton Božnar - Blaž pa je bil
poslan iz Londona po dogovoru z dr. Krekom. … Zveza s Kairom je bila že
naslednji dan vzpostavljena in zavezniški štab nam je čestital za
odlično organizacijo. Misija mi je tudi prinesla pismo britanskega
majorja Millerja, člana zavezniškega poveljstva za Bližnji vzhod, v
katerem so bila vsa navodila za delo in zveze.
Na zahtevo Kaira sem organiziral posebno
obveščevalno službo. Pripadniki slovenskega četništva so sestavljali
celotno mrežo opazovalcev, ki je spremljala vse nemške premike in promet
iz Nemčije skozi Slovenijo v Italijo in obratno. Vse skupaj sploh ni
bilo tako lahko, pa tudi nevarno je bilo. Po krajšem času je Kairo
dobival redne dnevne biltene o sovražnem prometu, poleg občasnih poročil
politične in operativne narave. Zveza je do konca delovala nepretrgoma,
le s krajšimi prekinitvami, ki so nastale zaradi premeščanja radijske
postaje. Šifriranje in dešifriranje so izvajali telegrafisti, ki so
imeli popolno svobodo delovanja in gibanja. V zavezniškem poveljstvu je
kot prevajalec delal profesor Rudolf (Prof. Ivan Rudolf – Učenikov,
eden od organizatorjev Tigra in agent IS, ki še čaka na rehabilitacijo –
pripomba M. F. K.).
Za to (obveščevalno) delo z zavezniki sem
žrtvoval vsaj polovico časa v škodo slovenskega četništva, od enot pa je
zahtevalo ogromne napore in tudi številne žrtve. Priznam, da se je vloga
naših sil omejila na varovanje in zaščito zavezniške radijske postaje in
delo na njej.
Našim padlim in preživelim borcem je
ostalo zadoščenje, da so s svojim trudom prispevali k zmagi in da so s
svojimi žrtvami ohranili mnoga življenja britanskih in ameriških bojnih
tovarišev. Taka je bila tudi ena od depeš zavezniškega poveljstva v
Kairu: »Vaše delo je velikanskega pomena za naše štabe in pomeni še
večjo pomoč za naše enote v težkih bojih ...«. Sledovi tega dela so v
arhivih zavezniškega štaba na Srednjem vzhodu in nekoč bodo prišli na
dan. Takrat bo mrtvim junakom izkazana pravična zahvala!
Obveščevalno delovanje v Italiji
Ljubljano sem ilegalno zapustil 26.
septembra 1943 skupaj z gospo Krištof, ki je bila tudi v nevarnosti, da
bi jo zaprli. Potovala sva s potnim listom NDH, ki sva ga kupila preko
naših zvez na hrvaškem konzulatu v Ljubljani, na ime Jardaš Ivan in
Terezija. V Rim sva prispela 12. oktobra 1943 …
V Rimu sem takoj vzpostavil stik z našim
odpravnikom poslov v Vatikanu s posredovanjem sijajnega monsignorja O’Flahertyja,
ki nam je veliko pomagal. Seznanil sem se tudi z britanskim majorjem
Mandersonom, ki je zbežal iz ujetniškega taborišča in se skrival v Rimu.
Skupaj sva potem spoznala italijanskega polkovnika Palmierija, ki je bil
član ilegalnega badoglionskega društva.
Za božič 1943 sem dobil od generala
Mihailovića čestitko za napredovanje v čin podpolkovnika in prisrčne
želje, da bi čim prej ozdravel. Obenem mi je ukazal, naj po ozdravitvi
ne čakam na zaveznike v Rimu, temveč da se na poti proti Sloveniji
stalno zadržujem za nemškimi linijami v odmikanju ter tako organiziram
in pošiljam obveščevalne podatke za zaveznike.
Prve dni januarja 1944 sem bil še v
bolniški postelji, a sem vendarle razmišljal in delal načrte za
obveščevalno mrežo v Julijski krajini in Benečiji, preko katerih so
vodile vse nemške poti skozi Slovenijo in Italijo. Odločil sem se, da
bom postavil opazovalce v Ljubljani, Gorici, Trstu, Reki, Trbižu in
Benetkah, dve predajni radijski postaji pa v Trstu in Benetkah
(Akademik Bajt je sicer v Rimu sreča Hrvoja Maistra, vendar naj bi šele
po vojni odkril v britanskih arhivih, da je bil isti sodelavec vojvode
Jevđevića – pripomba M. F. K.).
To sem seveda storil, nato je general
Draža Mihailović ukazal, naj obveščevalno delovanje razširimo na vse
možne vire v Italiji, ker je to trenutno najpomembnejše za zaveznike. Po
končanem organizacijskem delu sem se zdaj lahko popolnoma posvetil
obveščevalni dejavnosti.
Budni organi Vosa tudi v Rimu
V Rimu sem tudi zvedel za umazano
finančno afero. Naša begunska vlada je namreč preko svojega odpravnika
poslov v Vatikanu pošiljala Slovenski zavezi precejšnje vsote denarja v
švicarskih frankih za vzdrževanje četniških borbenih enot in nadomestila
za družine padlih. Finančno posredovanje med Vatikanom in Slovensko
zavezo je opravljal dr. Ahčin s kurirjem Janom Zaplotnikom. Po dogovoru
iz leta 1942 je za ta denar jamčil poveljnik slovenskih četnikov in po
en predstavnik klerikalne in liberalne skupine. Toda nikoli nisem
zvedel, koliko, kdaj, za kakšne namene in za koga je bil denar poslan.
Slovenska zaveza je to skrivala pred menoj, denar!
(Organi Vos-a so od vsega začetka
spremljal Novakovo delovanje v Sloveniji in tudi v Italiji. V Rimu je
bil sodelavec Vos-a dr. Franček Kos – »Melhior«, ki je poročal predvsem
o financiranju četniške organizacije s strani begunske vlade – pripomba
M. F. K.).
… Zgodaj zjutraj 25. marca 1945 me je
neki Mario Zuchli odpeljal iz Bologne in po dveh dneh naporne hoje preko
planin in skozi sovražne bojne sva prišla do zavezniške vojske. … 29.
marca 1945 so me napotili v Firenze v begunsko taborišče, kjer sem
zahteval, da me pošljejo v Rim. Tam sem vzpostavil zvezo s kraljevo
vojaško misijo in zavezniškim štabom, s katerim sem v času vojne
sodeloval. S tem je bila končana moja aktivnost v vojni.
Kot prvi predstavnik slovenskih četnikov
v Sloveniji čutim dolžnost, da vsaj malo prispevam k predstavitvi dela v
Sloveniji v času vojne, o vlogi političnih skupin, o vplivu generala
Draža Mihailovića na razvoj razmer v Sloveniji, o vlogi in usodi
slovenskih četnikov in njihovem prispevku za splošno jugoslovansko idejo
in državo …
Moje celotno delovanje se je končalo z
začasnim neuspehom in tragedijo, za kar osebno prevzemam vso
odgovornost.
Potrebno je zmagati!
9. decembra 1946, Rim.«
Namesto zaključka
Tako je polkovnik Karl Novak 9.
decembra 1946 v Rimu zaključil svojo zaupno poročilo. Sloveniji se bodo
kmalu zgodili tudi njeni četniki. Preveč dolgo se je o tem molčalo …
Osebno sicer menim, da kolaboranti
okupatorja ne morejo biti osvoboditelji slovenskega naroda! Vendar so
tudi izjeme. Med njimi na prvo mesto prištevam tiste pripadnike
Jugoslovanske vojske v domovini, ki so padli, bili pomorjeni ali
odpeljani v koncentracijska taborišča. Predvsem pa je potrebno
rehabilitirati pripadnike Jugoslovanske vojske izven domovine (v
Palestini, predvsem zavezniške obveščevalce v Italiji, med njimi na
prvem mestu slikarja Zorana Mušiča, Hrvoja Maistra, sina generala
Rudolfa Maistra, ing. Iva Gregorca (živi v Švici), dr. Iva Boleta in
mnoge druge. Podobno smo storili s tigrovci in „angleškimi“ padalci, le
na obveščevalce smo pozabili! Tudi na Karla Novaka ... |
