|
Novinar
Matija Grah je v navedenem članku s podnaslovom IZJAVA O DOBRIH
NAMENIH, NATO ODVZEM PRAVICE DO PREBIVANJA, kompleksno predstavil
celotno problematiko »izbrisancev«, ki se jih je slovenska država,
verjetno po volji dveh represivnih ministrov, hotela enostavno »znebiti«!
Ob zaključku napisa pa je po vrsti zelo pogumno naštel tudi krivce:
-
politične
stranke, ker nobena ni nudila podporo »izbrisancem«;
-
parlament,
ki je »molčal«;
-
vlado,
ki je »opisano politiko aktivno izvajala«;
-
sodišča
z vrhovnim vred, ki so vse pritožbe »zavračala«;
-
ustavno
sodišče RS pa naj bi celo v tej »umazani igri« odigralo »svojo
neslavno vlogo«!
Priznam,
da tako kritičnega članka o enem od madežev samostojne Slovenije in
obtožb na račun vseh treh vej oblasti že dolgo nisem prebral. Spoštovani
novinar je samo pozabil še na četrto vejo oblasti - na novinarstvo,
bolje rečeno na uredniško politiko Dela in Sobotne priloge, kjer so
najčešče zavračali objavljanje člankov o »izbrisancih«. To vem iz
pripovedovanja nekaterih piscev teh člankov, pa tudi iz svoje lastne
izkušnje.
Tako
sem dne 16. 4. 1997 priporočeno poslal uredništvu Dela - Sobotne
priloge JAVNO PISMO MINISTRU ZA NOTRANJE ZADEVE RS kot odgovor na Delov
članek DOLGA POT DO DRŽAVLJANSTVA z dne 7. aprila 1997. Članek je bil
dolg 55 vrstic in ni bil objavljen, pa čeprav je obravnaval eklatanten
primer polkovnika P.B., ki ga je ustavno sodišče vnovič napotilo na
MNZ. Njegov edini greh je bil, ker je v JLA, po službeni dolžnosti
(kadrovik), moral biti v »rednih kontaktih« s KOS-om, ta pa naj bi bil
1997 »še vedno aktivna v RS«. Do nedavnega primer še ni bil rešen…
Spoštovani
novinar Matija Grah je tudi »pozabil« navesti razloge zakaj je prišlo
do preobrata v odnosu do »izbrisancev« (prve pritožbe so začele
prihajati na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourg,
prizadeti iz Ptuja so ustanovili Društvo izbrisanih…) in omeniti
nekaj nevladnih institucij in posameznikov, ki so kljub vsem zaprekam
dokaj uporno opozarjali javnost na madeže, ki bodo škodili
mednarodnemu ugledu RS. To so bili predvsem:
-
Helsinški
monitor Slovenije, na čelu z neumorno predsednico Nevo Miklavčič
Predan, ki je vodila odločno borbo za pravice »izbrisancev«;
-
Številne
odvetnike, ki so včasih tudi brezplačno branili »izbrisance«, večinoma
žal neuspešno (odvetnik Franc Miklavčič je svojemu varovancu -
polkovniku Danilu Djuroviću »priboril« pravico do državljanstva
in pokojnine šele na smrtni postelji!);
-
Bivši
ustavni sodnik mag. Matevž Krivic, ki je s svojim ločenim mnenjem
(Up-84/94 z dne 9. 9. 1996) in mnogoteri pomoči »izbrisancem«,
predvsem v številnih javnih nastopih, vlival upanje, da bo pravica
vendarle zmagala;
-
Branko
Jerkič, generalpolkovnik v pokoju, bivši poveljnik 9. armade, ki
je s svojo avtoriteto bil v oporo in pomoč mnogim svojim prej
podrejenim častnikom in podčastnikom, ki so kar naenkrat postali
»sovražniki« nove slovenske države;
-
Slovenski
škofje, na čelu z nadškofoma dr Šustarjem in dr Rodetom, ki so
na prošnje »izbrisancev« vsaj pisno odgovarjali, pomagali pa so
rešiti tudi nekaj konkretnih primerov (generala Č.M.);
-
Matjaž
Hanžek, varuh človekovih pravic RS, ki je za razliko od svojega
predhodnika, vsekakor bolj odločen v svojih zahtevah napram državnim
organom;
-
Nekateri
uredniki slovenskih časopisov (celjska Nova doba, Nedeljski dnevnik
in drugi), ki so svojim bralcem objavili tudi zelo kritična pisma
in mnenja.
Tako
je bilo 15. julija 2001 v Nedeljskem dnevniku objavljeno moje javno
pismo gospodu Borutu Pahorju, predsedniku Državnega zbora, v katerem
sem mu, poleg ostalega, predlagal ustanovitev parlamentarne komisije, ki
bi preučila celotno problematiko bivših pripadnikov JLA do vojaških
pokojnin, državljanstva, izbrisancev (v glavnem »kosovcev« s t.i. »šinterskega
seznama«), deložacij iz vojaških stanovanj in podobno.
Ne kaže
pa pozabiti tudi na t. i. »prikrite resnice« o peščici bivših
pripadnikov JLA, ki jim pravijo »gobavci«. V bistvu gre za nedovoljene
metode novačenja in prisiljevanja bivših pripadnikov JLA za
sodelovanje z varnostno-obveščevalnimi strukturami nove slovenske države.
Nekateri so se na ta način sicer izognili usodi »izbrisancev« in si
preskrbeli pokojnine, pasoše, omogočili odkup stanovanja in pravico
bivanja z družino, vendar so bili kaj hitro »odkriti« in zaznamovani!
Bližnja okolica jih seveda pozna po imenu in priimku, saj je Slovenija
vendarle tako majhna.
Zato
bi parlamentarna preiskovalna komisija morala pregledati ne samo sodne,
temveč tudi tajne dosjeje! Samo tako bo prišla vsa resnica na dan!
Potem zares več ne bo nobenih madežev na Sloveniji!
|
