|
Gospod
Hardvik PIRNOVAR, pisec članka pod zgornjim naslovom, je domobranski
strani med drugim očital tudi, da so se pri Goebelsu »…naučili, da
se vztrajno ponavljana laž neopazno spremeni v resnico, če pravočasno
ne dobi primernega ugovora in odgovora«.
Na žalost
se je tudi njemu zgodilo nekaj podobnega, ko je zapisal: »Zaradi
geografske lege Slovenije je JA krvavi obračun z vrnjenimi izvršila na
naših tleh. Po pobojih so pomorjene zagrebli v protitankovske jarke in
podzemne jame. Kdo je pomor naročil, ga zapovedal in zapovedano izvrševal,
pa je bila v prejšnji državi velika tajnost in skrivnost, ki so zanjo
vedeli samo nekateri najbolj posvečeni voditelji. Danes vemo, da so
glavnino postrelile enote JA, ki so jim sledile tesno za petami, manjši
del pa je končal verjetno tudi pod streli nekaterih slovenskih enot
Knoja in Ozne v Kočevskem Rogu in drugod po Sloveniji. Na sodiščih
je, da izrečejo zadnjo besedo.«
Redni
bralci Vašega tednika vedo, da sem tudi na straneh NEDELJSKEGA DNEVNIKA
objavil izvode iz svoje knjige BALKANSKI VOJAŠKI POLIGON, ki se
dotikajo izvensodnih pobojev domobrancev. Vedo tudi to, da nisem noben
advokat JLA (JA), saj sem javno obsodil »trapasto akcijo« proti
Sloveniji, obenem pa sem odkrito spregovoril tudi o drugih občutljivih
problemih naše skupne vojaške preteklosti. Čeprav me bodo nekateri
obsodili, ker ne ščitim slovenskih (nacionalnih?) interesov, bom še
enkrat ponovil, kar sem že večkrat javno povedal:
Strinjam
se, naj sodišča izrečejo zadnjo besedo! Toda ker naši sodni mlini
meljejo zelo počasi, ne verjamem, da se bodo sodišča kaj kmalu
izrekla o povojnih izvensodnih pobojih. Ker so se beograjski vojaški
arhivi že odprli, bo verjetno RESNICO o tem, kdo je izdal usodno
zapoved za poboje vrnjenih kvislingov, potrebno preveriti v arhivih
tedanjega GŠ JA oziroma poveljstva 4. armade JA! Osebno pa sem prepričan,
da je šlo za politično odločitev pod vplivom sovjetskih inštruktorjev
pri Ozni, po načelu: Vsaka republiška Ozna naj opravi s svojimi
kvislingi! Tako tudi ni čudno, če so četnike v Kočevskem Rogu pobili
pripadniki srbske Ozne! Torej, raziskovalci, naj poleg vojaških
pregledajo tudi arhive jugoslovanske in slovenske Ozne! Končno naj
raziskovalci tudi upoštevajo nedavno izjavo Iva SVETINE, nekdanjega
pomočnika načelnika slovenske Ozne, o odgovornosti za povojne
izvensodne poboje (ali lepše: usmrtitve)!
Pri
pregledu vojaških arhivov bi kazalo posebno pozornost nameniti t.i. »asanaciji
bojišča«, kar pomeni naknadno zakopavanje padlih in umrlih v toku
preteklih bojev, ko so navadno v skupno grobnico pokopavali mrtve vojake
ne glede na to kateri vojskujoči strani so pripadali. Namreč, v
operativnih dnevnikih partizanskih enot bi morale biti krajevno označene
grobnice, podobne podatke pa bi bilo potrebno iskati tudi v nemških
dokumentih. Tako bi verjetno marsikatero grobnico na bojiščih nemške
vojske in JA v zadnjih dnevih vojne lahko prišteli v t.i. asanacijo
bojišča.
Najbolj
absurdna laž pa je vehementno zapisana trditev gospoda Pirnovarja, češ
da »danes vemo, da so glavnino postrelile enote JA…«. Kje so dokazi?
Ali so morda to časopisne trditve hrvaških domobranov in ustašev, da
je JA pobila čez sto tisoč njihovih pripadnikov, ki jih s pridom
ponavljajo tudi nekateri znani slovenski akterji in režimski
zgodovinarji? Zakaj preživeli hrvaški domobrani in ustaši jasno ne
povedo, da so jih na njihovem »križnome putu« spremljati (in
pobijali) hrvaški oznovci in knojevci, vse od Maribora do Psunja!
Seveda je lažje valiti krivdo na JA, na dalmatinske in liške
(partizanske) enote v Mariboru…
Naj
zainteresirane bralce in raziskovalce spomnim na že opisani tajni spor
po Titovi smrti med slovensko SDB in VS JLA o povojnih izvensodnih
pobojih, ki se je končal z zavezo: kdor je pobijal, naj zavaruje
(svoja) grobišča! Praktično je to pomenilo naslednje: JLA je morala v
SR Sloveniji protiobveščevalno zavarovati samo grobišče na Teznem
pri Mariboru (dobili smo dokument z oznako Državna tajnost), dočim je
slovenska SDV »prevzela« vsa ostala (od svojih predhodnikov) grobišča!
Če dodam še znani podatek, ki sem ga opisal v omenjeni knjigi in v
mariborskem VEČERU, da je skupina vojakov JA brez strela pomorila okrog
2.000 vrnjenih ustašev, predvsem zaradi izzivanja in maščevanja,
potem res ne gre JA pripisovati »večino« pobitih. O mariborskem
pokolu sem pisno obvestil znanega mariborskega zgodovinarja, obenem pa
sem navedel, da je bila skupina vojakov obsojena. Dokumente o tem je
potrebno iskati v vojaškopravosodnih arhivih iz leta 1945. In
nenazadnje, o tem, da je slovenska SDV skupaj z RSNZ vršila protiobveščevalno
zaščito vseh ostalih grobišč (tudi četniških) v Sloveniji, pa so
podatki tukaj, v Ljubljani, v arhivih RSNZ SR Slovenije! Samo poiskati
jih je potrebno in ne trositi laži! Bo kar držalo, da ima laž kratke
noge!
|
