|
|
|
|
Ker smo nedavno dobili tudi državnik praznik
v spomin na generala Rudolfa Maistra in njegove zgodovinske zasluge, se
mi zdi samo po sebi umevno, da se spomnimo tudi njegovih dveh sinov,
njegovih dedičev. Pravzaprav gre za dokaj nenavadno zgodbo o tem kako
sem ju spoznaval …
Kot dijak mariborske I. gimnazije sem seveda
že zgodaj zvedel nekaj osnovnih stvari o generalu Maistru in njegovi
borbi za severno slovensko mejo. Med odmorom nam jih je povedal profesor
zgodovine Benkovič, seveda bolj zasebno, ker general Maister pač ni
spadal v učno snov. Že takrat pa sem si zamišljal, da sta tudi njegova
dva sinova naredila častniško kariero. Vendar podatkov o tem nikakor
nisem mogel najti. Pisalo se je leto 1951 …
Tudi danes, leta 2006 javnost ni bolje
obveščena o Maistrovih sinovih. Poluradna predstavitev na internetu se
glasi takole: »Poročnik avstro-ogrske armade Rudolf Maister se je leta
1905 poročil z Marico Stergerjevo iz Logatca. V zakonu sta se jima
rodila dva sinova, Hrvoj (1905) in Borut (1908). Sin Hrvoj je obiskoval
klasično gimnazijo v Mariboru, pozneje pa je končal ekonomsko fakulteto
na Dunaju. Sin Borut pa je končal realko v Mariboru in postal gradbeni
inženir.« In to je vse, kar sem lahko zvedel po internetu, žal z dvema
napakama (ki jih bom navedel pozneje). Že imeni sinov po bosanskem
kralju (Hrvoj) in karantanskem knezu (Borut) zgovorno pričata o
politični naravnanosti tedanjega avstro-ogrskega stotnika in pesnika
Rudolfa Maistra, ki je z družino živel v dokaj neprijazni
nemško-madžarski sredini.
Zgodbo o obeh sinovih generala Maistra bom
začel ob njenem srečnem koncu. Ob predstavitvi svoje knjige Slovenska
vojaška inteligenca 27. maja 2005 v Mariboru, sem povabil kot
častnega gosta gospoda Boruta Maistra, vnuka generala Rudolfa Maistra.
Prišel je z veseljem, pa še svojo spoštovano mamo, gospo Sonjo Maister,
je pripeljal s seboj. Tako smo se spoznali. Z novoletno čestitko
24. decembra 2005 mi je gospod Borut Maister, poslal tudi tri
fotografije: družinski portret stotnika Maistra in dve fotografiji
njegovih sinov, Hrvoja in Boruta, s pripisom: »Seveda jih lahko
uporabite tudi v knjigi ali članku.« In bralci Nedeljskega (ter
obiskovalci interneta, op.ur.) bodo tako tudi prvi videli tri
dragocene fotografije iz zasebnega fotoalbuma Maistrovih, obenem pa tudi
izvedeli doslej skoraj neznano in tudi zamolčano, vendar resnično zgodbo
o Maistrovih sinovih.
Družinski portret družine Maister (1916): soproga Marija, sinova Hrvoj
in Borut ter oče, stotnik Rudolf Maister
(Iz zasebnega fotoalbuma Maistrovih)
Zgodba je nenavadna, saj je bila tudi za
Maistrove resnično presenečenje! Povedal jo bom v časovnem zaporedju,
kakor se je pač dogajala …
|
|
|
Sredi leta 1969 sem bil premeščen iz Pulja v
Ljubljano, v posebno protiobveščevalno skupino varnostnega oddelka 9.
armade. Že kmalu po prihodu na novo dolžnost, kjer sem med drugim
»pokrival« sektor slovenske vojaške emigracije (domobrancev, četnikov),
sem izvedel za precej šokantno novico. Šlo naj bi za nepreverjen podatek
tajnega sodelavca ene od sorodnih varnostnih služb, da je
»domobranskega majorja Hrvoja Maistra srečal maja 1945 v Tržiču pri
umiku na Koroško, zatem pa je ostal v tujini.« O generalu Rudolfu
Maistru sem takrat vedel vse tisto, kar so trdili »uradni« partijski
zgodovinarji, namreč, da je, poleg nespornih zaslug za severno mejo,
kriv tudi zaradi strogega kaznovanja stavkajočih delavcev v Mariboru,
torej, da je bil »sovražnik proletariata«. Slišal sem seveda tudi
razlago, da prav zaradi tega nobena partizanska enota ni nosila
njegovega imena. Ko pa sem okrog leta 1970 izvedel še za podatek o
domobranskem majorju, mi je bilo tudi bolj jasno, zakaj negativni odnos
do generala Maistra nasploh.
K temu je zelo verjetno prispevalo tudi
javno razkritje (Zbornik, Bojevniki za mir, Ljubljana, 1984),
da je bivši četniški podpolkovnik Andrej Glušič po osvoboditvi vodil
obveščevalni center v Salzburgu in bil nazadnje poveljnik Matjaževe
vojske, ki je imela v svoji sestavi tudi nekakšno slovenskogoriško
križarsko »brigado generala Maistra«. Po osvoboditvi so njegovi križarji
zahajali tudi v Prlekijo, saj smo otroci tudi gledali, kako so jih
miličniki in knojevci lovili …
Ko sem po letu 1998 začel zbirati podatke za
svojo knjigo Slovenska vojaška inteligenca, sem temeljiteje
prebral tudi odlično monografijo dr. Bruna Hartmana z naslovom Rudolf
Maister – general in pesnik, ki je izšla prav to leto. Takrat
se mi je porodila tudi zamisel, da bi bilo potrebno raziskati, kakšna je
bila usoda sinov prvega slovenska generala. Pobaral sem znanega
domobranca – obveščevalca, ki mi je potrdil podatek o domobranskem
majorju, vendar je tudi dodal, da je Hrvoj pozneje vendarle prešel na
četniško stran. Zdelo se mi je, da si ga skušajo eni in drugi nekako
prisvojiti …
Potem sem leta 1999 prebiral zajeten
Bermanov dosje pokojnega akademika Aleksandra Bajta, ki je na
strani 995–996 tudi prvi javno zapisal nekaj konkretnih podatkov o
Hrvoju, sinu generala Maistra. Pravi, da ga je srečal decembra 1943 v
Rimu, v varovani sobi neke knjižnice, vendar naj ne bi vedel, kaj je
takrat Hrvoj delal v Rimu. To je sicer malo verjetno, saj je bil takrat
dr. Bajt že protiobveščevalni častnik v štabu četniškega podpolkovnika
Karla Novaka, predstavnika generala Draža Mihailovića, v Italji za
sodelovanje z zahodnimi zavezniki. Dr. Bajt je previdno zapisal, da je
šele pozneje zvedel iz britanskih arhivov WO PRO, da je bil Hrvoj
Maister pripadnik »Jevđevićeve specialne skupine«.To je z drugimi
besedami pomenilo, da je bil pripadnik obveščevalne skupine četniškega
vojvode Dobroslava Jevđevića, ki je zbirala podatke za zavezniško
poveljstvo v Sredozemlju, torej, da bi kot protiobveščevalec moral
vedeti kdo je kdo v njegovi organizaciji! Seveda pa pokojni dr. Bajt
verjetno ni pogledal dokumentov v ARS, kjer se nahajajo tudi izjava
gestapovca Pavla Duscha, da je bil četniški vojvoda Dobroslav Jevđević
tudi stari agent britanske in nemške obveščevalne službe, zato se ga je
na koncu odrekel tudi general Draža Mihailović.
Jerca Vodušek Starič je leta 2002 v svoji
knjigi Slovenski špijoni in SOE 1938–1942 razkrila mnoge
naravnost šokantne podatke o tem, kdo vse je od Slovencev sodeloval z
britansko obveščevalno službo. Na strani 373 je zapisala podatek, ki mi
ga je pozneje potrdil Ivo Gregorc, in sicer:
»Novembra 1944 so (Nemci) aretirali še
Milana Košiča in ga prav tako poslali v Dachau. Aretacije so segle tja
do Benetk, kjer sta Ivo Gregorc in Ivo Bole imela ilegalno radijsko
postajo pri slikarju Zoranu Mušiču. Boleta in Gregorca so aretirali in
poslali v taborišče v Nemčijo pod obtožbo, da sodelujeta z Intelligence
Serviceom. Bole je po vojni živel v ZDA, Gregorc pa v Ljubljani.«.
Še najbolj pa sem bil presenečen, ko je leta
2003 Dušan S. Lajovic v svoji knjigi Med svobodo in rdečo zvezdo
na strani 75 zapisal tudi naslednje: »V štabu obveščevalnega centra,
ki ga je vodil major Andrej Glušič, je delal tudi Hrvoje Maister, sin
znamenitega slovenskega generala in borca za severno mejo Rudolfa
Maistra, ki je obvladal številne svetovne jezike.« Mnogi bralci te
knjige so verjetno to navedbo spregledali, saj so knjigo največ listali
zaradi objavljenega (nepopolnega oziroma prečiščenega) seznama »udba.net«!
Šokiran sem bil zaradi tega, ker sem nekoč
tudi sam delno sodeloval pri t. i. rekonstrukciji ameriškega oziroma
četniškega obveščevalnega centra v Salzburgu, ki so ga Američani leta
1952 ukinili na Titovo zahtevo – po sporu z informbirojem! Namreč,
ameriška vojaška obveščevalna služba se nikakor ni hotela odpovedati
zbiranju obveščevalnih podatkov o JLA, zato so pozneje delovali iz
drugih obveščevalnih centrov, na primer center specialnih sil v Bad
Tölzu, kjer se je znašel tudi eden od mojih sodelavcev. Namreč, šefi in
lokacije so se menjavali, agentura pa je v glavnem ostala ista, le da je
nekaj časa mirovala.
Sredi februarja 2004 sem brskal po internetu
in presenečen začel prebirati intervju novinarja Maga Igorja Kršinarja z
gospodom Ivo Gregorcem iz Švice. Beseda je bila predvsem o našem
znamenitem in zdaj že pokojnem slikarju Zoranu Mušiču, ki je javno
sodeloval pri nudenju pomoči Slovencem, ki so se vračali iz italijanskih
taborišč, ilegalno pa je skrival radijsko postajo preko katere so
pripadniki obveščevalne skupine Josipa Golca - Joja iz Trsta, sicer
pomočnika znanega obveščevalca Vladimirja Vauhnika, pošiljali zahodnim
zaveznikom dragocene podatke iz severne Italije in Slovenije. In v tej
skupini je gospod Gregorc naštel, poleg ostalih, tudi Hrvoja Maistra,
sina generala Maistra. Zastavil sem si logično vprašanje, ali je Hrvoj
Maister sodeloval tudi v znani britanski obveščevalni skupini Bbc, ki
sta jo vodila polkovnik Vladimir Vauhnik in major Ante Anić? Ravno tiste
dni sem dobil v škofijskem zavodu Sv. Stanislava revijo Meddobje, kjer
je objavljen tudi članek dr. Srečka Barage iz leta 1968 v Argentini, v
katerem je avtor kritiziral Vauhnikovo knjigo Nevidna fronta in
zapisal, da sta menda bila tako Vauhnik kot tudi Anić sovjetska in tudi
jugoslovanska (partizanska) agenta!
Predvideval sem, da bo dr. Bruno Hartman,
kaj več vedel o celi zadevi, saj je najboljši poznavalec Maistrovega
dela in življenja. Konec februarja 2004 sem ga »mimogrede« pisno
vprašal, ali mu je kaj znanega o Maistrovem sinu Hrvoju, predvsem pa,
ali se je vrnil iz emigracije. Napotil me je na njegovega nečaka v
Mariboru. Takoj sem mu napisal pismo in zaprosil za pojasnilo. Kmalu, 5.
marca 2004 sem dobil od gospoda Boruta Maistra prijazen odgovor, da
stric Hrvoj sigurno ni bil domobranski niti četniški častnik, ker so ga
že 1941 Italijani konfinirali v Bolzano, 1944 pa so ga Nemci zaprli in
poslali v znano koncentracijsko taborišče Buchenwald. Zaprli so tudi
očeta, Boruta, ki je bil takrat slučajno na obisku pri bratu in ga
poslali na delo v Linz. Po osvoboditvi je stric Hrvoj odšel na
zdravljenje v Pariz. Po letu 1965 se je vrnil v Maribor in si uredil
stanovanje. Umrl je v Parizu leta 1982, vendar je pokopan v Mariboru,
poleg svojega očeta, generala Maistra, in matere. O svojem morebitnem
obveščevalnem delovanju med in po vojni ni nikdar govoril, zato so vse
javne navedbe dr. Bajta, Lajovica in drugih za vso rodbino veliko
presenečenje! Maistrovi so prepričani, da je bil stric Hrvoj sicer
idejni nasprotnik komunizma, vendar velik domoljub in proti svoji
domovini ni sovražno deloval, saj je tukaj živel njegov brat Borut z
družino. O njegovem delu in življenju med vojno v Italiji in pozneje, ko
je po Buchenwaldu ostal v Franciji, ne vedo ničesar, ker jim Hrvoj o tem
ni pripovedoval, vendarle pa bi bili njegovi potomci ponosni, če je tudi
obveščevalno deloval za zahodne zaveznike. Končno, so ga Nemci po vsej
verjetnosti zaradi tega tudi zaprli. Zaradi maščevanja pa so zaprli kar
oba Maistrova sinova, saj so dobro vedeli, kaj je simboliziral general
Rudolf Maister!
Dijak Borut in študent Hrvoj, 1924
(Iz zasebnega fotoalbuma Maistrovih)
Obenem sem prejel tudi biografske podatke
obeh Maistrovih sinov, ki jih velja obelodaniti, da bi popravili že
omenjene napake, obenem pa se tudi prepričali, da sta oba nadaljevala
očetovo poslanstvo, seveda v spremenjenih okoliščinah.
|
|
|
Hrvoj Maister je bil rojen 2.12.1905
v Ljubljani kot prvi otrok zakonca Marije in Rudolfa Maistra. Po
preselitvi družine v Maribor, je tu končal klasično gimnazijo, pozneje
pa še ekonomijo na Dunaju in pravo v Zagrebu. Po končanem študiju se je
zaposlil v Ljubljani v državni službi (v banski upravi).
Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo aprila 1941
je bil kot rezervni častnik mobiliziran v Limbušu pri Mariboru in ob
kapitulaciji Jugoslavije se je, sluteč, da mu Nemci strežejo po
življenju, umaknil v Ljubljano. Tam so ga Italijani zaprli in je bil
konfiniran v Bolzano v Italijo. Po kapitulaciji Italije 1943 je nekaj
časa živel v Rimu in Benetkah. V Trstu so ga Nemci jeseni 1944 skupaj z
bratom Borutom zaprli, od tam pa odpeljali v Buchenwald, kjer je dočakal
konec vojne. Zaradi zdravljenja je odšel v Francijo, kjer je do smrti
preživel večino svojega življenja. Bil je urednik slovenskih oddaj
pariškega radia. Dobil je tudi francosko državljanstvo. Poročen je bil
le kratek čas, otrok ni imel.
V Jugoslavijo je prvič prišel 1967. Okoli
leta 1970 si je v svojem stanovanju v Mariboru, Maistrova 17, ki mu ga
niso nacionalizirali, uredil domovanje in od takrat je izmenoma živel v
Mariboru in Parizu. Po dolgi bolezni je 17. 7. 1982 umrl v Parizu,
pokopan pa je v Mariboru ob svojem očetu in materi. Glede na to, da je
takratna oblast cenila njegovo domoljubje, je bil tudi kot francoski
državljan pokopan z vsemi častmi, ki so bile takrat namenjene le našim
državljanom, vključno s slovensko zastavo nad odprtim grobom.
Hrvoj je bil zelo izobražen in inteligenten
človek. Skoraj ni bilo področja, katerega se ni študijsko lotil. Le
tehnika mu je bila tuja. Predvsem se je ukvarjal z zgodovino, geografijo
in medicino, konjiček pa mu je bila radiestezija. Tekoče je govoril 12
jezikov. Znano je, da je Hrvoj že med službovanjem v Ljubljani proučeval
tudi socialne probleme slovenske vasi in da je skupaj s socialdemokratom
Filipom Uratnikom napisal monografijo Socialni problemi slovenske
vasi, Ljubljana, 1938, sam pa je istega leta izdal še monografijo z
naslovom Zaposlitev kmetijskega prebivalstva.
Bil je velik domoljub. Ni bil sicer
simpatizer komunizma, zato si je izbral Francijo za svojo drugo
domovino. Sprejel je tudi francosko državljanstvo. Bivanje v Franciji ga
ni odvrnilo od zanimanja za življenje in usodo Slovencev doma in po
svetu. Še preden je začel prihajati v domovino, torej do 1967, je
obiskoval vodilne predstavnike koroških Slovencev in izmenjaval mnenja o
njihovi usodi v Avstriji. Veliko let je delal tudi na pariškem radiu,
bil je mentor in napovedovalec oddaj za Slovence. Pri tem je nesebično
pomagal svoji nečakinji Bojani, ki že 40 let dela na pariškem radiu.
Čeprav sta se veliko družila, pa tudi njej ni nikoli pripovedoval, kaj
vse je počel med okupacijo in po prihodu iz nemškega taborišča. |
|
|
Borut Maister je bil rojen 12. 6.
1908 v Ljubljani kot drugi sin Marije in stotnika Rudolfa Maistra. Tudi
Borut je končal klasično (ne pa realno) gimnazijo v Mariboru, v
Ljubljani pa študij gradbeništva. Po končanem študiju se je kot gradbeni
inženir zaposlil v mariborski Mestni upravi. Marca 1940 se je poročil s
Sonjo Zalokar. Rodili so se jima trije otroci. Med vojno sta se rodila
hči Bojana, ki živi v Franciji, in starejši sin Stojan, ki živi v
Ljubljani. Najmlajši, Borut, se je rodil po vojni in živi v Mariboru.
Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo je bil
mobiliziran v inženirski polk, ki je imel mobilizacijsko mesto na Ptuju.
V bojnem spopadu pri Podlehniku bil ranjen v nogo, zato so ga evakuirali
v zaledje. Zdravil se je v Krapini in Zagrebu. V začetku maja 1941, ko
so ustaši ustanovili NDH, se je komaj umaknil v Ljubljano, potem pa na
Unec pri Rakeku. Tu je bival in kmetoval do jeseni 1944 v hiši, kjer je
umrl njegov oče, general Maister. Jeseni 1944 je obiskal brata Hrvoja v
Trstu, kjer so ju Nemci ujeli in zaprli. Ker za Boruta gestapovci niso
imeli nobenega obremenilnega materiala, so ga poslali v delovno
taborišče pri Linzu. Tudi tako so se maščevali sinu generala Maistra. V
domovino se je vrnil šele avgusta 1945, ker je v Avstriji sodeloval v
komisiji za deportirance.
Po vrnitvi v Maribor se je zaposlil v
mariborski enoti Gradbene direkcije Slovenije, pozneje Gradis, kjer je
kmalu postal vodilni inženir. V petdesetih letih je bil postavljen za
glavnega inženirja pri gradnji Tovarne glinice in aluminija v
Kidričevem, bivšem Strnišču, kjer je na razne načine pomagal mnogim
kaznjencem. Bil je tudi član KP Slovenije. Nato je postal t. i. šef
inženir mariborskega Gradisa, v času tozdiranja pa direktor tozda. Na
tem delovnem mestu je ostal do svoje upokojitve 1978. leta. Bil je tudi
izredni profesor na Visoki tehnični šoli v Mariboru za predmet gradbene
konstrukcije. Umrl je januarja 1984 v Mariboru, le dve leti za bratom
Hrvojem. Oba sta pokopana v družinski grobnici, ob materi in očetu,
generalu Maistru.
Tudi Borut je bil izobražen in inteligenten
človek, vendar se zaradi pomembnega delovnega mesta in skrbi za družino,
ni utegnil bolj študijsko posvečati raznim problemom. Pri obeh se je
poznala vojaška vzgoja, saj sta spoštovala predvsem red in disciplino.
Oba sta cenila delavnost, točnost in poštenost. Hrvoj je bil zaradi
življenja v tujini bolj nezaupljiv in vase zaprt, medtem ko je bil Borut
nežen in skrben družinski oče.
Brata Hrvoj in Borut po končanem študiju, 1932
(Iz zasebnega fotoalbuma Maistrovih)
|
|
|
Maistrovi niso vedeli za vse podrobnosti iz
življenja in dela Hrvoja Maistra, zato je bilo potrebno poiskati še žive
priče in arhivske dokumente. V meni se je zbudila stara profesionalna
žilica: vzpostaviti stik z gospodom Ivom Gregorcem iz Ženeve in
neposredno izvedeti kaj več o usodi Hrvoja Maistra! Po internetu sem
hitro dobil naslov in telefonsko številko, vendar se v Ženevi ni nihče
oglasil. Že iz prejšnjih časov sem vedel, da o naših ljudeh največ vedo
duhovniki oziroma predstavniki »katoliških misij«. Povprašal sem znanca,
duhovnika – patra, ali ima kakšnega poznanega v Švici. Poslal mi je dva,
tri internetna naslova. Prvi se je prijazno oglasil gospod mag. David
Taljat iz Züricha, ki mi je rade volje posredoval telefonske številke
svojega znanca Gregorca, ki je bil trenutno na počitnicah v svoji vili v
Opatiji na Hrvaškem. Poklical sem ga po telefonu, se predstavil in
povedal, kaj me zanima. Obljubil je, da me bo obvestil o datuma prihoda
v Ljubljano. Že 28. julija me je zares poklical in takrat sva se
dogovorila za sestanek v ljubljanskem hotelu Slon, 25. avgusta ob
določeni uri. Že med tem prvim kratkim telefonskim stikom mi je gospod
Gregorc zatrdil naslednje:
-
sinova generala Maistra nista bila niti
domobranca niti četnika;
-
oba sta slutila nemško nevarnost, zato
sta se umaknila v Italijo;
-
bolje je poznal Hrvoja, predvsem kot
izrednega intelektualca, vendar ni bil pripadnik Vauhnikove
obveščevalne mreže.
Gospod Gregorc je ob tej priliki izrazil
tudi željo, da bi se srečal s sinom Boruta Maistra, čigar oče mu je po
vojni pomagal preživeti taborišče Ozne v Strnišču (zdaj Kidričevo).
Namreč, leta 1944 sta se spoznala v gestapovskem zaporu v Trstu, pozneje
pa je usoda hotela, da sta se še enkrat srečala v prav nenavadnih
vlogah.
Avgusta 2004 sem se potem zares srečal z
gospodom Gregorcem. Srečanje je bilo prijateljsko, čeprav nisva
razpravljala o podrobnostih. Strinjal se je z menoj, da bi bilo potrebno
tudi o sinovih generala Maistra javnost objektivno seznaniti, kar je on
že načel v intervjuju z novinarjem Maga. Vendar intervjuja kasneje ni
prebral. Ponovil mi je osnovne stvari iz predhodnega kratkega razgovora,
dodal pa je še naslednje podrobnosti:
-
Borut Maister je bil v aprilski vojni
1941 mobiliziran kot navaden vojaški obveznik, medtem ko je bil
starejši Hrvoj že rezervni častnik vojske Kraljevine Jugoslavije.
Imel je čin stotnika ali majorja, bil pa je poveljnik čete.
Pripovedoval je, da so po mobilizaciji v njegovi četi odkrili
nemškega vohuna, ki ga je vojaško sodišče obsodilo na smrt, kazen pa
je bila takoj izvršena. Po kapitulaciji vojske Kraljevine
Jugoslavije se je moral Hrvoj umakniti v Ljubljano, kjer pa so ga
Italijani, verjetno po nemški zahtevi, konfinirali in poslali v
Benetke;
-
Res je, da so vsi skupaj pomagali
Vauhnikovi obveščevalni skupini v Trstu in Benetkah, posebno
novinarju Josipu Golcu - Joju, ki je bil Mariborčan. Zato so jih
tudi skupaj zaprli, povsem slučajno pa še Boruta Maistra, ki je
tedaj v Benetkah obiskal brata Hrvoja. Boruta so poslali v delovno
taborišče v Linzu, medtem ko je bil Hrvoj, poleg suma sodelovanja z
Golcem, imel naj bi na vesti tudi tistega vojaka – nemškega vohuna,
pa čeprav tega ni priznal! Poslali so ga v Buchenwald. Vsi skupaj so
bili mladi in neizkušeni, vendar se niso zavedali, da so bili
dejansko pripadniki neke organizirane obveščevalne organizacije.
Golc jim je dajal razne konkretne naloge, ki so jih izvrševali samo
zato, da bi škodovali Nemcem in pomagali zaveznikom. Opravljali so
tudi nevarno nalogo, ko so k slikarju Zoranu Mušiču v Benetke
prinesli ilegalno radijsko postajo, saj so bili prepričani, da je
Nemci v njegovem slikarskem ateljeju ne bodo iskali. Seveda pa
takrat niso vedeli, kaj so to radiogoniometri, še manj pa so mogli
verjeti, da bi jih lahko izdali njihovi glavni šefi, ki so se varno
umaknili v Švico (Vauhnik in Anić). Osebno so poznali in spoštovali
le Golca, svojega neposrednega »šefa«, ki ni izdal prav nobenega od
njih, ki je tudi umrl zaradi posledic nečloveškega ravnanja v
gestapovskem zaporu v Trstu.
-
Po osvoboditvi so preživeli sodelavci
zavezniških obveščevalnih skupin samo zamenjali taborišča – iz
nacističnih so prišli v oznovska. Sreča je bila, da je bil delovodja
v Kidričevem prav Borut Maister, ki je Gregorcu vsak drugi dan na
prikritem mestu puščal nekaj hrane! Ko pa so bili zaprti 1944 v
Trstu, je sestra Gregorca odnesla Borutovi soprogi v Ljubljano pismo
Hrvoja o njegovi in bratovi usodi, kar se je sedaj spomnila tudi
Borutova mama, gospa Sonja Maister. Zahvalil sem se gospodu Gregorcu
za njegovo pričevanje (spomine ne bo pisal, mi je še zaupal) in
posredoval pri izmenjavi naslovov z Maistrovimi v Mariboru.
|
|
|
Moja zgodba je sredi leta 2005 nenadoma
dobila nekakšen novi zagon. Namreč, znani raziskovalni novinar
beograjske Politike mi je ponudil izredno dragocen dokument –
zaupno poročilo četniškega vojvode in generalštabnega polkovnika Karla
Novaka, poveljnika slovenskih četnikov. Z znancem sva sklenila, da bova
pripravila prevod tega zanimivega dokumenta, seveda s potrebnimi
komentarji, in ga tako najprej predstavila slovenski strokovni in laični
javnosti.
Takoj sem organiziral prevajanje, oba z
znancem pa sva si tudi razdelila delo – sam sem prevzel slovensko
literaturo in vire o četnikih. Nekaj podatkov sem sicer že imel, ker sem
pripravljal daljšo študijo z naslovom Slovenska gverila in
protigverila. Knjigi, ki je pred izzidom, sva dala naslov
Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo.
Med viri sem naletel tudi na knjigo Uroša
Šušteriča z naslovom Od Ljubljane do Ravne gore. Naročil sem je
po internetu v založbi Pogledi v Kragujevcu in obenem urednika
vprašal za avtorjev naslov. Ko mi je povedal, da živi v Ljubljani, sem
ga seveda takoj poklical. Dogovorila sva se za pogovor. To se je zgodilo
oktobra 2005. Njegov delovni kabinet je miniaturni muzej četniške
zgodovine! Urošev oče je bil prijatelj polkovnika Draža Mihailovića, ko
je bil le-ta poveljnik polka v Celju. Ko je bila družina Šušterič iz
Žalca izgnana v Srbijo, so se oče, sin Uroš in nečak oziroma bratranec
Bojan, aktivni poročnik vojske Kraljevine Jugoslavije, pridružili
Draževim četnikom. Nazadnje je Uroš Šušterič prišel v nemško ujetništvo,
vendar je uspel zbežati. Po osvoboditvi ga je dosegla dolga roka Ozne.
Bil je zaprt v centralnih zaporih Ozne na Miklošičevi 9, obsojen na 2
leti zapora in odvzem državljanskih pravic. Po prestani kazni se je
zaposlil v podjetju Gradis – Ivan Maček Matija in bil 1948 uradno
premeščen v Strnišče. Vodja gradbišča bodoče tovarne glinice in
aluminija je bil takrat Borut Maister, dipl. gradbeni inženir, sin
generala Rudolfa Maistra - Vojanova. Seveda je četniška organizacija
nadaljevalo svoje ilegalno delovanje. Ozna ni vedela, da je mladi Uroš
Šušterič tudi kapetan še vedno delujoče četniške organizacije. Iz
Salzburga, kjer je bil do leta 1952 sedež ameriškega emigrantskega
obveščevalnega centra, pa tudi Matjaževe vojske, so za Boruta Maistra
prihajala pisma od brata Hrvoja. Zaradi tega je mladi Uroš Šušterič
užival določeno zaupanje vodje gradbišča, tako sta leta 1951 družini
Maister in Šušterič skupaj letovali v Ankaranu, v Gradisovem obmorskem
letovišču, kjer je nastal fotografski posnetek obeh družin. Šele pred
kratkim so Maistrovi prvič videli ta posnetek in se tudi prepoznali.
Gospod Uroš Šušterič mi je brez ovinkarjenja
povedal, da je točna navedba njegovega prijatelja Dušana S. Lajovica,
sicer četniškega poročnika, ki je pred nedavnim prejel tudi spomenico
novega ravnogorskega gibanja. Še več, Hrvoj Maister je bil ne samo
odličen analitik v Glušičevem obveščevalnem centru, temveč je po odhodu
Glušiča v ZDA (ki je tam postal polkovnik ameriške vojske), leta 1951
postal načelnik tega centra s činom podpolkovnika. Po »salzburški«
deklaraciji je kralj Peter II. vse častnike in podčastnike povišal v
višji čin, pa je tako Hrvoj Maister bil polkovnik JViD.
Vedel je tudi, da je Hrvoj po letu 1952, ko
je razpustil navedeni obveščevalni center, odšel v Pariz, kjer je bil
urednik slovenskega radia. Zaradi izkušenj iz Italije je povsem gotovo,
da je bil Hrvoj Maister med delovanjem v Salzburgu izredno previden in
je dosledno deloval s skrivnim imenom. Kdaj bodo Američani odprli uradne
dokumente o delovanju ObC v Salzburgu, je seveda veliko vprašanje. Na
razpolago so nam že omenjeni viri in žive priče. Osebno najbolj cenim
pričevanje Uroša Šušteriča, kapetana JVvD, saj je bil nazadnje tudi
posrednik (kurir) med bratoma Hrvojem in Borutom!
Kapetan Uroš Šušterič mi je tudi povedal, da
njegov prijatelj Dobrosav Samarđić nadaljuje s pisanjem nove četniške
zgodovine (doslej sta izšli dve knjigi), ter da bo kmalu na vrsti tudi
Slovenija. Vsekakor bo v njej zajet tudi polkovnik Hrvoj Maister. Gospod
Uroš Šušterič mi je dovolil uporabo novega znaka JVvD, pa sem mu zato
sporočil svojo zamisel, da bi veljalo glede pripadnosti slovenskemu
četništvu, zaradi slabšalne konotacije pojma »četnik«, dosledno
uporabljati njihovo uradno ime – Jugoslovanska vojska v domovini
(Sloveniji) in tudi Jugoslovanska vojska izven domovine, v katero bi
morali uvrstiti tako tiste pripadnike vojske Kraljevine Jugoslavije, ki
so se umaknili v Palestino in Egipt, kakor tudi vse zavezniške
obveščevalce, med katere dejansko spada tudi Hrvoj Maister. Gospod Uroš
Šušterič se je popolnoma strinjal z mojim predlogom, skušal pa ga bo
tudi uradno uveljaviti kot član predsedstva Ravnogorskega gibanja
(veteranske in nestrankarske organizacije) in koordinator za Slovenijo,
prvoborec, pribočnik še živečega četniškega vojvode Radomira Petrovića -
Kenta in nosilec ravnogorske spomenice 1941–1945.
V začetku decembra 2005 sem končno obiskal
disclocirani oddelek AS. Poleg ostalega sem zaprosil za osebno mapo
Hrvoja Maistra o njegovem delovanju v Italiji (kot člana Jevđevićeve
četniške skupine) in pripadnika ameriško-emigranstkega ObC v Salzburgu.
Gospa mag. Ljuba Dornik Šubelj, vodja tega
oddelka, mi je povedala, da Hrvoj Maister nima dosjeja, kar pomeni, da
ni bil pod operativno obdelavo Ozne oziroma Udbe. Imajo samo
rekonstrukcijo o dejavnosti slovenskega Rdečega križa v Italiji, kjer je
omenjen tudi Hrvoj Maister. Imajo tudi dokumentacijo o ObC v Salzburgu,
kjer pa Hrvoj Maister ni bil identificiran. Dokumentov o repatriaciji od
1962–1967 nimajo, ker se je knjiga vodila na veleposlaništvu v Parizu,
sedaj pa se nahaja v nekem beograjskem arhivu. Zvezna (ali srbska) Udba
je verjetno vodila svojo obdelavo ObC v Salzburgu, saj so se tam znašli
tudi pripadniki srbskih četnikov.
Moral sem se zadovoljiti s pojasnili.
Najprej sem podrobno pregledal rekonstrukcijo Ozne – Udbe Slovenije o
delovanju slovenskega RK v Italiji. Rekonstrukcija je narejena na osnovi
izjav aktivistov RK, predvsem tajnika Draga Zupančiča in drugih, ki so
bili leta 1950 zaprti v Centralnem zaporu Udbe. Ne preseneča dejstvo,
da je rekonstrukcija bazirana na osnovi začetnih izjav dveh gestapovcev
– Paula Duscha in prevajalca Müllerja, ki sta že prej, okrog 1945–1946,
organom Ozne obširno pripovedovala, kako so Nemci preko svojih
sodelavcev že od samega začetka spremljali delovanje mreže aktivistov
slovenskega RK, ki so pod vidom repatriacije beguncev, taboriščnikov in
drugih, ilegalno delovali po nalogah britanske obveščevalne službe.
Navedla sta tudi imena nekaj oseb, ki so kasneje potrdili njuno
pripoved.
Tako je Drago Zupančič izjavil, da je maja
1944 srečal Hrvoja Maistra v Rimu v hotelu Rex, Mlekuž pa je navedel, da
so Maistra postavili v Veroni za zastopnika slovenskega RK, ki je, poleg
ostalega, moral kontaktirati s predstavnikom mednarodnega RK, nekim dr.
Zweiflom. Na situacijski karti vseh sodelavcev sta dr. Zweifl in Hrvoj
Maister zares edina predstavljena v Veroni, kjer je imel dr. Zweifl
štiri povezave, medtem ko je Hrvoj Maister imel samo zvezo s Švico. Na
pisni izjavi Kumelj Marka iz leta 1949, ki je navajal tudi dejavnost
Hrvoja Maistra, je neki operativec Udbe napisal z roko: »Hrvoje Maister:
18. 4. 1962.« Glede na podobne opombe tudi za druge osebe, je vsekakor
šlo za preverko! Kako so potekale te preverke je več ali manj znano.
Občutili so jih tudi Maistrovi, saj so pisma strica Hrvoja bila nekam
»čudno« zalepljena. Posebno zanimivih zapiskov (in preverk!) pa v
dosjeju ni najti, kar pomeni, da je bil dodobra prečiščen!
Ko se je ta obveščevalna dejavnost
razširila, da je niso mogli več kontrolirati, so gestapovci zaprli vse
sumljive osebe v Ljubljani (majorja Glušiča in njegove sodelavce) in v
Italiji (novinarja Josipa Golca - Joja in njegove sodelavce) in jih
potem poslali v koncentracijska taborišča Dachau in Buchenwald. Nekateri
so se po osvoboditvi vrnili domov (Gregorc), večina pa je ostala v
tujini (Glušič, Mušič, Maister, Bole in drugi).
Osredotočil sem se na dosje o ObC v
Sazburgu, ki ga je vodil podpolkovnik Andrej Glušič s skrivnim imenom
»ing. Janković«. Seveda sem prvenstveno iskal Hrvoja Maistra oziroma
sledi o njegovem prikritem bivanju in delovanju. Bil sem prepričan, da
se je zaradi italijanskih izkušenj tokrat zelo spretno prikril.
Ozna oziroma Sdv je imela v tem ObC zelo
dobrega sodelavca, ki je celo spadal v ožji štab majorja Glušiča. Poleg
ostalega navaja zanimivo podrobnost, da je januarja 1946 major Glušič
dobil nekaj identifikacijskih kartic za gibanje po ameriški okupacijski
coni. Te kartice je najprej dal članom ožjega štaba: Guberiniću,
Maksimoviću (sodelavcu), Penca Marku (sorodniku in pribočniku), Grum
Francu (prej domobrancu), Slauc Ferdu in četniškemu kapetanu Đogasu
(tudi Džokas), za sebe pa je Glušič zadržal tri kartice (izkaznice).
Omenjeni sodelavec je za vse navedene osebe ob raznih priložnostih
podrobno poročal, zato sem lahko ugotovil, da bi se samo izza četniškega
kapetana »Đogasa«, ki je dobro govoril nemško in je pogosto potoval na
Koroško, lahko skrival Hrvoj Maister! Pravi odgovor se seveda nahaja v
kakšnem drugem dosjeju v Beogradu, vsekakor pa v arhivih ameriške
obveščevalne službe, ki je ObC v Salzburgu razpustila leta 1952,
dokumente pa shranila!
Maistrovi iz Maribora so prepričani, da je
bil Hrvoj velik domoljub. Podatkov o njegovem življenju in delovanju med
in takoj po drugi svetovni vojni ne poznajo. Če pa je bil zavezniški
obveščevalec in celo polkovnik Jugoslovanske vojske izven domovine, bi
bili celo ponosni, da se v tem smislu objavijo tudi podatki v knjigi
Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo.
Dejstva so pač taka. Tudi njihov oče, general Rudolf Maister, bi bil
ponosen na svoja sinova. |
|
|
|
|
