|
V vsakem primeru gre za izredno zanimivost:
Mihael Lukanc, pl. Savenburg, polkovnik avstro-ogrske vojske v pokoju,
iz Ljubljane, je imel leta 1908 tri sinove – častnike v 17. kranjskem
pehotnem polku! Pa pojdimo po vrsti!
Ko sem v ljutomerski reviji Zgodovinski
listi štev. 1/2003 predstavljal celotno slovensko generaliteto vojske
Kraljevine Jugoslavije 1919–1941, sem ob topniškem brigadnem generalu
Lukanc Mihaelu zapisal rojstne podatke po originalnem personalnem
kartonu, in sicer: 8. 7. 1898 (pravilno 1886), v sprotni opombi pa dodal
naslednje:
»S preverjanjem v matični knjigi rojstev
v župniji Komenda ni potrjen podatek o rojstvu. V personalnem kartonu je
kot kraj rojstva navedeno »Trebinje«, pa pozneje prečrtano (po aktu
štev. 25965/365) in dopisano s peresom: »Sv. Križ, občina Kamnik«. Ker
ga kasneje nismo našli niti v knjigi Status Animarum župnije Komenda, je
bil verjetno zares rojen v Trebinju (glede na službo očeta Mihajla), kar
pa zaenkrat ni bilo mogoče preveriti.«
Seveda sem opravil tudi temeljito
terensko »preiskavo«, vendar porekla družine Lukanc Mihaela nisem mogel
najti. V vasi Križ štev. 74 (prej Sv. Križ) zares živi družina Franceta
Lukanca, vendar jim prav nič ni bilo znanega, da bi iz njihove družine
izviral kakšen častnik, še manj pa general. V eni od sosednjih vasi, v
Mostah štev. 5, je komenski župnik sicer našel nekega Lukanec Mihe
Mihaila, vendar je bil ta rojen 8. 12. 1899! Podobne podatke sem dobil
marca 2003 tudi iz arhiva Ljubljanske nadškofije.
Podatkov iz poročne in mrliške knjige iz
Zagreba ter tudi o potomcih ni bilo mogoče pridobiti (poročen z
Margarito Kan, hčerko bankirja, upokojen 15. 11. 1939, zadnji naslov v
Zagrebu, Gregorijančeva 14/2). Umrl naj bi 1941.
Ko pa sem kasneje za knjigo Slovenska
vojaška inteligenca zbiral podatke o častnikih slovenskega rodu v
avstro-ogrski vojski v obdobju 1868–1918, sem seveda v NUK-u pregledal
vse šematizme AOV in našel presenetljive podatke.
V šematizmu avstro-ogrske vojske v letu
1908 so v abecednem pregledu na strani 1481 navedeni trije (dejansko
štirje) Lukanci, in sicer:
-
Lukanc Edl. v. Savenburg Anton
-
Lukanc Edl. v. Savenburg Mihael
-
Lukanc Edl. v. Savenburg Rudolf.
Napisal sem, da je šlo za štiri Lukance.
Namreč, pod imenom Mihael sta dejansko navedena dva Lukanca – oče in
sin! Tako je bilo za Lukanc Mihaela navedeno, da je 1878 prejel vojaški
zaslužni križec, da gre za polkovnika v pokoju, prej na službi v 17.
pehotnem polku, nastanjen v Ljubljani Za mlajšega Mihaela, sina, pa je
navedeno, da je bil od 1. 9. 1906 kadet v 17. pehotnem polku v
Ljubljani, skupaj s Kilar Adolfom, tudi poznejšim brigadnim generalom!
Za Lukanc Antona je navedeno, da je bil
pehotni poročnik od 1. 9. 1901 v 17. pehotnem polku v Ljubljani,
nazadnje pa je za Rudolfa omenjeno, da je bil generalštabni nadporočnik
od 1. 5. 1904 v 17. pehotnem polku, ki naj bi pripadal 4. planinski
brigadi v Cattari.
Torej, trije sinovi – Rudolf, Anton in
Mihael – v 17. pehotnem polku v Ljubljani! Pa naj še nekdo reče, da v
avstro-ogrski vojski ni veljala protekcija, da bi oče vse tri sinove
»razporedil« v 17. kranjskem pehotnem polku!? Seveda je veljalo tudi to,
da so vsi trije obvladali polkovni jezik »kranjskega polka« –
slovenščino!
Vsekakor pa so bili vsi trije Lukanci
izredno uspešni častniki. Tako iz šematizma za leto 1917, torej, v toku
prve svetovne vojne, zasledimo naslednje podatke:
-
Lukanc Edler v. Savenburg Rudolf – generalštabni major od 1. 11. 1916,
na službi v GŠ AOV;
-
Lukanc Edler v. Savenburg Anton – generalštabni stotnik od 1. 5. 1914,
na službi v 17. pehotnem polku, in
-
Lukanc Edler v. Savenburg Mihael – topniški stotnik od 1. 5. 1916, na
službi v 6. topniškem polku.
Nadaljnja usoda stotnika Antona mi ni
znana. Za majorja Rudolfa Lukanca (1879–1948) pa sem na spletni strani
hrvaškega raziskovalca Ivana Bajla zvedel, da je bil februarja 1943
upokojen v vojski NDH, zatem pa je bil do 1948 (do smrti) v zaporu Udbe.
O Mihaelu Lukancu ml. pa sem v
beograjskem arhivu vojske Kraljevine Jugoslavije pridobil vse potrebne
podatke, ki so se hranili za generale in admirale tedanje vojske. Kot
Maistrov borec se je pozneje opredelil kot Jugoslovan in se vključil v
vojsko Kraljevine Jugoslavije. Ne vem le, zakaj se je odpovedal
plemiškemu naslovu Savenburg.
Glede Mihaelovega rojstva pa sem bil
prepričan, da je njegov oče pač služboval v Trebinju, verjetno kot
orožnik, financar ali častnik, in da se je tam rodil.
Pred nedavnim pa sem ponovno vzel v roke
knjigo Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878, ki jo je leta 1905
napisal major avstro-ogrske cesarske garde Jernej pl. Andrejka. Proti
koncu knjige, na strani 365, navaja, da je bil v Trebinju (1884–1888) v
4. stotniji 1. bataljona 17. pehotnega polka tudi nadporočnik M. Lukanc,
ki je bil pozneje v Ljubljani upokojen kot polkovnik!
Torej, sin Mihael je bil dejansko lahko
rojen v Trebinju! Le zakaj je na uradnem dokumentu sprememba rojstnega
kraja: Trebinje v Sv. Križ? Čeprav vemo za številko akta, na osnovi
katerega je bila storjena ta sprememba, je seveda majhna verjetnost, da
bi ta akt tudi našli.
Ali je Mihailo morda nezakonski sin
nadporočnika Lukanca s kakšno mlado Trebinjanko? Soproge avstro-ogrskih
častnikov niso smele spremljati svojih mož. Toda po zasedbi Bosne in
Hercegovine, ko so boji ponehali, se zdi, vsaj po opisu Jerneja Andrejke,
možno tudi to, da so se bolj hrabre soproge podale na pot z ladjo iz
Trsta do Dubrovnika in potem z vlakom do Trebinja. V Trebinju so bili že
takrat trije hoteli!
Nameraval sem poiskati tudi družinsko
grobnico na Žalah, vendar so mi prijazno rekli, da se moram zglasiti
osebno in podpisati zahtevek, če gre za rodbinske povezave. Za
znanstvene in raziskovalne naloge pa veljajo odredbe zakona o varstvu
osebnih podatkov. Lepo sem se zahvalil, ker sem vedel, kaj bodo
»pokopališki« birokrati odločili.
Zato sem se odločil za ta prispevek v
ugledni vojaškozgodovinski reviji. Morda kdo kaj ve o polkovniku in
baronu Mihailu Lukancu in njegovih treh sinovih? Pravzaprav samo dveh,
saj smo za brigadnega topniškega generala Mihaila že zvedeli nekaj več.
|
