|
Vsakemu častniku seveda pripišem tudi čin,
če pa se nekdo svojega čina sramuje in ga ne navaja, ga tudi jaz ne bom
(Ivan Somrak je namreč polkovnik v pokoju, predstavljen v isti številki
VZZ in na drugem mestu s številnimi odlikovanji). Ker pa jaz svoj čin
oziroma akademski naslov dosledno navajam, pričakujem od sobesednika, da
se tega drži že zaradi olike, če mu je všeč ali ne. Omenil me je trikrat
osebno (avtor Kranjc, general Marjan F. Kranc, Kranjc) in trikrat
neosebno (avtor), seveda z navedenimi napakami.
In takšen površen polemik mi očita prav
površnost! Zares smešno, posebej še, ker sem podobno kritiko prejel v
zasebnem pismu! Moj odgovor je: knjiga Zarote in atentati na Tita je
bila v mescu februarju celo na prvem mestu najbolj prodajanih knjig v
Sloveniji (Harry Potter na četrtem mestu!), v knjižnicah je po prvem
polletju na 117. mestu najbolj branih knjig! Somraku odgovarjam samo
zaradi bralcev VZZ, da bodo spoznali tudi ozadja njegovega »napada«,
predvsem pa zaradi Somrakovih neresničnih navedb!
Moj bivši šef, polkovnik Dušan Rusić,
nazadnje namestnik načelnika Varnostne uprave Zveznega sekretariata za
ljudsko obrambo, je ob moji knjigi Zarote in atentati na Tita, v
intervjuju znani beograjski reviji »92« dne 27. januarja 2004, potrdil
moje navedbe iz analize o Titovem varovanju in ob koncu dodal, da ga je
posebno razveselilo to, ker je prav njegov sodelavec napisal knjigo
takšne vsebine in javnosti sporočil del zelo skrbno varovanih
skrivnosti, ki zdaj to niso več.
Tudi predstavitev v VZZ v št. 16/2004
izpod peresa urednika Janeza J. Švajncerja, brigadirja v pokoju, je bila
pozitivna. Edina pripomba se je nanašala na to, da vire nisem navajal v
sprotnih opombah, temveč samo ob koncu knjige. Res mi je žal, da tega
nisem storil, saj bi si tako prihranil številne pripombe, kaj je mojega
oziroma kaj sem »vzel« od drugih. No, mnogi so spregledali, da sem
glavne avtorje (Dedijerja, Cenčića, Žežlja in druge) navajal v samem
tekstu, sprotne opombe pa sem namerno izpustil zato, ker v moji knjigi
ni šlo za samostojno znanstveno delo, kjer so takšne opombe seveda
obvezne.
Kot že rečeno, Somrakova kritika je
površna in netočna (da ne uporabim kakšne težje besede), pa čeprav je
mojo knjigo prebral dvakrat, drugič menda »bolj temeljito«! Po poglejmo
po vrsti!
Ne vem, od kod Somraku pravica, da sploh
razpravlja o tem, kdo lahko piše o Titu in po katerih virih. Jaz sem
lepo napisal, da o zarotah in atentatih na Tita ne moremo verjeti
posameznim piscem in pričam, temveč samo dokumentom! Predstavil sem vse,
kar je napisano, razen povsem zlonamernih del (Hohštapler, Tajni dosje
Josipa Broza Tita in podobno). Povsem novi so samo moji osebni zapisi
(del objavljen tudi v VZZ). Nedavno tega je generalmajor v pokoju Luka
Božović, načelnik varnostnega oddelka v Maršalatu v obdobju 1944–1961 in
Titov pribočnik do 1969, navedel, da medicinskega atentata na Brdu pri
Kranju februarja 1947 sploh ni bilo, saj je Tito leta 1956 na obisku v
Moskvi celo obdaril dr. Bakeljeva, domnevnega atentatorja! Kolega
Božović je prebral mojo knjigo – posodil mu jo je Mile P., in mi
sporočil nekaj manjših pripomb (general Papo ni bil narodni heroj,
Bogdan Crnobrnja pa ni bil doktor)! Jaz sem v knjigi navedel štiri
atentate na Tita (in več načrtov in poskusov). Če odpišemo »medicinski
atentat« (generalu Božoviću vsekakor verjamem!), potem ostanejo še
trije: desant na Drvar (1944), nalet tramvaja na Slaviji (oktobra 1948)
in neposredni strelni napad – atentat na Tita v Dubrovniku (1950).
Somrak trdi, da med njegovim
tridesetletnim bivanjem v Maršalatu (oktober 1948 – februar 1978) ni bil
na Tita izvršen noben atentat! Ali mu smemo verjeti? Ker je bil Somrak
pripadnik varnostne službe JLA v Maršalatu, celo referent za tehniko, mu
je načeloma seveda treba verjeti, četudi so vsi morali podpisati obvezo
o varovanju državnih tajni! Jaz sem tudi zapisal, da so bili vsi poskusi
in načrti atentatov na Tita skrbno varovana državna skrivnosti, pa tako
tudi nekateri pripadniki iz Maršalata niso vedeli za kakšen dogodek, ki
se je pripetil med njihovo odsotnostjo. Somrak verjetno ni prebral v
Svobodni misli z dne 28. maja 2004 intervju s priznanim zgodovinarjem
dr. Jožetom Pirjevcem, ki je v tujih (nemških) arhivih našel nekaj
dokumentov o sovjetskih atentatih na Tita v obdobju 1949–1953
(pripravlja knjigo z naslovom Josip Broz - Tito in tovariši)!
Somrak sicer prizna, da mu je primer
trčenja tramvaja in Titovega vozila oktobra 1948 »neznan«, ker je
dejansko šele potem prišel v Maršalat, vendar samo navaja, da o »tem
niso nič govorili«! Razumljivo, novincu pač ne bodo razlagali, kaj se je
pred dnevi zgodilo!
Za neposredni strelni napad – atentat na
Tita v Dubrovniku 1950 po inačici Vjenceslava Cenčića, ki naj bi mu Tito
osebno odobril objavo tega in vseh ostalih 24 atentatov, pa Somrak
suvereno napiše: »Celotna zadeva je izmišljena, saj se kaj takega ni
zgodilo.« Že prej, ko sem mu poslal Cenčićev sinopsis (6 strani), mi je
v telefonskem pogovoru zatrdil, da se ta atentat ni dogodil, vendar je
obenem tudi priznal, da takrat ni bil v Dubrovniku, temveč na dopustu!
Torej, samo »rekla kazala«! Naj samo dodam, da bo kmalu začel izhajati v
reškem Novem listu Cenčićev feljton Atentati na Tita, v katerem je prav
ta atentat zelo podrobno predstavljen. Ker je tudi polkovnik Dušan Rusić
v že omenjenem intervjuju zanikal ta atentat v Dubrovniku, mu zdaj
Cenčić odgovarja na isti način: polkovnik Rusić je šele 1956 prišel v
Varnostno upravo JLA v Beogradu, pa o tem atentatu sploh niso niti
govorili, saj je za njega vedelo samo pet najvišjih častnikov iz Garde
in Ranković. Po Cenčiću je bil atentator likvidiran na licu mesta, zato
je odveč vsako Somrakovo ugibanje, da je bil neki podpolkovnik Rodić
upokojen 1969! Jaz sem o tem atentatu napisal zelo bogokletno misel:
tudi med Titovimi pribočniki je sovjetska obveščevalna služba našla ne
samo sodelavce, temveč tudi atentatorja! Zakaj Somrak ne komentira
primer majorja Čolića, Titovega medvojnega spremljevalca, ki je bil celo
obsojen na smrt, vendar ga je Tito pomilostil? Tudi general Božović tega
atentata v Dubrovniku ni zanikal!
Ostalih konkretnih navedb ne bom
komentiral, ker je očitno, da je Somrak vseeno zelo površno prebral mojo
knjigo. Tako navaja nekakšne »sovjetske diverzante«, ki naj bi septembra
1949 postavili mino na progi pri Pazinu, vendar on, odgovoren za Modri
vlak, o tem nima pojma! Seveda ne, saj je vlak zapeljal v Pazin potem,
ko so obe mini že demontirali! Zopet površnost, šlo je za dvanajst
Vidalijevih kominformovcev in dve mini! Smešno je tudi trditi, da 1976 v
Zagrebu ni eksplodirala nastavljena mina oziroma »plinska napeljava« na
mestu, kjer je maršal Tito nameraval županu predati red narodnega
heroja! O tem, da je eksplodirala »plinska napeljava«, so pisali vsi
zagrebški časopisi!
Somraka tudi zelo skrbi kaj neki bo
povedala Jovanka Broz, saj naj bi jaz napisal »veliko neresničnih in
žaljivih« primerov, potem pa še dodaja, da bom imel »resnične probleme«,
če (ko) bo Jovanka dobila v roke mojo knjigo, saj je menda »zaradi
takšnih izmišljenih zadev zelo občutljiva«! Ne vem, kje je doslej živel
Somrak? O Jovanki Broz sem napisal samo tisto, kar je o njej že napisano
povsem uradno v bivšem Predsedstvu SFRJ in na kar se je brezuspešno
pritoževala! Torej, nič novega! Ko pa je imela svoj kabinet, pa Somraka
itak ni bilo v Maršalatu! Površni Somrak seveda ni opazil, da sem o
Jovanki Broz vendarle pisal zelo spoštljivo in prizanesljivo. Smešna je
njegova opazka, da »ne morejo biti verodostojne« informacije, ki sem jih
dobil od Kopinića ali Levstika! Nobenega od njiju od njih ne navajam kot
vir podatkov, saj Kopinič ni ničesar napisal, Levstik pa je na moj
predlog marca 1971 samo enkratno pomagal pri Titovem varovanju v Rimu!
Dokazano, s pričami!
Somrak zelo dobro ve kje sem dobil kakšno
informacijo, saj sem bil končno tudi kandidat za položaj načelnika
Varnostne uprave JLA, obenem pa sem imel tam številne prijatelje in
znance, da ne omenjam upokojenih kosovcev! Res je, nekaj informacij sem
dobil tudi od polkovnika Dušana Rusića, ki je bil kot namestnik
načelnika Vu JLA obtožen kot rankovičevec in odstranjen s položaja,
vendar so prav njegova pričevanja in najnovejši dokumenti okrog
brionskega plenuma dokazali vso resnico o tem plenumu, kar pa Somrak
enostavno spregleda – verjetno ne spremlja – in trdi nekaj povsem
drugega! V svojih »Spominih na Tita« je celo zapisal, da so mu po
partijski liniji hoteli naprtiti odgovornost za »prisluškovalno afero«,
vendar je Tito prevzel odgovornost nase, saj je sam ukazal, da se
»preuredijo telefonije«. Morda bi Somrak prav o tem moral kaj več
napisati, saj partijske obtožbe v Maršalatu menda niso bilo kar tako
izrečene.
In na vse navedeno sploh ne bi odgovarjal
in zapravljal čas, če se Somrak ne bi dvakrat grdo zlagal! Moram
uporabiti to besedo, ker imam pred seboj računalnik in kopije svojih ter
originale njegovih pisem. Torej, sploh ne bo držalo, kar je »na koncu«
dodal Somrak, namreč, da sem ga pred leti zaprosil, da bi skupaj
napisala knjigo, da sva celo izmenjala gradivo, da se nisva mogla
uskladiti in sva se razšla. Ni pa tako smešna Somrakova trditev, da
»Kranjc ni bil niti en dan pri varovanju Tita niti ni bil zaprošen od
naše službe za kakršne koli usluge pri varnostnih zadevah«!
Obe trditvi sta sicer takšne narave, da
bi ga lahko tožil zaradi žalitve, zavajanja in podobno, vendar tega ne
bom storil, ker pripadnikov Varnostne službe JLA (npr. vodnika Leljaka,
praporščaka Borštnerja) doslej nisem tožil za takšne ali še hujše
stvari. Dovolj bo, da Somraku argumentirano odgovorim na njegove povsem
izmišljene in lažne obtožbe, bralci VZZ pa naj presodijo, kdo ima prav!
Dne 20. decembra 2001 sem mu v prvem
pismu sporočil tudi tole: »Sklenil sem napisati še varnostno študijo z
naslovom Atentati na Tita. Herman Viktor – Zmago mi je posredoval Vaš
(in Kužnikov) naslov. Zato Vam tudi pišem in Vas obenem prosim za
sodelovanje kot »osebni vir«, torej, s pisnim ali ustnim sporočilom,
spomini in podobno. Prosil bi Vas za fotografijo s Titom«. Obenem sem mu
poslal grobo skico študije, ki je obsegala sedem poglavij, in dodal: »Za
glavno točko študije – 6. Načrtovani in izvršeni atentati na Tita, imam
šest strani dolg sinopsis še neobjavljene knjige Vjenceslava Cenčića, ki
naj bi bila tudi verificirana s strani samega Tita. Torej, glavne in
bistvene stvari so že napisane«. Dodal sem še, da je glavni moto moje
študije: Tita smo uspešno varovali (tudi Slovenci)!
Kmalu zatem mi je Somrak poslal svoje
nelektorirane in neurejene »Spomine na Tita«, ki pa mi niso prav nič
pomagali, zato sem ga prosil, naj mi odgovori na več konkretnih
vprašanj, posebej še, ker mi je bil predstavljen kot odgovorna oseba za
Modri vlak. Hkrati sem ga zaprosil, naj mi pošlje tudi poglavje o
»prisluškovanju Titu«, ki ga je verjetno »pozabil« poslati. To je storil
šele na ponovno zahtevo. Kmalu zatem, konkretno 24. 9. 2002, mi je
Somrak sporočil, da je svoje »Spomine« že izročil lektorju. V odgovoru
sem mu celo svetoval založnika iz Vavte vasi! V naslednjem pismu mi je
napisal nekaj pregrešnih stvari o Vjenceslavu Cenčiću, katerega knjigo
Zadnja Titova izpoved sem pred tem v Slovenski panorami prvi predstavil
v Sloveniji. Seveda sem ga prosil, naj konkretizira svoje ugotovitve,
vendar tega ni storil.
Povabil sem ga na promocijo prevoda in
moje priredbe knjige Življenje z Leko, ki jo je napisala dr. Slavka
Becele Ranković. Na predstavitev omenjene knjige sem povabil predvsem
borce in pripadnike bivših varnostnih služb, tudi Ivana Somraka. In bil
je edini razpravljavec, ki je javno rekel, da sem netočno predstavil
prisluškovalno afero! Seveda sem mu argumentirano odgovoril, saj knjige
še ni mogel prebrati! Bil sem resnično presenečen, ne toliko zaradi
osebnega »napada« name, temveč predvsem zaradi tega, ker se kot
povabljenec ni oglasil pri meni (prej se nisva poznala!), saj sem skoraj
vse osebno pozdravljal pri vhodu v dvorano. Po diskusiji sem mu kulturno
pristopil, ga pozdravil in povabil celo na dom, vendar povabila ni
sprejel z izgovorom, da se vrača v Novo mesto z avtobusom! Še isti večer
je bila dr. Slavka Becele Ranković v Beogradu po telefonu obveščena od
neke svoje prijateljice, da sem na promocijo povabil nekega polkovnika
Kos-a, ki naj bi izzval »ogromen incident«. In 21. 10. 2002 sem prejel
od Somraka pismo, v katerem mi sporoča, da ima »občutek, da se zelo
razhajava v pogledih na pojedine dogodke« pa je zato predlagal, da
najino »sodelovanje preneha«. Jaz sem mu odgovoril, da zares ne vidim
teh razlogov, saj sva oba skoraj celo življenje delala v varnostni
službi JLA in skupaj z generalom Potočarjem in drugimi ostala zvesta
svojemu Vrhovnemu poveljniku! Njegovo odločitev sem seveda upošteval in
ga nisem več nadlegoval.
Dne 18. decembra 2003 pa mi je poslal
svojo knjigo Spomini na Tita, ki je izšla maja 2004 v samozaložbi v
Novem mestu. Obenem mi je v pismu sporočil, da je bila knjiga zelo dobro
sprejeta, saj je opisal »resnično življenje tov. Tita in njegovo
varnost«, knjigo pa so menda pregledali Titovi bližnji sodelavci
(general Ivan Dolničar, Bogdan Osolnik, dr. Marko Vrhunec, polkovnika
Ivan Kužnik in Silvo Turk ter drugi).
Seveda sem mu tudi jaz takoj poslal svojo
knjigo Zarote in atentati na Tita, z zahvalo in podpisom, vendar brez
navajanja političnih, partijskih ali drugih botrov, ker jih nisem imel!
Moja knjiga je namreč izšla 22. decembra 2004 in sem jo predstavil na
promociji v Prlekiji, pri Sv. Juriju ob Ščavnici.
Bralcem VZZ sem moral vsaj na kratko
predstaviti, kaj se dogajalo, da bi lahko sami presodili kaj je res, saj
s Somrakom sploh nisem načrtoval pisanje skupne knjige in zaradi tega ni
mogel predlagati prekinitve stikov z menoj. Vzrok ve samo Somrak!
In druga, še bolj »debela« laž je
Somrakova navedba, da »nisem sodeloval niti en dan« pri varovanju Tita
na zahtevo »naše službe«. Seveda Somrak dobro ve, da ni smel napisati
varnostne službe JLA, saj mu je bilo znano, da sem v 30 letih sodeloval
pri vseh preventivnih in drugih ukrepih pri varovanju maršala Tita.
Somrak je zvito napisal »naše službe«, pri čemer je mislil na varnostni
oddelek Maršalata, ki je bil zares dokaj samostojen organ znotraj
varnostne službe JLA, kar je bilo razumljivo. Če Somrak že tako
vehementno trdi, da nisem niti en dan sodeloval pri varovanju Tita po
zahtevi varnostne službe Maršala, potem naj preveri naslednje tri stvari
(za katere imam priče):
-
v obdobju september 1968 do oktobra
1969 sem kot operativec KOG Pula skrbel za nabavo in transport vina
osebno za Tita od osebe X.Y. iz okolice Pule do majorja X.Y., ki je
prišel s čolnom do Fažane z Brionov, seveda z obveznim osebnim
preskusom (najprej ga je poskusil prodajalec!);
-
ob Titovem silvestrskem obisku v Domu
JLA Ljubljana, verjetno 1970 ali 1971, sem po nalogu predstavnika
»naše službe« in ob osebnem nadzoru Jovanke Broz skrbel za transport
hrane od kuhinje do Titovega krožnika, in končno
-
polkovnik Andjelko Valter, načelnik
varnostnega oddelka Maršalata, je 23. 10. 1970, pred povratkom v
Jugoslavijo v Den Haagu sprejel ekipo varnostne službe JLA
(fotografija na strani 341 moje knjige), se zahvalil za tritedensko
sodelovanje in se z nami zadržal v krajšem razgovoru. Ponudil nam je
tudi, naj si vzamemo »karton viskija« (osem steklenic v kartonski
škatli), kar sem jaz kasneje v službenem poročilu opisal kot osebno
žalitev! Seveda nisem vzel niti ene steklenice!
Tudi jaz bi lahko dodal še marsikaj
zanimivega, vendar »našega« umazanega perila ne bi hotel »prati« na
straneh VZZ. Seveda pa Somrakovih žalitev ne bom mirno prenašal! Tudi mi
imamo »naše« (prleške) konje! Zgodba pa se začne z zamero nekega
ambasadorja na račun Aleksandra Rankovića, ko je bil odpoklican zaradi
sumljivih stikov pa vse do odkritij Varnostne službe JLA kdo je v
Maršalatu »delal« za tuje obveščevalne službe! Nekaj tega je odkrila in
javno povedala tudi Jovanka Broz. Tako je vsaj zapisal dr. Marko Vrhunec
v svoji knjigi »Šest let s Titom«. Samo Somrak ne ve, da je imela svoj
»kabinet« in svoje »ljudi«, ki so »delali« proti Titu! Tudi bivše
Predsedstvo SFRJ je to obravnavalo! Zdi se, da se nekaj ne ujema z
resnico in javno znanimi dejstvi o slovenskem deležu… No, k sreči arhivi
niso uničeni!
|
