ZANIMIVOSTI - Z23

Dr. Boris Mlakar, avtor knjige Slovensko domobranstvo, je v poglavju Narodni odbor in preimenovanje v Slovensko narodno vojsko« dovolj nazorno razgrnil pomembna zgodovinska dejstva o poteku teh dogajanj. Iz ARS III je celo objavil kopijo Uredbe o ustanovitvi slovenske narodne vojske z dne 4. 1. 1945, na strani 459–461 pa je pripisal naslednje:

»Omenjene odredbe in načrte je nato izdelal vojaški odbor. Najprej omenimo odredbo o ustanovitvi SNV, ki je bila pripravljena 4. januarja 1945 in ki je v 11 členih povzela splošna načela, ki smo jih deloma omenili že zgoraj. 10. člen pa je določal, da pripadniki SNV prisežejo zvestobo kralju, zvezni in narodni državi. Sredi januarja je bil pripravljen osnutek odredbe o ureditvi SNV, ki je bil nato sprejet na drugi seji NO, 21. januarja. Določala je vojaško obveznost, enote, ki sestavljajo SNV, pri čemer so sestavljalci za domobranstvo uporabili izraz »priznane obstoječe vojaške enote«. Odrejeno je bilo, kdo ima pravico povišanja in postavitve, navedeno pa je bilo tudi besedilo prisege pripadnikov SNV.«

Avtor zatem tudi navaja številne vire in sicer: Načrt uredbe o ureditvi slovenske narodne vojske, Vestnik 1976, št. 5–6, str. 61–62; ARS III, Šmajd, št. 1277–1278, Uredba o ustanovitvi slovenske narodne vojske, 4. 1. 1945; Janez Grum, pisna izjava 24. 5. 1995.

V arhivu Vojnozgodovinskega inštituta (AVZI) v Beogradu je nekaj dokumentov, ki jih je avtor monografije Slovensko domobranstvo verjetno ni spregledal, vendar sta za raziskovalce zanimiva naslednja dva dokumenta:

• Uredba o ustanovitvi SNV, 21. 1. 1945 (AVZ, Arhiv sovražnih enot, reg. štev. 1, F 1-7. K 274);

• Uredba o ureditvi SNV, 5. 4. 1945 (AVZI, Ase, reg. štev. 1, F 1-6, K 274) in

Ker verjetno vsi bralci Vojnozgodovinskega zbornika nimajo pri roki Mlakarjeve knjige Slovensko domobranstvo, bom poskušal komentirati samo razlike oziroma novosti glede na že objavljene dokumente.

Dr. Boris Mlakar je, kakor že rečeno, objavil v svoji knjigi tudi kopijo Uredbe o ustanovitvi slovenske narodne vojske z dne 4. 1. 1945. V nadaljevanju objavljam to isto uredbo, vendar z dne 21. 1. 1945, ki naj bi jo že podpisali predsednik, tajnik in ostali člani Narodnega odbora. Ker gre verjetno za končno (podpisano) inačico ustanovnega akta (uredbe), objavljam kopijo, obenem pa  navajam bistvene spremembe (novosti).

V »stari« uredbi je v 2. členu navedeno, da je vrhovni poveljnik SNV Narodni odbor za Slovenijo, medtem ko se v »novi« uredbi izrecno navaja, da je vrhovni poveljnik kralj, NO za Slovenijo pa »izvršuje vse funkcije vrhovnega poveljnika SNV, dokler ne nastopijo urejene razmere«. Razlika je očitna.

3. člen »stare« uredbe je določal, da NO za Slovenijo vzdržuje zvezo samo z načelnikom štaba vrhovnega poveljstva jugoslovanske vojske v domovini (z generalom Draža Mihailovićem), v novi uredbi pa je dodano, da NO »po potrebi« vzdržuje tudi zveze z »drugimi vojaškimi oblastmi jugoslovanske zvezne države v zamejstvu«. Torej so že januarja 1945 predvidevali, da bodo določene vojaške enote ali poveljstva tudi delovala v zamejstvu, v Italiji ali Avstriji.

Po 10. členu »stare« uredbe pripadniki SNV prisežejo zvestobo »kralju, zvezni in narodni državi«, po inovirani novi uredbi pa samo »kralju in slovenskemu narodu«!

Dr. Boris Mlakar sicer navaja, da je obstajal »načrt uredbe o ureditvi slovenske narodne vojske«, vendar njene kopije ni objavil. V beograjskem AVZI pa se nahaja tudi Uredba o ureditvi slovenske narodne vojske z dne 5. aprila 1945 in jo tudi objavljam.

V 1. členu te uredbe je določeno, kdo je lahko pripadnik »slovenske narodne vojske« (moški od 18 do 55 leta starosti) in sicer pripadniki:

1. v ilegalnih odredih in enotah,

2. v obstoječih vojaških enotah,

3. zunaj obeh zgornjih skupin.

Pod a) so vsekakor razumljeni pripadniki četniške vojske v Sloveniji v »ilegalnih odredih« in verjetno javnih enotah. Pod b) naj bi  sestavljalci načrta uredbe za domobranstvo uporabili izraz »priznane obstoječe vojaške enote«, vendar v tekstu nove Uredbe o ureditvi SNV z dne 5. aprila 1945 ni izraza »priznane«, temveč pod b) samo »v obstoječih vojaških enotah«. Katere enote so mišljene pod c) oziroma »izven obeh gornjih skupin«, pa ni dovolj jasno razmejeno, razen, da se je verjetno mislilo tudi na kakšne druge manjše vojaške enote, verjetno tudi hrvaških domobranov in srbskih četnikov, ki so se že nahajale na slovenskem ozemlju in so se bile pripravljene boriti proti NOV Jugoslavije. To sklepam tudi na podlagi določila 4. člena te uredbe, ki dovoljuje, da v SNV lahko vstopijo tudi pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, seveda če so sprejeti, verjetno kot posamezniki ali kot pripadniki vojaških enot »izven« slovenskega četništva in domobranstva.

Velja tudi citirati prisego iz 5. člena navedene uredbe, ki glasi takole:

»Jaz (ime in priimek) prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom Vrhovnemu poveljniku slovenske narodne vojske kralju Petru II poslušen, slovenskemu narodu pa zvest in iz vse duše vdan, da se bom za slovenski narod in njegove svetinje ter kraljevino Jugoslavijo junaško boril, da se ne bom nikjer in nikoli izneveril vojaški zastavi ter da bom poslušal in zvesto izpolnjeval zapovedi vseh od narodnega odbora za Slovenijo postavljenih nadrejenih starešin. Naj mi pri tem pomaga Vsemogočni Bog!«

Iz členov 8, 9 in 10 je tudi mogoče zaznati grobe obrise organizacije »slovenske narodne vojske« za katero je v imenu NO za Slovenijo zadolžen »državni tajnik za vojsko«, samo SNV pa operativno vodi »poveljnik slovenske narodne vojske«. Našteti so tudi ostali poveljniki po hierarhični lestvici, in sicer: poveljniki armad, divizij, brigad, mesta Ljubljane, samostojnih odredov, bataljonov in čet.

Uredba se končuje: »Položaj dne 5. aprila 1945«, vendar brez podpisov, pa tako lahko predvidevamo, da gre samo za načrt uredbe.

Tretji dokument, katerega kopijo sem objavil v VZZ, nosi sicer datum 25. aprila 1944, vendar sem zaradi soslednja dogodkov predvideval, da se je avtor dokumenta »general Račič« zmotil za celo letnico. Spoštovani dr. Boris Mlakar me je v odgovoru na omenjeni članek v VZZ štev. 22/2005 opozoril, da sem verjetno »spregledal« datum, kar pa ne bo držalo! Moj namen je bil, da bi identificiral »generala Račiča«!

Pred samo objavo sem sicer uredniku VZZ poslal popravek, v katerem sem tudi navedel, da je »general Račič« dejansko skrivno ime za novega poveljnika Jugoslovanske vojske za Slovenijo – brigadnega generala Vladimirja Vauhnika. Kot vir sem navedel knjigo Ljube Dornik Šubelj, OZNA za Slovenijo, Ljubljana, 1999, str. 106). Torej, šlo je za epizodo iz zgodovine slovenskega četništva, kar seveda s knjigo dr. Borisa Mlakarja  Slovensko domobranstvo nima neposredne zveze.

Gre za ukaz novega poveljnika Jugoslovanske vojske v Sloveniji z dne 25. 4. 1944 (AVZI, ASE, reg. štev. 16/1, K 150), ki ga tudi prvič javno objavljam.
(Za povečavo kliknite na sliko dokumenta na levi strani!)

Ker sem medtem končal s pripravo nove knjige z delovnim naslovom Plava garda, kar sem že objavil tudi v Mladini, sem se tudi odločil, da bom omenjeni dokument uvrstil v prilogo s potrebnim komentarjem.

 Namreč, po kapitulaciji italijanske vojske je major Karlo Novak, dotedanji poveljnik slovenskih četnikov, zapustil Slovenijo in se podal v Italijo kot nekakšen predstavnik generala Draže Mihailovića za stike z zahodnimi zavezniki. V novonastalih razmerah nemške okupacije je bil najprej za njegovega naslednika imenovan dotedanji namestnik Anton Klinar - Hren, kapetan bojne ladje, vendar je bil zaradi svoje neaktivnosti kmalu zatem odstavljen. Po nekaterih podatkih je bilo glavno četniško poveljstvo razdeljeno na dva dela: glavni del se je nahajal v Ljubljani in ga je vodil brigadni general Vladimir Vauhnik z ilegalnim imenom »general Račič«, drugi del pa je bil od avgusta 1944 pri Notranjskem odreda pod vodstvom majorja Mirka Bitenca.

Iz poročila »Vojina«, majorja Andreja Glušiča, poveljnika Vzhodne Slovenije, sicer zvemo, da je generalu Draži Mihailoviću predlagal za slovenskega poveljnika enega od nekompromitiranih slovenskih častnikov v tujini (brigadnega generala Burjo ali polkovnika Stropnika). Vendar iz omenjenega dokumenta zvemo, da je bil za vršilca dolžnosti poveljnika Jugoslovanske vojske v Sloveniji postavljen polkovnik Vladimir Vauhnik, sicer Mihailovićev dobri obveščevalni znanec, katerega je begunska vlada obenem povišala v brigadnega generala.

Osnovni namen tega ukaza je bilo oblikovanje Vojnega sveta pri poveljstvu Jugoslovanske vojske v Sloveniji, ki naj bi ga sestavljala dva polkovnika, podpolkovnik in major. Njihova imena niso navedena, saj je v 4. točki ukaza navedeno, da se mora delo, sestava in dolžnosti članov Vojnega sveta »obdržati v najstrožji tajnosti«.

Predpostavljam, da so bili člani tega Vojnega sveta paritetne sestave (četniki, domobranci) in to: polkovnika Ivan Prezelj in Anton Kokalj, podpolkovnika Ernest Peterlin ali Franc Krenner in major Andrej Glušič. Vojni svet naj bi pripravil naslednje dokumente:

1. Načrt vojne organizacije na celotnem slovenskem ozemlju.

2. Načrt mobilizacije vojnih obveznikov na slovenskem ozemlju.

3. Načrti o sodelovanju Slovenskega domobranstva s poveljstvom jugoslovanske vojske v Sloveniji in

4. Načrti za vključevanje Slovenskega domobranstva v danem momentu v jugoslovansko vojsko.

V zadnji točki ukazu je omenjen tudi »major Vojin« kot zvezni oficir Draža Mihailovića pri poveljstvu JV v Sloveniji, ki bo obenem na dolžnosti zveznega oficirja med tem poveljstvom in ustanovljenim Vojnim svetom. Vsekakor je šlo za četniškega majorja, ki je užival zaupanje generala Draža Mihailovića. To pa je bil major Andrej Glušič.

Gestapo in Abwehr sta sredi leta 1944 obglavila četniško gibanje, predvsem tisti del, ki je aktivno sodeloval z britansko obveščevalno službo. Poleg majorja Andreja Glušiča, takratnega vodje Dos (Državne obveščevalne službe) in njegovih sodelavcev v Ljubljani, so zaprli slikarja  Zorana Mušiča v Benetkah, v Trstu pa Jožeta Golca - Joja in oba sinova generala Maistra – Hrvoja in Boruta (samo na obisku) in vse poslali v Dachau (Boruta Maistra v Linz). Vodja BBZ  Ante Anić se je pravočasno umaknil v Švico, za njim pa je oktobra 1944 odšel tudi novi četniški poveljnik in brigadni general Vladimir Vauhnik (oba sta se kasneje umaknila v Argentino). Polkovnik Ivan Prezelj - Andrej, novi poveljnik slovenskih četnikov, nekaj časa pa tudi poveljnik Slovenske narodne vojske, se je maja 1945 pravočasno in brez vojske umaknil v Italijo pod okrilje zahodnih zaveznikov.

O skrivnih imenih slovenskih četnikov in njihovih političnih botrov pa je bilo nedavno prvič pisano v 2. knjigi Milosava Samardžića z naslovom (prevedenim) General Draža Mihailović in splošna zgodovina četniškega gibanja, Kragujevac, 2005, str. 553–625. Nekaj popravkov glede slovenskih četnikov sem že sporočil avtorju knjige, ki pripravlja drugi ponatis.

Tako je končno potrjeno tudi iz drugih virov, da je bil »general Račič« dejansko brigadni general JVvD – Vladimir Vauhnik! Imel je še nekaj drugih skrivnih imen v četniškem gibanju (Vlajko, Vasić) medtem, ko za njegova skrivna imena (šifre) z različnimi obveščevalnimi službami še ne vemo! Torej, ni bil samo všečni vojaški ataše iz Berlina, ki je prvi najavil nemški bombni napad na Beograd in podobno. Vendar bo tako ostalo zapisano v Enciklopediji Slovenije, čeprav sem glavnega urednika opozoril na že omenjeni vir iz leta 1999.

Zanimivo je, da zaenkrat ni nobenih dokumentov, ki bi potrjevali neke domneve, da so se slovenski četniki in domobranci nameravali priključiti NOV Jugoslavije, pa čeprav je sporazum Tito – Šubašić to omogočal, mladi kralj Peter pa je že decembra 1944 pod britanskim pritiskom »svoje« (četnike in domobrance) pozival na skupno borbo proti nemški soldateski. Niso ga slišali, ali pa so njegove pozive namerno zavračali. Iz objavljenih dokumentov je vidno, da so ga sicer slišali, vendar so nameravali nadaljevati svoje »kvizlinško« poslanstvo (s figo v žepu) pod njegovim »idejnim« vodstvom!