|
V
roke sem dobil izredno zanimivo knjigo polkovnika v pokoju in znanca,
Ivana Matovića. Naslov
knjige je VOJSKOVODJA Z MUČENIŠKO AVREOLO in je nedavno izšla v
Beogradu. Je plod desetletnega raziskovanja o delu in življenju
generalpolkovnika Arsa JOVANOVIĆA, načelnika Vrhovnega štaba NOV in
PO Jugoslavije in prvega načelnika GŠ JA, ki naj bi bil 1948 (uradno)
ubit kot informbirojevec pri poskusu bega prek državne meje v Romunijo.
Matović pa nam nazadnje razgrne 29 možnosti mučeniške smrti, pa mu
človek nehote pritrdi, da so generala Arsa Jovanovića ubili že v
Beogradu pripadniki KOS JA. Avtor ga je predstavil kot ortodoksnega Črnogorca
in častnika - generala s pokončno držo, veščega taktika in umnega
stratega, temeljitega načrtovalca in odličnega organizatorja,
spretnega diplomata, človeka, ki je dosledno spoštoval vojaško čast
in poštenost.
Za
slovenske raziskovalce medvojnega obdobja 1941-1945 bo navedena knjiga
zanimiva zaradi treh razlogov, in sicer: prvič, objavljeni so mnogi
dokumenti s podpisom načelnika
VŠ NOVJ - kapetana (bivše Jugoslovanske vojske) oziroma (prvega)
partizanskega generalmajorja Arsa Jovanovića ali pa se v njih samo
omenja (zanimive so tudi doslej neznane fotografije); posebej si velja
zapomniti njegov delež pri načrtovanju in izvedbi operacij za
osvoboditev Slovenskega Primorja in Trsta; drugič, podrobneje je
opisano doslej »sporno« osemmesečno bivanje generala Arse Jovanovića
v GŠ NOV in PO Slovenije, torej bomo spoznali tudi drugo stran »vmešavanja«
v slovenske zadeve (doslej jih poznamo samo iz Kardeljevih pisem Titu!),
in tretjič, v knjigi je prva podrobnejša razjasnitev usode nemških
vojnih ujetnikov in zajetih kvislingov na Koroškem!
Ker
se že drugič vključujem v odmeve pod gornjim naslovom, želim bralcem
ND, pa tudi bodočim raziskovalcem, iz navedene knjige predstaviti samo
enega od važnih dokumentov o krivdi-nekrivdi za (izvensodne) poboje
slovenskih domobrancev, ki jih avtor tudi prvi omenja.
O načrtovanju
zaključnih operacij 1., 2., 3. in 4. armade JA, ki je bilo od 25.-27.
maja 1945 v Beogradu, niso
ohranjeni nobeni pisni dokumenti in zabeležke, ki so jih prisotni člani
GŠ JA vedno pisali. Vse to je izginilo zaradi poznejšega nestrokovnega
in neodgovornega »urejanja« arhiva JA do 1951, verjetno pa tudi »čiščenja«!
Namreč, »izginili« so tudi vsi dokumenti VŠ s podpisom generala Arse
Jovanovića, razen nekaterih, ki pa so opremljeni s pripombo, da je bil
kot informbirojevec ustreljen pri pobegu čez državno mejo! Izbrisali
so ga iz enciklopedij, niso pa ga mogli izriniti iz zgodovinskega
spomina…
Ker
so na predlog sovjetskih inštruktorjev v GŠ JA obdelali tudi načrt
okupacije Koroške s strani JA, s petimi divizijami (50.000 borcev) in
poveljniškim mestom v Grazu oziroma v Celovcu, je poveljnike teh
divizij, na podlagi sovjetskih izkušenj, podrobneje inštruiral
polkovnik Timofejev, šef inštruktorjev NKVD pri centrali OZNE v
Beogradu! Predpostavljam, da so prav tam lahko poveljniki in oznovci
omenjenih petih divizij »zvedeli« za sovjetske izkušnje pri
likvidacijah kozakov, vranglovcev in drugih »protirevolucionarjev«!
Dne
15. maja 1945 je general Arso Jovanović iz Postojne poslal telegram
Titu v Beograd, da so končane zaključne borbe za osvoboditev
Jugoslavije. Enote JA so imele v teh bojih 18.838 mrtvih in 61.671
ranjenih vojakov in častnikov, Nemci
in kvislingi pa so imeli 100.000 mrtvih in 300.000 zajetih (in
ranjenih). Navedene številke ponavljam tudi zaradi tega, da bi dodatno
predstavil pomen »asanacije bojišča« oziroma pokop 120.000 vojakov
ene in druge strani v neposredni okolici zaključnih bojev. Zato vsaka
odkrita grobnica ne bi smela dandanes predstavljati morišča, saj je
logično, da so prava morišča (kot v slovenjebistriškem primeru)
skrivali in predolgo prikrivali!
O
posameznih in skupinskih likvidacijah kvislingov na Koroškem in po
Sloveniji je bil general Arsa Jovanović, ki se je takrat nahajal v
Postojni na svojem izpostavljenem poveljniškem mestu, obveščen od
podrejenih poveljnikov, posebej od »Hitrega odreda« na Koroškem. Kot
vojak z visokimi etičnimi in viteškimi pogledi, ki mu je bilo tuje
vsako maščevanje nad nemočnimi ujetniki, je takoj reagiral! Njegov
pomočnik v Beogradu, general Vladimir Terzić, je s celotnim problemom
takoj seznanil Vrhovnega poveljnika. Že 14. maja 1945 je GŠ JA
poveljnikom vseh štirih armad in GŠ NOV Slovenije ter Hrvaške poslal
Titov cirkularni ukaz, s katerim je Vrhovni poveljnik strogo prepovedal
vsakršne likvidacije ujetih Nemcev in kvislingov - ustašev, četnikov
in domobrancev! Primerek tega ukaza za GŠ NOV Slovenije naj bi se
nahajal v Državnem arhivu - zdaj Arhiv Slovenije (škatla 41, fascikel
3), kar pa doslej naši javnosti ni bilo znano! Nasprotno, tudi mnogo
vidni zgodovinarji in publicisti so krivdo valili izključno na JLA in
Tita!
Kaj
se je dejansko dogajalo po 14. maju 1945 v Sloveniji, pa nam je bolj ali
manj znano (dejansko so sledile množične likvidacije v Kočevskem Rogu
in drugod). Čeprav je bil GŠ NOV Slovenije že 18. maja 1945
razformiran, je torej potrebno odgovornost iskati in ugotavljati posamično
pri vseh podrejenih slovenskih enotah JA, predvsem Ozne in Knoja, ki so
ta ukaz prejele! In prekršile!
Ko so
dne 23. maja 1945 v Beogradu poveljniki vseh šestih armad, v
prisotnosti načelnika GŠ JA, generala Arse Jovanovića in Edvarda
Kardelja (oba sta prišla z letalom iz Slovenije), poročali Titu o
zaključnih bojih za osvoboditev Jugoslavije, je general Arsa Jovanović
ponovno omenil problem likvidacij nekaj tisoč ujetnikov in kvislingov.
Tito naj bi potrdil, da je bilo več »takšnih primerov, vendar posamičnih«,
da je likvidacije s pisnim ukazom prepovedal in da zato o tem ne bodo več
razpravljali!
Trideset
let pozneje oziroma 23. in 24. aprila 1985, ko je bil v Beogradu
znanstveni posvet s temo ZAKLJUČNE OPERACIJE ZA OSVOBODITEV
JUGOSLAVIJE, je poveljnik 3. armade, armadni general Kosta Nadj,
potrdil, da je prav general Arsa Jovanović pred Titom načel »neprincipialni
pogovor« o množičnih likvidacijah kvislingov, da pa so bili podatki
netočni, češ, da bi on kot poveljnik armade to že »moral vedeti in
prepovedati«! (Zakaj armadni general Kosta Nadj pred Titom ni omenil
poboja ustašev na Teznem, ki sem ga zadnjič omenil, pa ne bi
komentiral). Dokaz več, da so Titu že tedaj (1945) prikrivali mnoge
grdobije!
Avtor
nam sporoča, da o teh likvidacijah ni podatkov v arhivih JLA! Nekaj
podatkov je našel v ameriških in ruskih arhivih, največ pa v
Britanskem javnem arhivu v Londonu. Od domačih avtorjev je navedeno
problematiko najbolje obdelal Borivoj Karapanđija, ki je uporabljal vse
dosegljive vire, predvsem tuje in emigrantske. Seveda pa bi se Slovenci
morali na nek način zahvaliti generalpolkovniku Arsi Jovanoviću, da
nam je, poleg drugega, pomagal razkriti senčno stran naše povojne
zgodovine!
Izgovori
posameznikov iz slovenskega političnega in vojaškega vodstva, da niso
vedeli za množične izvensodne poboje (prekršili pa so celo Titovo
pisno prepoved), je zato naravnost smešno! Tudi vsem nam, ki smo bili
takrat še otroci…
Zgodovinarjem
in raziskovalcem se sedaj zastavlja novo vprašanje: kdo vse ni spoštoval
ukaza Vrhovnega poveljnika? Predvsem pa - zakaj?
|
