|
Vsestransko, predvsem obrambno usposobljen
novinar Nedeljskega Tomaž Bukovec, seveda tudi ob nedavnem iskanju
civilnega letala nad mariborskim Pohorjem, ni mogel iz svoje kože, da
ne bi ponovil svoje "strokovne" očitke glede iskanja vojaškega
helikopterja Gazele, ko sta se 1984 smrtno ponesrečila polkovnik Ivan
Rom in pilot - kapetan Goran Pekić, na kraju nesreče pa je poškodbam
podlegel tudi poveljnik TO Slovenije, generalpodpolkovnik Radoslav Klanjšek.
Svoje očitke je strnil takole:
-
najpogostejši je bil, da nismo upoštevali
letalskih strokovnjakov;
-
na pomoč je iskalcem priskočila tudi
profesorica Milka Petrovec iz Ljubljane, ki je z nihalom določila
mesto pada helikopterja, vendar "vojska nihala ni upoštevala",
ker je poslušala drugo radiostezistko (iz Zagreba), kakor tudi, da
so vojaki teren pregledali "premalo natančno";
-
iskanje ni bilo uspešno zaradi številnih
drobnih napak;
-
po 14 dneh ustavili množične iskalne
akcije in poslali v gozdove lastnike parcel;
-
priznava JLA, da je helikopter iskala
tudi s pomočjo aerosnemanja, da je iskali pomoč pri ZDA;
-
general Klanjšek naj bi umrl
"okoli 12 ur po zadnjem uživanju hrane, kar bi lahko pomenilo,
da je živel še več kot dan ali dva ob helikopterju in čakal reševalce.
Ki pa jih ni bilo!"
Res ne vem, zakaj cenjeni novinar, kljub
mojim podrobnim pojasnilom v Nedeljskem sredi leta 1995, ponavlja svoje
neargumentirane trditve! Bralce Nedeljskega, ki so takrat spremljali
najino polemiko pod naslovom "Akcija Helikopter" seveda ne
more prevarati. Mogoče pa verjame, da trikrat izrečena neresnica lahko
postane resnica? Zato pač moram odgovoriti na njegove ponovljene netočne
očitke, in sicer:
-
imeli smo posebno letalsko komisijo, v
kateri je bil letalski strokovnjak iz poveljstva VL, kakor tudi
"domači" strokovnjaki iz poveljstva 9. armade, med
katerimi je bil tudi pilot helikopetrja kapetan Anton Merlak; po
njihovih nasvetih smo se dosledno ravnali in podvzeli vse možne
ukrepe;
-
profesorica Milka Petrovec dejansko ni
priskočila na pomoč, ker smo za njeno lokacijo izvedeli posredno;
res je samo, da nismo poslali iskalce na njeno lokacijo, saj smo
predtem na isto lokacijo (Bele stene), po podatkih s terena in
lastni strokovni oceni (najbolj verjetna smer poleta!) takoj, torej
že drugi dan(!), poslali tja najbolj osposobljeno enoto - izvidniški
vod planinske brigade; nažalost je enota zgrešila lokacijo za 250
metrov, ker se je poveljnik planincev podal na novozgrajeni odcep
gozdne ceste namesto, da je nadaljeval pot po določeni (stari)
cesti; za namig profesorice Petrovec smo zvedeli kmalu zatem, ker pa
nakazoval že pregledan rajon okrog Belih sten, ga samo zato, ne pa
zaradi nihala, nismo upoštevali niti smo rajon ponovno pregledovali;
-
netočno je, da smo lastnike gozdov
(pa tudi lovce in druge) poslali na oglede svojih parcel šele ko
naj bi ustavili množične iskalne akcije; resnica je, da smo vsem
lastnikom gozdnih parcel, tudi privatnikom, že takoj drugi dan naročili
(ukazali) naj podrobno pregledajo svoje parcele; ukaz smo seveda
kasneje še ponavljali; morda bi Franceta Miheliča iz Ribnice
kazalo tudi sedaj vprašati, zakaj že ob prvem ukazu ni bolj
podrobno pregledal svoje celotne parcele;
-
kdaj in zaradi česa je umrl poškodovani
general Klanjšek, sem že 1995 navedel mnenje ugledne ljubljanske
sodnomedicinske ustanove, pa se zato gospod Bukovec z nepravilnim
osnovnošolskim računanjem (12 ur po zadnjem uživanju hrane - živel
še več kot dan ali dva!) samo smeši.
Zanimivo bi bilo izvedeti zakaj gospod
Bukovec tokrat ni ponovil osnovnega očitka oziroma napake, namreč, da
sta 1984 "iskanje vodila in organizirala general in inšpektor,
namesto, da bi vodenje dela na terenu prepustila…navadnemu
gozdarju…ki bi desetkrat bolje organiziral iskanje…" ?!
Zaradi bralcev Nedeljskega dodajam še
zanimivo epizodo ob akciji "Helikopter - 84". Namreč, te dni
sem slučajno srečal gospo profesorico Milko Petrovec. Omenila,je, da
bo v kratkem izšla njena knjiga v kateri je tudi opisala kako je 1984
"našla" pogrešani helikopter JLA. Seveda pa ni vedela, kako
smo zvedeli za njeno lokacijo, saj sem 1995 v Nedeljskem samo omenil, da
smo podatek zvedeli iz operativnih virov. Povedal sem ji resnico, namreč,
da smo tudi zaradi operativnih razlogov in možne variante (kidnapiranje
poveljnika TO) takoj uvedli tajni prisluh telefona na stanovanju
kapetana - pilota Gorana Pekića. Gospa Petrovec je telefonirala Pekićevi
soprogi in prosila za njegovo sliko ali druge predmete, pa ji je kmalu
zatem sporočila lokacijo nesreče: Bele stene iznad Ribnice! Ker smo
"njeno" lokacijo pregledali že takoj drugi dan, seveda
pregleda nismo ponavljali! Ali je bila to napaka? Verjetno… Druga
radiostezistka (iz Zagreba) nas je napotila na lokacijo, kjer smo našli
truplo že dolgo pogrešane osebe.
Bistvo pa je, da smo možno lokacijo
(Bele stene) določili takoj drugi dan na podlagi ocene letalskih
strokovnjakov! Zaradi nesrečnega naključja smo iskani helikopter za
las zgrešili! Objektivni bralci bodo vseeno lahko presodili, da smo
storili vse, da bi našli svoje pogrešane tovariše! To pa so storili
tudi požrtvovalni iskalci v nedavnem mariborskem primeru.
In za konec še vprašanje gospodu
Bukovcu, ki terja odgovor: Zakaj se vendarle smešite s ponavljanjem
nestrokovnih argumentov?
|
