àpublicistika
 àčlanki
 àzanimivosti
 àprojekti
 àenglish summaries
 àrodoslovje
 ào avtorju
 àpovezave

Ko sem zbiral gradivo za knjigo Slovenska vojaška inteligenca, ki je izšla letos, sem si med drugim zadal nalogo, da poskušam identificirati prav vse slovenske generale in admirale vojske Kraljevine Jugoslavije. To se mi je zdelo potrebno tudi zaradi tega, ker je v Enciklopediji Slovenije izšel sicer članek o vojski Kraljevine Jugoslavije, vendar z nepopolnim seznamom slovenskih generalov in admiralov.

Osnovno gradivo sta predstavljali knjigi mladega beograjskega zgodovinarja dr. Mileta Bjelajca z naslovoma Vojska Kraljevine SHS 1918–1921 (1988) in Vojska Kraljevine SHS/Jugoslavije 1922–1935 (1994). Iz imenskega registra in vsebine obeh knjig sem sicer sestavil obsežen seznam generalov in admiralov slovenskega rodu, vendar so nekatere opombe narekovale iskanje podatkov tudi iz drugih virov.

Kako poiskati slovenske generale in admirale vojske Kraljevine Jugoslavije?

Ker so se počasi odpirali tudi fondi Vojnozgodovinskega inštituta v Beogradu, sem si pridobil tudi kopije osnovnih podatkov iz kadrovskih dosjejev. Vendar, glej ga šmenta! Nekaj generalov, ki so imeli slovenski priimek (generali Hočevar, Klobučar, Skubic in Plesničar ter admirala Domajnko in Wickerhauser), ni bilo rojenih v Sloveniji! Nerodno je bilo tudi to, da so se vsi, razen generala Maistra in admirala Salaherja, opredelili kot Jugoslovani! Navezal sem tudi internetni stik z dr. Bjelajcem, ki mi je rade volje postregel s podatki o poreklu in narodnosti. Menil je, da sta oba navedena admirala in generala Ante Hočevar in Viktor Klobučar zagotovo Hrvata, Skubic in Plesničar pa Srba, vendar je dodal, da bi bilo potrebno najti še podatke o rojstnem kraju oziroma izvoru njihovih očetov. Najprej sem se lotil Vladimirja Skubica. Znanec iz Beograda, ki je brskal po arhivskih materialih, mi je kmalu sporočil veselo novico, da je bil Vladimirjev oče Viktor, rojen v Črnomlju, zdravnik srbske vojske! Z objavo v Nedeljskem sem kmalu zatem animiral nekaj Skubicev, tudi sosedo, da so mi posredovali nekaj več podatkov. Zgodba se je končala tako, da sva z Markom Skubicem sestavila rodovnik in ugotovila, da njihov rod od 1620 izvira iz Stare vasi v sedanji župniji Šmarje Sap.

Našel sem tudi divizijskega generala Milana Plesničarja!

V novomeški reviji Rast so mi v začetku leta 2004 objavili daljši zapis o slovenskem vojaškem zdravniku Viktorju Skubicu z naslovom Slovenska kri za srbske brate, v katerem sem omenil tudi preostalih 46 slovenskih zdravnikov, ki so od 1912 pohiteli na pomoč v Srbijo. Zapisal pa sem tudi domnevo, da sta bila verjetno Viktor Skubic in Ivan Ribnikar, oba dr. med., ki sta leta 1876 sodelovala v vojaškem spopadu med Srbijo in Turčijo, tudi prva slovenska vojaška zdravnika v srbski vojski.

Znanec in novinar Slobodan Kljakić je v Politiki 16. julija 2004 objavil kratek povzetek mojega zapisa z naslovom Slovenci branili Srbijo. Potem mi je presenečen sporočil prve reakcije bralcev Politike, med njimi tudi uglednega beograjskega zdravnika prof. dr. Aleksandra Nedoka, sicer slovenskega rodu, ki je na podlagi arhivskega fonda sanitetne službe srbske vojske, sestavil tudi podroben in dokumentiran seznam slovenskega deleža.

Prva dva slovenska zdravnika, ki sta se prijavila že leta 1864 kot prostovoljca v srbsko vojsko, sta bila Štefan Nedog iz Vogričevcev pri Ljutomeru, Aleksandrov praoče, in Ivan Kovač, po domače »Podliščekov« iz Gornjega Križa pri Žužemberku, oba dr. med. Viktor Skubic, dr. med., je bil šele tretji. Za njimi so kmalu zatem prišli še drugi avstro-ogrski vojaški zdravniki (niso se hoteli podrejati Madžarom!), med njimi tudi ljubljanski vojaški zdravnik Ivan Plesničar, ki je imel dva sinova, oba častnika srbske vojske – majorja Aleksandra, ki je padel 1915, medtem ko je mlajši sin Milan kot podpolkovnik leta 1918 postal častnik vojske Kraljevine Jugoslavije in kasneje tudi divizijski general.
 

Kopija krstnega lista Ivana Plesničarja, 1941, Ljubljana

Ivan Plesničar, sanitetni poročnik srbske vojske,
verjetno 1878 ob demobilizaciji, Kragujevac
 

Seveda sem za Ivana Plesničarja dobil v nadškofijskem arhivu tudi kopijo krstnega lista, iz katerega je razvidno, da je bil rojen 16. avgusta 1841 v Ljubljani, na Poljanski cesti štev. 52.

Njegov oče Janez je bil rojen 1806 v Solkanu na kmetiji Matija Plesničarja in Marijane Winkler, rojena okrog 1775, za katera pa v Solkanu ni ohranjenih cerkvenih knjig, iz goriških cerkvenih arhivov (italijanskih) pa ni bilo glasu. V oklicu ob drugi poroki leta 1840 v ljubljanski cerkvi sv. Petra je zapisano, da je bil Janez star 34 let in rojen v Solkanu staršem, kakor je navedeno. Janez je bil delavec v tovarni sladkorja – »cukrarni« v Ljubljani. Poročen je bil dvakrat. Prvič se je poročil z Uršulo Grum, ki je rodila sina Janeza, vendar sta oba umrla leta 1837. Drugič se je poročil 1840 s Heleno roj. Zarnik iz Štepanjske vasi, ki je rodila, poleg prvorojenega Ivana (1841), še šest otrok: Josipa (1843), Katarino (1845), Alojza (1848–1850), Avguština (1851) in Nežo (1855). Družina je najprej stanovala na Poljanski cesti 52, potem pa na štev. 39. Usodo Plesničarjev s Poljanske ceste 52 oziroma 39 bi bilo potrebno še raziskati. Tako bi, kakor pri Skubicih, verjetno tudi zvedeli, ali je dr. Ivan Plesničar vzdrževal stike s svojimi sorodniki v Ljubljani ali celo v Solkanu.

Vojaški zdravnik avstro-ogrske, zatem pa srbske vojske

V Ljubljani je Ivan končal 4 razrede osnovne šole in 6 razredov gimnazije, zatem pa v Gradcu še vojaško sanitetno šolo in postal magister kirurgije in porodničarstva. Do leta 1866 je kot nižji vojaški zdravnik služboval v 3. obmejnem polku avstrijske vojske in nazadnje sodeloval v prusko-avstrijski vojni v Italiji (priključila se je Prusiji) ter si prislužil avstrijsko vojaško medaljo za prizadevno službo. Leta 1867 je kot dobrovoljec pristopil v sanitetno službo srbske vojske, ker se ni hotel podrejati Madžarom. Sodeloval je v srbsko-turški vojni 1876–1878 in opravljal dolžnost načelnika sanitete v brigadi in upravnika vojaške bolnišnice v Studenici. Bil je odlikovan s srebrno medaljo za prizadevno službo in pogum. Leta 1877 je bil povišan v sanitetnega poročnika in si prislužil odlične službene ocene.

In še srečno naključje: edini vnuk generala Plesničarja, Milan Pešić iz Milana, Italija, je ob koncu leta 2003 v beograjski reviji Orden objavil članek o odlikovanjih svojega starega očeta, obenem pa zatrdil, da njegovi predniki izvirajo iz slovenske Istre. S Pešićem sem preko interneta takoj navezal stike; izmenjala sva tudi razne podatke in vse prikazane fotografije, ki mi jih je dovolil tudi objaviti.

V družinskem arhivu je tudi prva fotografija zdravnika Ivana Plesničarja, sanitetnega poročnika srbske vojske. Kdaj je fotografija nastala, ni nobenega podatka, vendar je verjetno, da izvira iz leta 1878, ko se je demobiliziral. Namreč, leto poprej je Plesničar dobil čin poročnika in odlikovanje, zatem pa je zapustil vojsko in postal upravnik civilne bolnišnice v Kragujevcu, kjer je sicer živel s svojo številno družino. Umrl je leta 1908 in je pokopan v Kragujevcu.

Leta 1870 se je zdravnik in sanitetni podporočnik Ivan Plesničar poročil z Jeleno Sboril, Slovakinjo, katere družina je živela v Pančevu. Imela sta pet otrok: Dragutina (1870), Saveto (1873), Milico (1875), Ivana (1877) in Milana (1882), od katerih sta zadnja dva postala častnika srbske vojske. Starejši sin Aleksandar (ob očetu), major, mlajši Milan (na fotografiji v naročju matere) pa je kot podpolkovnik 1918 prestopil v vojsko Kraljevine Jugoslavije in nazadnje postal tudi divizijski general.

Ivan Plesničar, sanitetni poročnik srbske vojske s svojo družino, 1884 v Kragujevcu
 

Ivan Plesničar, zdravnik, rez. sanitetni poročnik
srbske vojske, pred letom 1908, Kragujevac

Slovensko–slovaški potomci

Pred začetkom 1. svetovne vojne se je majorju Aleksandru Plesničarju odpirala bleščeča častniška kariera, kar se vidi tudi po številu odlikovanj. Zanimivost te fotografije pa je v tem, da je bil Aleksander nosilec tudi visokega bolgarskega odlikovanja za vojne zasluge; nekaj mesecev zatem, leta 1915, je s celotnim bataljonom padel v boju z Bolgari, pravzaprav so ga umorili kot ranjenca. Posmrtno je bil odlikovan s Karađorđevo zvezdo z meči IV. stopnje.

Kakor že rečeno, je bil najmlajši sin Milan PLESNIČAR rojen 7. 6. 1882 v Kragujevcu, umrl pa je 10. 5. 1969 v Coesfeldu, v Nemčiji. Bil je divizijski general vojske Kraljevine Jugoslavije, inšpektor v glavni inšpekcijski upravi in nazadnje pomočnik poveljnika 5. vojaškega območja.

Milan je osnovno šolo obiskoval v Kragujevcu in Čačku, v Beogradu pa gimnazijo. Končal je 31. razred nižje vojaške akademije (1898–1900) in 13. razred višje vojaške akademije (1903–1905). Govoril je francosko, angleško in nemško.

Aleksandar Plesničar, pehotni major, 1914 v Nišu

Vabilo na poroko majorja Milana Plesničarja in Mare roj. Čeh, Knjaževac, 10. 11. 1912

Dne 10. novembra 1912 se je v Knjaževcu poročil z Maro Čeh, Slovakinjo, hčerko ing. Karla Čeha, upravnika rudnika »Podvis« pri Knjaževcu. V zakonu sta imela četvero otrok, od katerih je sin Aleksandar umrl 1923, že kmalu po rojstvu. Soproga Mara je umrla 1946 in je pokopana skupaj z otroki v družinski grobnici v Beogradu. Sin Ivan, rojen 1915, poročnik fregate in poveljnik podmornice »Smeli«, se je do italijanske okupacije skrival v okolici Boke Kotorske in Splita, zatem pa je prestopil na zavezniško stran in bil do 1946 v taborišču Al-Satu v Egiptu. Zatem je delal v tujini kot kapitan francoskih tankerjev ter luški pilot v Egiptu in Maroku do svoje smrti 1964. Bil je samski. Sin Dragutin je bil rojen 1921, umrl pa je 1943 v Beogradu zaradi tuberkuloze. Hčerka Olivera (1925–1995) se je poročila s Svetozarjem Pešićem (1920–1994), advokatom, njun sin Milan Pešić (1960), edini potomec, pa živi z družino že več kot 13 let v Milanu, Italija.

Še v bivši Jugoslaviji je na Zagrebškem velesejmu srečal nekega Plesničarja iz Istre, ki mu je zatrdil, da so Plesničarji po poreklu Istrani. Njegov stari oče se je opredeljeval kot Jugoslovan – Srb. V personalnem kartonu VKJ pa je zapisano samo »Jugoslovan, pripadnik vzhodne pravoslavne vere«. Zato je bilo Pešićevo presenečenje tem večje, ko sem mu dokumentirano dokazal, da so njegovi predniki po starem očetu Slovenci, Primorci – iz Solkana!

V posamezne čine vojske Kraljevine Srbije je napredoval takole: podporočnik 23. 7. 1900, poročnik 1904, kapetan II. razreda 1908, kapetan I. razreda 1911, major 6. 4. 1913 in podpolkovnik 1. 10. 1915. V vojsko Kraljevine Jugoslavije je prestopil 1919 in ustno prisego položil 1921 (pisno pa šele 1934). V čin polkovnika VKJ je bil povišan 14. 10. 1920, v pehotnega brigadnega generala 1. 12. 1925 in divizijskega generala 17. 12. 1930.

Opravljal je naslednje dolžnosti:
a) v vojski Kraljevine Srbije:

• poveljnik voda v 10. takovskem pehotnem polku (23. 10. 1900–1. 10. 1903);

• slušatelj višje vojaške akademije (1. 10. 1903–1. 10. 1905);

• poveljnik voda v 16. pehotnem polku v Nišu (1. 10. 1905–1. 10. 1907, z enoletnim bivanjem v Nemčiji (zaradi učenja nemščine);

• poveljnik 2. čete v 2/3. pehotnega polka v Pirotu (1. 10. 1907–1. 4. 1910);

• poveljnik čete v 14. pehotnem polku v Knjaževcu (1. 4. 1910–17. 9. 1912);

• v balkanski vojni 1912–1913 je bil poveljnik 3. čete 2/14. pehotnega polka in poveljnik 4. bataljona 14. pehotnega polka I. sklica;

• pomočnik poveljnika vojaškega okrožja v Uroševcu (1. 10. 1913–15. 7. 1914);

• v prvi svetovni vojni je bil poveljnik 3/12. pehotnega polka (1914), poveljnik 3/20. pehotnega bataljona na otoku Krfu (1916), pozneje pa poveljnik bataljona in pomočnik poveljnika 13. pehotnega polka Timoške divizije (glavno vojaško sodišče ga je meseca julija 1917 kaznovalo z 20 dnevi disciplinskega zapora, ki jih je prebil na bojnem položaju);

b) v vojski Kraljevine SHS – Kraljevine Jugoslavije:

• poveljnik »Dalmatinskih enot« v Splitu (1919–1920);

• poveljnik 13. pehotnega polka v Dubrovniku (20. 5. 1920–8. 4. 1922);

• poveljnik Pljevaljskega vojaškega okrožja (10. 4. 1922–28. 4. 1922);

• poveljnik 48. pehotnega polka v Pljevaljah (28. 4. 1922–8. 6. 1925);

• član štaba 5. armadnega območja v Nišu (20. 6. 1925–1. 4. 1927);

• poveljnik Šumadijske pehotne brigade (1. 4. 1927–1. 4. 1929);

• pomočnik poveljnika Potiškega divizijskega območja v Subotici (21. 4. 1929–1. 11. 1929);

• v. d. in poveljnik Kosovskega divizijskega območja v Prištini (17. 11. 1929–20. 12. 1932);

• pomočnik poveljnika 5. armadnega območja v Nišu (21. 12. 1932–23. 2. 1935);

• poveljnik Vrbaškega divizijskega območja (7. 3. 1935–22.10. 1936);

• od 2. 11. 1936 do 8. 11. 1940 je bil po krajši razrešitvi postavljen na dolžnost v glavni inšpekcijski upravi;

• v aprilski vojni 1941 je opravljal dolžnost pomočnika poveljnika 5. armadnega območja.

Divizijski general Milan Plesničar z družino, Niš, 1933

Nedvomno je, da bi general Milan Plesničar moral dobiti tudi čin armadnega generala. Ko sem to vprašanje postavil njegovemu vnuku, se je spomnil pripovedi svoje matere, da naj bi šlo za več razlogov. Prvi naj bi bil ta, da se ni ukvarjal s politiko oziroma ni pripadal nobeni politični struji, drugi pa naj bi bil ta, da je kot poveljnik Kosovskega divizijskega območja v Prištini ali pa kot pomočnik poveljnika 5. armadnega območja v Niš razkril neko finančno afero v vojski, s čemer pa se je zameril neposredno nadrejenemu armadnemu generalu Milanu Nediću, poveljniku 5. armadnega območja v Nišu in poznejšemu kvizlinškemu upravitelju Srbije 1941–1944. Zato je bil iz Niša premeščen v Banjaluko na nižji položaj, zatem pa 1939/39 v Novi Sad na položaj pomočnika poveljnika armadnega območja, kjer je bil »za krajši čas razrešen dolžnosti« in nato postavljen na nižji položaj v Glavni inšpekcijski upravi vojske Kraljevine Jugoslavije.

Vnuk je navedel še zanimiv podatek, ki pa ni preverjen, da general Plesničar zaradi nesrbskega priimka, pa čeprav se je vedno opredeljeval kot Jugoslovan – Srb, ni mogel postati poveljnik gverilske oziroma četniške vojske v primeru okupacije Jugoslavije. To je postal stari četniški vojvoda Kosta Pečanac, ker pa se je kompromitiral zaradi sodelovanja z Nemci, je begunska vlada na dolžnost poveljnika Jugoslovanske vojske v domovini postavila generaštabnega polkovnika Draža Mihailovića.
 

Slavnostna uniforma divizijskega generala Milana Plesničarja
z odlikovanji, zasebni arhiv M. Pešića, Milano, 2005
 

Prejel je več srbskih, jugoslovanskih in tujih vojaških odlikovanj, in sicer: zlato spominsko medaljo kralja Srbije Petra I. Karađorđevića (1904), zlato medaljo za vojaške vrline (1910), zlato medaljo Miloša Obilića za pogum (1913), red Karađorđeve zvezde z meči IV. stopnje (1914), ruski red sv. Ane z meči III. stopnje (1916), red belega orla z meči IV. stopnje (1928), red jugoslovanske krone III. stopnje (1929), bolgarski red sv. Aleksandra (1933), red jugoslovanske krone II. stopnje (1936), spomenico za vojne 1912–1913, albansko spomenico (1915) in spomenico za prvo svetovno vojno 1914–1918.

Na fotografiji manjkata ruski (zlati) red sv. Ane z meči III. stopnje in srebrna značka vojne akademije srbske vojske, ki ju je družina prodala med okupacijo, da so lahko preživeli.

Ujetništvo in usoda apatrida in generala Plesničarja

V aprilski vojni 1941 je bil general Plesničar ujet kot pomočnik poveljnika 5. armadnega območja in odveden v nemško ujetništvo. Večino časa je preživel v ujetniškem taborišču OFLAG VI–C v kraju Eversburg pri Osnabrücku. Delil je usodo srbskih generalov, saj so bili slovenski generali in vsi tisti, ki so imeli domicil na področju bivše NDH, izpuščeni iz ujetniških taborišč. Kot najstarejši divizijski general je bil leta 1943 celo postavljen za poveljnika ujetniškega taborišča.

Med srbskimi generali pa so se takoj začele delitve. Že konec leta 1941 je pet generalov, med njimi tudi divizijska generala Milan Plesničar in njegov prijatelj Uroš Tešanović, zavrnilo podpis t. i. »nürnberške deklaracije«, s katero je večina (160) podprla novega kvizlinškega predsednika Srbije, armadnega generala Milana Nedića. Zelo je verjetno, da je general Plesničar odrekel podporo generalu Nediću ne toliko zaradi starih zamer, temveč predvsem zaradi sodelovanja generala Nedića z nemškim okupatorjem.

Po osvoboditvi je ostal v emigraciji v Zahodni Nemčiji, kjer je 1969 tudi umrl.

Divizijski general Milan Plesničar s soprogo Maro (+1946) in otroki (sin Ivan, poročnik korvete,
hčerka Olivera in sin Dragutin), Beograd, 1941

Na vprašanje zakaj se general Plesničar ni hotel vrniti v domovino oziroma v Beograd k družini, je vnuk Milan Pešić navedel naslednje razloge:

• tako kot še nekaj drugih generalov se je čutil ponižanega, da je jugoslovanska vojska izgubila vojno z Nemčijo;

• bilo ga je enostavno sram, da bi se po povratku iz ujetništva srečal s svojimi podrejenimi častniki, vojaki in državljani nove Jugoslavije;

• verjetno je pričakoval neprijazen sprejem od ostalih generalov, ki so večinsko podprli Nedića;

• praktično ni imel doma in družine, saj mu je soproga Mara umrla 1946, sin Dragutin že prej, sin Ivan pa je tudi ostal v emigraciji; po materini smrti so hčerki Oliveri najprej odvzeli stanovanje, zatem pa je bila tudi dve leti zaprta v Požarevcu zaradi političnih razlogov.

Tako si je glede na srečne okoliščine, da so zavezniki rekvirirali nekemu nemškemu nacistu in knezu grad Varlar v Coesfeldu pri Osnabrücka, v katerem so manjši skupini jugoslovanskih generalov preskrbeli skromno domovanje in manjšo žepnino. Dejansko so generali životarili, vendar drugega izhoda niso imeli. Večina od teh generalov je odklonila ponujeno državljanstvo drugih držav, pa so tako ostali apatridi, torej osebe brez državljanstva.

Družinski člani so lahko stanovalce gradu Varlar tudi obiskovali. Nekatere soproge so se celo preselile v Osnabrück in okoliška mesta. Plesničarjeva hčerka Olivera, ki se je medtem poročila, je le z muko dobila potni list, da bi z družino obiskala očeta v Zahodni Nemčiji. Zaradi prestanih naporov, bolezni in starosti se je skupina hitro krčila. General Plesničar je umrl čez pet let. Pokopan pa je v grobnici srbske pravoslavne cerkve v Osnabrücku, skupaj z ostalimi generali iz Srbije.

Strani so avtorsko zaščitene © 2003-2015 Marijan F. Kranjc, Ljubljana. Objavljanje in kopiranje je dovoljeno samo s pisno privolitvijo avtorja.
Skrbnik strani in oblikovanje Andrej Ivanuša, Maribor. Tehnične napake javite na: andrej.ivanusa@amis.net.