|
Uvodne uredniške opombe:
Aprila 1942 so zastopniki vseh treh
strank, članic Narodnega sveta (formiral ga je ban Natlačen takoj po
aprilskem napadu 1941, ustanovili vseslovensko politično organizacijo za
boj proti okupatorju – Slovensko zavezo. Dejanska pobudnika sta bila
prof. Jakob Šolar (na poziv begunske vlade v Londonu z dne 26. aprila
1942 naj se vse demokratične sile v domovini podredijo generalu Draži
Mihailoviću) in vztrajni major Karl Novak, legitimni poveljnik
slovenskega četništva oziroma JVvD. Osnovni vprašanji sta bili: katero
obliko odpora uporabiti proti partizanom oziroma »komunističnemu
nasilju« in kako združiti ilegalna politična in polvojaška gibanja za
boj proti okupatorju, ko bo prišel poziv iz Londona (vlade in vodstev
političnih strank v izgnanstvu)? Sprva je bila Slovenska zaveza do OF
nenapadalna, ko pa so prevladali predstavniki SLS in JNS, se je ta odnos
bistveno spremenil. Slovensko zavezo je vodil sedemčlanski plenum, nad
njim pa je bil tričlanski izvršni odbor (Miloš Stare, Janko Mačkovšek in
Celestin Jelenc).
Zanimiva je naslednja ocena predstavnika
»nacionalne ilegale«: »Že prve dni po nastopu ilegale pa je večinska
članica Slovenske zaveze, Slovenska legija, odtegnila vso pomoč
nacionalni ilegali z nasvetom zaupnikom po deželi, naj fantje ne
vstopajo v ilegalo, temveč »naj čakajo na povelje v ugodnem trenutku«. (01)
Vzrok odklona je bil nesporazum z Novakom ter nezanimanje desno
usmerjenih častnikov za ilegalno dejavnost na terenu …«. (02)
Po kapitulaciji Italije je Slovenska
zaveza dejansko razpadla, nasledil pa jo je 29. oktobra 1944
ustanovljeni Narodni odbor za Slovenijo (Slovenski ljudski blok – SLB,
in Napredna delovna skupnost – NDS). 3. maja 1945 je Slovenska zaveza
ponovno zaživela, seveda prepozno.
Slovensko zavezo so sestavljale ilegalne
polvojaške organizacije, in sicer:
-
Slovenska legija (6.000–7.000
pripadnikov leta 1942, pozneje celo več) – ilegalna organizacija
Slovenske ljudske stranke (SLS), ustanovljena 29. maja 1941; (03)
-
Sokolska legija (700
pripadnikov) – ilegalna organizacija Jugoslovanske napredne stranke
(JNS), ustanovljena 2. avgusta 1941;
-
Narodna legija (300
pripadnikov) – ilegalna organizacija Slovenskega narodnega gibanja (SNG);
-
Častniška skupina (okrog 400
častnikov in podčastnikov VKJ) in
-
Pobratim (500 članov) –
ilegalna polvojaška organizacija.
Vse tri legije so bile deli (oddelki)
Jugoslovanske (kraljeve) vojske v domovini (JVvD) pod vodstvom generala
Draže Mihailovića. Slovenski četniki so v začetku okupacije sodelovali s
partizani (na Gorjancih) ali pa so se celo (šest tednov) predstavljali
kot partizani (»Štajerski bataljon«). No, kmalu so pokazali, na čigavi
strani so. Namreč, že 11. julija 1942 je prišlo do prvega medsebojnega
vojaškega spopada pri Zajčjem Vrhu in na Dolžu, pa tako nekateri štejejo
ta datum za začetek slovenske državljanske vojne med partizani in
protikomunističnimi silami (četniki). Prvi spopad se je dejansko zgodil
že prej, pri Kompolju (25. maja 1942), nato na Starem gradu, znana je
tudi likvidacija partizanskega komisarja Frana Packa. Ljudje naj bi jih
tudi klicali »beli partizani«, ker niso hoteli sodelovati pri
likvidaciji župnikov in faranov.
O nastanku in delovanju »Štajerskega
bataljona« obstaja neposredno pričevanje. (04) Prvi
odred nacionalne ilegale, ki je bil bolj znan kot lažni »Štajerski
bataljon«, je bil ustanovljen 17. 5. 1942 v Bizoviku in je štel 17
pripadnikov (3 častniki, 1 rezervni častnik, 2 podčastnika in 11 vojakov
– rezervistov), ki so bili pripadniki Slovenske legije, Narodne legije,
akademskega društva Straža in častniškega zbora (11 iz Ljubljane, ostali
iz okoliških vasi). Pred odhodom sta pripadnike odreda nagovorila major
Novak in kapetan Debeljak. Po načrtu naj bi šli na Gorjance, med potjo
pa naj bi se jim pridružili številni prostovoljci. Do Žužemberka je
odred spremljal kapetan Lesjak. Poveljnik odreda je bil aktivni kapetan
Milan Kranjc, pomočnik pa kapetan Dobrivoje Vasiljević - Iztok. Med
potjo so se jim pridružili le maloštevilni prostovoljci. V začetku naj
bi odred deloval v trojkah. Prvo bojno akcijo je odred izvedel 25. maja
1942, v okolici Kompolj, ko je zavrnil napad Dolenjskega partizanskega
odreda, ki ga je vodil Janez Marn - Črtomir Mrak. Seveda pa se niso
spopadali z okupatorjem. (05)
Za zgodovino sta pomembni še dve
podrobnosti o tej »prvi« enoti nacionalne ilegale. Dr. Stanko Kociper,
osebni tajnik generala Leona Rupnika, v svojih spominih pravi takole:
»Prav tako je nevzdržno opravičilo z vojno nujnostjo osvobodilnega boja.
Pred Osvobodilno fronto je že obstajal legalni odpor proti okupatorju –
četniški odredi generala Draže Mihajlovića. Zakaj so komunisti
onemogočili združenje svojih odredov s četniki, če jim je šlo zares le
za osvobodilni boj? Vsaj takrat Draža Mihailović še ni sodeloval z
okupatorjem, k temu so ga pozneje prisilile jasne ločitve ideoloških
front, ki so jih na naši zemlji izzvali Titovi partizani v službi
svetovnega komunizma.« (06)
Prav dr. Stanko Kociper je moral svojega
šefa, generala Rupnika, označiti kot kolaboracionista, saj je bilo
očitno, da je tudi Rupnik hotel obvarovati narod pred okupatorskim
nasiljem, vendar mu je idejna vzgoja narekovala tudi boj proti
komunistom, boljševikom, revoluciji in podobno. Zato je potrebno
kolaboracijo kot državljanski in pravni akt posameznika ali skupine
vsestransko opredeliti: ali je šlo za prostovoljno ali prisilno
kolaboracijo, za taktično-selektivno ali strateško-politično. Drugih
vmesnih stopenj skorajda ni. Po mednarodnih normah je po podpisu vojne
kapitulacije poraženec dolžan sodelovati z zmagovalcem pri določenih
opravilih. Vsaka odločitev o tej stopnji »sodelovanja« pa daje tudi
splošen pečat o kolaboraciji ali sodelovanju.
In ko že govorimo o generalu Rupniku, je
vredno omeniti njegovo razmišljanje o slovenskem četništvu. (07)
Tako navaja: »Nemcem je bilo sodelovanje Draže Mihailovića z zahodnimi
zavezniki 1943. leta največji trn v peti. Tako se je nemški SD tudi pri
nas najbolj bal sodelovanja naših ljudi z angleškim Secret Servicem.
Verjetno so zaradi tega aretirali tudi generalštabnega polkovnika
Prezlja in generalštabnega majorja Novaka.« Nadalje general Rupnik
navaja, da so pri polkovniku Prezlju našli precej tujega denarja in so
ga Nemci kmalu izpustili. Ko pa je bil po odhodu majorja Novaka
postavljen za novega poveljnika slovenskih četnikov, kot »general
Andrej«, ga je osebno nekajkrat srečal pri generalu Rösenerju. Vedel pa
je tudi, da so Nemci četnike (bilo jih je okrog 300, v treh odredih) na
skrivaj podpirali. Morda so celo načrtovali, da bi jih skupaj z
domobranci vključili v slovensko SS-divizijo. Tako general Rupnik!
Osebno menim, da se v Jugoslaviji in tudi
v Sloveniji ideološka kolaboracija ene in druge strani ni začela z
aprilsko vojno 1941, temveč ima svojo predzgodovino, ki jo bomo lahko
našli v arhivih Kominterne, britanske SOE, Vatikana in drugih
dejavnikov. (08) To velja za partizane, četnike,
domobrance, ustaše, baliste in vse druge, vpletene v bratomorno vojno na
področju Jugoslavije v toku 1941–1945, ki ni bila končana še niti po
letu 1995! Šlo je vendarle za genocidno nacionalistično-versko vojno!
In kakšna je bila usoda prvih slovenskih
četnikov – 17 pripadnikov »nacionalne ilegale«? Odgovor sem našel v
drobni knjižici z naslovom Urh, kjer piše: »V prvi polovici maja 1942 so
se začeli zbirati v urhovskih gozdovih sumljivi tujci. … Domači sin
Joško Jakoš je poskrbel, da so ga (orožje in strelivo) dobili v roke
prvi slovenski četniki, ki so se v urhovskih gozdovih pod vodstvom
Mihailovićevih oficirjev pripravljali, da zahrbtno napadejo partizane na
osvobojenem ozemlju. … Namenjeni so bili v Gorjance, kjer naj bi se
sestali s številno četniško vojsko in udarili na osvobojeno ozemlje.
Člani NZ (Narodne zaščite) so o njih obvestili partizane II. grupe
odredov … in 17. maja 1942 so ti polovili na Urhu pet četnikov …
Odpeljali so jih na Pugled, zaslišali in obsodili na smrt. Preostali
četniki – sedemnajst po številu – so po zemljankah pobrali skrito orožje
in strelivo in zbežali. … nadeli so si lažno ime partizanske enote –
»kombinirana četa štajerskega bataljona.« … Nekateri člani
belogardističnega štajerskega bataljona so se vrnili v kraje, od koder
so prišli. V okolico Urha so se drug za drugim vrnili: Gabrijel Capuder,
Marjan Lavrič, Andrej Mehle, Ivan Cankar, Alojzij Dežman, Polde Selan in
še nekateri. Ker so že pred odhodom na Gorjance pri vojaških vajah na
Urhu zvedeli za aktiviste OF v vaseh dobrunjske občine, so jih začeli
loviti in pobijati. Dne 27. septembra 1942 so padle prve žrtve v
Bizoviku. Zaradi izdaje belogardistov so fašisti ustrelili v vasi pet
mož in fantov, več vaščanov pa odpeljali v zapore in internacijo. …
Deset dni po umoru petih žrtev v Bizoviku so fašisti in belogardisti pod
vodstvom Gabrijela Capudra …pobili na Urhu prvih šest žrtev iz Dobrunj.
Še to leto, v pozni jeseni 1942, je nastala belogardistična postojanka
na Urhu.« (09) Takšna je bila preobrazba »slovenske
nacionalne ilegale« v belogardiste!
Tako kot ostali četniški poveljniki na
Hrvaškem in v Bosni je tudi major Novak zaprosil Italijane za orožje in
skupen boj proti komunistom oziroma partizanom. Pri tem mu je pomagal
novomeški kaplan Wolbank. Njegov »Štajerski bataljon« se je prelevil v
Legijo smrti, Italijani pa so jih preimenovali v Mvac – Milizia
volontaria anticomunista! Mnogi Slovenci so bili upravičeno razočarani,
saj niso pričakovali, da se bodo slovenski četniki podredili
italijanskemu okupatorju! Major Novak v svojem zaupnem poročilu
zatrjuje, da ni odločal o sodelovanju z Italijani!? Odločitev o
preimenovanju naj bi sprejelo politično vodstvo v Ljubljani, seveda po
dogovoru z Italijani. Borci – »legalisti« naj bi se razdelili!
Jeseni 1942 je imela Legija smrti že tri
bataljone, vsak pa okrog 250 četnikov. Prvi bataljon, ki mu je
poveljeval kapetan Dobrivoje Vasiljević, Srb, naj bi sestavljale vaške
straže v Polhograjskih Dolomitih, drugi bataljon, ki mu je poveljeval
kapetan Milan Kranjc, se je nastanil v Brezovici, tretji bataljon pa na
Suhorju v Gorjancih. Bili so precej bojno uspešni, kasneje pa je začelo
prihajati do notranjega nesoglasja med starešinami (častniki vojske
Kraljevine Jugoslavije) in borci – domačini. Stanje v legiji se je
izboljšalo, ko je prišlo vanjo pet kuratov. Oktobra 1942 je
četniško-domobranska Legija smrti štela skupaj 1.731 pripadnikov (1.
bataljon – 665, 2. bataljon – 650 in 3. bataljon 416 mož).
Kar zadeva vaške straže – ali so bile
bolj četniške ali bolj domobranske –, je potrebno povedati naslednje:
Prva samoobrambna vaška straža je bila ustanovljena v Šentjoštu, druga v
Polhograjskih Dolomitih. Ustanovljeni sta bili na pobudo krajevnih
članov Slovenske legije, pri njihovem ustanavljanju pa major Karel Novak
ni sodeloval! Vendar je vojaško poveljstvo slovenskih četnikov
odobravalo ustanovitev vaških straž, saj je vedelo, da so njihovi člani
dejansko četniki, tj. pripadniki JVvD. Pripadniki Slovenske legije so
prvi stopili v te novoustanovljene enote in postali hrbtenica vaških
straž. Dejansko pa Novakov štab ni podpiral vaških straž, saj ni šlo za
prave četnike, temveč za pripadnike Slovenske legije, ki so bili
večinoma člani raznih katoliških prosvetnih društev. Oktobra 1942 je
bilo ustanovljenih že 47 postojank vaških straž, ki so štele 1.768
pripadnikov. Tako so slovenski četniki oziroma enote Jugoslovanske
vojske v domovini (Sloveniji) oktobra 1942 štele 3.499 mož, decembra pa
že 5.544 pripadnikov!
|
|
Iz poročila polkovnika Karla Novaka,
poveljnika slovenskih četnikov:
»Ker s pomočjo Slovenske zaveze nisem
uspel izvršiti ukaza generala Draže Mihailovića, namreč, da iz
precejšnje množice, ki je bila preko legij vključena v našo
organizacijo, aktiviram potrebne sile za gverilske akcije proti
okupatorju, v soglasju s politiko naše vlade, sem se odločil, da bom
ravnal po svoji presoji.
Na teren sem poslal poročnika Milana
Kranjca in kapetana Janka Debeljaka z nalogo, da začneta zbirati
prostovoljce za prve odrede Kraljeve jugoslovanske vojske v domovini.
Toda kmalu so v Slovensko zavezo z vseh strani začeli prihajati protesti
proti »mobilizaciji«, pa je bilo storjeno vse, da bi se njihova naloga
na terenu otežila in celo preprečila. Kljub vsemu smo sredi maja 1942
ustanovili nekaj manjših enot, ki so se z največjimi napori in v bojih
na več strani uspele zbrati na Gorjancih pri Novem mestu kot odred
jakosti 100 borcev, oboroženih s puškami in bombami. Ta odred je sam, pa
tudi v sodelovanju z bližnjimi partizanskimi enotami, izvršil več
uspešnih akcij proti italijanskim posadkam in komunikacijam v okolici
Novo mesto – Krško in tako prekinil zelo pomembno povezavo med nemško in
italijansko okupacijsko cono. Tega mostu potem v toku vojne sploh niso
mogli popraviti. Poleg tega so bile pomembne tudi akcije vznemirjanja
italijanskih posadk v Stopicah, Ratežu, Pogancih itd. (10)
Konec maja 1942 sem odpotoval v Srbijo na
sestanek z generalom Dražo Mihailovićem. Tja in nazaj sem potoval mesec
dni, pri generalu pa sem ostal samo dva dni. Sestala sva se v Sandžaku,
v planini nad vasjo Šehovići. Po poročilu o moji politični in vojaški
akciji mi je general Draža Mihailović izročil novo pisno pooblastilo z
imenovanjem za poveljnika Slovenije in obenem tudi političnega delegata.
Dobil sem pravico imenovanja vojaških in civilnih oseb na dolžnosti, ki
so v interesu vojske v vojnem času. Dogovorila sva se tudi o vsem
potrebnem za vzpostavljanje radijske zveze med vrhovnim poveljstvom in
poveljstvom Slovenije ter določila ključe za šifre.
Na poti skozi Zagreb v Srbijo sem se
sestal z dr. Rapotcem, ki je iz Kaira prispel s podmornico v posebni
tajni misiji naše begunske vlade. (11) Na žalost so
njegov prihod opazili neki vaščani na Korčuli, zaradi njihove prijave so
italijanske oblasti zaplenile celotno količino denarja za Kraljevo
jugoslovansko vojsko in radijsko postajo. Z dr. Rapotcem smo se v
Zagrebu na sestanku srečali s skupino jugoslovanskih nacionalistov (12)
in z dr. Farfolijem, delegatom kmečke stranke dr. Mačka.
General Draža Mihailović, ki so mu ustaši
in komunisti očitali protihrvaška stališča, kar je bila grda laž, je bil
zelo vesel, ko je zvedel za moj stik s hrvaškimi predstavniki, in mi je
celo dal pisno pooblastilo, da nadaljujem informativne pogovore o
možnostih sodelovanja in združevanja akcije. Vendar nikakor nisem mogel
prebiti hermetične pregrade, ki jo je ustaška policija postavila med dr.
Mačkom in zunanjim svetom. Zaradi tega je to nalogo prevzela skupina
majorja Žarka Todorovića – dr. Stanka Tončića, toda tudi oni niso uspeli
rešiti tega našega »hrvaškega vprašanja«, ker so bili kmalu zatem
aretirani in poslani v nemško kazensko taborišče. (13)
V Ljubljano sem se po enomesečni
odsotnosti vrnil konec junija 1942, poročal vodstvu Slovenske zaveze o
svojem potovanju in rezultatih, izdal ukaz o vzpostavitvi radijske zveze
z vrhovnim poveljstvom in odšel na Gorjance zaradi kontrole četniškega
odreda. Zdaj smo že imeli odlično ekipo za izdelovanje lažnih
dokumentov, ki jo je vodil energičen in ambiciozen duhovnik Glavač, ki
je v začetku naredil ravnogorskemu gibanju velike usluge, potem pa je iz
neznanih razlogov zašel na pot izdajstva. (14)
Na Gorjancih sem obšel (»štajerski«)
četniški odred, ki je zdaj štel že 120 pripadnikov, vendar neprimerno
oboroženih. Ravno so se pripravljali za napad na italijanske bunkerje v
Šmihelu pri Novem mestu, da bi zaplenili nekaj strojnic, ki jih odred ni
imel. Odobril sem načrt napada in ga nameraval tudi osebno voditi,
vendar so prav na dan mojega prihoda v četniški odred (9. julija
1942) partizani s premočnimi silami napadli odred in s tem praktično
začeli vojno stanje med četniki in partizani v Sloveniji.
(Opomba: To in vsa naslednja besedila
je podčrtal avtor Karl I. Novak!) Napad smo odločno
zavrnili, na naši strani smo imeli samo enega mrtvega. (15)
Da bi se nekako maščevali za poraz, so
partizani začeli okrog Gorjancev zbirati močne sile, ki bi uničile naš
četniški odred. Zato sem ukazal, naj četniški odred začasno zapusti to
pomembno (zaradi zvez s Hrvaško) področje ter ga napotil na Notranjsko,
kjer naj bi se mu priključili novi prostovoljci. Jaz pa sem odšel proti
Ljubljani, da bi izdal ukaze za sprejem in okrepitve odreda na
Notranjskem. Toda odred je zaradi poročil o partizanskih zasedah in pod
vplivom lokalnih političnih faktorjev spremenil smer pohoda in se
usmeril na nevarno območje med Krko in Mirno. Med potjo je imel več zelo
uspešnih bojev proti Italijanom in partizanom.
Po enomesečnih bojih in dnevno-nočnih
pohodih pa je odred padel v brezizhodno past: s fronte so ga obkolile
premočne partizanske sile, iz zaledja pa italijanske, ki so ga tudi
obstreljevale z močnim topniškim ognjem. Tako je bil ta odred, ki je
nastal iz ljubezni do domovine in padlih žrtev, po številnih uspešnih
bojih nazadnje likvidiran kot enota Kraljeve jugoslovanske vojske v
domovini. Da bi se izognil popolnemu uničenju v neenaki borbi, je odred
sprejel italijansko ponudbo o koncu sovražnosti, prenehal borbo proti
okupatorju in poslej pod imenom »Legija smrti« nadaljeval neusmiljen boj
proti partizanom.
O tem žalostnem preobratu sem zvedel šele
v drugi polovici avgusta 1942, ker zaradi stalnih premikov nisem imel
nobene zveze z odredom in tudi nisem mogel vplivati na njegovo
delovanje. Preostalo mi je samo upanje, da ga bom lahko z osebnim
vplivom v bližnji bodočnosti zopet pridobil za našo organizacijo. Na
žalost, do tega, razen majhnih izjem, ni več prišlo, ker so moje načrte
v tej smeri preprečili močnejši in neposrednejši vplivi. (16)
V Ljubljani sem od naše obveščevalne
službe dobil podatek (17), da so italijanske
okupacijske oblasti natisnile letake, v katerih so ponujale po 100.000
lir za Avšičevo in mojo glavo. Vseeno pa ni prišlo do javne objave teh
podatkov (letakov), verjetno zaradi tega, ker Italijani niso bili točno
seznanjeni z mojim delom in tudi ne o odnosih med Avšičem in menoj.
Končno pa je bila vzpostavljena radijska
zveza med mojim štabom v Ljubljani in Vrhovnim poveljstvom JVVD generala
Draže Mihailovića. Ta zveza je zatem ves čas odlično delovala, seveda s
krajšimi prekinitvami zaradi premikov štaba generala Mihailovića.
* * *
Potem se je zgodil primer okrog »Legije
smrti«, ki je bil najvažnejši, pozneje pa so se vaške straže množile kot
gobe po dežju. Do konca 1942 so bili komunisti popolnoma stisnjeni v
kot. Ta neprijetni razvoj, ki so ga izzvali s svojim terorjem, so
komunisti sicer skušali zaustaviti z vsemi silami, vendar neuspešno.
Komunisti so na svojih povojnih procesih proti medvojnim nasprotnikom
sicer trdili, da se je o organizaciji vaških straž razpravljalo že
februarja 1942 pri škofu dr. Rožmanu med predstavniki italijanskih
oblasti in klerikalno skupino »Straža«, vendar niso imeli prepričljivih
dokazov za takšno trditev. Komunisti so tudi trdili, da so mladega
Emmerja likvidirali samo zaradi tega, ker naj bi organiziral belo gardo.
Mogoče je preprosto trditi naslednje: vaške straže so bile ustanovljene
skoraj spontano, prav zaradi pritiska komunistov na nekomunistično
kmečko prebivalstvo, vpliv Slovenske ljudske stranke pa se je pokazal
šele takrat, ko so bili komunisti že precej razbiti.
Vaške straže je potrebno razumeti kot
začasen samoobrambni ukrep, brez političnega ozadja, saj bodo morali na
koncu pristopiti ali k partizanom ali Kraljevi jugoslovanski vojski in
tako s svojo množičnostjo odločiti zmago. Toda vaškim stražam je bila
sčasoma dodana politična barva in tako so postale oborožena sila
določene politične struje, ki ni bila niti partizanska niti ravnogorska,
s tem pa jim je bila namenjena popolnoma napačna vloga.
Torej, vaške straže so se pojavile in se
tudi obdržale, ne glede na to, ali je komu prav ali ne. Število njihovih
pripadnikov je bilo zares izredno veliko, pa bi na koncu prav to moralo
odločiti, kdo bo zmagal v Sloveniji: partizani ali Kraljeva
jugoslovanska vojska. Partizani so bili, brez obzira na njihovo
številčno nesorazmerje, vendarle edini nasprotniki vojaškega dogajanja v
Jugoslaviji, s tem pa tudi v Sloveniji.
Začela se je torej vztrajna borba za
vaške straže, v kateri nismo dosegli nobenih rezultatov za slovensko
četništvo. Komunisti so poleg oboroženih napadov na vaške straže
poskušali izpeljati tudi vdor na petokolonaški način. Poleg
posameznikov, ki so jih »posejali« v skoraj vse vaške straže zaradi
vohunstva in razbijanja morale, jim je uspelo obvladati najmočnejšo
vaško stražo v Trebnjem (okrog 300 pripadnikov). To so naredili preko
komisarja Bana (18), ki je bil italijanski in
partizanski simpatizer, ki je imel z njimi tesne stike. Bano je –
drugače kot druge straže – svojo enoto organiziral na italijanski način
in uvedel tudi fašistični pozdrav. Torej, komunisti so šli v svoji
temeljitosti v okupatorske vode tudi tako daleč, če jim je to ustrezalo.
Komunisti so Italijanom, da bi jih
prestrašili, sporočili, da so vaške straže dejansko tajna Mihailovićeva
četniška vojska pod mojim poveljstvom, kar je bilo seveda zelo daleč od
resnice. Vseeno pa je to povzročilo, da so Italijani poostrili kontrolo
nad vaškimi stražami, v katere so začeli pošiljati svoje častnike in
oddelke za zveze in kontrolo. Poleg tega so Italijani vse bolj zavirali
samostojne akcije vaških straž proti partizanom in so jim celo jemali
orožje, ki so ga le-ti zaplenili v bojih s partizani. Nazadnje so vaške
straže iz samostojnih obrambnih enot postale uniformirana in s strani
italijanske vojske plačana organizacija Mvac, ki celo ni mogla več
opravljati svoje osnovne funkcije: zaščita pred komunisti. (19)
Medtem ko sem nastop »Legije smrti«
sprejel z globokim razočaranjem, ker je tako naše slovensko četništvo z
enim udarcem izgubilo še edino aktivno bojno enoto, sem ustanavljanje
vaških straž sprejel kot začasno in nujno zlo, ki se ni moglo
preprečiti, upoštevajoč žalostno stanje kmečkega prebivalstva, ki bi
ostalo brez vsake zaščite.
Takoj sem se domislil, da bi skušal
pridobiti vaške straže za slovensko četništvo in jih ločil od
Italijanov. V gozdovih bi jih sprejeli naši pripadniki. Na ta način bi
lahko ustanovili številne enote naše vojske, ki ne bi samo varovale
kmečkega prebivalstva pred komunističnim nasiljem, temveč bi lahko tudi
izvajale uspešne akcije proti okupatorju. Sedaj sem namreč računal, da
bi lažje pridobil politične voditelje za odločnejšo vojaško-politično
smer, ker je pač odpadel eden od elementov njihovega nedoločnega
stališča – strah pred partizanskim maščevanjem. Ostal je samo še strah
pred okupatorjem, ki pa bi se lahko z razvojem dogodkov vendarle
zmanjšal.
Da bi svoj načrt lahko realiziral, je
bilo treba prej opraviti številne naloge, in sicer: za takšno
»revolucijo« pridobiti na svojo stran politične kroge iz Slovenske
zaveze, predvsem iz Slovenske ljudske stranke, katere člani so bili v
glavnem pripadniki vaških straž; pridobiti za akcijo duhovščino, ki je
bilo v neposrednem stiku z vaškimi stražami; preprečiti vse tesnejše
stike med vaškimi stražami in okupatorjem in preprečiti zlorabo vaških
straž za povsem okupatorske namene; preprečiti komunistično delovanje
med pripadniki vaških straž in vpliv protijugoslovansko usmerjenih
političnih krogov na splošno; vriniti naše starešine in propagandiste
med vaške stražarje; moralno pripraviti ljudi za vstajo proti okupatorju
in istočasno zaščito pred partizani; preprečiti razmah strankarskih
strasti med ljudmi in začeti z nacionalno in versko vzgojo; predvsem pa
v tajnosti ohraniti vse naše priprave! Predvideval sem, da bi se lahko
vse te priprave opravile v zimi 1942–1943, zgodaj poleti 1943 pa bi
začeli z obsežno akcijo.
Vse te ideje sem, ob hkratni predstavitvi
taktičnih zamisli, razložil predstavnikom Slovenske, Sokolske in Narodne
legije, ki so bili obenem tudi člani organizacijskega dela našega
četniškega štaba. Predvsem sem poudarjal, da se morajo na vsa častniška
mesta v vaških stražah tajno postaviti preverjeni ljudje, ki jim lahko
slovensko četništvo brezpogojno zaupa. Poudaril sem tudi, da je treba z
vsemi silami preprečiti, da na ta mesta ne bi prišli simpatizerji
Italijanov, partizanov in separatisti. V tem smislu smo postopoma uspeli
in na večino starešinskih (poveljniških) položajev v vaških stražah so
bili postavljeni člani ali pa simpatizerji legij, predvsem Slovenske
legije, ki si je tako zagotovila odločujoči vpliv na pripadnike vaških
straž.
Samo manjši del vaških straž je prišel
pod poveljstvo nam sovražnih častnikov. Torej, če bi Slovenska legija
ostala zvesta slovenskemu četništvu, bi vedno obstajala možnost za
relativno nebolečo ločitev vaških straž od Italijanov, tudi brez
neposrednega sodelovanja političnih strank. Na žalost pa je Slovenska
legija pripadala predvsem in najprej Slovenski ljudski stranki, šele če
je stranka to želela, pa tudi slovenskemu četništvu. Vendar pa v tem
času še ni bilo razlogov, da bi posumili v lojalnost Slovenske legije,
medtem ko glede Sokolske in Narodne legije o tem ni bilo nobenega dvoma.
V tem času se je iz italijanske
internacije nenadoma vrnil generalštabni podpolkovnik Ernest Peterlin,
poveljnik Slovenske legije in na splošno zaupanja vreden član Slovenske
ljudske stranke. Njegova vrnitev se je zgodila v okviru humanitarne
akcije, ki jo je vodil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Na sestanek
k meni je Peterlina pripeljal dr. Miloš Stare, eden vodilnih politikov
Slovenske zaveze. Bil je že seznanjen z razmerami v Sloveniji, in kar me
je najbolj začudilo, poveljstvo italijanske vojske ga je že postavilo za
šefa Protikomunistične legije. Hkrati pa je moral tudi organizirati
protikomunistično policijo v Ljubljani. Kako je do tega prišlo, pa mi ni
znano. (20)
Podpolkovnik Ernest Peterlin ni nikdar
pripadal slovenskemu četništvu, niti ni bil član njegovega vodstva.
Nekaj dni pred njegovim prihodom v Ljubljano sem celo iz vrhovnega
poveljstva JVvD dobil resno opozorilo glede njega. (21)
Predstavil se mi je kot vodja protikomunističnega boja. Ker pa je bil
pripadnik oziroma poveljnik Slovenske legije, ki je pripadala
slovenskemu četništvu (kar je zagotavljala Slovenska ljudska stranka, ki
je takrat še lojalno sodelovala z nami), in ker je dal besedo, da bo po
svojih močeh pomagal pri razvoju kraljeve Jugoslovanske vojske v
Sloveniji, ne glede na odvisnost od italijanskih oblasti tedaj pač nisem
imel razlogov, da bi ga zavrnil.
To je bila ena od mojih napak! Razložil
sem mu svojo namero glede ponovnega aktiviranja četniških enot z
ločitvijo vaških straž od Italijanov. Zahteval sem, naj zbere in v
vaških stražah skrije vse ilegalce in prostovoljce kot prve ilegalne
kadre četniške vojske, kakor tudi orožje, strelivo in hrano. Ker je
sprejel vse moje zahteve, sem mu dal tudi denarno nagrado, ki jo je
zahteval za svoje usluge. Toda podpolkovnik Peterlin ni nikoli ničesar
storil za slovensko četništvo; po lastni vesti ali pod vplivom drugih pa
je za svoje namene celo zlorabil ime generala Draže Mihailovića in tudi
moje, saj je bil nazadnje tudi tehnični izvajalec sabotaže proti
četniški vojski. (22)
Kot neposredne izvajalce mojih načrtov
glede vaških straž sem poslal v Novo mesto (v »Legijo smrti«) rezervnega
kapetana Janka Debeljaka, v okolico Šentjošt – Rovte kapetana Pavla
Vošnjarja - Vidmarja, v okolici Ljubljane pa naj bi deloval moj
namestnik aktivni kapetan Josip Lesjak. Konec avgusta 1942 so Italijani
aretirali nekaj članov našega štaba in slovenskega četništva (dr. Antona
Krošlja - Benka, Alfreda Kralja, ing. Emmera Fanuša, Petroviča),
policija pa samo po srečnem naključju ni odkrila mojega skrivališča,
kjer sem imel veliko propagandnega materiala, mobilizacijskih načrtov in
podobnega. Šlo je seveda za komunistično izdajo! Bilo je povsem jasno,
da moram vsaj začasno zapustiti Ljubljano in oditi na teren. Ker takrat
nisem imel nobene svoje enote, sem sklenil, da se podam v Novo mesto v
»Legijo smrti«. Obenem sem želel osebno vplivati na častnike in vojake
in jih prepričati, da se vrnejo v vrste slovenskega četništva. Sredi
septembra 1942 sem odšel iz Ljubljane in s pomočjo Janka Debeljaka
srečno prišel mimo italijanskih blokov in kontrol.
V tem obdobju so bile vaške straže že
popolnoma razvite, partizanske enote pa v pravem razsulu. Tako slovenski
partizani niso več predstavljali resnega nasprotnika, saj je njihovo
število padlo na okrog 2.000 razbitih in demoraliziranih borcev, zato je
moralo partizansko vodstvo popolnoma reorganizirati svojo vojsko.
To partizansko krizo sem nameraval
izkoristiti, da bi še pred prihajajočo zimo vsaj nekaj manjših delov
vaških straž ilegalno privedel v vrste slovenskega četništva. Vendar
se je Slovenska ljudska stranka, preko nje pa tudi Slovenska zaveza,
najprej tajno, potem pa tudi javno uprla mojim nameram.
Ko je Slovenska ljudska stranka videla,
da partizani ne predstavljajo več neposredne nevarnosti je začela preko
duhovščine in Slovenske legije vse odločnejše vplivati na vaške straže.
Ni dovolila, da bi prišli pod moj vpliv, še manj pa, da bi prenehali
sodelovati z Italijani in bi prešli v Kraljevo jugoslovansko vojsko v
domovini, kjer pa stranka ne bi več mogla vplivati na njih. Začela se
je zakulisna akcija, da bi se odstranili vsi tisti, na katere sem jaz še
lahko računal, pri tem pa se niso ustrašili niti izdajstev, groženj in
likvidacij!
Skoraj tri mesece sem se skrival pri neki
vaški straži kot pisar, navaden vojak in prijatelj lokalnega duhovnika
predvsem pred Italijani, katerim so komunisti najavili moj prihod in
namere. Potoval sem od enega do drugega starešine, jih hrabril,
odpravljal medsebojne intrige in vzpodbujal k odločnosti. Dokazoval sem
nepotrebnost in škodljivost sodelovanja z Italijani (ki niso bili
iskreni in so celo sabotirali boj proti partizanom) in organiziral
majhne enote, primerne za hitro ločevanje od Italijanov in odhod v
gozdove. Moje delo je postajalo vse težje in vse bolj nevarno, sčasoma
pa tudi neuspešno, ker so negativni vplivi postajali močnejši.
Sredi decembra 1942 mi je navkljub vsemu
uspelo, da sem iz vaških straž prikrito določil nekaj častnikov in okrog
50 najboljših vojakov, ki so bili odlično oboroženi. Bil sem prepričan,
da bo ta majhna enota pozneje kot magnet pritegnila tudi vse druge, ki
se še niso odločili. Toda vpliv lokalnih političnih faktorjev na
starešine vaških straž je preprečil ta začetni uspeh. Obstajala je celo
nevarnost, da bi me same vaške straže aretirale in predale Italijanom!
Zato sem moral zbežati, s seboj pa sem vzel samo podporočnika Marjana
Pavliča, enega od prvih četniških starešin v Sloveniji. Z menoj so
hoteli iti še mnogi drugi, ampak se tedaj tega ni dalo urediti. Vendar
sem računal na njih v bodočnosti. Razočaram sem se vrnil v svoj štab v
Ljubljano. Tako so politični voditelji še drugič preprečili
pričakovani uspeh slovenskih četnikov. Toda, medtem ko se je poleti
1942 obnašanje politikov Slovenske zaveze še lahko razlagalo kot strah
pred posledicami, potem se je jeseni 1942 njihovo nasprotovanje mojim
načrtom lahko razumelo kot rezultat nekakšnih skritih namer, ki se bodo
razkrile naslednje leto.
Kakor koli je že bilo, samo nesposobna
politika je omogočila partizanom, da so s pomočjo in sodelovanjem
partizanov iz Hrvaške znova zbrali svoje razkropljene sile in jih
reorganizirali v štiri brigade (Tomšičevo, Šercerjevo, Cankarjevo in
Gubčevo) in nekaj stalnih terenskih skupin, pa so spet začeli napadati
vaške straže! To ponovno oživljanje partizanskih enot se je najbolj
jasno pokazalo z uničenjem vaških straž na Suhorju in Ajdovcu decembra
1942, kar je pomenilo novo obdobje njihovega delovanje v Sloveniji, v
tesnem sodelovanju s Hrvaško.
Akcija kapetana Josipa Lesjaka v okolici
Ljubljane se je končala še bolj tragično. Namreč, kapetana Lesjaka so 3.
novembra 1942 zverinsko ubile vaške straže v vasi Bizovik, nato so
morilci izropali še njegovo stanovanje v Ljubljani in poleg ostalega
odnesli tudi ves denar četniškega štaba, ki je bil pri njem shranjen.
V tem umoru so aktivno sodelovali člani klerikalne separatistične
skupine »Straža« in člani skupine duhovnika in izdajalca Franca Glavača,
ki je bil do tedaj član četniškega štaba. (23)
Pod vplivom Lesjakove tragedije je potem
tudi kapetan Pavle Vošnjar odstopil od namere, da bi realiziral naš
načrt v okolici Šentjošta – Rovt.
Na dan moje vrnitve v Ljubljano sem se,
ne vedoč za to, izognil aretaciji. Namreč, na božični večer je
podpolkovnik Peterlin v sodelovanju z dr. Šmajdom in italijanskim
stotnikom Tornarijem izvedel že znane množične aretacije v Ljubljani,
pri katerih so poleg njegove policije sodelovale tudi mešane patrulje
Italijanov in pripadnikov vaških straž, ki so jih prav v ta namen
pripeljali v Ljubljano. Aretiranih in v ljubljanske zapore odpeljanih je
bilo okrog 1.000 Slovencev, nekaj komunistov in partizanskih
simpatizerjev, največ pa navadnih meščanov. Te predbožične aretacije so
bile ne samo nečloveške, temveč tudi nepravične, politično pa popolnoma
zgrešene, poleg tega pa tudi neuspešne, saj so potem Italijani za denar
in druge usluge spuščali zaprte na svobodo, večino siromašnih pa so
odpeljali v internacijo skupaj z nekaj pravimi krivci. Med drugimi je
bil po nekaj dneh izpuščen tudi ing. Dušan Sernec, za katerega so vsi
vedeli, da je član vodstva Osvobodilne fronte! Izpustili so ga za
denar, javnost pa je zvedela, da je dal častno besedo, da ne pripada OF
in da se tudi v bodoče ne bo ukvarjal s politiko! Po vojni je
podpolkovnik Peterlin na sodnem procesu v Ljubljani skušal odgovornost
za to umazano akcijo zvaliti na slovensko četništvo. Mene takrat niso
niti obvestili, da bi zapustil Ljubljano. Naslednjega dne sem od naše
obveščevalne službe zvedel, da samo slučajno ni bil opravljen pregled
stanovanja družine Krištof, pri kateri sem se skrival. Vsem komunistom
je bilo znano, da družina Krištof ne pripada komunističnim simpatizerjem.
Torej, brez vsakršne krivde bi lahko prišel v roke italijanske policije.
Leto 1942 se je za slovensko četništvo
končalo neuspešno, jaz pa sem bil globoko razočaran. Bilo je preveč
neiskrenosti in še več nepoštenosti pri tistih, ki bi lahko odločilno
vplivali na razvoj slovenskega četništva in enot kraljeve Jugoslovanske
vojske v Sloveniji. Izgubljeno je bilo dragoceno leto, ko bi lahko
postavili dobre temelje, na katerih bi naslednje leto lahko gradili,
tudi našo zmago. Toda, po neuspehu in izgubljenih dveh lepih
priložnostih je bilo naslednje leto potrebno vse začeti znova.« |
