ZANIMIVOSTI - Z26

Če v časovnem razmaku več kot osemdesetih let izideta v srbskih vojaških revijah spominska članka o poročniku Ivanu Gosarju, Škofjeločanu, junaku srbske vojske iz leta 1917, potem to pomeni nekaj več kot pa samo obujanje zgodovinskega spomina. Pomeni, da je bil Ivan Gosar nekakšen simbolični junak, ki se ga prav Srbi radi spomnijo, pa čeprav imajo v svoji zgodovini številne junake …

Kot že rečeno, je v Sloveniji prvič omenjen 1936 v knjigi Kladivarji, v zapisu Heroj Gosar Ivan, ki je prevod članka Slovenac Gosar iz Vojničkog glasnika, ki ga je 1921 napisal Mile Pavlović. Objavljena je Gosarjeva fotografija, navedeni pa su bili tudi skopi biografski podatki.

Ivan Gosar je bil rojen 1. oktobra 1888 v Škofja Loki. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, nato pa je na Dunaju 1913 končal Visoko agronomsko šolo. Ta podatek je povzet iz članka Usoda Slovenca Ivana Gosarja, srbskega vojaka, ki ga je v beograjski Politiki dne 1. 9. 1996 objavil novinar Miodrag Maksimović v rubriki Iz naše preteklosti (povzet pa je iz knjige ing. Svetislava Vladisavljevića z naslovom Prvi koraki organiziranja gozdarske službe v Užiškem okraju 1891–1914). Po študiju je končal še šolo rezervnih častnikov avstro-ogrske vojske in dobil čin rez. poročnika. Bil je zaveden Slovenec in aktiven član Sokola. Ker v domačem kraju ni dobil zaposlitve, se je spomladi 1914 odpravil v Srbijo. V Bajini Bašti so mladega slovenskega inženirja gozdarstva radi sprejeli. Postavljen je bil na delovno mesto »gozdarskega dijurista«. Ker pa je ravno takrat gozdna uprava v Ivanjici ostala brez vsakega strokovnjaka, je ministrstvo ing. Gosarja premestilo v Ivanjico. Ko je kmalu zatem Avstro-Ogrska napadla Srbijo, se je ing. Ivan Gosar kot prostovoljec prijavil v srbsko vojsko in se udeležil vseh bojev srbske vojske. Jeseni 1915 je bil v spopadih z bolgarsko vojsko težko ranjen. Menda je celo prosil, naj ga ubijejo, vendar so ga nazadnje bolgarski bolničarji odpeljali v ujetniško bolnišnico v Sofiji. Ko je ranjeni poročnik Gosar po petih mesecih nekoliko okreval, so Bolgari kmalu ugotovili, da ujeti oficir ni Srb, temveč Slovenec, so ga izročili avstro-ogrskemu vojaškemu sodišču v Beogradu. Devet mesecev je ranjeni Gosar preživel v zaporih kalemegdanske trdnjave. Nazadnje so ga 10. februarja 1917 kot veleizdajalca avstro-ogrske monarhije obsodili na smrt. Neka gospa Orlušić je bila priča njegove junaške smrti. Tudi domače v Škofji Loki so avstro-ogrski vojaški organi pogosto nadlegovali in šikanirali, saj so celo pri njegovi poročeni sestri Mariji Kalan opravili več hišnih preiskav, v Beogradu pa so jo celo zaprli, ko je skušala zvedeti, kje je pokopan brat Ivan.

Mile Pavlović, avtor članka Slovenac Gosar, je svoj spominski zapis sicer začel z opisom treh vislic, ki so bile postavljene na dvorišču beograjskih jetniških zaporov in o krutem rablju Janošiku iz Novega Sada. Navedel je tudi ugledne beograjske meščane in meščanke, ki so bili takrat v zaporu, med njimi poslanec Kaclerović, trgovec Gođevac, Jovan Sremac, brat znanega pisatelja Stevana Sremca, duhovnik Janičijević, zobozdravnica Hristina Orlušić in drugi. Največ podatkov je zvedel prav od dr. Orlušićeve, ki je kasneje postala njegova soproga. Zanimivo je, da je bil prof. Pavlović povabljen v Škofjo Loko, ko so 4. oktobra 1938 slovenski »vojni dobrovoljci« odkrili spominsko ploščo na Gosarjevi hiši v Škofji Loki.

Jeseni 1916 naj bi v beograjski vojaški zapor pripeljali močno zastraženega poročnika srbske vojske. Kmalu se je zvedelo, da je dejansko šlo za slovenskega inženirja Ivana Gosarja, ki naj bi v začetku vojne dezertiral iz avstrijske v srbsko vojsko, kar je bil seveda napačen podatek. Namesto, da se je odzval mobilizacijskemu vpoklicu v avstro-ogrsko vojsko, se je ing. Gosar prijavil kot prostovoljec v srbsko vojsko. Res pa je bilo nekaj drugega: mladi poročnik je imel na telesu čez trideset brazgotin (ran) in pravi čudež je bil, da je sploh ostal živ.

Bil je izredno pogumen in dober poveljnik, saj je bil rez. poročnik avstro-ogrske vojske. Zato je kmalu dobil tudi čin aktivnega poročnika srbske vojske. Vojaki so ga imeli radi, ker je vedno najprej poskrbel za svoje podrejene. V krvavem spopadu z bolgarsko vojaško enoto je pogumno branil umik svoje enote in na koncu hudo ranjen obležal v blatu poleg ceste. Prosil je sovražne vojake, naj ga ubijejo in tako končajo njegove muke, vendar so ga pustili, naj izmrcvarjen umre v blatu. Nazadnje so se srbskega poročnika usmilili bolgarski bolničarji in ga odpeljali v poljsko bolnišnico, kjer so se mu po petih mesecih zacelile skoraj vse rane. Šele ko je poročnik Gosar okreval, je bolgarskim zdravnikom povedal, da je Slovenec. Zato so ga Bolgari takoj predali svojim zaveznikom, avstro-ogrskim vojaškim oblastem v Beogradu.

Že omenjeni zobozdravnici Hristini Orlušić je menda na nekem sprehodu po jetniškem dvorišču povedal, da mu avstro-ogrski vojaški sodniki Seifert, Fischer, Vidman in drugi nudijo svobodo, če bo prestopil v avstro-ogrsko vojsko. Vendar je to poročnik Ivan Gosar odločno odklonil, saj je bil prepričan, da se je za svobodo slovenskega naroda potrebno tudi žrtvovati. Žal mu je bilo samo matere in sestre, vendar je zatrdil, da svojega sovražnika ne bo nikdar prosil milosti! Prosil je le gospo Orlušić, naj mu na grob prinese šopek poljskega cvetja.

Avstro-ogrski preiskovalni organi so menda mučili nemočnega Ivana Gosarja. Svojim krvnikom je odkrito rekel: »Obsodite me že vendar! To sem, kar sem, drugačen ne morem biti … Borim se za svobodo svojega naroda in ne prosim vaše milosti!«

Februarja 1917 ga je vojaško sodišče obsodilo na smrt z obešanjem. Odpeljali so ga na dvorišče, pred vislice. Poslušal je obsodbo, potem pa se je ponosno zravnal in zaklical:
»Živela svoboda, živela moja velika in svobodna domovina, živel kralj Peter!«

Ko mu je rabelj Janošik hotel zavezati oči, ga je Gosar odrinil, rekoč: »Srbski oficir ima pravico, da umre z odprtimi očmi!«. Pogledal je v nebo in kot vsak oficir ponosno vzkliknil: »Živel srbski kralj, naš kralj, živela srbska vojska!«

Prijateljica Hristina mu ni mogla izpolniti poslednje želje, saj so skrivali tudi grob Ivana Gosarja.

Ob obisku pri Gosarjevih pa sem našel tudi uredniški članek z naslovom O junaku mučeniku inž. Gosarju, ki je izšel 29. oktobra 1938, verjetno v ljubljanskem Slovencu, Slovenskem narodu ali celo Jutru. Poleg opisa proslave ob odkritju spominske plošče na Gosarjevi hiši članek razkriva še druge pomembne podrobnosti o pričah in poteku same usmrtitve poročnika Gosarja. Namreč, neki J. A., ki je bil »prideljen vojnemu sodišču v Beogradu«, je v kulturni in socialni reviji Misel in delo opisal »nekaj podrobnosti o tem tragičnem dogodku«, pa mu velja verjeti. Očitno je, da je bil J. A. Slovenec in vojaški sodnik – pravnik avstro-ogrske vojske, ki je bil pač po uradni dolžnosti dodeljen vojaškemu sodišču, ko so se izvajale smrtne obsodbe. Iz opisa prof. Pavlovića oziroma pripovedovanja njegove soproge Hristine, takratne ujetnice v tem zaporu, je bil poročnik Gosar obešen, po nekaterih drugih indicih pa je bilo truplo vrženo v reko Donavo (ali Savo). In nenazadnje, slovenskemu sodniku – pravniku lahko verjamemo, katere domoljubne parole je pred samo usmrtitvijo izrekel poročnik Gosar. Končno bomo izvedeli še za neke priče, ki so bile prisotne po uradni dolžnosti. Zato je najbolje, da citiram navedbe anonimnega J. A., objavljene v reviji Misel in delo, letnik 1937, pod naslovom Dobrovoljec ing. Ivan Gosar, str. 241–242 in sicer:

»… naj prispevam nekaj kamenčkov k stavbi večnega spomina junaku, ki bi bil, ako bi bil sin drugega naroda, že zdavnaj ovekovečen kot junak – mučenik za osvobojenje svoje domovine.« Nato ugotavlja, da je bil inž. Gosar ustreljen 10. februarja 1917 ob 10.00 dopoldne na vojaškem strelišču ob cesti, ki vodi iz Beograda v Topčider. Izmed sodnikov vojaškega sodišča je usmrtitvi prisostvoval dr. Kostić iz Sremskih Karlovcev. Omenjeni J. A. ni mogel osebno na morišče. Smrtno obsodbo je Gosarju prečital rezervni nadporočnik – avditor dr. Dimitrij Milošević iz Bosne, ki »je moral pri tem krutem in dušo pretresujočem činu nadomestovati sodnika in prisednika vojaškega senata, kateri je Gosarja obsodil na smrt, to je nadporočnika – avditorja dr. Zallecka, Nemca iz Černovic, ki ni imel poguma, da bi prisostvoval izvršitvi sodbe.« O zadnjih trenutkih inž. Gosarja pripoveduje J. A.: »Vkljub ranam, od katerih še ni okreval, je stopil na morišče ponosno in samozavestno kot junak, ki se umreti ne boji. Bil si je svest, da mora biti nedolžna kri prelita za veliko stvar, ki so jo čakala stoletja, in da bo z njo napisana nova stran krvave zgodovine zedinjene Jugoslavije … Bil je v uniformi srbskega oficirja, brez znakov in odlikovanj … Ko je hotel profos (vojaški ječar, krvnik, moja pripomba) inž. Gosarju zavezati oči, ni ta tega dovolil. Počilo je 10 pušk. Gosar je padel z vzklikom: »Živela Jugoslavija!« Pokopali so ga na strelišču ob poti v Topčider …Nisem mogel izvedeti, ali je bil pozneje prenesen na avstro-ogrske vojaško pokopališče«. Tako novinar citira navedbe J. A.

Iz revije Misel in delo (v Slovanski knjižnici v Ljubljani, nahaja pa se tudi v knjižnici Ivana Tavčarja v Škofji Loki) sem prekopiral članek omenjenega J. A., ki v nadaljevanju navaja še sledeče zanimivosti: V začetku februarja 1917 je bil premeščen na delo v vojaško sodišče v Beogradu. Po eksekuciji ing. Gosarja je v arhivu pogledal njegov sodni dosje iz katerega je zvedel naslednje: Gosar je na Dunaju končal visoko šolo za agronomijo in gozdarstvo, vendar kot dipl. inženir gozdarstva v Sloveniji ni mogel dobiti zaposlitve, ker je bil zaveden Jugoslovan. Zato je odšel v Srbijo, kjer ga je vlada namestila v Nišu, a obenem je postal srbski državljan. Zato je ob izbruhu vojne vstopil v srbsko vojsko. Pri umiku srbske vojske jeseni 1915 so bolgarsko konjeniki njegovo junaško četo »posekali do zadnjega moža«, sam Gosar pa je v tem spopadu »dobil 28 težkih ran z belim orožjem«. Domači v Škofji Loki so nekako zvedeli, da se težko ranjeni sin Ivan nahaja v bolnici v Sofiji. Prosili so Gosarjevo znanko, sicer pa bolniško sestro iz vojaške bolnice v St. Pöltnu pri Dunaju, naj skuša prek avstro-ogrskega vojaškega poveljstva v Sofiji zvedeti, ali se ing. Ivan Gosar nahaja v kakšni bolgarski vojaški bolnišnici. Seveda so predstavniki avstro-ogrske vojske to poizvedovanje izkoristili in kmalu izsledili ranjenega poročnika Gosarja, ki je bil v bolgarsko vojaško bolnišnico sprejet kot srbski častnik. Takoj so ga proglasili za vojaškega dezerterja, bolgarske vojaške oblasti pa so ga s prvim transportom predale avstro-ogrskemu vojaškemu sodišču v Beogradu. Čeprav je poročnik Gosar na sodni razpravi dokazal, da je Avstro-Ogrsko zapustil pred začetkom vojne, da je pravilno pridobil novo, srbsko državljanstvo in tako postal srbski uradnik in častnik srbske vojske, vojaško sodišče ni upoštevalo njegovih dokazov. Proglasili so ga za vojaškega dezerterja in obsodili na smrt zaradi veleizdaje. Šlo je navadno sprenevedanje in sovraštvo do Slovanov. Predsednik vojaškega sodišča v Beogradu je bil takrat stotnik avditor dr. Ludvik Karay, Madžar iz Budimpešte. Preiskavo proti poročniku Gosarju je vodil rez. poročnik avditor dr. Zalleck, ki je bil trdno prepričan, da bo poročnik Gosar pomiloščen s strani vrhovnega vojaškega sodišča v Badnu. To se ni zgodilo. Dr. Zalleck je bil tako razočaran, da ni mogel prisostvovati justifikaciji. Ob zaključku svojega zapisa pa J. A. še navaja, da so sodne akte, tudi Gosarjeve, konec oktobra 1918 poslali z ladjo v Budimpešto, kamor pa ladja verjetno ni prispela zaradi razsula avstro-ogrske monarhije.

Poskušal sem identificirati pisca J. A., ki je uredništvu revije Misel in delo poslal omenjeni zapis. Namreč, J. A. omenja tudi zanimivo podrobnost, da je bil poročnik Gosar zaprt v »zloglasni kaznilnici, kjer je bilo leta 1917 in 1918 zaprtih tudi 73 jugoslovanskih dobrovoljcev z dobruške fronte«. In v knjigi Kladivarji, ki je izšla 1936 v Ljubljani, je na str. 338 tudi skupinska fotografija slovenskih častnikov (dezerterjev avstro-ogrske vojske) – sedaj pripadnikov 1. srbske dobrovoljske divizije 1916 v Dobrudži, na kateri je tudi Jakopec Anton! Namreč, nekateri dobrovoljci so bili po krvavih bojih v Dobrudži 1916 zajeti s strani bolgarske vojske in potem predani avstro-ogrskim vojaškim oblastem …

Prof. Pavlović, ki je bil ob odkritju spominske plošče povabljen v Škofjo Loko, je piscu članka pripovedoval, da je kasneje na katoliškem župnijskem uradu v Beogradu poizvedoval za grob ing. Gosarja, vendar mu niso znali povedati ničesar. Tako tudi Pavlovićeva soproga Hristina ni mogla izpolniti obljube ing. Gosarju, da mu bo na grob prinesla poljskega cvetja.

Družina Gosar iz Škofja Loke ima o odkritju spomenika dve fotografiji. Na prvi je prikaz vzidane spominske plošče, pod njo povečana fotografija ing. Ivana Gosarja s črnim žalnim trakom (ta je ohranjen, ne pa tudi fotografija), nad ploščo slika kralja Petra II., ob strani pa slike kralja Aleksandra in neznanega srbskega častnika z velikimi brki ter šest vencev. Na drugi fotografiji je okrog 30 povabljencev, predvsem predstavnikov srbskih dobrovoljcev s praporom, predstavnik Sokolov v uniformi in dva častnika planinskega polka iz Kranja oziroma iz Škofja Loke. Vsi prisotni imajo na levem reverju pripeto nekakšno značko.

Seveda, poleg njih so na solunsko fronto prišli še: 56 prostovoljcev iz Srbije in Avstro-Ogrske, 30 izseljencev iz prekomorskih dežel in 43 prostovoljcev iz italijanskega ujetniškega taborišča Nocere Umbre. Tako je na solunski fronti sodelovalo skupaj 186 slovenskih dobrovoljcev, ki so si pridobili tudi vzdevek »solunci«.

Vštetih je tudi 19 preživelih slovenskih prostovoljcev iz umika skozi Albanijo, od skupaj 25 dobrovoljcev, ki so od 1914 sodelovali v srbskih četniških odredih. Čeprav so mnogi slovenski prostovoljci prejeli najvišja srbska vojaška odlikovanja, si je poročnik Ivan Gosar vsekakor prislužil najbolj častno mesto.

Generalmajor Sekulić je na podlagi vojaških arhivskih virov bolj podrobno razjasnil življenjsko pot gozdarskega inženirja Ivana Gosarja. Namreč, po končanem študiju na Dunaju je mladi inženir končal šolo rezervnih oficirjev avstro-ogrske vojske in dobil čin rez. poročnika. Ker pa je bil zelo aktiven član Sokola, ni dobil zaposlitve v domačem kraju. Zato se je odpravil v Srbijo in dobil mesto gozdnega upravitelja v Bajini Bašti oziroma na planini Tari.

Ko je Avstro-Ogrska napadla Kraljevino Srbijo, bi Gosar moral na mobilizacijski poziv zapustiti Srbijo in se vključiti v agresorsko vojsko. Kot zaveden pripadnik sokolske organizacije tega seveda ni storil, temveč se je priključil Zlatiborskemu četniškemu odredu. Ta odred je štel okrog 750 prostovoljcev, poveljeval pa mu je major Kosta Todorović. Skupaj z Užičko vojsko je Zlatiborski odred 16. septembra 1914 prešel na levo obalo Drine in ofenzivno deloval v zaledju avstro-ogrske vojske. Mladi poročnik Ivan Gosar je poveljeval vodu in sodeloval v bojih okrog Pala, Olova in Srebrenice.

Prav v teh bojih se je poročnik Gosar prekalil v izkušenega vodnega in četnega poveljnika. Bil je priča izrednemu podvigu svojega poveljnika majorja Kosta Todorovića, ki je ukazal preboj iz obroča, sam pa je težko ranjen zatem naredil samomor, da bi se njegovi borci lahko neovirani prebili iz obkolitve. Verjetno pa je mladega častnika najbolj prizadela tragična usoda vojnega tovariša in prijatelja, študenta filozofije in poročnika Jovana Kneževića, ki je bil težko ranjen zajet, zatem pa so ga avstro-ogrski vojaki še živega vrgli na gorečo lomačo. Njegovi kriki so za vedno ostali v njegovi uporniški duši.

Od preživelih borcev Zlatiborskega četniškega odreda, ki so se vrnili čez Drine v Srbijo, je bil 1915 ustanovljen Užički dobrovoljski bataljon. Tudi poročnik Gosar je ostal med svojimi tovariši. Na začetku je bil poveljnik bataljona major Vojislav Tankosić, ko pa je ta padel v krvavih bojih skupaj z večjim številom svojih borcev, je bil zdesetkani Užički dobrovoljski bataljon vključen v Vlasinski četniški odred, ki je štel okrog 3.600 vojakov in starešin. Dobrovoljcem tega odreda je poveljeval major Vojin Popović, bolj znan kot vojvoda Vuk. Vlasinski četniški odred se je uspešno upiral močnejšim bolgarskim četam na obronkih planin Čemernik, Gromada in Vardenik, zatem pa je skupaj s preostalimi rezervisti uporno branil smer Grdelica – Vranje – Bujanovac.

Boji so bili ogorčeni, o čemer priča prav primer 1. čete Užiškega dobrovoljskega bataljona, v kateri je bil poročnik Gosar poveljnik voda. V neenakem boju proti bolgarski enoti je v Gosarjevi četi, ki je štela 218 borcev, v pičli uri boja padlo kar 160 prostovoljcev. Preostalih 58 junakov je komaj zadrževalo naskok bolgarskih vojakov. Poročnik Gosar je kljub 38 ranam vztrajal na položaju in s svojim pogumom vzpodbujal preostale borce. Vendar so številčno premočni Bolgari strli srbski odpor. Ranjene srbske vojake so neusmiljeno pobijali, le poročnika Gosarja, kljub prošnjam, naj ga vendarle ubijejo, to niso storili! Razmrcvarjenega so pustili na bojnem polju. Šele sanitetna enota je pobrala napol živega srbskega oficirja, bolj kot trofejo kot pa iz usmiljenja. Mladi Škofjeločan je, kljub neznosnosti ujetniške bolnišnice, počasi okreval.

Po Sekulićevi inačici so prav vojaške oblasti Avstro-Ogrske zahtevali od Bolgarov, da jim izročijo njihovega državljana in rezervnega oficirja, ki se je boril na srbski strani. Poročnik Gosar je v vojaškem preiskovalnem zaporu v Beogradu prebil devet mesecev. Komaj je v bolgarskem ujetništvu oziroma bolnišnici malce okreval, je bil v avstro-ogrskem zaporu podvržen nenehnemu fizičnemu mučenju in poniževanjem. Predsednik vojaškega sodišča Krato je menda poročniku Gosarju nudil, naj podpiše priznanje, da je bil prisiljen vstopiti v srbsko vojsko, vendar je to poročnik Gosar odločno odklonil. Zato mu je sodilo naglo vojaško sodišče zaradi veleizdaje, za kar je bila zagrožena smrtna kazen. Tudi general Sekulić navaja primer dr. Orlušićeve, ki pa naj ne bi bila zapornica, temveč je bila odrejena kot zdravnica v vojaškem zaporu. Tako naj bi lajšala tudi bolečine in trpljenje poročnika Gosarja. Prav dr. Oruševićeva je svojim znancem pripovedovala o pogumni smrti Slovenca Ivana Gosarja, poročnika srbske vojske.

Prebivalci Beograda so že tedaj in tudi pozneje občudovali pogumnega Slovenca, sokola in srbskega častnika. Zato se ni čuditi, da so spomin na njega čuvali pripadniki sokolov, ljudske obrambe in drugih društev, predvsem pa Združenje vojaških dobrovoljcev in njegovih bojnih tovarišev prostovoljcev. Čeprav pozno, šele 21 let po njegovi smrti, je bila na domači hiši Gosarjevih leta 1938 odkrita spominska plošča, v čast slovenskemu junaku pa so prvič zaigrali himno »Hej, Slovani« pa tudi enota planinskega polka iz Škofje Loke je v njegovo čast izstrelila častne salve.

Tudi dejstvo, da je general Sekulić objavil svoj prispevek v srbskem Dobrovoljskem glasniku, je še en dokaz, da dejanja pogumnih ljudi ne morejo biti pozabljena. So lahko samo še močnejša vez medsebojnega občudovanja in spoštovanja.

Bo že držalo, kar je nekoč zapisal dr. Oražen, da so Slovenci že leta 1912 darovali svojo kri za srbske brate, oziroma da so tudi Slovenci branili Srbijo od leta 1914–1918. Srbi so ta dolg tudi vračali 1918–1919 na Koroškem in pred Vrhniko, 1941 so bratsko sprejeli slovenske izgnance, aprila in maja 1945 pa so ponovno umirali za slovensko svobodo na naši severni meji.

Spomin na poročnika Gosarja naj zato ostane simbol vezi med slovenskim in srbskim narodom, čeprav ni edini!