|
|
|
|
VEČ, 07. 10. 2005
V vaši reviji Več
št. 40. III. leto z dne 7. oktobra 2005 je feljtonist Miro Simčič
v 14. nadaljevanju Kako je živel in umiral Josip Broz Tito,
omenil tudi mojo malenkost. Pri tem me je prekrstil v Antona Kranjca, ki
naj bi pripadal KOS-u – jugoslovanski vojaški obveščevalni službi.
Navedel je tudi, da sem trdil, da so na Tita »poskušali narediti kar 74
atentatov«, in da po mnenju feljtonista »general Kranjc mogoče pritirava«.
Če avtor feljtona ni
prebral moje knjige Zarote in atentati na Tita, ki je izšla lani
in je bila zatem tudi v reviji VEČ kar solidno predstavljena,
potem zares ne morem razumeti, kako je mogel zagrešiti kar tri
kardinalne napake: prvič, nisem Anton, temveč Marijan F. Kranjc,
generalmajor v pokoju; drugič, KOS niti slučajno ne pomeni tisto, kar
navaja vaš feljtonist, temveč le (jugoslovansko) vojaško
protiobveščevalno službo; in nazadnje: ne bo držalo, da sem »trdil« kako
je na Tita izvršeno 74 atentatov – naštel in opisal sem samo 4 izvršene
atentate, 26 poskušanih in 27 načrtovanih!
Ker sem že pri besedi, bi
prosil, naj feljtonist Miro Simčič navede vir od katerega je zvedel, da
je bil polkovnik dr. Aleksandar Matunović osebni Titov zdravnik!!! Če se
bo skliceval samo na njegovo velikosrbsko in protititovsko propagandno
knjigo Enigma Tito, potem je zavajal bralce revije VEČ.
Namreč, polkovnik dr. Matunović je bil samo navaden vojaški zdravnik v
Maršalatu. Tito pa se z njim prav gotovo ni pogovarjal, še manj pa, da
bi dr. Matunoviću karkoli pripovedoval. »Kosovci« to vsekakor ne bi
dovolili … Titove osebne zdravnike (med njimi tudi vrhunske slovenske
zdravnike kot so bili dr. Brecelj, dr. Tavčar in dr. Lavrič) sem omenil
v svoji knjigi, med njimi pa ni polkovnika dr. Matunovića. To mi je
potrdil tudi polkovnik Dušan Rusić, namestnik načelnika Varnostne uprave
JLA, ki živi v Beogradu!
|
|
|
VEČ, 23. 10. 2005
Nisem pričakoval, da se
bo spoštovani Miro Simčič, avtor feljtona Kako je živel in umiral
Josip Broz - Tito, oglasil na moje opozorilo o treh kardinalnih
napakah, še manj pa, da se bo opravičil.
Namesto te lepe in
kulturne navade, se je lotil (površne) analize moje knjige Zarote in
atentati na Tita in na koncu vehementno zaključil: »Niste me
prepričali, g. general.« Kot je odkrito zapisal ga najbolj moti
»verodostojnost virov«, ki sem jih koristil pri pisanju svoje knjige, pa
nekatere srbske celo omenja (Cenčić, Lopušina. Radulović). Ponuja mi,
naj si (raje) pogledam »pristne vire« o Titovi smrti, ki se nahajajo v
škatli št. 36 arhiva CK ZKS, ki se nahaja v »slovenskem državnem arhivu«
(verjetno v ARS).
Moj odgovor je naslednji:
iz verodostojnih virov vem povsem zagotovo, da je skupina Varnostne
službe OS SFRJ, ki je varovala Tita v ljubljanskem
kliničnem centru do
maja 1980, vse relevantne dokumente o Titovi smrti odnesla v Beograd in bodo
objavljeni kdaj pozneje. Torej, »pristni« dokumenti o Titovi smrti niso
v Ljubljani, temveč izven Slovenije! Kdor trdi drugače, zavaja javnost!
Hrvaški publicist
Vjenceslav (ne pa Vjekoslav!) Cenčić je za svojo knjigo Titova
poslednja ispovijest po mojih podatkih uporabil (s strani Kos-a)
podtaknjene Titove stenograme, verjetno tudi tistega o sestanku 24.
decembra 1979 v Karađorđevu. Ali je »slovensko« verzijo pisal kdo od
članov slovenske delegacije, zaenkrat še ni znano. Obtožbe proti Cenčiću
v knjigi Velika prevara sem tudi javno komentiral.
Spoštovani gospod Miro
Simčič vehemento zatrdi: »Za Dušana Rusića nisem nikoli slišal«. Torej,
če že ni prebral moje knjige Zarote in atentati na Tita, kjer sem
polkovnika Dušana Rusića predstavil v besedi in fotografiji (str. 341),
bi lahko vsaj pogledal v »Google«, kjer bi na prvi strani naletel na
nekaj predstavitev polkovnika Dušana Rusića iz Beograda. Lahko pa bi si
ogledal tudi prevod knjige soproge Aleksandra Rankovića in slovenske
partizanke dr. Slavke Becele Ranković Življenje z Leko,
Ljubljana, 2002, kjer sem kot urednik prikazal kar nekaj novih
dokumentov, ki jih je polkovnik Dušan Rusić prispeval k razkritju
resnice o »brionskem plenumu« leta 1966!
Fotografije (fotomontaže)
in razne (lažne) izjave so danes še kako v službi propagande in
zavajanja javnosti! Verodostojnemu viru, ki zatrdi, da dr. Matunović ni
bil osebni Titov zdravnik, gospod Šimčič enostavno ne verjame! Bolj se
zanaša na fotografijo na naslovnici in dejstvo, da »nima informacij, da
bi šlo za fotomontažo«. Tudi njegovo mnenje, da »Kos ni bil vsemogočen«
in zelo čudne primerjave z James Bondi in italijanskimi pribežniki na
soški fronti, dovolj zgovorno pričajo o avtorjevi strokovnosti in
smelosti pri ocenjevanju varnostnih in strateških vprašanjih!
Gospod Simčič (ponovno)
pravi, da pretiravam s svojimi 75 atentati in zarotami proti Titu!? Že
drugič ponavljam: šlo je samo za 4 atentate, dejansko za 3 atentata
(»medicinskega« na Bledu si je izmislil general Žeželj – dokazal
generalmajor Luka Božović, jaz pa javno objavil v Nedeljskem). Ostalo so
bili poskusi ali pa načrti, da zarot in raznih intrig ne štejem!
Dokažite, da sem »pretiraval«! Napisal sem tudi, da pravo resnico in
število skrivajo arhivi …
Zelo me je začudilo, da
se tudi gospod Šimčič poslužuje uporabe iztrganih citatov! Če je že
citiral moje navedbe o »načrtovani destabilizaciji in razbijanju«
Jugoslavije, bi bilo enako pošteno, da je navedel tudi navedbe
ameriškega ambasadorja Zimmermana v Beogradu, kdo je bil začetnik tega
razbijanja, kakor tudi to, da so imeli v ambasadi pripravljenih več
scenarijev! Stipe Mesić je celo napisal knjigo Kako smo razbijali
Jugoslavijo! Bojim se, da spoštovani gospod Simčič še ni slišal za
ameriško vojaško doktrino »spopadov nizke intenzivnosti«, saj bi potem
lažje in brez posmeha ocenjeval, kako se lahko »razbije« neka država,
tudi Romunija, Sovjetska zveza, jutri pa je že lahko na vrsti tudi
Kitajska! |
|
|
Več, 11. 11. 2005
Spoštovani gospod Simčič Miro! Zelo mi je
žal, ker Vam moram reči, da ste ga tokrat pošteno polomili. O tem, da
polkovnik dr. Matunović ni bil Titov osebni zdravnik, ste mojemu viru,
polkovniku Dušanu Rusiću, nazadnje namestniku načelnika Varnostne uprave
JLA, ki je prvenstveno skrbela za varnost svojega vrhovnega poveljnika –
bil je tudi vodja protiobveščevalne ekipe ob Titovem obisku v Belgiji,
Nizozemski in Franciji, in sem ga tudi v besedi in sliki predstavil v
svoji knjigi Zarote in atentati na Tita, za katerega v zadnji Poštariji
smelo trdite, da je »precej nezanesljiva priča« – zoperstavili svojo
»avtentično pričo iz prve roke«, Titovega kuharja gospoda Jožefa Oselija!
Ne podcenjujem dejstva, da je Titov kuhar lahko marsikaj zvedel iz
Titove okolice, tudi kakšne resne in zanimive stvari, toda trditve
gospoda Oselija, da »kosovci« niso prihajali v Titovo bližino in da se
jih spomni kot »fantov iz grmovja«, je blago rečeno navadna nevednost
tega kuharja, ki mu je jaz osebno ne zamerim. Namreč, če gospod Oseli ni
vedel, da so Tita fizično varovali mladi gardni častniki, skriti v
grmovju in dobro oboroženi, temveč je mislil, da so bili to »kosovci«,
potem zares ne more biti »avtentična priča«! Zamerim Vam, gospod Šimčič,
da ste znanega Titovega kuharja zlorabili kot pričo, zanikate pa pričo,
ki je skrbela za Titovo varnost. Vse ima svoje meje, tudi položaj ali
dolžnost v Titovi okolici, zato naj bralci sami presodijo, komu bodo
bolj verjeli: kuharju ali pa polkovniku vojaške varnosti!
Cenčićeva knjiga Titova poslednja
ispovijest je tudi znanstveno ocenjena kot falsifikat in velika prevara.
Svoje mnenje o tem sem sporočil tudi Cenčiću in redakciji časopisa Glas
istine v Beogradu. Zelo resno dvomim, da obstoji še kakšen drugi »Titov
politični testament«, to pa vsekakor ne more biti »zelo profesionalno
narejen« zapisnik ob obisku slovenske republiške delegacije pri Titu 24.
decembra 1979 v Karađorđevu! Spoštovani gospod Šimčič, povejte vsebino
tega dokumenta, pa bo strokovna javnost presodila ali gre za »politični
testament« ali pa za »zapisnik sestanka«! Razlike so namreč očitne!
Javno povejte, kdo je avtor oznake »Titov politični testament« – Vi
gospod Simčič ali pa še živeči člani slovenske delegacije? Naj se vendar
oglasijo! Javnost ima pravico zvedeti resnico!
Resno tudi dvomim v vso ostalo
dokumentacijo, ki je nastala po Titovi smrti in je šele potem vložena v
škatlo št. 36! Zato prosim, gospod Simčič, ko pravite, da boste vsebino
istih »še prenesli našim bralcem«, da ob predstavitvi vsakega
zdravniškega dokumenta navedete datum nastanka, predvsem pa vrsto
dokumenta (original, kopija), oziroma komu je bil dokument poslan.
Razlog sem že navedel: organi vojaške varnosti iz maršalata so odnesli
vse, kar je bilo povezano s Titovim zdravljenjem in smrtjo v Ljubljani
od januarja do maja 1980. Motite se, gospod Simčič, če mislite, da je
bil Kos servis politike! Ne, Kos je bil servis JLA, ustavno in zakonito!
To mi boste pa že morali verjeti …
Od Vas smo zvedeli, da je Račan
»dokumente skril ali uničil« in da že ve, zakaj je to naredil. Pravite,
da naj tudi sam neke »avtentične dokumente« predam ARS! Jaz sem to že
storil pred leti, največ podatkov pa sem objavil v Balkanskem vojaškem
poligonu, ki je izšel 1998 v reviji Borec. Pa vi, gospod Simčič, ki ste
sedeli na raznih sestankih CK in IS? Kaj ste vse predali v ARS?
Gospod Simčič, zares ni lepo, da mi
karkoli podtikate. Predvsem Vam nisem predlagal, da si preberete spomine
dr. Slavke Becele Ranković! Le zakaj? Res je samo, da sem Vam predlagal,
da si oglejte prevod te knjige z mojim uvodom in predvsem prilogami,
katere je prispeval polkovnik Dušan Rusić glede resnice o brionskem
plenumu. O polkovniku Rusiću je bila beseda, ne pa o knjigi soproge A.
Rankovića, o Golem otoku in Vaših vtisih o pogrebu njenega soproga!
Menim, da ste se grdo spozabili ob pietetnem spominu neke soproge, da ne
omenjam Vaših nebuloz o dogodkih po pogrebu. Če niste prebrali
Rankovićeve Dnevničke zabeleške, v cirilici seveda, 2001, potem bi bilo
najbolj korektno, da neke svoje vtise ne objavljate, posebej, če je
beseda o ženskah. Tudi svoje geostrateške floskule raje zadržite za
sebe, ker vseeno niste strokovnjak za to področje.
Ne bom Vas več nadlegoval! Pa kar kmalu
pridite na dan z glavnimi podatki iz škatle štev. 36! Razne novodobne
zgodbice o Titu pa prepustite šarlatanom. Tudi jaz Vam želim vse
najboljše! In brez zamere, g. Simčič! |
|
|
|
|
